REFERENDUMSKA SPOVED

Pri referendumih in volitvah gre vedno za človeške občutke, ne za človeško razumskost. - Yuval Noah Harari

Ob referendumu za vodo sem imel mešane občutke. Že spomladi je k nam prišla soseda pobrat podpise za referendum. Sosedi ne moreš odreči. Seveda si za čisto vodo. Če mislijo, da je potreben referendum, naj bo. Navsezadnje se bo pokazalo, kaj mislijo ljudje. V demokraciji je njihovo mnenje merilo, pa če je še tako nerazumno. Potem se je približal čas glasovanja. Na morje sva odšla 1. 7., kar je pomenilo, da nisva mogla glasovati predčasno, pa tudi ne ob rednem času. Datum referenduma so določili res zvito. To samo po sebi še ne pomeni, da so hoteli kaj pretihotapiti; želeli so pač, da novela uspe. Da bi glasovala po pošti s Hrvaškega, se nama je zdelo preveč komplicirano in zagnano.  Da bi se v nedeljo zapeljala v Ljubljano, se nama je tudi zdelo pretirano. Nisva torej prispevala k lepši prihodnosti najinega potomstva in bodočih rodov. Sva in bova prispevala drugače. Bi bil za ali proti, če bi glasoval?

Priznam, da se nisem poglabljal v formulacije sedanjega zakona in novele. Nisem pravnik ne ekolog; ne opazim na prvi pogled pasti in možnosti zlorab take ali drugačne formulacije kakega člena. Sploh za realije nimam posebnega smisla. Ali je čolnarna ob Blejskem in Bohinjskem jezeru škodljiva ali koristna? Je cesta okoli Blejskega jezera preblizu obale? Pozor: Blejsko jezero je v naši zavesti še vedno svetovni čudež naravne lepote! Bo prenovljeni zasebni hotel Zlatorog dovolj oddaljen od brega Bohinjskega jezera? Kaj bojo storili z odplakami? Je blejski hotel Toplice dovolj oddaljen od brega jezera? Pa upravna stavba Triglavskega narodnega parka? Se tam lahko pride do vode? Ali podest na ljubljanski Špici škodi podtalnici, pitni vodi; ali ogroža Ljubljanico, prebivalce ob njej, krajinske lepote? Je bilo bolje prej, ko ni bilo urejeno? Ali vrtne ute na vrtičkih upokojencev tik ob Gruberjevem prekopu pri Domu starejših v Štepanjskem naselju škodijo vodam, takim in drugačnim?  Je gostilna tik ob Zbiljskem jezeru zasebna ali državna? Je prav, da je tam? Ali je kopališče ob Savi na Ježici koristno ali škodljivo glede svojih vplivov na okolje in podtalnico? Je treba Šobčev bajer povrniti v naravno stanje in odstraniti kamp in objekte na njem? Ali marina v Izoli preprečuje občanom, ki nimajo jaht, dostop do morja in kopanje in utrjuje razslojenost in izločanje revnih? To je nekaj meni znanih gradbenih objektov ob vodotokih in obalah jezer in morja. Morda bi bilo bolje, ko vsega tega ne bi bilo in bi tu in tam naleteli le na kak drevak Kremenčkovih, ko bi uživali v pristni naravi. Ne omenjam obstoječih industrijskih objektov ob vodah. Bolje bi bilo, ko jih ne bi bilo tam, a kaj bi bilo z njihovim napajanjem z vodo in odpadno vodo na drugi lokaciji? Preko kakšnih zemljišč bi speljali vodo zanje? Itak bi bilo bolje, ko ne bi bilo nobene industrije. Ali bi, če bi bila novela sprejeta, sosed neke Primorke res lahko zgradil štiri metre visok zid ob obali in ji zastrl pogled na morje, kot se je pritoževala na fejsbuku? 

Prebral sem nekaj člankov na to temo in kar dvakrat Vizjakove odgovore na vprašanja poslušalcev radia. Zdeli so se mi smiselni. Zdelo se mi je, da so zlorabe možne po sedanjem zakonu, pa tudi po noveli. Kdor je dovolj zainteresiran, najde luknjo v vsakem zakonu in pri vsakem inšpektorju. In če ima zaslombo, uspe. Skratka, mislim, da se je okrog te novele dvignil prevelik histerično usodnostno obarvan halo, ki je imel kaj malo opraviti s konkretnimi umestitvami raznih objektov ob bregove in obale voda, sedanjimi in prihodnjimi, bolj s strahom, da se bodo ob vodah zaredili zeleni fašisti.

