STRANKARSKA IN DRŽAVNIŠKA POLITIKA

Demokracija je nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe.

V zadnjem času se mi je ob razpravah na fejsbuku izkristaliziralo spoznanje, ki bi ga rad delil na tem blogu v upanju, da bo prispevalo k bolj strpni razpravi s širšim pogledom na položaj, kot je zagrizeno strankarsko psovanje.

Na politiko je mogoče gledati in v njej sodelovati na dveh ravneh, na strankarski ravni in na državniški ravni. Vsak človek, ki ga zanima politika, se nagiba na to ali ono stran med političnimi strankami: malo bolj na desno ali malo bolj na levo. So tudi oportunisti - ki jih ne obsojam, kajti to je lahko racionalno, politično tvorno ravnanje - ki so pač enkrat na levi, drugič na desni. Vsak človek ima svoje politične simpatije in taktiko. To je naravno in prav. Kadar sem v vlogi simpatizerja stranke, pač podpiram ravnanje stranke, kakor znam in zmorem. V javni razpravi se postavim na stran stranke, zagovarjam poteze stranke, argumentiram proti nasprotni stranki. V trenutnem položaju bi, glede na to, da so moje simpatije bolj na levi kot na desni, podpiral ravnanja levih strank in protestniških kolesarjev. Nastopal bi proti sedanji koalicijski vladi in še posebej proti njenemu premieru. Vendar tega ne počnem. Zakaj?

Lahko namreč pogledam na položaj z državniške ravni, z vidika države kot celote, z vidika podpiranja in razvijanja demokracije. Menim, da demokracija pri nas še vedno ni tako razvita, kot bi po tolikem času morala biti. Pod razvito demokracijo si predstavljam, poleg delovanja neodvisnih stebrov oblasti in drugih sestavin, medsebojno kontrolo levega in desnega bloka, ki sta približno enako močna. V idealnem primeru bi to pomenilo menjavo barve vlade na vsakih rednih volitvah. Če so vlade ene barve predolgo na oblasti, se spletejo mreže korupcije in nepotizma in uveljavi ideološka indoktrinacija, enoumje. 

V tridesetih letih formalne meščanske parlamentarne demokracije pri nas so bile tri četrtine časa na vladi stranke levega bloka, ki so nastale iz nekdanje Zveze komunistov, Socialistične zveze in Zveze socialistične mladine. Tudi v gospodarstvu je ostalo veliko prejšnjih direktorjev ali njihovih naslednikov, sedaj kot menedžerjev državnih ali lastnikov in menedžerjev zasebnih podjetij. Ne razpravljam o tem, ali je tako prav in pravično. Ugotavljam dejstvo. Nekoč sem se hudo sporekel z nekom, ker sem dejal, da se mi zdi pravično in normalno, da socialistični direktorji, ki so dobro gospodarili, olastninijo podjetja, in da lastništva podjetij ni mogoče zvrha deliti desničarjem, da bi uravnotežili politično strukturo. Podjetje preživi, če dobro gospodari, kar ni v prvi vrsti odvisno od politične barve lastnika ali direktorja. Skratka, mislim, da se je vse do tridesetletnice države vlekla socialistična personalna in idejna kontinuiteta, ki se je preimenovala v liberalno in - z izjemami - zagovarjala liberalni kapitalizem. Prav je, da ni bila izvedena lustracija - najbolj izpostavljeni prejšnji kadri so se sami umaknili s političnih funkcij. A mnogi kadri iz prejšnjega režima so obdržali družbeno moč. Desni blok je nastal šele ob osamosvojitvi in je šele moral osnovati svojo mrežo in si pridobiti podporo. Zato ni v interesu celote, da se ga ovira pri zakoniti krepitvi v mejah ustave. Da bi prišli do stanja, ko bi imeli v državi dva enako močna nasprotna bloka, je treba desnici omogočiti, da pridobi izkušnje pri upravljanju države. Ponavljam: ob spoštovanju zakonitosti in ustavnosti. Ko je Spomenka Hribar objavila članek "Ustavite desnico", je to pomenilo: ustavite jo, ker ravna protiustavno. Če ravna zakonito in v skladu z ustavo, je, po mojem, ni treba ustavljati.

