"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.

Desetletnica bloga

... je minila že 19. septembra. Tega dne leta 2010 sem v okviru bloga Efemeride objavil prvi zapis isc. o Katarini Marinič, ki je takrat umrla, stara 111 let. Imel sem idejo, da bi pisal o starosti, nekako tako, kot to danes imenitno uspeva gospe dr. Metki Klevišar na Obrazniku (facebook). A ker sem drug človek, mi kaj takega seveda ne bi uspelo, zato sem malo paberkoval, hoteč predstaviti "izjemne starce". Drugi zapis je bil o Johnu Basingerju, možaku, ki si je pri svojih 58 letih zadal nalogo, da se bo naučil na pamet vso Miltonovo pesnitev Izgubljeni raj, ki šteje 10565 verzov. Možu je to uspelo, celo tako dobro, da si mu povedal številko strani, on pa je zrecitiral verze na tisti strani. Potem je pa prišlo obilno jesensko deževje in Ljubljanica je nenavadno narasla. Fotografiral sem vodostaj v Mostah in potem še vse ostale mostove tja do Prulskega mosta - in objavil fotografije. Krasno, ampak pri tem sem pozabil nadaljevati serijo o izjemnih starcih. Poleg tega sem ugotovil, da je takih ljudi, ki kaj izjemnega dosežejo v starosti, zelo veliko. Naj pišem o gospe Heleni, ki je pri osemdesetih tekla maraton? Takih je polno. Leta, ki so včasih pomenila starost, niso več starost. In tako sem odstopil od zamisli, da bi zapisi sledili nekaj stalnim vsebinskim smerem. Predal sem se trenutnemu navdihu. Tako je moj blog pel-mel (pele mele) vsebin. V njem od časa do časa sledim kaki temi, kot npr. ko sem komentiral poglavja knjige 12 pravil za življenje J. Petersona. Vseeno pridejo do izraza moja osnovna nagnjenja k temam s področja psihologije, sociologije, filozofije, literature; včasih kakšna glosa o kaki knjigi, filmu, gledališki predstavi. Pa, seveda, potopisi izletov in potovanj. Morda bom nekoč zmogel volje za sistematičen tematski pregled. Vmes sem naslov bloga Efemeride poslovenil v Begotnice, ki pomeni tudi "bežne vtise". Na Efemeridah sem imel najbrž precej klikov ljudi, ki so iskali astronomske efemeride. Ne maram navideznih klikov, navideznega zanimanja in navidezne branosti. Tokrat nekaj kvantitativnih podatkov.

Prva slika kaže krivuljo klikov v razdobju desetih let. V splošnem bi lahko rekel, da se krivulja dviga, torej, da je vse več zanimanja za ta blog.

Druga slika kaže število ogledov. Slupno število ogledov v desetih letih je 25.538., to je, nekako 2500 ogledov na leto. Ne dva miljona na dan kot kakšna pop-zvezda. 

Gornja tabela prikazuje najpopularnejše objave. Vodi opis izleta v Katakolon in Olimpijo v okviru križarjenja po vzhodnem Sredozemlju. Kaj je v tem opisu tako privlačnega, ne vem, morda so to fotografije Olimpije, kajti športnih navdušencev je najbrž med bralci, ki brskajo po spletu, veliko. Ni izključena možnost, da so na ta naslov kliknili tisti, ki bi se radi prijavili na kakšno križarjenje. Skratka, teh številk ne gre jemati enoznačno. Zapis "Kam s knjigami" si je ogledalo skoraj 200 oseb. Zasluga gre knjižničarki FSD gospe Martini Kerec, ki je moj zapis razposlala svojim bibliotekarskim kolegicam in kolegom. O sreči sem govoril ob našem rednem letnem srečanju svojim gimnazijskim sošolcem - mogoče so si besedilo delili. Sicer pa potegnejo potopisi in naslov "presenečenje". 

No, ne gre mi za popularnost, drugače bi uporabil kakšne trike. Moji zapisi so še vedno moja razmišljanja pro domo sua. Seveda sem pa vesel, če še kdo prebere.

"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne.