La signora professoressa dottoressa

Pri italijanščini na uni-3 naj bi za domačo nalogo napisali vabilo na kako prireditev po zgledih v učbeniku. Malo pred tem sem v časopisu bral o ljubljanskem hospicu in homatijah okrog njega, v članku pa je bilo navedeno tudi, da bodo zadnji torek v mesecu prvič organizirali Hospickafe, pogovor o smrti in umiranju in predstavitev nove knjige o teh rečeh. Pa sem dobil idejo za domačo nalogo! Saj bo za nas, starce in starke na uni-3 (slišim proteste!), prav primerna prireditev! Kar takoj sem se lotil pisanja sestavka.

V jedru vabila sem napisal, da Slovensko društvo Hospic vabi na prvi večer ozaveščanja o dostojanstvenem umiranju z... Kako naj nadaljujem? V časopisnem članku piše, da bo "dogodek vodila prostovoljka društva Manca Košir, prvič pa se ji bosta pridružila še Urška Lunder, avtorica knjige..." - Z/s kom torej - po italijansko? "Con Manca Košir, la volontaria dell' assoziazione"? Lepo vas prosim! Saj vendar ni kar neka Manca! Za Italijane to ni dobro. Napisal sem:

"... con la primadonna dell' accompagnamento volontario dei moribondi la signora professoressa Manca Košir..." Prav tako sem našo Urško povzdignil - saj je nisem povzdignil, saj je to njen resnični trdo prisluženi titel - v "signora dottoressa".

Potem sem se pa vprašal: zakaj je za nas nekaj dobro, za Italijane pa to isto ni dovolj dobro? Zakaj mi vabimo na večer z Manco, Italijane pa bi morali povabiti na večer z gospo profesorico, doktorico, ne glede na to, da je bila umirajočim morda res samo Manca? Čemu se zdi Italijanom normalno, da navedejo ali poudarijo oznake družbenega statusa, mi pa jih rajši skrijemo?

Smo pri globoki rani slovenskega narodnega telesa. Še vedno smo vsi enaki in skrajno težko prenašamo tiste, ki bi se hoteli dvigniti nad ljudstvo. Ne samo da nismo imeli aristokracije, razen nekaj uvoženih (kljub temu narodno zaslužnih) baronov in grofov, ampak tudi s srednjim stanom, z meščanstvom, nismo imeli sreče. Ko se je ta sloj do druge svetovne vojne ravno nekako oblikoval, ga je odnesel piš revolucije v imenu enakosti. Nekaj meščanov, ki so bili na strani revolucije, je pravzaprav skrivalo svojo "buržujskost".

Janko Kos: "Toda najbolj bistven dejavnik tega razmaha [komunističnega gibanja] je bil najbrž skrit v tradicionalni slovenski negotovosti, ali naj se iz ljudstva, ki je po svoji sestavi homogeno, egalitarno, ljudsko in v tem smislu demokratično, Slovenci res dokončno izoblikujemo v narod, ki je po svoji sestavi nujno heterogen, diferenciran in neegalitaren." (Duhovna zgodovina Slovencev).

Smo nacija s svojo državo, v bistvu pa nismo niti primerno razslojen narod s kulturno, neplenilsko elito, ampak še vedno ljudstvo, Mance, Urške, Janezi in Blaži. In še všeč nam je, tako po domače.