Dva dejavnika delujeta v smeri uveljavitve desnice poleg dejavnosti desnice same: politika predsednika republike, ki se zaveda gornjega cilja in s politiko vključevanja omogoča desnici uveljavljanje v okviru ustavnosti; in sodelovanje levo-sredinskih strank v vladni koaliciji, strank, ki se prav tako zavedajo pomena vključevanja in nevarnosti izključevanja manjšinskega dela volilnega telesa od dejanske oblasti. Koalicijske stranke so ravnale v interesu države kot celote, v interesu delujoče demokracije, čeprav so izneverile del svojih strankarsko zagretih volivcev, ki so volili stranko, ker je izobesila parolo "Ne z Janšo". 

Vidim dva dejavnika, ki ovirata tak inkluziven razvoj. Prvi je politika predsednika vlade in njegov slog vodenja in drugi splošna politična mobilizacija na levici proti vladi in njenemu predsedniku, vključno s permanentnimi uličnimi protesti. Predsedniku vlade očitam dvoje: kulturni boj in neprimeren slog vodenja. Pod kulturnim bojem razumem prizadevanje za spremembo narodnega značaja v smeri retradicionalizacije (domoljubje, krščanske vrednote itd.). Priznavam pravico vsakogar, da "moli svojega boga", zavračam pa vsiljevanje vere in ideologije drugim z indokrinacijo in političnimi sredstvi. Zavračam projekt spreminjanja naroda. Neprimeren slog vodenja ima dva vidika: nespodobno komunikacijo z državljani in slog politike, ki daje prednost manipulaciji s pritiskanjem na vzvode moči pred odkritim pogovorom in pogajanjem s političnimi akterji in državljani. O obeh teh vidikih je bilo že dovolj povedanega. Sodelavci v vladi nimajo za predsednika vlade slabe besede glede odnosa do njih. 

Žal se večina simpatizerjev levo-sredinskih in levih strank ne zaveda državniške dimenzije političnega delovanja in deluje izključno strankarsko napadalno in destruktivno. Od trenutka, ko se je formirala koalicijska vlada, so vse sile v parlamentu in zunaj njega, v medijih in civilni družbi, usmerjene k njenemu zrušenju. To je legitimno, a v danem položaju (ne glede na epidemijo) pomeni dolgoročno politično destruktivno uveljavljanje enoumja. Med nami je (po anketah) okoli 25 % državljanov, ki volijo oziroma bi volili SDS, NSi, in SNS in okoli 35 % tistih, ki volijo SD, Levico, LMŠ, SAB in druge stranke levega bloka. Jasno je, kdo je večina in kdo manjšina. Z izključevalno politko do manjšine, ta ne bo nikoli prišla niti do sodelovanja pri oblasti v obliki sodelovanja v koalicijski vladi. To pomeni, glede na vse prej povedano, postopno odvrnitev državljanov, ki ne delijo nazorov levičarjev ali liberalcev, od upravljanja države in popolno prevlado liberalnega enoumja.

Reakcija na proslavo Dneva državnosti mi je odprla oči za to, kaj se dogaja. Proslava je bila izvedena po okusu desnice s poudarjanjem desničarskih vrednot. To ni moj okus, niso moje vrednote. Vendar sem si mislil: tako moji sodržavljani, ki so ob takih prilikah redko prišli do besede, izražajo svoje vrednote. Nič me ne stane, če jim pustim veselje. Jasno mi je, da je proslava služila tudi Janševemu "spreminjanju naroda". A vem, da bo prišla druga vlada, ki bo priredila proslavo po mojem okusu. Zame, ki sem odraščal v socializmu, je sedanja demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačen okus in drugačne nazore, ne za sovražnike družbe. Nekaterim je šla drugačna proslava tako na živce, da so jo poskušali motiti ob polni podpori liberalnega bloka. To obnašanje mi je razkrilo izključevalno, agresivno uveljavljanje večinskega "prav". Razkrilo mi je neliberalnost liberalizma. Ker pa liberalizem pravi, da je vse dovoljeno, razen fašizma, so prizadevanje za uveljavljanje desničarskih vrednot imenovali fašizem, da je vse logično in pokrito. Nekemu komentatorju, ki je dokazoval, da Janša ravna enako kot Mussolini, ko je prevzemal oblast, sem poslal pozdrave in pripisal: Naslednji korak je napad na Abesinijo.

