Protesti, Mala gora

Ta objava je bila namenjena fejsbuku, a je predolga za tja.

Nerad se na tem mestu spuščam v politiko, a je skoraj neogibno. Zadnji praznik je spet podžgal strasti. Na mojih straneh se oglašajo fb-prijatelji vseh svetovnih nazorov in političnih opredelitev. Na to sem ponosen. Priznam pa, da mi grejo pretirano skrajni na živce. Zato moram pojasniti svoje stališče do nekaterih političnih in tudi širših nazorskih zadev. Omejil se bom na dva dogodka.

Protivladni protesti so ustavno dovoljeni, morajo pa upoštevati ustrezno zakonodajo o javnem zbiranju. Sam se jim ne pridružujem iz naslednjih razlogov. Prvič, za reševanje političnih in interesnih konfliktov imamo v prvi vrsti več strank, volitve in večstrankarski parlament ter vrsto drugih mehanizmov. Ulični protesti so skrajna oblika izražanja  političnih interesov v te vrste demokraciji. Drugače je bilo v socializmu, ko smo vsake toliko časa v naravnih amfiteatrih izražali množično podporo tovarišu Titu. Drugič, sedanjo vladno koalicijo imam za zakonito. Ena od značilnosti demokracije je menjavanje levih in desnih vlad. Do zdaj smo večino časa imeli vlade z levega dela političnega spektra. Ta desna vlada ima prav tako kot leve pravico do urejanja zadev po svoji volji, dokler dela zakonito in dokler ima za to podporo v parlamentu. Pravico ima, na primer, zamenjavati politične kadre v državnih institucijah, krepiti ta ali oni sektor, odvzemati moč temu ali onemu, ali prirejati proslave po svojem okusu. Stranke, ki so stopile v koalicijo s SDS, so to storile potem, ko so pridobile podporo članstva. Lahko da so s tem razočarale ali "izdale" del svojih volivcev, ki očitno niso imeli dovolj vpliva na politiko svoje stranke. Naj ti volijo drugo stranko, ali ustanovijo svojo z drugačnim programom. Parola "ne z Janšo" ni političen program, ki bi zaslužil ta naziv. Stranke, ki niso upoštevale volje vsega članstva, bodo to plačale na naslednjih volitvah. Tretjič: JJ ni nikoli pojasnil svoje vloge v aferah, ki mu jih pripisujejo, vendar je po sodnih peripetijah ponovno v politiki. Osebno ga ne poznam, ima pa težak politični nahrbtnik, ki ga je malo polnil sam, malo so mu ga pa nasprotniki. Ima svoj načrt "spreminjanja naroda", ki ga zavračam, ker je podoben načrtu o Novem človeku, ki so ga imeli komunisti. Ima nesprejemljivo grob način komuniciranja. A dokler ne prekorači meja, ki mu jih določajo ustava in zakoni, in uživa zaupanje parlamenta, ima pač položaj mandatarja, ki mu ga je poveril predsednik republike. Četrtič: za sorazmerno veliko število mrtvih in obolelih v epidemiji ne krivim vlade, čeprav bi lahko sprejemala boljše ukrepe. Mislim, da se tudi kaka druga vlada ne bi odrezala bolje v razmerah, kakršne je podedovala ta vlada.  Povsod po svetu so se vlade srečevale z novo boleznijo, kakor so vedele in znale, in redko kje so bili zelo uspešni, mnogo kje pa so se odrezali veliko slabše, čeprav so jih komentatorji v začetku jemali za merilo neuspešnosti naše vlade.

Proslava Dneva upora. Tokrat je bila državna proslava prvič na Mali gori pri Ribnici, kjer se je zgodilo prvo uporniško dejanje proti okupatorjem, ko so se pripadniki organizacije TIGR spopadli z italijansko patruljo (gl. komentar!). Prvič v povojni slovenski zgodovini je bilo s tem na državni ravni počaščeno uporniško dejanje nekomunistov. V socializmu in tudi po ustanovitvi slovenske države, smo slavili prve spopade, kot da so se zgodili v okviru OF.  Organizacija TIGR ni bila komunistična in je z vidika komunistov kazila sliko, ki so jo prikazovali. Ves čas, tudi še danes, se skuša omalovaževati dejstvo, da so med štirimi izvornimi ustanovnimi skupinami OF prevzeli oblast komunisti, jo utrdili z Dolomitsko izjavo 1943, in izkoristili narodnoosvobodilni boj za izvedbo socialistične revolucije, ki je potekala med vojno in po njej in zahtevala več kot deset tisoč žrtev v Rogu in tisoče ljudi, ki so emigrirali po vojni, ker so bili razlaščeni, ali pa se niso strinjali z režimom – z režimom, ki se je sesul sam vase in pripeljal do plebiscita in osamosvojitve.  Nostalgija za tem režimom še vedno traja – delno upravičeno – in napaja ulične proteste.  Praznujemo 27. april, dan ustanovitve OF, in mislim, da je prav, da so k temu prazniku priključili tudi počastitev TIGRA.

