Žižek in samorefleksija

Spoznaj samega sebe. - Delfsko preročišče

"Vse delam z namenom, da bi pobegnil od samega sebe. Ne verjamem v gledanje vase. Če to počneš, odkriješ samo kup sranja. Mislim, da bi morali sebe vreči iz sebe. Resnica ni globoko v nas. Resnica je zunaj." - S. Žižek

V prvem letniku filozofije (1959-60) nam je profesor za staro grško filozofijo, Branko Bošnjak, navadno na tablo napisal fragment kakega modreca in pričakoval, da bomo o njem na glas razmišljali. Fragment, odlomek, en stavek, ena misel. Ni bilo kaj prida bere modrosti z naše strani, a ostalo mi je dovoljenje, da o kaki modrosti lahko razmislim na osnovi enega stavka. Slavoju Žižku je ob njegovi sedemdesetletnici spletni portal Total Slovenia news posvetil stran s 70 citati iz njegovih del. Ustavil sem se ob citatu št. 2.

Žižkov citat me je vznejevoljil (zgoraj kot moto, spodaj celotna zbirka).

https://www.total-slovenia-news.com/made-in-slovenia/3269-70-quotes-for-zizek-s-70th-birthday?fbclid=IwAR0oyc-Xu_J3F68q2iKjavPbGT74HsqnTLzL8uz_B7MS6C_VqOoi6tMFKvs

Naj opustim "iskanje samega sebe"? OK, recimo, da je to početje bolj ali manj pri koncu. Sem, kar sem. Je, kar je. In mogoče je sploh to prežvečena fraza in minula razvojna faza in je čas, da se obrnemo kam drugam. Ko vsak dan desetkrat na vseh straneh, ki prihajajo do tebe, prebereš "Bodi, kar si!", je najbrž res čas, da menjamo ploščo. Po drugi strani se pa težko odpovem načelu, za katero sem prepričan, da me je v življenju usmerilo. Pomagalo mi je do odločitev, na katere sem ponosen. Danes mi omogoča oceniti tudi, kdaj in kje sem ga polomil in omogoča popraviti napake. Ne morem soditi o tem, kaj doživlja Žižek, a njegova življenjska pot mi kaže, da je še kako prisluhnil samemu sebi, drugače ne bi bil, kar je. Da se odločiš za študij filozofije, moraš že dobro vedeti, kam te vleče. To pa zveš, če "pogledaš vase". Verjamem tudi, da si pri sedemdestih, kar pač si; prišel si, kamor si se nagibal, in nadaljnje "gledanje vase" ne prinese nič bistveno novega. Naj se kar ekstravertira in gleda proti širnim obzorjem mišljenja, družbe in zgodovine. O njem kot osebi vemo dovolj, morda preveč, veseli pa bomo, če bo še kaj pametnega ali vsaj zabavnega povedal o težavah, za katere menimo, da nas pestijo.

Mogoče je nesporazum v besedah, ne v mislih. Govorimo o "gledanju vase" - zelo nenatančno. Dobesedno "gledati vase" sploh ne moreš, ker nimaš oči na takih pecljih. In če bi jih imel, neko tako minimalno invazivno kamerco, bi res videl samo čreva in v njih, kar vidi Žižek. Tudi v prenesem pomenu, v pomenu introspekcije, ostane izraz nenatančen in celotno početje problematično. Kaj naj bi odkrili z zrenjem vase? Domnevamo, da je tam "v globinah" (de profundis - iz globin) skrit naš pravi jaz. Ni ga. Domnevamo, da je tam skrita nekakšna resnica. Ni je. Svoj jaz odkrivamo, ko ga oblikujemo, z življenjem v svetu, z drugimi. Resnice svojega življenja in svoje osebnosti odkrivamo, ko živimo. Z opazovanjem svojih ravnanj, z opazovanjem svojih razpoloženj, čustev, misli.

