Če Tina joka...

Zakaj se mi utrne solza, če Tina joka?
Moj odnos do športa je čuden. Po eni strani se mi zdi, da bi se lahko proglasil za mizagona (miseo, sovražim; agon, tekmovanje, boj), sovražnika tekmovanja, sovražnika boja. In vendar od vsega športa, v grozo moje domače športnice, najraje gledam boks.
Rekel bi, da sem dokaj ravnodušen do športa. In vendar mi je bilo silno všeč, da je bila dekle, ki sem jo vzel za ženo, aktivna športnica in prvakinja.
Navijaštvo se mi zdi zapravljanje življenja, na tekme ne hodim, in nikoli nisem bil del kake druščine, ki za šankom vneto komentira izide tekem; nedelje ne maram prebiti ob televizijskih prenosih tekmovanj. In vendar redno spremljam športno pot svoje vnukinje in, če je prilika, gledam njene nastope.
Tako moje zadržanje je glede na prevladujoče nagnjenje pri ljudeh in tudi glede na moje lastne kriterije čvrstega značaja, značajska pomanjkljivost. V življenju se je treba vsej miroljubnosti navkljub včasih boriti in si prizadevati zmagati. Šport je šola značaja. Vse to podpišem.
Od kod to protislovje v meni? Pripisal bi ga svojemu temperamentu in pogojem, v katerih sem preživel otroštvo. Po naravi sem miren. Vse do vstopa v šolo pravzaprav nisem imel stika z drugimi otroki. Potem sem sicer prešel ves proces športne socializacije, običajen za fanta pri nas, tudi kdaj kaj tekmoval, brez omembe vrednih uspehov; se naduševal nad nogometnimi zmagami jugoslovanske reprezentance, nad košarkaškimi uspehi Olimpije, dolgimi skoki smučarskih skakalcev in slalomskim uspehom Jureta Franka, pardon, veleslalomskim, vidite... Križaj je bil pa za slalom, ne?
Prvake spremljam in jim želim vse najboljše. Se mi zdi fino, da so Slovenci; da so naši, tudi če niso Slovenci. Nas predstavljajo. En delček mene so. Temu pravijo identifikacija in narodna zavest. A je to domoljubje? Pa že.
Tako sem tudi Tino gledal, kadar koli se je spustila dol. In Tina se je zalezla vame. Nečloveško se je matrala, ko bi jaz že zdavnaj pobral tiste jurje in si kupil oskrbovano stanovanje ali kaj podobnega.
In potem se ji je vse tako napletlo, da ni šlo. Ni šlo po podobi našega perfekcionizma: a je še kje kak pokal, kakšna vaza, kakšen globus - vzem'mo ga!
Potem smo jokali in bili ponosni, da tudi to še zmoremo! Potolažili so nas fantje in Fak vse skupaj!

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

"Akademska elita"

