Z našim likovnim tečajem smo obiskali razstavo slikarke Tine Dobrajc v Equrni. Naj kar vnaprej povem, da sodobnega slikarstva nič ne "razumem", se pa čudim in sem vesel, kadar se mi zdi, da včasih le dojamem, zakaj ali čemu je slikar naslikal kakšno reč prav tako, kakor jo je. In če mi kaj pritegne oko, da ne morem nehati gledati. Ko smo se dobili pred galerijo, smo si z Matejem (ki ceni kolegico Tino in je krivec za ta ogled in njeno prisotnost) - ker slikarke še ni bilo - kar utrli pot skozi preddverje do osrednje razstavne dvorane. Na stenah velikanski formati, od tal do vrha stene. Zdeli so se mi še večji, ker sem se spomnil skoraj miniaturnih formatov olj slikarjev Normandije, kar me je presenetilo. Razstavo sem si bil ogledal dan prej v Narodni galeriji. Tu pa ogromne slike: ženske figure, neslikarski postopki z dodanimi umetnimi rožami, nitmi volne na starih rjuhah. Če odmislim obarvane rože in stara pregrinjala in preproge kot barvno osnovo, vse bolj črno-belo. Triptih ženskih torzov v negližejih, z velikimi prilepljenimi šopki rož namesto obrazov. Na glavah avbe; ja, avbe narodnih noš. Se pravi: na stari preprogi ali pregrinjalu naslikana črno-bela ženska figura v negližeju, trije različni negližeji, od spredaj do tam, kjer se začnejo noge, avba na glavi, tri različne avbe, šopek namesto obraza, trije različni šopki. Od tal do stropa. Vsiljivo? No, na razstavi smo, nihče nam ne bo storil nič žalega, ampak v primerjavi s to žensko, temi tremi ženskami pred sabo, sem majhen. Te ženske, čeprav v intimnem perilu in priročno brez motečih obrazov, niti v fantaziji ne morejo biti moj seksualni objekt. Tako pomisel takoj zavrnem kot popolnoma deplasirano. Medtem se nam je pridružila slikarka, simpatična, preprosta, odkrita, ljubezniva, skoraj bi rekel, da nekako v nasprotju s svojimi enigmatičnimi liki. Izžareva pa energijo, moč in predanost, tako da se mi ne zdi čudno, da je zmogla te velikanske podobe. Pojasni, da je avba statusni simbol in da je želela ugotoviti, kaj se zgodi, če tak simbol prenese iz zamirajoče podeželske folklorne tradicije v podobo nečesa urbanega, kar naznačuje filigransko izdelano spodnje perilo meščanskih žensk. Name oboje deluje potujitveno. To so ikone, ki odženejo grešno moško misel. Tu ne gre za seks, gre za veljavo, moč. Moč navzven. Sicer pa za ženske zadeve; za zadeve med ženskami. Te kombineže, ti bodiji, to mi že itak gre na živce.
Med velikimi platni v cinemaskop-formatu na drugih stenah se ne znajdem prav. Gozd, ženska figura, trop ovac, ki v krogu stikajo glave, iz središča kroga pa izbruh nečesa rožnatega, rožnatih cvetnih listkov, krvavega morda? Slikarka pravi, da prvotno ni bilo tega izbruha, potem pa da "ji je nekaj manjkalo" in ga je dodala. Gotovo, brez njega bi bila slika medla. Sredi idile krvav izbruh, ki dominira, morda izbruh čustev, ki zasenčijo vso tisto nežno naravno tkanje. Vsiljivo tuj a nujen. Čudno, ne vem, kaj pomeni. Na drugi podobi je osnovni prizor "preštepan" s kvadratno urejenim rastrom nežno rožnatih cvetov; kot bi jo, podobo, te naravne prispodobe nežnosti pribijale na steno, jo hkrati onemogočile in tako onemogočeno ovekovečile. Na tretji kinematografski podobi je srnjad, so jeleni. Slikarka omeni, da si je jelena "sposodila" od partnerja, ki jih, jelene, goji na svojih podobah. Omeni NSK, Neue slowenische Kunst, gibanje, smer, ki mi pomeni kritiko totalitarizma z njegovimi lastnimi retrogradnimi umetniškimi postopki. Pri NSK gre v bistvu za norčevanje iz totalitarne ikonografije, estetike. Na vsakem teh širokih platen je ženski obraz, vsakokrat drugačen. To niso individualni portreti; nekako jim je odvzeta individualnost. Ne izražajo intence, niso usmerjeni h gledalcu, niso "prijazni". So zgolj izraz. Glas vpijočega v puščavi. Naslikane emocije. Začudenje? Strah? Kdo sem? Kaj sem? Zakaj sem tu? So posplošene podobe, kot okamenele v trenutku, ki pa vzbujajo pričakovanje naslednjega trenutka. "Kot da gre za sekvenco filma," pojasnjuje slikarka.