Ne gre za introspekcijo, gre za refleksijo, samorefleksijo. To pomeni, da človek zasleduje svoje odločitve, svoja dejanja, se jih zaveda in o njih razmišlja. Ob tem je pozoren na vse svoje doživljanje, na razpoloženje, čustva in misli. Lahko bi rekli, da "prisluhnemu samemu sebi". Tudi za tem tiči domneva, da od nas prihaja neki glas, kar je prav tako kot pri gledanju preveč konkretno. Včasih pa smo prav blizu temu, da bi se slišali, ko si, morda celo polglasno rečemo: Polomil sem ga. Samorefleksija pomeni, da skozi življenje stopamo pozorni na svoje odzive. Morda spremljamo svoje življenje celo z dnevniškimi zapisi, ali pa se o svojih korakih pogovarjamo z bližnjimi in zaupnimi osebami. To razumem pod "gledati vase". Razumem kot samorefleksijo. Nekateri uporabljajo modno besedo "čuječnost". In vztrajam, da je ta neogibna, če hoče človek preživeti življenje v skladu s svojimi nagnjenji, s svojo naravo, samolastno, ne utopljeno v povprečju sveta iz dneva v dan. 

Ko sem v brskalnik vtipkal geslo "self-reflection", sem že na prvi strani dobil deset naslovov. Če bi vtipkal "introspection" ali "Selbstbeobachtung" ali kar koli že podobnega v katerem koli jeziku, bi se mi jih vsulo še več. "Gledanje vase" je torej prav živahna industrija. Torej ne gre za to, da bi ga kar opustili, ker pač lahko vidimo le sranje.

Vendar razumem tudi, kaj hoče Žižek povedati. Ne gre, da bi človek kar naprej brskal po sebi, se ukvarjal sam s sabo. Obdajajo nas drugi ljudje, obdajajo nas čuda sveta, na voljo nam je svet kulture in umetnosti. Dobro de, če se posvetimo bližnjim in jih potem vidimo srečne in zadovoljne; dobro de, če vsrkavamo lepote narave, če se pustimo razgibati umetnosti. Dobro de, če se posvetimo čemur koli zunaj nas, ukvarjanje s sabo pa omejimo na razumno mero. 

Da bi pa bodisi znotraj bodisi zunaj odkrili Resnico, tovrstno mišljenje pa radevolje prepuščam Žižku. Svojo notranjo resnico mi je v vseh teh letih nekako uspelo vsaj delno odkriti. Nekoliko se poznam. Toliko, da se bolje zavedam svojih prioritet in da se znam omejiti. Za veliko več si ne prizadevam.  

Fizikova kritika ateizma

Danes mi je vzbudila pozornost objava v Scientific American z naslovom "Ateizem ni v skladu z znanstveno metodo", pravi nagrajeni fizik. Nagrajeni fizik je Marcelo Gleiser, 60-letni  teoretični fizik, rojen v Braziliji, službujoč na Dartmouth College, zasebni raziskovalni univerzi v Hanovru, New Hampshire, v ZDA, na eni najstarejših ameriških univerz, članici Ivy League (bršljanova zveza), ki združuje najuglednejše ameriške univerze. Prvotno so se v njej šolali kongregacionistični duhovniki, potem pa se je sekularizirala, a očitno ohranila pridih verske šole. Omenjeni fizik, znan tudi kot popularizator znanosti, je dobil nagrado Fundacije Johna Tempeltona (v enem prejšnjih zapisov sem omenil zbirko življenskih modrosti tega prezbiterjanskega investitorja in filantropa), ki jo podeljujejo vsako leto posamezniku "za izjemne dosežke pri utrjevanju duhovne dimenzije življenja". Nagrada znaša nekaj manj kot 1,5 milijona dolarjev. Poleg znanstvenikov so nagrado v prejšnjih letih podelili Materi Terezi, južnoafriškemu škofu Desmondu Tutuju in Dalaj Lami. 

