SAMOSTOJNOST IN ENOTNOST V RAZDELJENI SLOVENIJI

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti sem razmišljal o tem, kako Slovenci doživljamo in uresničujemo ti vrednoti. Obe sta nam ljubi, a zdi se, da je prva samostojnost, potem pa enotnost. Samo v samostojnosti smo lahko enotni.  Ne moreš biti enoten, če nisi sam na svojem; če nekaj deliš z drugimi. V prejšnji državi smo si državo delili z drugimi, kulturno drugačnimi, manj razvitimi itd. Zato smo hoteli biti samostojni. Ne moreš biti enoten, če je zraven tebe še drugi, čisto drugačen. Saj to bi bilo smešno. Tedaj sta dva, sta razdeljena: jaz in on. Če si razdeljen, si razcepljen, si razklan. Si shizofren, bolan. Narod, ki ni enoten, je bolan.  

Vendar ni vsaka enotnost prava enotnost. Imamo svobodno, tako rekoč plebiscitarno enotnost in prisilno enotnost, ki ji rečemo enoumje, komunistično enoumje. Kako doseči plebiscitarno enotnost? Ko smo glasovali za samostojno državo, ni bilo težko doseči plebiscitarne enotnosti. Kaj pa če bi glasovali za novo nuklearko? Ali pa za uvedbo verouka v šole? To ne bi šlo. Ne bi dosegli svobodne, plebiscitarne enotnosti. 

Kako premagati razcepljenost in se poenotiti? Težava je v tem, ker to pomeni poenotenje v mišljenju in namerah. Poenotenje je enoumje. Enoumja pa nočemo. Do osamosvojitve smo bili namreč prisilno poenoteni v enoumju. V samostojni državi ni več enoumja: desni mislijo drugače kot levi. To je za obe strani neznosno. V resnici je težava: kako biti enoten, če ne misliš "enotno"?

Rešitev je na dlani, preizkušena; rešitev iz prejšnje države. Če hočeš biti enoten, moraš biti samostojen. Prvi so z uresničevanjem enotnosti v samostojnosti, začeli desničarji, kajti levičarji so bili samostojni še od prej.

Začelo se je s samostojnimi desnimi proslavami, nadaljevalo z desnimi zavodi. Desničarski zavod za narodno spravo že imamo. Kaže, da gre za spravo desnih z desnimi. Predlogi za take zavode se nadaljujejo. Tu je predlog za muzej osamosvojitve, kajti gradivo o osamosvojitvi nikakor ne more biti v Muzeju novejše zgodovine, ki je levičarski. Če hočemo imeti nepristransko zgodovino, mora biti jasno strankarska: desna zgodovina, leva zgodovina. Predlagajo muzej udbe. To bo moral biti desničarski muzej, saj bi levičarji to organizacijo prikazali kot dobrodelno ustanovo za varovanje naroda in države. Poleg vojaškega muzeja v Pivki, bo nujno ustanoviti muzej osamosvojitvene vojne. V sedanjem muzeju je odločno preveč poudarka na NOB, so pa tam celo eksponati iz razpadle Juge, cela jugoslovanska, to je, sovražna podmornica, namesto naših osamosvojitvenih itd. Znana so prizadevanja za drugo republiko. Sem za, samo ne vem, kje bi jo locirali, mislim geografsko. Morda bi se vendar dalo iz te razdeljene države narediti vsaj dve ločeni, a v sebi enotni, enotni, provizorično rečeno, Levo Slovenijo in Desno Slovenijo. Saj bi šlo. Na Severno Makedonijo smo se kar navadili.

Zadnjič se je nekdo na TV pridušal, da Gorenjci zatirajo Štajerce in da bi Štajerci morali imeti svojo Planico. Sploh so težnje Štajercev po samostojnosti že dolgo znane in upravičene. Vsega ni mogoče rešiti ta trenutek, a glavno je, da je volja. 