Da ne bo nesporazuma: tudi sam sem bil v študentskih letih do vojaščine komunist. Ko pa sem se poučil o tem, kako je v resnici potekala socialistična oziroma komunistična revolucija, kako je bil NOB zlorabljen za revolucijo in koliko žrtev je ta terjala, se je moj pogled spremenil. Nekatere vrednote socializma so še danes moje vrednote, enostrankarski socializem, kakršen je bil "po knjigi" uresničen pri nas, pa zavračam. Zavedam se tudi, da je ta sistem prispeval k naši državnosti, prinesel mnogo ljudem veliko dobrega in prav je, da se ohranja spomin na to in da se skuša v novih razmerah uresničevati vrednote solidarnosti, enakopravnosti in druge.

P.S.

B. Vezjak v Mladini piše, da gre pri nedavni proslavitvi 27. aprila za "relativizacijo državnega praznika". Lahko bi tako rekli. Namesto pripisovanja absolutnih zaslug za odpor samo ustanovnim skupinam OF, predvsem pa komunistom, je upravičeno poudarjeno, da so se tudi drugi, ki niso šli za komunisti v revolucijo, uprli okupatorju. Še več bi se jih, če ne bi KP preprečila skupinam zunaj OF, da bi se borile proti okupatorjem. 

Mladina: "Janševa vlada onečastila dan upora proti okupatorju." Moj odgovor: Upor proti okupatorju je onečastila KP z revolucijo in izvensodnim pobojem domobrancev (gl. komentar).

Dijaki: epilog, a ne samo to

Iz vse dokumentacije na tem blogu so razvidna stališča zagovornikov protesta kot tudi moja stališča. Šele zdaj pa sem odkril dejstvo, ki ga prej nisem poznal, ker nisem bral poročil STA, in ki ni omenjeno ne v časopisnih člankih, ne v pismih, s katerimi sem polemiziral. V svojem odgovoru na moje pismo se predstavnik mariborskih šolnikov celo izrazito podcenjevalno izrazi o predsednici Dijaške organizacije Slovenije (DOS), ki se je pred kratkim izkazala z odličnim nastopom na Odmevih TV SLO 1.

Na dan dijaškega protesta, 9. 2., se je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec - v nasprotju z vtisom v opozicijskih medijih, ki sem mu nasedel, da se ne želi pogovarjati z dijaki - sestala na delovnem sestanku s predstavniki Dijaške organizacije Slovenije, predstavniki Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije in Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije, pridružila pa se jim je tudi predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na tem posvetu je predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin  pojasnila, da si želijo predvsem informacije, kako bo potekalo vračanje v šole, kako bo z dijaškimi domovi in javnim prevozom. Mnenja glede vračanja v šole in protesta so med dijaki zelo deljena, je dejala. »Malo več kot polovica vseh dijakov se želi vrniti v šole, medtem ko si 45 odstotkov dijakov ne želi vračanja,« je pojasnila. Prav tako so dijaki razdeljeni glede današnjega bojkota. Tako se nekateri, ki se sicer strinjajo z vračanjem v šole, mogoče ne strinjajo s protestom, predvsem zaradi njegove izvedbe, je poudarila. Na tem sestanku so se vsi zavzeli za čim prejšnje varno odpiranje srednjih šol. O tem naj bi vlada odločala na sredini seji, mogoče je, da bi se vsaj nekateri dijaki v šole vrnili že prihodnji teden, je dejala predsednica DOS. Kot je povedala Kalinova, jasnega načrta za odpiranje srednjih šol še ni, ne glede tega, kdaj naj bi jih odpirali, ne glede tega, kako se bodo dijaki lahko vrnili v šole. Na srečanju so po njenih besedah izpostavili, da bo avtonomija srednjih šol ob ponovnem odpiranju zelo velika, kar pomeni, da bodo šole na podlagi svojih zmožnosti ocenile, kako se bodo dijaki vrnili v šolo in kako bo organiziran pouk (STA, 9. 2. 21:18). Že s 15. 2. so se v šole vrnili maturanti. Drugi dijaki so se vrnili v šole aprila s šolanjem po modelu C (hibridni).