V svoji 35-letni znanstveni karieri je Gleiser raziskoval širok spekter področij od lastnosti vesolja ob nastanku do vedenja elementarnih delcev in izvora življenja. Nagrado pa si je po sodbi fundacije Tempelton zaslužil kot vodilni javni intelektualec, ki je "razkrival zgodovinske, filozofske in kulturne povezave med znanostjo, humanističnimi vedami in duhovnostjo". 

V intervjuju za Scientific American (Lee Billing, SA, 4/2019) pravi, da je znanost zanj način, kako se povezuje s skrivnostjo obstoja. Pri tem ne misli na znanost o fizikalnih pojavih, ampak na večja in starejša vprašanja, ki ga povezujejo z duhovno dimenzijo, kar je Einstein imenoval "kozmični religiozni občutek". Znanost je zanj "globok duhovni pogovor s skrivnostnim, z vsem, česar ne vemo. "To očitno nima nič opraviti z organizirano religijo, vendar pojasnjuje mojo pozicijo proti ateizmu. Imam se za agnostika," pravi. "Res mislim, da ateizem ni skladen z znanstveno metodo. ... Ateizem ... je trditev, kategorična trditev, ki izraža vero v nevero (belief in nonbelief). 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija. Toda v znanosti pač ne objavljamo deklaracij. Pravimo: 'Okej, lahko imaš hipotezo, a moraš imeti zanjo kak dokaz zoper njo ali za njo.' Agnostik bi torej rekel, poglej, nimam dokaza za Boga ali za katerega koli boga (katerega boga, predvsem? maorskega, judovskega, krščanskega, muslimanskega? Katerega boga?) Po drugi strani agnostik ne bi priznal pravice do končne trditve o nečem, o čemer nič ne ve. 'Odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti,' bi rekel."

Ateizem ni skladen z znanstveno metodo. Seveda ne. Ateizem (brezbožnost) je tako kot teizem (vera v boga) vera, verovanje. Vera nima z znanostjo nič opraviti. Vera je drug način človekovega odnosa do sveta. Znanost postavlja hipoteze in jih preverja z empiričnimi dejstvi in logičnim dokazovanjem. Obstoja Boga ali boga ne dokazujem. V njegov obstoj verujem. Verujočega v Boga ne pozivam, naj dokaže obstoj Boga. Verujočemu v Boga bi moralo biti pod častjo dokazovati obstoj Boga. Verovanje v Boga je njegova človeška pravica. Ni mu treba nič dokazovati. Tako tudi ateistu. Brezbožnemu je pod čast, da bi moral dokazovati, da ni Boga. On pač vanj ne veruje. Gleiser prav povzame stališče ateista: " 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija." Prav taka bi morala biti tudi deklaracija teista. 

Ker mu to ni jasno, je Gleiser dobil nagrado 1,5 milijona dolarjev. Natančneje: ni je dobil za to. Dobil jo je, ker tisti, ki so mu jo podelili, menijo hkrati z njim, da ateizem ni v skladu z znanstveno metodo, teizem pa je. Menijo, da je pomembni znanstvenik zadal udarec ateizmu in s tem podprl skrb fundacije za "duhovnost". Gleiser se pošteno opredeli za agnostika. Vendar iz napačnega razloga. On ne ve, ali bi veroval v Boga ali ne, češ da ni mogoče dokazati ne obstoja ne neobstoja Boga. Njegova neodločnost je odveč. Ponavljam: nič ni treba dokazovati, samo verovati ali ne verovati v Boga. Kajti o njem nič ne vemo. Glede tega ima Gleiser prav. Biti agnostik in nastopati proti ateizmu pa je protislovno.

*

Gleiser says, that atheism is inconsistent with the scientific method. Of course it is. Atheism is like theism a belief, a faith. The beliefs have nothing to do with science. The religious beliefs are not scientific hypotheses. A believer doesn't need a proof of the existence of God. To respond to the challenge of proving God's existence is beneath his/her dignity. To believe (without a proof) is his/her human right. The same holds for an atheist for his/her notbelief. The statement of the inconsistency of atheism with science tacite and per negationem supposes, that atheism is somehow less proven than theism. That is worth of a reward of a "spiritual" foundation. To be an agnostic and to reject atheism is a contradiction.