Oprl sem se na tri "orientirje": 1. Sumljivo mi je, da so novelo hoteli "spraviti skozi" po hitrem postopku. Vsekakor bi bilo za tako reč treba zagotoviti dovolj izčrpno javno razpravo. 2. Dejstvo, da so noveli nasprotovale skoraj vse strokovne institucije in organizacije, ima svojo težo, kljub temu, da je med podpisi podpore njihovemu nasprotovanju veliko oportunistov, ker se pri javnem izjavljanju pač nihče ne želi zameriti ljudem v svoji instituciji. 3. Sumljivo mi je dejstvo, da je končno odločanje v roki občine, kljub prejšnjemu soglasju stroke. S tem je dana prevelika veljava ambicijam županov in lokalnega prebivalstva na morebitno škodo širšega javnega interesa. Moja odločitev, da bi glasoval proti noveli, je torej temeljila na sumih in "okolnih indicih", ne na studiozno proučenih in preverjenih prednostih ali pomanjkljivostih zakona ali novele. Zato ni nobene škode, da nisem glasoval. Glasoval bi "na pamet", ne po pameti.

Bojim se, da je bilo tako tudi pri mnogih drugih. Večina tistih, ki so na fejsbuku všečkali moje ironično propagandno geslo "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti", verjetno ni prepoznala ironije. Glasovali so "za vodo" proti ONIM, ne proti domnevno nerazumnim določilom novele. Politični analitiki ugotavljajo, da je bil to predvsem referendum proti vladi, ne le proti noveli zakona. Kdo je prebral in analiziral zakon in novelo in kdo se je zanesel zgolj na mnenje drugih ali na protijanševski občutek v želodcu? Naj vsakdo odgovori sam pri sebi.

Sicer je pa v demokraciji vseeno: šteje glas, ne bolj ali manj pametni razlogi zanj, zato običajno zmagajo mešetarji, le včasih pamet.

Za vodo, proti vodi

Na fb sem objavil predvolilni poziv: "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti." Tri sledilke so objavile ikono krohota, od tega sta dve, ki ju poznam, razumeli ironijo "štosa". Drugih 20 je samo všečkalo. Nekdo, izpričani pristaš SDS, je vprašal: "Kdo so ONI?" In dodal ikono krohota. Tudi ta je razumel. Eden od mojih bivših študentov, kar brihten in samosvoj, je napisal: "Ne razumem šale." Odgovoril sem: "Škoda." Če brihten študent ne razume, domnevam, da tudi mnogi bralci Dela ne razumejo ironije. Neka nedvomno izobražena kulturna delavka je objavila besedilo v podporo glasovanju proti predlagani noveli zakona v smislu mojega gornjega poziva. Nekdo, ki je za novelo, ji je poočital, da ni (prava) Slovenka. Nisem se vmešal, a hotel sem napisati: "Slovenka je, a zakonov ne bere." Tudi mnogi drugi, ki propagirajo glasovanje za ali proti, niso prebrali ne zakona ne novele, ne razlogov za, ki jih je navedel minister, ne razlogov opozicije proti, ampak apelirajo na najbolj primitivna čustva v smislu mojega ironičnega apela.

Čas razvrščanja in čas razprave

 Inter arma silent musae, sem sam pri sebi povzel opažanje filozofa dr. Roka Svetliča (Evropske vrednote kot bridek spomin? Delo, 3. 7. 21) glede javne razprave o človekovih pravicah, ki poteka tako, da vodi v razgradnjo kulture diskusije in demokracije preko zanikanja svobode vesti in spoštovanja drugače mislečega. Dojel sem, da filozof izpostavlja dva taka pojava kot primer omenjene težnje: redukcijo razprave o človekovih pravicah na nekaj izpostavljenih tem, namesto da bi bili pozorni na njihovo spoštovanje v vseh odnosih; negativno javno ocenjevanje iz konteksta iztrganega mnenja, ki se razlikuje od mnenja te ali one "posvečene" aktivistične skupine glede določene človekove pravice. Glede prvega ne vem, če filozofa dobro razumem. Res je, na kršenje človekovih pravic moramo biti pozorni vedno in povsod, vseh in ne le nekaterih. A ko o njih javno razpravljamo v časopisju, ni mogoče hkrati govoriti o vseh in povsod. Povsem naravno je, da se razprava usmeri zdaj na to zdaj na ono pravico v povezavi s tem ali onim konkretnim dogodkom, ki pomeni kršenje določene pravice. Zdaj se razpravlja o posilstvu, zdaj o pravicah LGBT, razpravljalo se je o jeseniški deklici in o koroških dečkih, na dolgo in na široko. Tu ne vidim "redukcije", vsaka kršitev se zdi dobrodošla, da se o njej krešejo mnenja in pišejo članki. Če je trenutno na tapeti Madžarska, je pač zato, ker so tam po sodbi nekaterih ogrožene človekove pravice določene skupine ljudi. Časnik Delo redno objavlja članke o kršenju človekovih pravic na vojnih območjih, v diktaturah, v revnih deželah itd. Lahko bi navedel imena novinarjev, ki so tako rekoč specializirani za pisanje o kršenju teh pravic, kjer koli se dogaja. Ne morem reči, da se piše samo o pravicah LGBT in o Madžarski. Trenutno je v EU v ospredju ta tema, ker gre za zakonodajo, ne za posamezen prestopek ali zločin in ker je bojazen, da bi se tudi pri nas zgodil zdrs s pridobljene ravni človekovih pravic. Glede drugega, spoštovanja osebe, ki izraža drugačno mnenje od samozvanih zagovornikov te ali one pravice, se s piscem popolnoma strinjam. Tudi sam doživljam, da tiste, ki se ne strinjajo z mojim mnenjem, bolj zanima, kdo sem, kot kaj menim; kdo je ta, ki se ne strinja "z nami"; kam spadam; sem za partizane ali za domobrance itd. Ali še prej: ker se ne strinja "z nami", je gotovo pri nasprotnikih. Mnenje je v političnem spopadu ("kdor ni z nami, je proti nam") samo geslo kategorizacije. To je doletelo tudi dr. Turka. Ker ni na levi, ker ni "politično korekten", je dobil "bodečo nežo", javno pribit na pranger. Ja, to je globoko nespoštljivo. To etiketiranje in stigmatiziranje vodi v propad spodobne javne razprave, v enoumje in zaton demokracije. Zato pravim: med bojem razum utihne.