Težava je v naslednjem. Ko bi se desni odcepili in ustanovili samostojno državo, bi se med njimi pojavile razlike; bolj desni, desno desni, in manj desni, levo desni, in vsa stvar bi se začela na novo. In tako dalje. 

Zadnjič je nekdo, ki je nekaj časa živel nekje v zahodni Evropi, prišel na noro idejo, da ne bi bilo treba ustanoviti nove, posebne samostojne države in da bi se lahko zmenili desni in levi, pa Gorenjci in Štajerci, in ostali v skupni državi. Je rekel, da ni treba, da mislimo in čutimo enako, da bi se poenotili, pa tudi, da ni treba, da bi bili vedno enotni. Marsikaj se da doseči tudi z volitvami, s preglasovanjem, pa z delno samostojnostjo, recimo v zvezi z veroukom, da v enih šolah je, v drugih pa ne; ali pa, da je za ene v šoli, za druge pa v cerkvi, pač po nagnjenjih ljudi. Je rekel, recimo, da je bilo pokristjanjevanje nevernikov moderno za časa križarskih vojn, da pa zdaj tega ljudje ne bi prenesli in da vodi v enoumje. Menda je celo papež rekel, da so tudi neverniki ljudje in božji otroci. To pomeni, da jih ni treba krščevati, ker so že božji. Je rekel še, ta naš migrant, da obstaja tam, kjer je bil, nekakšna demokracija, tako je rekel, demo-kracija, kjer levi in desni sprejmejo pravila, kako se bojo pogovarjali, če hočejo skupaj živeti. Imajo "parmalent", ki je včasih kot prava judovska šola, ampak na koncu se le zmenijo tako, da je približno prav in da je nekakšen red in da ljudje ne trpijo preveč. V bistvu gre tako, da so enkrat na oblasti levi, drugič pa desni, če jih izvolijo ljudje. In takrat lahko tisti, ki so na oblasti, delajo po svoje, drugi jih pa kontrolirajo, če se držijo zakonov; ne kar počez po svoje in samo zase. Je zanimivo, da ljudje to kar tolerirajo. To je včasih smešno: enkrat na državnih proslavah igrajo rock in repajo, drugič pa žingajo polke in valčke. Ampak zmeraj pojejo tudi skupno državno himno, le da jo včasih pojejo cerkveni pevci, drugič pa filharmonični komorni zbor. Poslušalci pa vsi pritegnejo in se počutijo kar enotni in ponosni, da imajo svojo državo.

Ja, če hočejo skupaj živeti... Se mi zdi, da bi pri nas eni in drugi že živeli skupaj, če bi drugi enako mislili kot oni: če bi levi mislili kot desni in desni kot levi. Eni in drugi se napenjajo, da bi oprali možgane drugim. Ne prenesejo drugačnih v svoji sredi. Navajeni so, da se onim drugim sežge knjige, izžene duhovne, se jih prekrsti, in tiste, ki se ne uklonijo, nazadnje pobije.

Vse to je zapleteno in včasih si res mislim, da bi bilo najbolje, ko bi kdo udaril po mizi in rekel: tako bo, kot bom jaz ukazal in vsi bomo isto mislili. Ampak potem bi bila to prisilna enotnost in enoumje, druge barve, a vseeno. Tega pa nočemo. 

Je Janša "pogrnil"?

 

Je Janša pri omejevanju epidemije "pogrnil"? Sedanja vlada se je formirala na začetku prvega vala epidemije in je takoj začela ukrepati. Oprla se je na dve skupini strokovnjakov, zdravstveno in ekonomsko. Takoj je pozvala prebivalstvo k upoštevanju osnovnih preventivnih higienskih ukrepov, takoj je v težavnih okoliščinah nabavila potrebno opremo in ob pomoči EU pripravila prvi paket ekonomskih kompenzacij. Ukrepov niso upoštevali vsi, nekateri zaradi omalovaževanja nevarnosti, nekateri zaradi nezaupanja v vlado, nekateri zaradi političnega nasprotovanja in povzdigovanja upornosti, mnogi zaradi gospodarske ogroženosti, mnogi pa tudi zato, ker so se zaradi neokretne birokracije znašli brez odločb o karanteni pred izbiro, naj gredo okuženi v službo, ali tvegajo izgubo zaposlitve. Bilo je veliko nedoslednosti, prezgodnjega proslavljanja in prepoznega ukrepanja s strani vlade in veliko nediscipline na strani prebivalstva, da grobih napadov na vladne govorce, tudi na izpostavljene zdravnike, niti ne poudarim. Obe strani sta skušali ob epidemiji nabirati politične točke.