No, do tega napada še ni prišlo. Še vedno delujejo neodvisni stebri oblasti in svobode je toliko, da meji na popolno razpuščenost. Vtis imam, da vlada v težkih okoliščinah epidemije in neprestanih napadov opozicije ne dela slabše, kot bi katera koli druga. Vlada ni samo Janez Janša. Vlado sestavljajo ministri, večinoma so mladi, ki resno delajo in se trudijo, da bi v času, ki jim je na voljo, naredili kaj za napredek države. Tako se širi sloj mladih ljudi različnih prepričanj, ki bodo sposobni upravljati državo.

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

ŽUPANOVA NESPODOBNOST

 Na sprejemu olimpijcev na Kongresnem trgu (10.8.21) je ljubljanski župan prek ramen pokroviteljsko objel Janjo Garnbret. Pri tem se mu je zgodila erekcija, kar se je videlo na izboklini na hlačah, ki so jo fotografi zabeležili. (Verjamem, da ni fotomontaža.) Gospa Katjuša Bašič (v nadaljevanju K. B.), ki se čuti poklicano bdeti nad spolno nedotakljivostjo državljank in državljanov, kar je hvalevredno, se je odzvala najprej s ponovno objavo fotografije na fejsbuku in pozivom k delitvi slike, nato s prijavo okrožnemu državnemu tožilstvu in s pozivom k podpisovanju. Slika še ni umaknjena – naj se vidita, si verjetno misli K. B., nesramni župan in njegova nič hudega sluteča žrtev - podpisovanje poteka. Županu očita zlorabo položaja s telesno vsiljivo pokroviteljsko gesto do olimpijke, gesto, ki jo je spremljala erekcija. »Opisano spolno reakcijo je župan Zoran Jankovič izzval pri sebi sam z vsiljeno telesno bližino in izkoriščanjem svojega položaja za utrjevanje lastne moči. Ker se je to zgodilo v javnosti, ima dejanje tudi konotacijo ekshibicionizma.«

Mislim, da je ta ovadba pretirano dejanje s konotacijo javnega razkazovanja in razširjanja moralizatorske zgroženosti ob neupoštevanju javne izpostavljenosti in morebitne prizadetosti obeh oseb na fotografiji v prepričanju, da plemenit namen posvečuje vsako sredstvo. 1. »Pokroviteljski objem« prek ramen si lahko dobrohotno razlagamo kot prijateljsko in zaščitniško gesto starejšega moškega do petdeset let mlajšega dekleta. Res je: taka gesta je lahko neprijetna osebi, ki ji je namenjena. Kako jo bo doživela, je v veliki meri odvisno od kulturnega okolja, trenutne situacije in siceršnjega odnosa med osebama. V dani situaciji izraža pretirano domačnost, narejeno bližino in je upravičeno lahko dojeta kot vsiljiva. Ali jo je olimpijka dojela kot tako, ne vemo, kar navaja tudi K. B. Lahko se županu pripisuje tudi politična preračunljivost, češ da si s to gesto neupravičeno pripisuje zasluge za uspeh olimpijke. Lahko pa kot normalno čuteč človek z objemom izraža le iskreno veselje in navdušenje nad izjemnim dosežkom olimpijke. Kljub temu, da je ženska, lahko moški ob njej pomisli na kaj drugega kot na seks in čuti iskreno navdušenje in hvaležnost. Seks in ljubezen nista daleč vsaksebi. Vsekakor se od župana na slavnosti v čast olimpijcev pričakuje bolj slovesno, zadržano, poštirkano vedenje, čeprav mož prihaja iz kulturnega okolja, kjer je bratenje običajno in se ne interpretira zlovoljno, in čeprav je politik, ki si skuša instinktivno dvigovati rejting z izkazovanjem topline in bližine z ljubljenci občinstva. Kljub vsemu tega objema čez rame ne bi imenoval »zloraba položaja«, prej "pridobitev ugodnega položaja".

