Čas razvrščanja in čas razprave

 Inter arma silent musae, sem sam pri sebi povzel opažanje filozofa dr. Roka Svetliča (Evropske vrednote kot bridek spomin? Delo, 3. 7. 21) glede javne razprave o človekovih pravicah, ki poteka tako, da vodi v razgradnjo kulture diskusije in demokracije preko zanikanja svobode vesti in spoštovanja drugače mislečega. Dojel sem, da filozof izpostavlja dva taka pojava kot primer omenjene težnje: redukcijo razprave o človekovih pravicah na nekaj izpostavljenih tem, namesto da bi bili pozorni na njihovo spoštovanje v vseh odnosih; negativno javno ocenjevanje iz konteksta iztrganega mnenja, ki se razlikuje od mnenja te ali one "posvečene" aktivistične skupine glede določene človekove pravice. Glede prvega ne vem, če filozofa dobro razumem. Res je, na kršenje človekovih pravic moramo biti pozorni vedno in povsod, vseh in ne le nekaterih. A ko o njih javno razpravljamo v časopisju, ni mogoče hkrati govoriti o vseh in povsod. Povsem naravno je, da se razprava usmeri zdaj na to zdaj na ono pravico v povezavi s tem ali onim konkretnim dogodkom, ki pomeni kršenje določene pravice. Zdaj se razpravlja o posilstvu, zdaj o pravicah LGBT, razpravljalo se je o jeseniški deklici in o koroških dečkih, na dolgo in na široko. Tu ne vidim "redukcije", vsaka kršitev se zdi dobrodošla, da se o njej krešejo mnenja in pišejo članki. Če je trenutno na tapeti Madžarska, je pač zato, ker so tam po sodbi nekaterih ogrožene človekove pravice določene skupine ljudi. Časnik Delo redno objavlja članke o kršenju človekovih pravic na vojnih območjih, v diktaturah, v revnih deželah itd. Lahko bi navedel imena novinarjev, ki so tako rekoč specializirani za pisanje o kršenju teh pravic, kjer koli se dogaja. Ne morem reči, da se piše samo o pravicah LGBT in o Madžarski. Trenutno je v EU v ospredju ta tema, ker gre za zakonodajo, ne za posamezen prestopek ali zločin in ker je bojazen, da bi se tudi pri nas zgodil zdrs s pridobljene ravni človekovih pravic. Glede drugega, spoštovanja osebe, ki izraža drugačno mnenje od samozvanih zagovornikov te ali one pravice, se s piscem popolnoma strinjam. Tudi sam doživljam, da tiste, ki se ne strinjajo z mojim mnenjem, bolj zanima, kdo sem, kot kaj menim; kdo je ta, ki se ne strinja "z nami"; kam spadam; sem za partizane ali za domobrance itd. Ali še prej: ker se ne strinja "z nami", je gotovo pri nasprotnikih. Mnenje je v političnem spopadu ("kdor ni z nami, je proti nam") samo geslo kategorizacije. To je doletelo tudi dr. Turka. Ker ni na levi, ker ni "politično korekten", je dobil "bodečo nežo", javno pribit na pranger. Ja, to je globoko nespoštljivo. To etiketiranje in stigmatiziranje vodi v propad spodobne javne razprave, v enoumje in zaton demokracije. Zato pravim: med bojem razum utihne.