Kljub vsemu je z vsemi prizadevanji vlade in odgovorne večine prebivalstva uspelo krivuljo okužb sploščiti; širjenje okužb spremeniti iz eksponentnega v linearno. Dnevno število bolnikov na intenzivni negi se že dalj časa ne povečuje, tako tudi ne dnevno število umrlih. Nimam besed, da bi izrazil svoje občudovanje visoke etičnosti in hvaležnost ob naporih zdravstvenega osebja, osebja v socialnih zavodih in ob iznajdljivosti in družbeni odgovornosti prostovoljnih sodelavcev na vseh ravneh in v različnih nevladnih organizacijah. Žal ni uspelo preprečiti vseh smrti, ki jih je posebno veliko v domovih za stare, s čimer smo dosegli neslavni rekord. Smrtnost v domovih gre v veliki meri na račun prostorov, opreme, osebja in organizacije, ki jih je ta vlada podedovala in jih ni mogla v kratkem času prilagoditi. Ne izključujem tudi nespretnosti in neučinkovitosti odgovornih v ustreznih resorjih vlade. Narava okužbe, ki ostane neprepoznana, ker jo lahko prenašajo asimptomatski okuženi, je tudi pomemben dejavnik širjenja okužbe. Vedeti moramo tudi, da je bila smrtnost v domovih za stare povsod po svetu visoka. Nikjer niso bili domovi grajeni in organizirani z mislijo na take vrste epidemijo, ko postane  koncentracija najbolj ogroženih smrtonosna.

Skratka, spopadanje z epidemijo ni izpolnilo vseh upov in pričakovanj. Nekateri za neizpolnitev svojih pričakovanj krivijo vlado, drugi ljudstvo. Od človeka, ki mu pripisujejo same zle namene, so pričakovali toliko dobrega, da so lahko upravičeno razočarani. Če se spomnimo na misel starega filozofa, bo tudi tokrat resnica najbrž nekje v sredi, predvsem pa na strani pričakovanj. Lahko bi bilo mnogo slabše.

Naj si o Janezu Janši kot politiku mislim kar koli, ne morem vse krivde za nepopolno preprečenje okužb in za smrti zvrniti na vlado in nanj kot njenega predsednika. Če je objektivno odgovoren za vse slabo, je mogoče zaslužen tudi za vse dobro, kar se je zgodilo.

Tudi upravičeno nasprotovanje ima svoje meje.  ... magis amica veritas.

Kam gre epidemija?

Naj bom spet malo ljubiteljskega političnega epidemiologa.

O tem, kaj se dogaja z epidemijo, obstajata dve trditvi: 1. da se ne umirja in da ukrepi niso 'prijeli'; 2. da so ukrepi prijeli in smo uspeli prvotno predvideno eksponencialno krivuljo sploščiti, nismo pa je še uspeli obrniti navzdol. Verjamem tej drugi trditvi. Že nekaj tednov se število bolnikov na intenzivni negi ni povečalo; giblje se okoli 200. To pomeni, da ni presežena kapaciteta intenzivne nege, vsaj kar se tiče potrebnih postelj z osebjem. Seveda pa je osebje utrujeno in komaj zmaguje to breme.