2. Erekcija je na fotografiji očitna. Gre za reakcijo organa, ki ni popolnoma podložen hotenemu nadzoru. Nekdo na fb navaja, da je taka nehotna reakcija lahko posledica zdravila za erektilno disfunkcijo, ki pri sedemdesetletniku ne bi bila nič neobičajnega. To zdravilo naj bi potemtakem povzročilo pretirano vztrajno ali pogosto nehotno erekcijo, oziroma erekcijo ob minimalnih spodbudah, kar bi lahko bil dotik s privlačno osebo nasprotnega spola. Tudi pri povečanju prostate, ki je pogosto pri starejših moških, pride do erekcij, katerih izvor ni poželenje (wasserstand). Zdravilo in bolezen gor ali dol, res je, da lahko misel na spolni odnos s konkretno osebo v bližini sproži tak odziv organa tudi brez zdravila, posebno še, če se človek s tako mislijo vsiljivo približa »objektu« in želeno osebo celo kvazi-pokroviteljsko objame. Ali je župan »opisano spolno reakcijo izzval sam«? Kaj pomeni "izzval"? Izzval hote ali nehote? Hote bi jo izzval, če bi si v mislih dejal: »Pazi, pazi, kakšen cukrček. Ob tejle se bom pa malo požgačkal« in bi se nato nameraval javno, na odru na Kongresnem trgu, samozadovoljevati, vsaj do slastne erekcije, če že ne dalje, z namenom, da bi vsi Ljubljančani videli potenco svojega župana, to je, z namenom ekshibicionizma! Močno dvomim, da je imel župan to v mislih. Zgodilo se mu je nehote. Ali tudi nevede, bi ugotovili s posnetkom »tik za tem«. Kaj se je dogajalo z županom po tem »seksualnem objemu«? Kam je šla zadeva? Je mogoče uplahnila ali, nasprotno, kulminirala in pustila sledove kot pri Clintonu?

Trditev, da je Jankovič hote demonstriral erekcijo, in hote »spolno napadel« ubogo dekle, bo K. B. težko dokazala. Misli pa - na srečo - še niso kazensko pregonljive. Tudi nehotne, refleksne reakcije ne.

V vsakem primeru ta fotografija meče neprijetno luč na župana. Je nespodobna. Se pa take reči zgodijo. So človeške, ne monstruozne. Kaj storiti? 1. Onemogočiti kroženje fotografije v javnosti za zaščito obeh prizadetih in javne morale. 2. Prizadeti osebi bi se moral župan za neprijetnost opravičiti, posebno še zdaj, ko se to ni spregledalo in se skuša dvigniti halo. Tako bi storili, če bi se kateri koli javni osebnosti zgodilo kar koli drugega podobnega. Starejšim uide voda, jim steče slina ali izpade zobna proteza, temu ali onemu postane slabo. Sem in tja se kdo spotakne in pade, ali pa dobi jajce v glavo. Posnetkov takih dogodkov se ne ponavlja v nedogled in ne razširja. Takih pripetljajev se ne obeša na veliki zvon. Vsak človek ima svoje dostojanstvo. 3. Župan se lahko počuti prizadetega zaradi javne objave in razširjanja neprijetne fotografije in s svoje strani kaj ukrene. Podobno velja za druge varuhe javne morale. 4. Kdor dela iz zadeve senzacijo, pretirava, ali pa ima slabe namene. Moralizatorsko zgražanje več pove o tistem, ki se zgraža, kot o osebi, nad katero se zgraža. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti kaj takega. Od kod torej moraliziranje, to novo puritanstvo, ta hiper-korektnost?

"NAPIŠI ZNOVA TAKO KOT VORANC"

Ena najbolj nerodnih reči, ki se ti lahko pripetijo, je, če s samogibnim pritiskom na napačno tipko izbrišeš in pošlješ v nepovrat nekaj strani besedila, ki si ga z muko "spravil skupaj", in ki se ti je morda celo posrečilo. Ne ostane ti drugega, kot da vse skupaj znova napišeš. Seveda le težko obnoviš najbolj posrečene formulacije, ki so plod trenutnega, neponovljivega božanskega navdiha. Če se ti to zgodi, vedi, da nisi edini in da imaš imenitne tovariše v nesreči. Eden od njih je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ne, ni poznal računalnika, ni nepremišljeno pritisnil na DELETE po nekaj straneh besedila; doletela ga je mnogo hujša nesreča. Njegova zgodba je vredna Agathe Christie. Zgodbo povzemam po spremni besedi Emila Navinška k romanu Doberdob, Izbrana dela Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Obzorja Maribor, 1981. 

