Letni pregled 2013

Saj človek ne ve, ali bi take reči objavljal ali ne. Čudno je, da se to vprašujem šele zdaj, ko sem prejšnja leta veselo objavljal svojo inventuro. Pomisleka sta v grobem dva. Vse bolje se zavedam možnih zlorab osebnih podatkov. Zadnjič sem vnesel v brskalnik ime novega znanca, ker sem iskal njegov e-naslov. Potem se seveda nisem zadovoljil samo s tem. Brskanje me je pripeljalo najprej do vseh spletnih portalov, kjer ima ta človek svoj profil, celo do tistih, kjer se je očitno iz radovednosti samo vpisal, pa niti ni ustvaril profila. Potem pa sem se znašel pred nekimi portali, kjer bi mi za določeno plačilo razkrili še različna njegova skrivna brskanja. Hvala lepa. Ko sem nekoč v brskalnik vpisal svoje ime, sem se zgrozil. Tole pišem v zavetju svoje kamre, ampak ko bom pritisnil na "objavi", bo to lahko brala vsaka opravljivka in iz tega ustvarila bog ve kakšno tračarsko zgodbo! Bral bo širni svet! Drugi pomislek: ali ni vse to skupaj "ego-trip"? Narcisizem?

Čemu sploh objavljati pisanje o sebi? Takole si mislim: mene zanima, kako živijo, kaj počnejo in kaj mislijo drugi. Primerjam se z njimi, vživim se vanje, marsikaj novega spoznam. In mislim si: mogoče bo to moje pisanje komu kaj povedalo, mu pri čem pomagalo, mu kaj razjasnilo. Sem pač nepoboljšljiv poučevalec, ki so mu rekli, da se najbolje poučuje z lastnim zgledom. Nekaj prevzetnosti je v tem, res, a naj bo! 

Torej. Kvantitativni podatki o mojem iztekajočem se letu so naslednji: z družico sva se napotila na sedem enodnevnih izletov v bližnjo in daljno okolico (sprehodov ne štejem). Bila sva na križarjenju in na dveh potovanjih. Kot vsako leto sva velik del poletja prebila ob morju. Ogledala sva si sedem dramskih predstav, bila na kakih devetih koncertih SF, petkrat v kinu. Napisal sem 25 prispevkov za tele Efemeride, 23 za blog o kvalitativnem raziskovanju (KvalitativnoQualitative). Prebral sem 15 knjig. Na UNI-3 sem predelal kakih 5 lekcij italijanščine in narisal čez 30 risb. Za svojo sopotnico sem izdelal več fotoknjig o najinih potovanjih in križarjenjih. Nekaj malega sem še predaval; skupaj je bilo tega za kakih 30 ur, vse v januarju. Udeležil sem se nekaj družinskih ali sorodstvenih slavnosti ob rojstnih dnevih, nekaj piknikov in prijateljskih srečanj.

Kaj pa duša? O tem nič ne razkriješ. Ne, ne dosti, nekaj bo razvidno iz tega, kaj mi je bilo všeč. 

Najbolj sem ponosen na to, da sem za ženino obletnico in v njeno zadovoljstvo organiziral in dobro izpeljal darilno potovanje v Visoke Ture. Zanimivo je bilo na križarjenju - bil sem v Kartagini! - pa tudi v Petih deželah. Zelo lep je bil kolesarski izlet do Belopeških jezer. Vesel sem, da sem nadaljeval z italijanščino na UNI-3 in da sem se okorajžil in letos vpisal v risarski tečaj. Trdno upam, da se bom res naučil risati, saj sam pri sebi že opažam napredek. Škoda, da nisem tega storil prej. Od dramskih predstav mi je bila še najbolj všeč igra Boris, Milena, Ratko - to je moja generacija; da se jim še da! O knjigah bi se dalo razpredati (nekaj sem jih omenil v EF); v zadnjem času sem najbolj z zanimanjem in odobravanjem bral Gradišnikovo Srečo. Poleti sva spoznala nove prijatelje, italijansko-slovenski par najinih let. Lepo smo se ujeli in ohranjamo stik. Razveseljevali sta me vnukinji: ena s plesnimi tekmovalnimi uspehi, druga z otroško prisrčnostjo. Zdravje je služilo, hvala bogu, Hipokratovim služabnikom in rednemu gibanju! Dobil sem nov, očarljiv (in pregrešno drag) nasmeh! 

Je šlo kaj narobe? Oja, je šlo: s ceste v ograjo in spet je višja sila preprečila, da se to ni zgodilo minuto prej na avtocesti in da razen praske na pločevini ni bilo hujšega. Nekaj reči, ki so bile včasih pomembne, je zbledelo: "FrankfurtpoFrankfurtu" je bil letos prazen, na slovenski knjižni sejem nisem šel, preveč je tega okoli mene, še v knjižnici skoraj nisem bil. In: nekaj znancev in sorodnikov je odšlo v večnost. Svet okrog mene se prazni.

Tele slike moj mentor ne bi bil vesel, ker je nastala po fotografiji; meni je pa všeč, ker je gospa prepoznavna.

Portret gospe G.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Je dobrodelnost hinavščina?

Pred več kot letom dni sem se v pismih bralcev v Delovem PP 29 uprl Žižkovemu nazoru, da je dobrodelnost kapitalistov navadna hipokrizija, prikrivanje notoričnega dejstva, da kapitalist izkorišča delavce. Z dobrodelnimi donacijami si potem kapitalist, po Žižku, lajša vest in preprečuje, da bi ljudje jasno uvideli, da je treba radikalno spremeniti družbeni sistem. Ker mislim, da ni tako, sem tedaj protestiral. Spodaj navajam del tistega pisma, zato ker nameravam v naslednjem postu dodati nova spoznanja o dejanskih razmerjih med dobrodelnimi prispevki v ZDA.

"Pripisovanje vzrokov krize individualnemu pohlepu je (po Žižku) označeno kot ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Če pa kapitalist del v tem »slepem« sistemskem procesu pridobljenega denarja vrne skupnosti v obliki »dobrodelnosti«, je to znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče in škodljive hipokrizije, kajti brez te bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema, ki temelji na zasebni lastnini in izkoriščanju. V katerem stoletju smo? V Wildovem?

Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist ... pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema in ustvarjal nove revščine.  Mar kritični misleci ne vidijo, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika? «Prava narava« kapitalističnega sistema ni samo izkoriščanje. Je tudi omogočanje ustvarjalnega dela, ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti. Največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja.

Tudi pri nas se je razširila »posplošena humanitarna dobrodelnost« (izraz po Žižku); podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje so združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer, in sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res le zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti radikalni družbeni spremembi prenehajo s tem »metanjem peska v oči«? Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi abstrakcijami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih?

Ekscesne razlike v dohodkih gotovo niso zaželen pojav, saj izpodkopavajo temelje družbene kohezije. Ali bo posledica te krize nova regulacija v okviru kapitalizma ali prehod v kak drugačen sistem, ne vem.  Smiselno je iskati druge, izvirne načine družbene organizacije. Tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Do tedaj pa se mi zdi moraliziranje okrog izkoriščanja in hipokritske dobrodelnosti krivično, prežvečeno in povsem odveč."