Iz tega in podatkov, navedenih v prejšnjih zapisih, lahko razberemo naslednje: 1. Dijaška populacija je razdeljena: poleg "iniciative" Zahtevamo šolo obstaja Dijaška organizacija Slovenije (DOS). 2. Stališča dijakov do pouka na daljavo so bila deljena. Skoraj polovica dijakov si ni želela vračanja v šole. 3. Pristaši "iniciative" Zahtevamo šolo so se razglašali za predstavnike vseh dijakov, kot sem že dokumentiral v enem prejšnjih zapisov. 4. Predstavniki DOS so se 9.2. pogovarjali z ministrico, pristaši pobude Zahtevamo šolo pa so pogovor na ta dan odklonili in raje protestirali. 5. IJS je že 3.2. napovedoval prehod iz rdeče v oranžno fazo in s tem sproščanje epidemioloških ukrepov. Odpiranje šol je bilo pričakovano. Učenci prve triade osnovnih šol so že lahko odšli v šolo. Odprli so se vrtci. Ministrstvo za izobraževanje je sklicalo sestanek glede odpiranja srednjih šol. 6. Nihče od tistih, ki slavijo protestnike, ni temu dejstvu posvetil nobene pozornosti. 7. Dijaki so ulovili zadnji vlak, da so lahko protestirali, kajti 12. 4. so se odprle tudi srednje šole, a ne zaradi protesta. Odprle bi se tako ali tako zaradi izboljšane epidemiološke slike. 8. Tiste dni je vodja ene od opozicijskih strank napovedal interpelacijo ministrice za izobraževanje. Dejstvo, da so se nekateri dijaki pogovarjali z ministrico, drugi pa so proti njej protestirali, pomeni, da so bili ti drugi uglašeni z opozicijo. 

Sklep: dijaki iz pobude Zahtevamo šolo so - v nasprotju z drugimi dijaki, povezanimi v Dijaški organizaciji Slovenije - hoteli predvsem protestirati proti vladi ne za odpiranje šol. Lahko bi preprosto počakali, da se čez nekaj dni odprejo šole, kar je bilo tako ali tako pričakovati. Protest proti vladi je ustavna pravica. Zamolčevanje konteksta protesta pa politikantska neobjektivnost. 

Protestnike je policija kaznovala in prijavila sodišču. Ukrep je bil upravičen, saj je bil kršen odlok, ki ni predvideval izjem v primeru spoštovanja higienskih ukrepov med protestom, vendar pretiran in za koalicijo politični bumerang. Res je, da je Ustavno sodišče kasneje zadržalo izvajanje odloka, a na dan protesta je veljal. Za policijskim ukrepanjem je bilo čutiti pedagoški kazalec: na pogovor niste prišli tako kot predstavniki Dijaške organizacije, raje ste protestirali, pa doživite posledice! Strankarski mediji opozicije so to navdušeno izkoristili in kovali protestnike v zvezde! 

Sodišče je ustavilo postopke proti dijakom; sodnica se jim je opravičila. Čemu? Menda so s protestom ne samo uporabili ustavno pravico, ampak pokazali državljanski pogum in demokratično zavest. Opozicija in opozicijski mediji so triumfirali s patetičnimi komentarji.

Česa so se dijaki naučili? Da ima protest proti legalni vladi, katere ukrepi jim niso všeč, ali katere barva jim ni všeč, absolutno prednost pred vso zakonodajo. Sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: "Ja ne priznajem ovu vlast!"

To je slovenska demokracija.

Dijaški protest - polemika

Pismo mariborskih šolnikov (Delo, 15. 3.):

Odgovor na pismo mariborskih šolnikov (Delo 24. 3.)

Kot upokojeni šolnik  razumem zaskrbljenost mariborskih kolegov za dogajanje na področju izobraževanja in za usodo šolajočih se. Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.

Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje, zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov. Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo (izjava predsednice Dijaške organizacije, Maje Kalin, STA, 9. 2.). To pomeni, da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah so podpisali dobri trije odstotki srednješolcev (spletna stran peticije, 18. 3.), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom "šolarji in dijaki Republike Slovenije" pod peticijo.  Ta samozvana predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek in v primeru, da jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu, da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z dijaki za 3. 2. in ga istega dne prestavilo na 9. 2., ko je bil napovedan dijaški protest (poročilo STA, 3. 2.). Možno je, da je bila to taktična poteza ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto, kot na pogovor za rešitev težave, kar kaže na neupravičeno a zagreto politizacijo zadeve.

Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki naj bi zahtevali "ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v šolah". Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje te pravice na "normalen", idealen način, kakršen je bil, ko epidemije ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.

Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor, vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok.  V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da "bi morali kaznovati vse", če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira) bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo: "oblast razume /protest/ kot napad nanjo". Kako oblast razume ta protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno.  Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni, je iz trte zvita zastarela  sodba o oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno ministrstvo, ki pa ga šolajoči zdaj očitno ne marajo.

Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim protestom, strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno prebivalstvo, vključno s šolniki. – dr. Blaž Mesec

Odgovor mag. Ketiša na moj odgovor (29. 3.):

Moj odgovor, ki ga Delo ni objavilo:

Na moj komentar pisma nekaterih mariborskih šolnikov o dijaškem protestu, v Delu 22. 3. 21, je 29. 3. 21 odgovoril mag. Ivan Ketiš. Hvala za odgovor, saj tako lahko pojasnimo zadevo. V svojem pismu mag. Ketiš poznavalsko opisuje težave dijakov poklicnih in tehniških šol, ki pri pouku na daljavo ne morejo osvojiti temeljnih strokovnih znanj. Tudi nekaterim  gimnazijcem bo šolanje na daljavo verjetno pustilo neželene posledice.  Lahko samo upamo, da se bo z odpiranjem šol in precepljenostjo učiteljev, kar uveljavlja ta vlada, stanje izboljšalo. Upajmo tudi, da ne bo, kot napoveduje mag. Ketiš, MŠŠ samo "odpustilo" zamujeno, ampak da bo ukrenilo kaj oprijemljivega, da bodo dijaki nadoknadili zamujeno. Pouk poteka zdaj v šolah ali hibridno, ob tem ko so celi razredi tu in tam občasno v karanteni. Dijaki so s protestom ujeli zadnji vlak v prizadevanju za svoje ustavne pravice; ministrstvo bi jih bilo skoraj prehitelo in jim ustreglo, preden bi protestirali.

Mag. Ketiš piše, da izjave predsednice dijaške organizacije "ne bi resno vzel", ker je gimnazijka. Sklicevala se je na anketo, ki je pokazala, da 45-tim odstotkom dijakov šolanje na daljavo ustreza. Morda je ustrezalo tudi kakšni gimnaziji v Mariboru. Presoji gimnazijcev, ki so protestirali, pa gre zaupati, da je upravičena in razumna?  Mag. Ketiš zagotavlja, da je "nam v Mariboru vsem jasno, da je kršitev ukrepov prozoren izgovor za preprečitev protesta". Protest se je zgodil. Nihče ga ni preprečil. Nihče se ne more izgovarjati, da ga je preprečil. »Vsi v Mariboru« hočejo reči: oblasti protest ni bil všeč, zato se zdaj izgovarja, da so dijaki kršili odlok, kar v resnici ni pomembno, in ko ga v resnici niso, ker so spoštovali higienske ukrepe. To je možno, a kršitev odloka o zbiranju v času epidemije je dejstvo. Odlok sam je z epidemiološkega vidika smiseln. Govorec mariborske policije je navedel, da je bilo takrat na trgu okoli sto ljudi (Večer, 9. 2. 21). Delov uvodničar je naštel 30 dijakov, mag, Ketiš jih navaja 25, menda se število prisotnih ob protestu zmanjšuje samo zato, da bi se vendarle izkazalo, da bi jih lahko vse popisali in ne le nosilce transparentov. Čemu? Hočejo reči: samo transparenti so jih motili, ne dejanska kršitev. Za tako mnenje govori tudi navajanje selektivnosti policije pri kaznovanju drugih kršitev odloka, češ, saj sploh ne kaznujejo kršitev.

Kaznovali so jih, ker so javno izrazili svoje odklonilno mnenje o oblasti, zaradi česar jih ne bi smeli kaznovati, menijo »vsi v Mariboru«. Ostane dejstvo, da so dijaki slabo izbrali čas, kraj in način za izražanje legalnega in legitimnega nasprotovanja vladi.  Odlok ni pogojen; ne predvideva izjeme v primeru, da  se upoštevajo higienski ukrepi. Ne predvideva izjeme celo v primeru, da se ljudje zberejo v prizadevanju za svoje ustavne pravice. Odlok prepoveduje zbiranje ljudi, ne čakanja v vrstah. Če je nedosleden, ne pomeni, da ga ni treba upoštevati.