Zagovorniki prve trditve se sklicujejo na to, da se število dnevno okuženih ne zmanjšuje, da se torej okužba širi: vsak dan doda k že obstoječemu številu približno enak odstotek novih okuženih od vseh testiranih. To pomeni, da število okuženih raste. To je res, a raste linearno, ne eksponencialno, kar bi se  dogajalo, če epidemija ne bi bila nadzorovana. Torej zagovorniki prve trditve nevede dajejo prav zagovornikom druge trditve. Vsak dan je v intenzivni negi enako število bolnikov; to število se ne veča. Nekateri ozdravijo, ravno dovolj, da se sprostijo postelje za dnevni dotok novih bolnikov.

Vseeno s tem stanjem upravičeno nismo zadovoljni. Štirideset do petdeset umrlih na dan ne more biti razlog za zadovoljstvo. Zaradi zaprtja nekaterih panog in dejavnosti trpi celotna družba; zaradi osebnih preventivnih ukrepov smo omejeni v zasebnem življenju. To nam preseda, povzroča individualno in družbeno škodo. Kako ven iz tega?

Odgovor je samo eden: še naprej potrpeti, upoštevati ukrepe (ki se lahko v podrobnostih tudi spremenijo, prilagodijo ali nekateri opustijo). Počasi se bo krivulja okužb upognila navzdol. Poleg tega bomo morda že kmalu dočakali cepivo.

Toda to se zdi mnogim nesprejemljivo. Zahtevajo, naj bi ukrepe sprostili takoj, čeprav je dokaj jasno, da bi to spet pognalo število okuženih navzgor. Vlada upravičeno ne popusti. Kakšni so možni scenariji?

a. Ljudje se uklonijo in potrpijo dokler epidemija ne izzveni. To je po mojem edino sprejemljivo.

b. Ljudje navidezno upoštevajo ukrepe, na skrivaj pa odpirajo svoje dejavnosti in se družijo. To v najboljšem primeru pomeni, da bo doseženi plato okuženosti dolgo vztrajal; v najslabšem pa, da bo spet prišlo do eksponencialne rasti, dokler vsi stari in drugi ogroženi ne pomrejo. Ali se bo zgodilo eno ali drugo, je do določene mere odvisno od števila kršitev: če jih bo več, je bolj verjeten 'smrtni' razplet.

c. Ljudje se odkrito uprejo, vržejo vlado in postavijo novo, po njihovem 'boljšo', bolj naklonjeno. Če bo res 'odprla družbo', bo sledil hiter eksponencialni razplet kot pri neugodnem razvoju variante b.

Kaj se dogaja zdaj? Mislim, da smo trenutno na blažjem koncu variante b. Ljudje doma sprejemajo stranke za to ali ono storitev. Srečujejo se sorodniki in pivski bratci. Med nami je 200.000 alkoholikov, 10 % naroda. Če se poostri nadzor in sankcije, bomo pač še dolgo vztrajali pri varianti a. Toda ta ima svojo mejo v utrujenosti zdravstvenega osebja in drugih posledicah za družbo. Prav dolgo ne sme trajati, sicer sledi kolaps zdravstva in drugih javnih služb, s tem pa tudi gospodarstva.

Kam vodi pričkanje o tem, kdo je kriv, vlada ali ljudstvo? V skrajni konsekvenci do nove vlade. Kaj bo potem? Edina pozitivna sprememba, ki jo lahko prinese nova vlada, bo morda večje zaupanje v ISTE ukrepe, kot jih priporoča sedanja vlada. Če bo Zlatko zrepal himno novi vladi in njenim ukrepom, se jih bojo ljubitelji repa in Zlatka mogoče držali. Če pa bo nova vlada ublažila ali odpravila sedanje ukrepe, bomo na slabšem kot zdaj; slabšem, ker bojo vsi utrujeni, tudi od repa. Izpolnila se bo želja tistih, ki si želijo svet brez starih, "ki bi tako ali tako umrli", jim pa sedaj tako ali tako samo preprečujejo normalno življenje, kot so ga poznali pred epidemijo. Ta cinizem nima meja. Neki gospodič na fejsbuku me je poučil, da je treba enkrat umreti, naj se ne bojim smrti, kajti smrt je del življenja - ni mislil, da njegovega.