Vorančev roman Doberdob obsega 453 strani. V njem so štirje deli; eden od njih ima tudi naslov Doberdob in obsega 120 strani. Tudi to ni zanemarljiv obseg. Drugi deli nosijo naslove Črna vojska, Lebring, Judenburg. V tej izdaji so ponatisnjena Vorančeva dela, ki so bila izdana v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, knjiga 4, 5, DZS Ljubljana 1968, 1969. Voranc je seveda pisal na roko. Rokopis, za katerega je bil leta 1930 dogovorjen s tedanjo Cankarjeva družbo, da bi ga izdala naslednje leto, je bil izpopolnjena verzija predhodnega rokopisa. Dogovorjeni rokopis je shranil na Dunaju v blagajni nekega kinematografa. V blagajno so nato vlomili in rokopis je izginil v nepovrat. Ni rečeno, naj si dovolim ta domislek, da ni bilo tudi to delo policije, ki mu je sledila. Voranc je moral roman napisati na novo. To je storil. Drugi rokopis mu je zaplenila avstrijska policija v Celovcu, ravno ko naj bi se sestal s svojo ženo in otroki in jim ga predal. Policija je dala rokopis prevesti v nemščino, ker je mislila, da je gradivo Kominterne. Kar policija išče, to najde! Roman bi zaslužil, da ga prevede kdo drug, ne policija! Tako je propadel tudi drugi rokopis romana. Voranc ni opustil misli na to, da bi roman znova napisal. K temu ga je vezal tudi dogovor z založbo, ki še vedno ni dobila obljubljenega besedila. Toda v naslednjih letih se je Lovro Kuhar posvečal politični dejavnosti. Prekrižaril je Evropo, v glavnem med Parizom, Moskvo in Dunajem. Julija 1936 je bil na Dunaju aretiran in zaprt. Dovolili so mu, da je v zaporu pisal. V 13 mesecih, kolikor jih je prebil v zaporu, je, kot piše sam, napisal "skoraj ves Doberdob, a ko sem končal, so mi ga vzeli v cenzuro, kakor so rekli. Ko so me naposled izpustili, mi rokopisa niso vrnili, ker so ga baje nekam založili." Ko je prišel v Pariz, je napisal ogorčeno pismo dunajski policiji in kopijo poslal še drugim pomembnim ustanovam (avstrijski vladi, univerzi, veleposlaništvu v Parizu) in zagrozil, da bo z vsem seznanil časopisje, če mu rokopisa ne vrnejo. Februarja 1938 je dunajska  policija vrnila rokopis Vorančevemu zastopniku, nekemu advokatu na Dunaju. Marca istega leta je prišlo do priključitve (Anschluss) Avstrije Hitlerjevemu Reichu. Aprila Voranc še ni imel rokopisa v svojih rokah. Njegovega advokata so namreč zaprli. Na srečo pa je uspel rokopis pred tem predati nekemu neznanemu Vorančevemu prijatelju. Ta je Vorancu sam prinesel rokopis v Pariz. Voranc je založbi obljubil, da ji bo roman izročil do novembra 1938. Toda vmes je napisal še nekaj drugih del, tako da je roman pošiljal po delih. V celoti, s štirimi deli, je roman izšel jeseni 1940. leta. 

Emil Navinšek piše v spremni besedi, da "je mogoče sklepati, da je napisal Kuhar vsaj dva, če ne tri rokopise Doberdoba" (str. 464). Pri tem se verzije razlikujejo. Pisanje kasnejših poglavij (Judenburg) je vplivalo na vsebino začetnih (Črna vojska). Pisatelj naj bi roman popravljal še tik pred tiskom, ko je bival v mlinu Franceta Hlebša v Sneberju pri Ljubljani.

Deset let je trajalo, da je Lovro Kuhar obnovil in "printal" izgubljeno besedilo. Torej: če se ti zbriše, ne obupaj!

Viri:

Tone Gmajnar (tg), Slovenski poročevalec, 21.2.1950 v: Emil Navinšek, Spremna beseda - Doberdob, Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Izbrana dela, Doberdob, Založba Obzorja, Maribor 1981, str.464.

POLITIZACIJA ŠPORTA

Namen članka Lucijana Zalokarja (Kdor ni pripravljen govoriti o politiki, bi moral molčati tudi o športu, Delo 24.7.21) je kar pravi: zavzema se za spoštovanje človekovih pravic v športu in za več besede športnikov, proti samovolji in korupciji športnih vodstev, vključno z MOK. Z nekaterimi mislimi v članku pa se ne morem strinjati. To velja predvsem za zavzemanje za politični aktivizem na športnih igriščih in na olimpijskih igrah.