Če oblast pravzaprav ni kaznovala kršitve odloka o zbiranju ampak protest proti njej sami, je morda začutila, da dijaki protestirajo predvsem proti njej sami, njeni politični barvi, ne za odpiranje šol, ki jih je oblast naslednje dni odprla in bi jih tudi brez tega protesta. Kot je bila kršitev odloka oblasti izgovor za kaznovanje, je bila morda zahteva za odpiranje šol izgovor za protest proti tej vladi. To bi pravzaprav  mag. Ketiš kot poznavalec mariborskega šolstva, kot zastopnik »vseh v Mariboru«, kot zagovornik protestnikov v gimnaziji, kjer je član sveta, in nasprotnik »skrajne desnice« lahko pojasnil.  – dr. Blaž Mesec

Lepa beseda lepo mesto najde

Kot vsako leto je tudi letos prišel dan, ko sem moral registrirati avto. Navadno opravim vse v enem kosu: servis, potem pa še, navadno v isti hiši, tehnični pregled, registracijo in zavarovanje. Avto je letos star 11 let; vse do zdaj je glede tega vse gladko teklo. Tudi tokrat sem zjutraj odpeljal avto na servis in potem doma čakal na klic, naj ga pridem iskat. Tokrat pa se je z druge strani zaslišalo drugačno besedilo kot običajno. Zadaj imate vlečno kljuko, ki ni vpisana v homologacijski karton. Potrdila o tehničnem pregledu ne morete dobiti. - Kako to?! Saj so mi jo montirali v vaši izpostavi takoj na nov avto in vse do zdaj ni bilo nobenih težav in nihče me ni opomnil, da je kaj narobe. - Ja, gospod, ne morem pomagat, zdaj so postali bolj natančni. Saj veste, so bile afere s tehničnimi pregledi. - Okej. Kaj naj zdaj? Tiste izpostave ni več, propadla! - Ja, pojdite k tistemu, ki montira kljuke. Če ima to kje zapisano, vam bo izdal potrdilo. Potem pojdite ... - Kje pa je to? O, Marija, kako naj zdaj vse to zrihtam. Kaj, če oni nima zapisano? Brez veze, saj so mi jo pri vas gor dali ... - Čakajte, gospod, bom jaz probal. Vas pokličem. - Ja, hvala. Prav. - Čez dobro uro me pokliče: Gospod, z avtom je vse v redu, malo smo porihtali. Od tistega, ki montira kljuke, sem dobil potrdilo; bova šla skupaj k onemu na tehničnih pregledih. -  Sine me zapelje do servisa. Plačam. Vesel, da se zadeva ureja, vprašam blagajničarko, če je zdrava. Presenečena potrdi. - Ves čas delate? - Ja, se posmeje. - No, smo jo do zdaj kar dobro odnesli, kajne? - Z mehanikom stopiva do šefa pri tehničnih pregledih, ki vpiše podatke za homologacijo. Mehanik je storil zame več, kot je bil dolžan. Ko sem bil čakal nanj, sem bil poškilil na kartonček z njegovim imenom. Nagovorim ga s priimkom in se mu res zelo prijazno zahvalim. Užalil bi ga, če bi mu ponudil kaj več od iskrene besede. To čutim. Mislim, da je vesel in da je dojel, da vem, kaj je storil.

Potem pomočnik zapelje avto čez kanal in mi ga prepusti. Samo še registrirat grem in plačat zavarovanje. Vrste ni, registracija je takoj opravljena, pri sosednjem okencu je zavarovanje. Žal vidim samo prijazne oči in  temne lase, gotovo prav privlačnega obraščka pa ne. Naredite tako kot lani. Nekaj vljudnih vsakdanjih, pogovornih besed. Gotovo. Če imaš denar, ni problema. Vesel sem, da se je vse tako lepo uredilo. V kotu ob okencu opazim Knjigo pohval in pritožb. Sežem po njej in vpišem: Prijazno in ekspeditivno. Gospa je presenečena in vesela. - Mogoče vam bo kaj koristilo, rečem kot v svoje opravičilo. - O, prav gotovo! - Tako sem, starec, trosil prijaznost, ker sem bil po pretresu vesel, da se je vse uredilo in da so bili ljudje dobri z mano. Starec? Ja, s starostjo odpadajo zavore: pohvalim in naderem (in raztrgam kakšno preveč enostransko novinarsko pisanje).

Danes preberem v Psychology Today sestavek o moči prijazne besede. Običajno oklevamo, da bi komu izrekli kompliment. Podcenjujemo moč prijazne besede, moč pohvale. Nerodno nam je, ker si mislimo, le kaj si bodo ljudje mislili. Naj si mislijo, kar si hočejo, meni je toplo pri srcu!