Še o Mali gori in "omalovaževanju NOB"

Zaradi slabe zveze nisem uspel pravočasno odposlati tega pisma, namenjenega PP 29 Sobotne priloge Dela, zato ga objavljam tukaj. Je odziv na pismo g. Igorja Mravlje.

Vojska Kraljevine Jugoslavije je kapitulirala 17. aprila 1941. Spopadi pred tem datumom so bili spopadi Vojske kraljevine Jugoslavije s sovražnimi silami, ki so prodirale v državo. Tak je bil spopad VKJ in prostovoljcev 9. aprila 1941 pri Martuljku, ki ga navaja g. Igor Mravlja,  pri čemer namiguje, da je bil to prvi oboroženi spopad z okupatorjem pri nas. Bil je spopad regularne vojske Kraljevine Jugoslavije s prodirajočo sovražno vojsko, ki pa še ni zasedla države. Spopadi po datumu kapitulacije pa so bili spopadi domoljubov z okupatorji, ki so že zasedli državo, ki je kapitulirala. In prvi tak spopad pri nas - nekateri pravijo, da v vsej Evropi - je bil spopad tigrovcev na Mali gori. Nedostojno je navajati ime pokojnega zgodovinarja kot soavtorja "jeseniškega zbornika", v katerem je opisan martuljški spopad, z namigom o prvenstvu tega spopada in ne onega na Mali gori, ki ga zgodovinar opisuje v ES kot prvega, kar sem bil navedel.

Drugo dejstvo: Protiimperialistična fronta je bila ustanovljena po smernicah Kominterne, v času ko je Sovjetska zveza imela sklenjen pakt o nenapadanju s Hitlerjevo Nemčijo. Imperialistične države so bile tedaj za Moskvo nedvomno zahodne države, med njimi Velika Britanija in Francija kot vodilni sili, ne "zlomljena Francija" in šibka Velika Britanija. Vse drugo je poskus prikrojevanja zgodovine v skladu z željami pisca za podporo trhlih namigov, saj se jasni in določni besedi izogiba. Šele po napadu Hitlerja na SZ imperialisti za KPS niso bili več "imperialisti" ampak počasi in oklevaje "zavezniki", PIF pa se je preimenovala v OF.

Tretje dejstvo: KP je med NOB izvajala revolucijo in jo dokončala po vojni s prevzemom oblasti v državi. Komunistični partiji je šlo v prvi vrsti za revolucijo; s tem namenom je bila ustanovljena in povezana v Kominterno, zavedala pa se je, da je pogoj za to zmagovit narodnoosvobodilni boj, v katerem bi si pridobila in ohranila vodilno vlogo, da bi jo obdržala po vojni. Njena pozitivna vloga v poenotenju upora in za osvoboditev je nesporna. To pa ne pomeni, da ji lahko odpišemo, da je s prepovedjo in sankcijami preprečila delovanje drugih političnih skupin, ki so se tudi organizirale za boj proti okupatorjem po smernicah londonske vlade; da ji lahko odpišemo manipulacijo znotraj OF in revolucionarni teror med vojno in po njej. To ne pomeni "razvrednotenja NOB" ampak priznanje zločinov in nepoštenosti, zagrešenih v interesu KPS.