"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.

"45 let"

Včeraj sem si v kinu Dvor ogledal film "45 let". Tak je naslov, ne "45. obletnica", čeprav gre za 45. obletnico poroke ampak "45 let". 45 let česa?

Spokojno življenje upokojene učiteljice Kate in upokojenega menedžerja Geoffa, ki sta v svoji hišici na angleškem podeželju ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, zmoti pismo, naslovljeno nanj. V pismu pristojne oblasti sporočajo, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo, ki je verjetno truplo njegove žene, in ga pozivajo, naj jo pride identificirat. Geoff takoj pojasni, da gre za njegovo dekle Katyo, ne za ženo; kot poročena sta se predstavljala, da bi v prenočiščih dobila skupno sobo. Kate je vedela, da je imel dekle, preden se je poročil z njo, ni pa poznala podrobnosti. Zanjo je ključno vprašanje, ali je za Geoffa to zaključena zgodba ali ne. Če ni, je torej ona 45 let živela v senci njegove prve ljubezni? Je zgolj nepopoln nadomestek?

Ena od kritčark vidi v filmu predvsem problem iskrenosti med zakoncema. Zamolčana preteklost se začne razkrivati, žena je vse bolj prizadeta. V njem se obudijo spomini in nekdanja čustva do prve ljubezni. Njun odnos je pred razpadom, važno je ohraniti videz, da je v zakonu vse v redu. "Nelson je umrl, a bitka je bila dobljena."

Za drugo kritičarko prikazuje film razkroj zaupanja in naklonjenosti.

Režiser in scenarist pravi, da gre za "globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde."

Vse to, mogoče še malo drugače. Ko je izgubil svoje dekle, s katero se je nameraval poročiti (star diapozitiv razkrije, da je bila noseča) in je bila torej v resnici skoraj že žena, se je Geoff po največ petih letih od nesreče poročil s Kate. Ko je Katya izginila, je imel 25 let. Katye ni več, življenje mora iti naprej. Kakšno življenje? Kako? Ali je Geoff do poroke s Kate odžaloval izgubo Katye? Ali se je "v globini svojega srca" sprijaznil z njeno izgubo, preden se je zvezal z novo ženo? Ali pa je, nasprotno, nadaljeval običajno življenje (običajno je, da se mladi moški poročijo), da bi lažje prebolel izgubo? Je bila Kate sredstvo za pozabo Katye? Je čustva do Katye prenesel na Kate (kot sugerira podobnost njunih imen)? O tem film ne govori neposredno, posredno pa. Film pokaže, da so Geoffova čustva do Katye tlela v njem 45 let. Rad bi jo videl, dobro ohranjeno v ledu. A 45 let je ob tem živel običajno zakonsko življenje s Kate. Film govori o želji, o "odkrenjeni želji", ne morem reči potlačeni ali zatrti, o "tleči želji", ki jo je prekrila zapadlost običajnemu življenju; o "zanikani želji", zanikani z zapadlostjo vsakdanjosti. Lahko bi uporabil izraz "banalnost zanikanja". Po prejemu pisma je Geoff ves čas razdvojen med težnjo, da bi sledil svoji ponovno zažareli želji in šel pogledat Katyo, in težnjo, da bi to željo prikril in ohranil odnos s Kate in njun zakon. Čuti se krivega, ker je izdal sebe in uporabil njo. Njun zakon je urejen, njun odnos ljubezniv, celo s seksom se potrudita. Njuno življenje pa je "postano". "Kaj bereš?" ga vpraša Kate. "Kirkegaarda." "Imaš tri izdaje iste njegove knjige in v vsaki si prišel do 3. strani", tako nekako ga zafrkne Kate. Geoffovo življenje stoji.
Kate je živa. Gre ji za ljubezen, za nedeljeno ljubezen. Ko spregleda, kaj se dogaja z Geoffom, ji gre samo še za videz urejenega zakona. V predzadnjem kadru, ko pri zaključku plesa Geoff poudarjeno vzneseno veselo dvigne njeno roko, jo ona ostro odsekano spusti. Zadnji kader zajame v velikem planu njen obraz, ki z grozo strmi v praznino. Kate je žrtev Geoffove eksistencialne zapadlosti običajnemu življenju. Kate doživlja tragedijo, Geoff je ni bil sposoben pre-živeti pokončno; utopil se je v vsakdanjosti.
Na vsakdanjostni ravni seveda lahko rečemo: starega je malo zaneslo, ženska je preveč čustvena in zahtevna, naj se skulira. A s tem bi naredili veliko krivico filmu, ki nam govori: svojo željo vzemi resno.