V teh dneh, ko se približuje Dan mrtvih, povsod pišejo o tem, da je smrt postala tabu. Umiranje in smrt odrivamo iz vsakdanjega življenja. S tem se ne želimo srečati, se soočati; to moti naše udobje in ugodje. O pokopavanju mrtvih iz pretekle svetovne in domače morije se je veliko govorilo in pisalo kot o politični temi, o vsakdanjem odnosu do mrtvih svojcev pa ne veliko. Tudi to je neke vrste tabu tema. A priori neberljivo.
Ne verujem v vstajenje mesa (četudi nisem vegetarijanec, mi je ta sintagma nekako poniževalna, če pomislim, da govori tudi o meni v smislu pars pro toto); ne verujem v večno življenje, naj bo to pojmovano tudi čisto stanjšano in eterično, pesniško, zgolj iz take snovi kot sanje. Ko bom mrtev in bel, me bo nepreklicno konec. Moje truplo bojo, ker bom tako želel, upepelili (to je lepa beseda) in pepel deli v žaro, žaro pa verjetno v naš družinski grob. (To moram še pripraviti.) Lahko bi jo dali, žaro, tudi v žarni grobek ali vitrino. In na nagrobnik bojo napisali moje ime.
To pričakujem. In potem bojo ob Dnevu mrtvih prišli h grobu, postavili gor rože, prižgali svečo in morda rekli, da je škoda, ker sem odšel. Niso sicer imeli kaj dosti od mene, a bil sem del njihovega sveta, njihovega vsakdanjega življenja. Bil sem tam v svoji kamri kar dolgo, pravzaprav zelo dolgo in jim bil nekakšno jamstvo, da življenje kar traja in da bo, njihovo, tudi še dolgo trajalo. Tako sem sam doživljal svojega sošolca Mirana, ki se je vsak teden pojavil na televiziji z rožo v gumbnici, in napovedal vreme, teden za tednom, leto za letom. Bil je jamstvo, da se življenje kar nadaljuje; potrjeval je moje tiho prepričanje, da sem kot on tudi jaz nesmrten, četudi se ne pojavljam na TV (napravi, ki te naredi nesmrtnega), in da bom nekoč prebral vse svoje knjige (o tem podrobneje v prejšnjem blogu).
Kakšna je logika negovanja in obiskovanja grobov? Nekoč je neki cerkveni dostojanstvenik dokazoval, da je obiskovanje grobov z vsem, kar pri nas spada k temu, dokaz vere - če ne izrecne pa nezavedne - v posmrtno življenje. Tudi ateisti - to je bila njegova teza - hodijo na grobove zato, ker podzavestno verujejo v posmrtno življenje. Skratka: tudi mi smo udje njegove cerkve, ne da bi to vedeli. To tezo sicer zavračam, sem povedal že na začetku, vendar je nekaj na tem; ne glede življenja po smrti ampak glede nesmrtnosti. Freud je zapisal, da "naše nezavedno ne verjame v lastno smrt; obnaša se, kot da je neumrljivo" (Gesammelte Werke X, str. 350). Človek nezavedno živi, kot da bi bil nesmrten. To je res: naj sem zavestno še tako prepričan, da bo neizogibno prišla moja ura, delam vse tako, kot da se moje življenje ne bo nikoli končalo (glej tisto o knjigah!). No, čisto tako tudi ne, saj se - brez posebnega konkretnega razloga - pripravljam na svoj odhod. Pa pustimo to žalostno temo, tabu znotraj tabuja.
Zakaj torej hodim na grob svojih pokojnih, če ne verjamem, da so nekje in gledajo dol, ali bom prišel ali ne? Takrat sem prečastitemu odgovoril, da hodim na grob zato, ker je v teh krajih taka navad. V Tibetu, tako sem bral, truplo izpostavijo (ali so vsaj tako nekoč počeli), da ga pospravijo ujede in se tako vrne Naravi in nadaljuje večno kroženje. To o navadi je del resnice, a ne bistven. Če že je tak naš običaj, mi prav pride, da se obredno spomnim na svoje pokojne. Saj so itak venomer prisotni v moji zavesti, a na ta dan še posebej počastim spomin nanje. Ja, v meni ste, rad sem vas imel, pogrešam vas. Lepo bi bilo, če bi bili tukaj in videli, kako so otroci zrasli. In imam potem dober občutek, ne le, da sem storil svojo dolžnost, ampak tudi, da je v meni ostala nekakšna navezanost; da v meni moji pokojni nadaljujejo svoje poslanstvo. Ne bi bilo lepo, če se sploh nikoli ne bi spomnil nanje; ne zaradi ljudi, zaradi mene samega, mojega občutka, da sem kljub vsemu človek. Pa daj, spomni se, no! Vsaj na Dan mrtvih.
Maksime svetovnega etosa o posvečenosti mrtvih nisem nikoli dobro razumel. Preveč mi potegne na sveče in kadilo. Mislim si takole: človeško truplo je truplo človeka z dostojanstvom. To dostojanstvo živega se ohrani tudi pri mrtvem. Mrtvi je navsezadnje nekaj časa še videti, kot bi bil živ. Zato z njegovimi ostanki v kakršni koli obliki ravnamo spoštljivo. To je naravno nagnjenje.
Grob je opomnik. Če se vprašam, ali sem bolj za grob oziroma žaro ali za raztros pepela, odgovorim: za grob oziroma nekaj temu podobnega. Zakaj ne raztros? Raztros pepela je popolnoma logičen zaključek življenjske komedije. Še celo kristjani ne bi smeli imeti nič proti temu: Prah si in pepel in v prah in pepel se povrneš! In nič se ne govori o tem, da bi moral pepel biti shranjen, zapečaten in opremljen z imenom. Moj edini zadržek je, da je za večino ljudi, tudi zame, to nekoliko preveč abstraktno. Za filozofe. Ljudje potrebujemo opomnik-spomenik pokojniku: grob, ob katerem lahko postojimo in - ja, si nekako megleno predstavljamo, da je oni tam notri in da mu ugaja, ker smo prišli. Taki smo ljudje. Radi imamo nadomestne predmete, če že ni pravega ljubezenskega objekta. In v naših glavah so vse mogoče čudne predstave, ki pa jim ne gre vedno pripisovati prevelikega pomena.