Altruizem in egoizem: tipologija

Nedavno me je neka srednješolka prosila, naj bi ji pomagal pri njeni nalogi o egoizmu. Pregledal sem nekaj besedil, dostopnih na spletu, in uvidel, da egoizma ni mogoče obravnavati brez upoštevanja altruizma. Literature o tej temi je veliko in gotovo bo še čas, da si jo kdaj podrobneje ogledam in o njej poročam. Za prvo silo pa sem si o zadevi ustvaril naslednjo sodbo.

Vse obširne obravnave se skrčijo na vozel protislovij. Egoizem je v bistvu altruizem. Altruizem pa je v bistvu egoizem. Poglejmo nekoliko podrobneje. Najprej egoizem. Če si sebično prizadevam, da bi postal boljši človek, s tem koristim vsem okrog sebe. Če si sebično prizadevam, da bi povečal svoje premoženje, s tem bogatim celotno skupnost. Vsak uspešen podjetnik v skrbi za svoj profit zadovoljuje potrebe drugih in prispeva k rasti družbenega produkta in razvoju družbe. In sedaj altruizem. Če nesebično pomagam drugemu, sem zadovoljen, izboljšujem svojo samopodobo, kar prispeva k mojemu sebičnemu občutku, da živim dobro in prav. Tudi če moje altruistično ravnanje ne vpliva na moje doživljanje samega sebe, samo dejstvo, da se zaradi njega drugi počuti bolje, ali živi bolje, ustvarja ugodnejše družbeno okolje zame: namesto zagrenjenih revnih ljudi, ki so morda lahko celo nevarni, so okrog mene zadovoljni in prijazni ljudje.

Seveda je o vsaki od teh trditev možno neskončno razpravljati. Temu se bom zaenkrat izognil.

Brez posebnega utemeljevanja predlagam naslednjo teorijo oziroma tipologijo egoizma-altruizma, ki jo je mogoče tudi empirično preveriti.

Izhajam iz eksistencialistične psihologije, v okviru katere sem, opirajoč se na Tineta Hribarja interpretacijo Heideggra (Hribar, Fenomenologija I, SM, Ljubljana 1993) identificiral dve za odnos egoizem-altruizem relevantni dimenziji, ki izhajata iz dveh eksistencialov: prvi je eksistencial življenjske skrbi oziroma zaskrbljenosti (skrb zase in skrb za druge); drugi je eksistencial avtentičnosti ali pristnosti (avtentično in neavtentično življenje). Eksistenciali so temeljna določila človeka kot bitja, ki se zaveda svoje smrtne izpostavljenosti in mu ni vseeno, kako bo preživel svoje življenje. Ve, ali vsaj nejasno čuti, da življenje lahko zapravi. Razlikuje med življenjem in životarjenjem, oziroma med polnim življenjem in praznim, neizpolnjenim, neuresničenim življenjem.

Prva dimenzija: skrb zase - skrb za druge.
Človek je v odnosu do samega sebe in v odnosu do drugih ljudi. Skrbi ga zase (skrbi zase) in skrbi ga za druge (skrbi za druge). Skrb zase vključuje oskrbovanje, to je, skrb za eksistenčne pogoje, hrano, obleko, streho nad glavo in telesno in duševno blagostanje. Vključuje pa tudi skrb za kulturo in duhovnost, za "dušo", v tem smislu, da bi človek imel občutek, da je vredno živeti; da je njegovo življenje izpolnjeno; in da živi svoje življenje na način, ki je lasten samo njemu, samolastno. Z drugimi besedami: da bi se v življenju uresničeval. Prav isto vključuje tudi skrb za druge: za njihovo telesno in duševno dobrobit in za njihovo samolastnost in uresničevanje.