Protirasistična demonstracija nogometašev s poklekanjem mi je bila osebno simpatična. Vendar si dovolim pomisliti, kam bi vodilo več te vrste aktivizma v športu. Proti rasizmu v športu in drugim nezaželenim pojavom se športniki in drugi zainteresirani lahko borijo na druge načine. Po mnenju, izraženem v članku, so angleški navijači z izžvižganjem klečečih nogometašev in treh neuspešnih temnopoltih igralcev izrazili rasistično stališče ob slabo prikritem spodbujanju angleškega premiera in notranje ministrice. Morda so, nasprotno, v prvem primeru samo zavrnili vnašanje politike na stadion na račun nogometne igre ("Hočemo igro, ne maše"), v drugem pa kaznovali slabo igro. Bi belopoltim igralcem, ki bi slabo igrali, ploskali? Angleški navijači niso politično neobčutljivi, med njimi je tudi velik delež temnopoltih prebivalcev Anglije, razlikujejo pa šport in politiko. Ne pozabimo, da je angleški nogometni svet z navijači in klubi podprl Aleksandra Čeferina v boju proti snovalcem superlige, proti politiki podrejanja športa profitu. A Čeferin se ni pojavil z baklo sredi stadiona ob začetku tekme.

Če se uveljavi izražanje političnih stališč na športnih igriščih, bodo nekateri športniki demonstrirali proti zatiranju Ujgurov in Tibetancev, drugi pa za kitajski Tibet in enotno Kitajsko? Bodo eni za Izraelce, drugi za Palestince? Naj bi slovenski olimpijci prikorakali na stadion v narodnih nošah v skladu s trenutno vladno politiko ali z opozicijskima srpom in kladivom?

Prepričan sem, da so olimpijske igre, na katerih lahko nastopajo športniki vseh narodov, ras, ver in političnih prepričanj, najboljša demonstracija vrednot, ki jih imajo v mislih člankar in njegovi sogovorniki, in da na športnih terenih niso potrebne nobene druge akcije kot pošten športni boj in počastitev udeležencev in zmagovalcev.

Svarilo Thomasa Bacha, predsednika MOK, je umestno: olimpijske igre bi morale biti miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, "kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdor." Med antičnimi olimpijskimi igrami so prenehali vojni spopadi v vsej Grčiji; naj bi v igrah moderne dobe vnesli politične spopade na stadion? Špartanski športniki na OI niso – kolikor mi je znano – na stadionu pokleknili v spomin na žrtve, ki so padle v vojni z Atenci.

MOK je morda res korumpiran, in so zato besede njegovega predsednika, Thomasa Bacha, besede hinavca in nimajo nobene teže. Tako gledanje je zgrešeno. To niso samo besede nekega osebka, so načela olimpizma, ki presegajo koruptivnost konkretnih posameznikov in teles. Vsak pošten kristjan vam bo na očitek, da se ravna po pridigah pokvarjenih duhovnikov, odgovoril, da se ravna po Kristusovih besedah. Nezaupanje v vrednote, ki jih promovira korumpirano telo, je razumljivo. A to ne pomeni, da to niso več vrednote in da kodeks obnašanja ni potreben. Mogoče ga je treba spremeniti in prav možno je, da bi pri tem športniki morali imeti več besede. Našega olimpionika moti procedura: "Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. … Obnašati se moraš po njihovem kodeksu." To ni "njihov" kodeks, ampak kodeks olimpijskih iger! V takem primeru nezaupanja je naloga ozaveščenih ljudi, da se zavzamejo za vrednote in kodeks, ne da jih omalovažujejo. Vrednote, za katere si prizadeva MOK, ne opravičujejo njegove domnevne korumpiranosti, so pa vseeno vrednote, za katere se je vredno zavzemati. Za omejitev samovolje in korupcije MOK obstajajo načini protesta in pogajanj zunaj stadiona.

Člankar v podporo političnemu aktivizmu poseže na področje književnosti in umetnosti. Fiktivni osebi Bernhardove pripovedi Regerju, ki govori, kot bi prišel iz kumrovške šole, kjer so ga poučili o partijnosti znanosti in umetnosti, ko očita umetnikom, da so se "pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki", odgovarjam s Cankarjem: Šentflorjancem ni pomembno, kakšna so jajca, ampak ali je petelin moralen.

Čudi me, od kod po tolikem času večstrankarske demokracije kumrovški glasovi totalne pravičniške politizacije. Imajo danes človekove pravice podobno vlogo, kot jo je imela predstava brezrazredne družbe nekoč, da namreč spodbujajo fundamentalizem in skrajni aktivizem?

To besedilo je bilo 25. 7. 21 poslano Delu kot pismo bralca. Do zdaj ni bilo objavljeno.