Spet se je našla nova kost za glodanje: "akademska elita". Po vseh objektivnih kazalcih sem (bil) član akademske elite, čeprav se s to opredelitvijo ne identificiram povsem. Po končani gimnaziji sem se odločil za študij. Če se ne bi in bi šel kar v službo, ali poljubno "luftal", kot kdo drug, ne bi imel šans, da bi postal "akademik", ali kakor temu ustrezno rečejo slovanski bratje, "fakultetlija". Lahko sem se odločil za študij, saj je bil socialistično brezplačen, poleg tega sem stanoval v Ljubljani, pri starših. Bil sem dober študent. Ko sem doštudiral, so me povabili v službo na raziskovalni inštitut. Postal sem raziskovalni asistent. Ob tem sem honorarno predaval. Ja, že takrat pridobitniško honorarno. Potem sem presedlal na šolo in postal predavatelj višje šole. Ker smo, 4-članska družina, nekaj časa živeli samo od moje plače, smo bili po dohodku na člana gospodinjstva na robu socialnega minimuma.
S časom sem napredoval v višjega predavatelja. S plačo za redno predavateljsko delo in honorarjem za izredni študij (dodatno raziskovalno delo smo opravljali za honorar, ki ni omembe vreden) sem se približal plači mojega sorodnika, kovinostrugarja. Ob tem sem pripravljal disertacijo in še pravočasno doktoriral, da sem lahko ostal "v akademski sferi". Pridobil sem si naziv docenta. Se habilitiral, kot se reče, kar pomeni, da sta dve komisiji (šolska in univerzitetna) presojali, ali je moje delo kaj vredno in ali kaže, da se bom kot učitelj na visokošolski ustanovi obnesel. Za to je bilo treba zbrati vse, kar sem bil do tedaj napisal in objavil v takih ali drugačnih strokovnih in znanstvenih časopisih. Tega ni bilo malo. Pogosto sem delal ves dan in pozno v noč, bral, ekscerptiral, pisal. Zaradi učnih in administrativnih obveznosti so bile sobote in nedelje pogosto edini čas, ko sem lahko zbrano delal tudi čez dan. (To velja za vse "akademike".)
Potem je prišlo do osamosvojitve in do novega zakona o visokem šolstvu. Takrat se mi je popravila plača. Prekosil sem svojega prej omenjenega sorodnika s poklicno šolo. Zdi se mi, da hočejo zdaj nekateri reči, da je bil takrat storjen izvirni greh, ko si je "akademska elita", "akademska mafija", zvišala plače, da so nenadoma visokošolski učitelji zaslužili več kot kvalificirani delavci. Nezaslišano! Žena je medtem končala akademijo in postala razredna učiteljica. In, pomislite, čeprav je imela učno obveznost 22 ur na teden, jaz pa samo 6 ur, sem jaz imel višjo plačo! A to lahko kdo razume? Tisti, ki danes govorijo o "akademski mafiji", tega očitno ne morejo razumeti. Potem sem vsakih pet let bodisi obnovil habilitacijo bodisi se potegoval za višji naziv. Vsakokrat sem moral predložiti nova dela, nove objave in tako sem nazadnje pristal v nazivu izrednega profesorja. Od kar pomnim, od kar obstaja visokošolska ustanova, kjer sem bil zaposlen, tudi v socializmu, je obstajala delitev na redni in izredni študij in dohodek učiteljev in sodelavcev je bil sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in honorarjev za tako imenovano "drugo" raziskovalno delo poleg tistega, ki je vključeno v plačo.
Na ta način smo na letni ravni prišli do - za akademske poklice in nazive - normalnih dohodkov. Ti so v povprečju višji kot dohodki oseb, ki nimajo akademskih nazivov. Bi morali biti nižji?
Kot povsod pa se tudi na tem področju pojavijo anomalije, ki so posledica sovpadanja več dejavnikov. Visokošolskih učiteljev z nazivom docenta, izrednega ali rednega profesorja ni veliko. Včasih je za kak predmet na kaki šoli, na določeni stopnji, en sam učitelj, ki lahko predava. Na rednem študiju ne sme za več kot določen odstotek preseči normirane učne obveznosti. Pri izrednem študiju te omejitve ni: lahko predava v več letnikih, ponovljeno na več lokacijah. V takem primeru pride do ekscesnih honorarjev.  So posledica dolgotrajno (že v socializmu) veljavne ureditve, po kateri je osebni dohodek v visokem šolstvu sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in "drugo" raziskovalno delo (mimo raziskovalnega dela kot priprave za predavanja). V normalnih pogojih povprečni "akademik" na ta način doseže svojemu rangu primeren dohodek. Kot noben sistem tudi ta ne izključuje anomalij zaradi spleta pogojev.