Druga dimenzija: avtentičnost - neavtentičnost
Človek se ob rojstvu znajde v svetu, ki ni narejen po njegovi meri, v katerem je tujec. Hkrati pa pride na svet s svojo posebno naravo, posebnimi dispozicijami. Svet je, kakršen je, vendar ni nespremenljiv. Tudi človek ima naravo, biološko in psihološko, ki se v življenju razvija.

V nadaljnjem življenju je človek ves čas razpet med dvema možnima potema: ali se povsem priliči svetu, svojemu družbenemu okolju in živi nesamolastno, "zapadlo" življenje, ali pa razvije svojo posebno osebnost in značaj, svojo samolastnost, se samouresniči, kolikor mu pač razmere in njegov vek dopuščajo. Človek se lahko vtopi v povprečju, ali podleže pričakovanjem drugih, lahko pa zaživi svojsko in polno življenje v skladu s svojo naravo. 

Križanje teh dveh dimenzij, skrbi zase in za druge in samolastnosti življenja nam da štiri možne tipe na razponu med egoizmom in altruizmom.

Tip A: AVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMOURESNIČEVANJE. - Pri tem načinu bi človekov odnos do sebe najbolj ustrezno poimenovali, če bi rekli, da je človek "pastir svoje biti". Tak človek v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej pa ob različnih prelomnicah, skrbno prisluhne sebi, svojim čustvom in mislim, počutju, skratka svoji naravi. Odloči se za pot, ki mu je bolj "po duši", ki je bližja njegovi naravi - ne glede na pričakovanja drugih ali svoje lastne idealne predstave, ki jih je povzel iz sveta. Človek ni načrtovalec, inženir samega sebe, ampak varuh svoje biti, svoj "angel varuh".  

Tip B: AVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - PRISTNI ALTRUIZEM, SKRB ZA SAMOURESNIČEVANJE DRUGEGA. - Pri drugema načinu poskrbim za to, da bi drugi uresničil svoje možnosti; da bi postal on sam, samosvoj, samolasten. Pri tem drugem načinu pustimo drugemu biti, kar je; ga ne podrejamo, ne spreminjamo, ne skušamo popraviti. Odprto ga sprejmemo in pozorno spremljamo v njegovi biti. Pri tem načinu smo - po analogiji s skrbjo zase - varuhi njegove biti, njegova opora, mentorji, vzgojitelji, njegovi "angeli varuhi". 

Tip C: NEAVTENTIČNA SKRB ZASE - SAMONAČRTOVANJE (SAMODIZAJNIRANJE). - Človek je v odnosu do sebe lahko na dva načina: prvega, da je "varuh svoje biti", smo že omenili. Pri drugem pa ima samega sebe za predmet (objekt), ki ga hoče tako ali tako oblikovati po nekih vnaprej zamišljenih idealnih podobah in načrtih. Kot bi bil sam svoj 3D tiskalnik. Dostikrat so ti vnaprejšnji načrti izdelani po idejah ali pričakovanjih staršev in drugih pomembnih oseb, ali pa po mediijskih podobah idealne figure in idealnega življenja. 

Tip D: NEAVTENTIČNA SKRB ZA DRUGE - NEPRAVI ALTRUIZEM ALI SEBIČNO "SKRBNIŠTVO". - Podobno je človek v odnosu do drugih tudi lahko na dva različna načina. Prvega, pristno skrb, dopuščanje biti drugega, smo opisali zgoraj. Pri drugem pa ima človek drugega za predmet (objekt), za katerega mora poskrbeti, tako kot on kot skrbnik misli, da je prav. Skrbnik prevzame vso skrb, pogosto tako, da povzdigne samega sebe, kako je dober in nesebičen; ali pa tako, da bi ob tem, ko skrbi za drugega, tega popravil, izboljšal, ga pripeljal v svojo čredo, ga naredil odvisnega od skrbi. To je sprevržena, pretirana skrb, ki drugega podreja in omejuje.

  

Ravnanje po tipih A in B vodi v idealnem primeru do uspešnega, živega, izpolnjenega življenja v družbi enako izpolnjenih drugih kot svojskih osebnosti. Ravnanje po tipih C in D vodi do zapadlega, neuresničenega življenja v družbi enako zavoženih.