Naslednje podobe so naslikane na starih rjuhah, pravzaprav na "koperdekah", to je prevlekah blazin, "kovtrov", saj imajo gumbe in gumbnice, da so jih pritrdili na blazine. Slikarka pravi, da jo zanima, kaj bi ji prebudil stik z blagom, ki ima svojo zgodovino, zgodovino človeških dotikov.
Oko se mi ustavi na podobi, tudi ta je mega, ženskih, dekliških nog, ki gledajo izpod preprosto črtastega krila (proučujem, kako so naslikane gube, saj smo se učili risati draperijo - gledam krilo, čeprav me mika videti pod krilo), ob njih pa izpod krila teče tok rdečih niti; aluzija na menstruacijo. Moje kolegice vidijo v sencah verno naslikanih kolenskih sklepov neke čudne prikazni: obraz, prašička in take reči. Odkrenitev pogleda? Slikarko to zabava - kaj vse ljudje vidijo. Mene pa ta podoba pritegne. In tudi drugi dve te vrste, s to tematiko in te forme. Na drugi je spodnji del dekliške figure, deklice, ki se je sklonila in si izpod krila potegnila hlačne nogavice, trenutek za tem, ko je ugotovila, da se ji je pocedila menstrualna kri. Rdeča volnena nit, ki se vije izpod krila in po tleh, jo ponazarja. Na tretji podobi izpod ženskega krila močan tok rdečih volnenih niti. Slikarka pojasnjuje, da je hotela poseči na področje, ki je še vedno nekakšen tabu - osnova ženske drugačnosti,
differentia specifica ženskega človeka, mo-žinje. Da je res tabu, je doživela, ko je ob neki razstavi bila reprodukcija te slike na reklamnem panoju pred galerijo. Podoba je tako ujezila starejšo gospo, da se je zagnala v tablo in jo prevrnila in bi jo bila razbila, če je ne bi ustavila galeristka. Mene je na teh slikah pritegnila predvsem ljubkost giba. Tisti, ki zna to tako upodobiti, je umetnik, avbe in menstruacija gor ali dol.
S kolegom pomodrujeva o oblikovanju ženske identitete: ni preprosto, ko se ti začne pocejati kri. Najbrž je prav, da se to tematizira. Slikarka pravi, da je to zanjo tako vsakdanje kot ščetkanje zob. Res je, namen umetnosti je razkrivanje skritega in problematizacija samoumevnega.
Ko se namenimo ven, se ustavimo v preddverju, ki smo ga prej preskočili. Pokažejo nam slikarkin video. Prikazuje žensko, odeto v bel predpasnik, ki sredi gozda nese skodelo mleka in jo izroči drugi, enako opravljeni ženski. Pri hoji se mleko razliva. Mleko je simbol ženskosti, materinskosti, ki jo ženska predaja ženski, mati hčeri, recimo. Ko so snemali, se je mleko v resnici razlivalo in skodela se je izpraznila, na filmu pa se prizor ponavlja v neskočnost in skodela se nikoli ne izprazni. Na drugi steni je diapozitiv, ki prikazuje ženski obraz; obraz, ki je sestavljen iz obrazov dvajsetih znanih feministk, projeciranih na isto površino. Ob strani, pri vhodu v veliko razstavno dvorano opazim škatlo z znano sliko slikarja Courbeta (L'origin du monde), ki prikazuje kosmato žensko zunanje spolovilo. Tu je diapozitiv presvetljen z lučjo v škatli, tako da se skozi "špranjo" bliska luč. Pri vstopu v razstavno dvorano je torej vulgarni simbol ženske, ta univerzani
pars pro toto; da se ve, o čem bo govora.
Vtis, ki ostane in o katerem premišljujem, je: tudi to je nekakšen NSK. Le da ne kot ironična kritika ampak kot feministični manifest. Manifest osebne ženske identitete ali totalitarni feminizem?
Na srečo so tu poleg ikon tiste pretresljivo ljubke podobe doslej nevidenih gibov.