Sistemski in nesistemski honorarji

Ali je honorar gospe profesorice "zaslužen", ker je pač sistem tak, ali pa je profesorica še kaj "nezasluženega" pripisala? Ker sem bil tudi sam nekoč v njenem položaju (dokler ni postala ministrica), bi morda lahko tudi jaz "sistemsko", kar pomeni zakonito in pošteno, toliko zaslužil, ker se pač delo tako obračunava po pravilih, ki jih nisem sam določil. Zakaj nisem toliko zaslužil?
Naj povzamem osnovne podatke po komentarju Alija Žerdina v SP Delo (7. 3. 15): skupni bruto AH gospe profesorice SSC v 12 letih je znašal 636.000 €. Najvišji AH v enem mesecu 29.000 €, "solidni" mesečni AH je znašal 3600 €. Naj mi bo "solidni" AH izhodišče.
Kaj bi moral narediti, da bi na svoji fakulteti v enem mesecu zaslužil poleg plače še 3600 € bruto honorarja? Pri roki imam cenik neke fakultete, po kateri je cena ure predavanja rednega ali izrednega profesorja 90 € bruto. 3600 delimo z 90 in dobimo ure predavanj v tem "solidnem" mesecu: 40 ur predavanj. Delimo s 4 tedni: 10 ur predavanj na teden. To so predavanja izrednim študentom poleg 6 ur predavanj rednim študentom, kolikor je obveznost visokošolskega učitelja tega ranga (dekan ima polovično učno obveznost). To je povsem izvedljivo in normalno s pridržkom, ki ga navajam spodaj. To pomeni 10 ur ob koncu tedna, 5 ur v petek in 5 ur v soboto. Štejejo se šolske ure po 45 minut, kar se zvede na 4 običajne ure, dvakrat po dve šolski uri skupaj s 15 minutnim odmorom plus še ena ura: od 16h do 20h. Vsak petek in soboto. To je v skladu z običaji in zakonito. Tako sem služil tudi sam. Število ur se poveča, če imaš predavanja v dveh ali več letnikih in se pomnoži s številom lokacij, na katerih predavanja ponoviš. Bila so leta, ko sem predaval v Ljubljani in Mariboru, že dolgo pa so na "moji" fakulteti predavanja samo v Ljubljani. Nič ne ovira šole, da ne bi organizirala ponovljena predavanja na več lokacijah, če ima kadre. Osnovnošolska učiteljica ima 22 ur učne obveznosti. Torej je 16 ur predavanj na teden fizično izvedljivo.
Odštejmo počitnice in štejmo, da ima šolsko leto 10 mesecev. Če bi nekdo vse šolsko leto predaval vsak vikend dodatnih 10 ur, bi skupaj v enem letu zaslužil 36.000 € honorarja. V desetih letih 360.000.
Kje je mojih 360.000? Nisem jih dobil. Zakaj ne? Ker nisem skozi deset let vsak vikend predaval dodatnih 10 ur. Predaval sem morda na leto dva meseca in ne deset. Na eni lokaciji, ne na desetih. Po tistih dveh mesecih sem si oddahnil: hvala bogu, od zdaj naprej bom ob vikendih prost.
Se komu zdi 90 € na uro predavanj univerzitetnega profesorja preveč? Se nam zdi 10 dodatnih ur na teden preveč? Ne, če to ne traja v nedogled. V tem grmu tiči zajec: ali imamo opraviti z izredno žilavo gospo, ki je zmogla skozi deset let vsako leto, vsak teden predavati poleg redne službe še 10 ur ali več ob vikendih (ali tudi ob drugih dnevih v tednu), ali pa je število ur umetno napihnjeno. Če velja prvo, moramo ugotoviti, da tolikšna obremenitev navsezadnje ni tako neobičajna: vsaka osnovnošolska učiteljica ima višjo učno obremenitev. Ker je raziskovalno delo za predavanja vključeno v redno obremenitev (preostanek od 42-6 ur), je tudi za raziskovalno delo dovolj časa. Tako odpade ugovor, da ob tolikšnem pedagoškem pensumu ni časa za raziskovanje, če le ostane dovolj moči.
Ugotovim lahko, da je to višino honorarja (360.000 € bruto v 10 letih) možno doseči povsem legalno s pridnostjo in vzdržljivostjo, ki ne presegata pridnosti in vzdržljivosti učiteljice osnovne šole.
Profesoričin honorar je torej (če ne bodo ugotovljene nezakonitosti) zakonit, "sistemski".
Sistem namreč omogoča delitev študija na redni, ki se plačuje iz proračuna, in izredni, ki ga plačujejo študentje sami.  Kaj bi bilo, če bi to dvojnost odpravili, pa je drugo vprašanje.

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.