Naj poudarim, da je to idealnotipska konstrukcija. Služi nam za orientacijo. V realnem življenju ne moremo vedno živeti skladu z željami, prisiljeni smo v kompromise. Vendar je velika razlika, če vemo, kaj bi bilo prav, tudi če tega ne moremo vedno uresničiti, kot če živimo brez orientacije.

Iz gornje tipologije je mogoče izpeljati empirične mere položaja osebe  na tem življenjskem križpotju. 

O poslušanju in pogovarjanju (Peterson 9)

"Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne." Priznam, da sem se nad tem pravilom zamislil. Kako pogosto tako imenovani strokovnjaki, tisti, ki smo končali kaj več kot srednjo šolo in si celo pridobili kak zveneč naziv, gledamo na sogovornika zviška. Le kaj bo ta trosil, le kaj pogreval, s čim me bo dolgočasil, si na tihem mislimo. Potem se delamo, da poslušamo, v resnici pa vse že vemo, in nas nič ne more presenetiti. V resnici se skrivamo za floskulami, za posplošujočimi stereotipi: temu je vse jasno, ker je za vse kriv liberalni kapitalizem; onemu je jasno, da kup nadležnežev ni ustrezno prevladal ojdipovega kompleksa; tretji ve, da so vse težave, ki nam jih opisujejo, posledica nevere v Boga in odsotnosti pravih vrednot. Kdaj zares prisluhnemo, kaj nam ima človek novega povedati? Vsak človek nam lahko pove kaj novega, preprosto zato, ker je drug človek, z drugačno življenjsko izkušnjo. Besed, s katerimi je P. naslovil to poglavje, bi se moral vsak svetovalec ali terapevt spomniti pred vsakim pogovorom s svetovancem: kaj mi bo povedal, česar še ne vem.

Potem ko poudari razliko med nasvetovanjem in terapevtskim pogovorom, kar sodi k abecedi znanja svetovalcev, laikom pa je tudi to treba povedati, opiše P. primer življenjsko dezorientirane ženske, ki se je zatekla k njemu po pomoč. Primer je dovolj sugestiven,  da spoznamo, kako kaotično je lahko življenje nekaterih, notranje in zunanje, in kako dezorientirani so glede tega, kaj se z njimi dogaja; kaj čutijo; kaj hočejo, k čemu stremijo. Tudi svetovalec, ki se šele uvaja v svojo "obrt", se lahko opre na Petersonovo ugotovitev: "Ljudje so lahko tako zmedeni, da jim vsak, količkaj razumno urejen sistem interpretacije spravi psiho v red in izboljša življenje. To je povezovanje ločenih prvin življenja na urejen način - kakršenkoli urejen način." (str. 222) To tudi pomeni, lahko izpeljemo, da ni tako pomembno, katero teorijo zagovarja svetovalec, kateri šoli pripada, celo to ni pomembno, ali je zgolj razumen in življenjsko orientiran laik, duhovnik ali pa psihoterapevt. To spoznanje sicer svetovalcem ni tuje, saj razlikujejo med specifičnimi in nespecifičnimi dejavniki urejanja ali zdravljenja. K nespecifičnim sodijo prav odločitev za zdravljenje, redno sestajanje s svetovalcem, urejen potek srečanj, smiselne interpretacije, kar vse strukturira prej kaotično življenje in notranji doživljajski kaos in je skupno vsem šolam. Specifični dejavniki pa se od šole do šole razlikujejo.

Kaos, značilen za sedanje življenje osebe, zajame tudi njene spomine. Spomin na pretekle dogodke je selektiven. Vsako "obujanje spominov" pomeni "formiranje spominov". V kaos spominov se z lahkoto vnese samovoljen red, "lažne spomine" in spomine pod vplivom ideologije svetovalca. Ob primeru ženske, ki ga je opisal, je P. spoznal, "kako lahko bi bilo vnesti lažen spomin v duševno krajino" (str. 222).  Seveda lahko v Petersonovih spoznanjih zaradi konteksta njegovega pojavljanja v javnosti vidimo "pripravljanje terena" za utemeljen sum v pristnost spominov žensk o spolni zlorabi v preteklosti. V zvezi s tem je treba pač od primera do primera presoditi verodostojnost takih spominov. To ne omaje splošnega spoznanja, da pomeni "spominjati se" z današnjega vidika in trenutnih čustev in interesov pripovedovati zgodbo o preteklosti, ki se je ne spominjamo celovito in natančno. "Sedanjost lahko spremeni preteklost, in prihodnost lahko spremeni sedanjost" (str. 222). Kakšno funkcijo ima tedaj spomin, če je tako negotov? "Spomin je orodje. Spomin je vodnik preteklosti za prihodnost.  Če se spominjate, da se je zgodilo nekaj slabega, in lahko ugotovite, zakaj, se boste lahko poskušali izogniti, da bi se vam slaba stvar še kdaj zgodila. Temu je namenjen spomin ... da prepreči, da bi se ista preklemanska stvar dogajala spet in spet" (str. 224).

V svetovalnem razgovoru poslušamo in - govorimo. Govorjenje je razmišljanje. "Ljudje morajo govoriti, ker tako razmišljajo. Ljudje morajo razmišljati. Sicer slepo padajo v jame." Z razmišljanjem simulirajo svet, načrtujejo, da ne bi delali neumnih stvari, a tega ne zmorejo sami. "Delamo majhne avatarje samih sebe. In te avatarje postavljamo v izmišljene svetove. Potem gledamo, kaj se zgodi" (str. 226). Psihoterapija je pogovor kot razmišljanje, je simulacija realnosti, ki vodi do dobrega dejanja. "Razmišljati pomeni poslušati sebe. ... Razmišljanje je notranji dialog med dvema ali več različnimi pogledi na svet" (str. 226). Če ne zmoreš v sebi vzdrževati "hudičevega zagovornika", moraš govoriti z drugim človekom. 

V nadaljevanju opiše P. različne tehnike poslušanja: Freudovo poslušanje prostega asociiranja, ki ga prekinja z občasnimi interpretacijijami; Rogersovo poslušanje s povzemanjem in preverjanjem razumevanja. Ti opisi so koristni tako za svetovalce kot za laike, da bi v vsakdanje resnejše pogovore vnašali elemente svetovalnega pogovora. Tistim, ki se na to tematiko bolje spoznajo, se bo morda zdelo, da P. ponavlja znane, osnovne reči, vendar po mojem nič ne škodi, če jih ponovi v kontekstu svojega celotnega razmišljanja. 

P. opozori na kontraproduktivne pogovore, ki ne služijo urejanju misli za prihodnja dejanja, ampak drugim namenom. Ti so: utrjevanje svojega mesta v hierarhiji dominantnosti, pehanje za položajem ali z domačo tujko "nadmudrivanja"; pogovor, pri katerem sogovornik ne posluša, ampak razmišlja, kaj bo odgovoril; in pogovori, v katerih skušajo sogovorniki "prepričati" drug drugega o pravilnosti svoje ideologije. Na koncu opozori P. še na to, da je tudi predavanje oblika pogovora. Svetuje, naj si v vlogi predavatelja izberemo določeno osebo med poslušalci in ji govorimo ter se prilagajamo njenim neverbalnim odzivom.

Pogovor je "prijateljevanje z neznanim". Med pogovorom naj bomo pozorni na svoje odzive: "... kako se odzivate na nove informacije, ki jih posreduje govorec ... kako so te informacije vplivale na vas - katere nove stvari so se zaradi njih pojavile v vas, kako so spremenile vaše predpostavke, kako so vas pripravile k razmišljanju o novih vprašanjih" (str. 227)

Zapomnil in v svojo vest sem vpisal tole misel: "... Posameznik je moralno dolžan izstopiti iz množice in se zavzeti za resnico svojega izkustva" (str. 227).