Ta komentar je sprožil polemike v časopisju in na spletu. Te razprave se vrtijo okrog dveh vprašanj: o objektivnosti zgodovinarjevega komentarja in o etičnosti ravnanja poveljnikov partizanskega bataljona ob bitki. Stališče do zgodovinarjevega komentarja je v bistvenih točkah odvisno od ocene ravnanja partizanov. Je bilo njihovo tedanje ravnanje etično upravičeno?
Poznam očitek, da so po bitki vsi generali in da po 80 letih ni pošteno soditi o takratnih odločitvah. Naj bi bilo zato edino pošteno vztrajati pri nekdanjih ocenah? Oba očitka sta vsaj delno upravičena: po končanem dogodku, ko so na mizi vsi njegovi elementi, je lažje tehtati pomen enega ali drugega kot tedaj, ko se dogajanje še ni razvilo in je bilo vsako dejanje tvegano in napovedovanje negotovo. Iz današnjega udobja ni mogoče popolnoma dojeti doživljanja prezeblih, izmučenih in lačnih borcev in njihovih poveljnikov. Natančnega in vernega vživetja bi bil zmožen pisatelj-umetnik. V grobih obrisih pa tudi drugi lahko rekonstruirajo in ocenijo dogajanje, saj sicer zgodovinopisje ne bi bilo mogoče, ali pa bi bilo prazno navajanje tako imenovanih pozitivnih dejstev, za katerimi so vedno neizrečeni kriteriji izbire in ocene.
Ob tem naj vendarle opozorim na ključen pomen kriterijev etične presoje; ti niso nespremenljivi; spreminjajo se v času in v odvisnosti od družbene skupine in kulture. Na kratko: odporniška etika se razlikuje od, pogojno rečeno, univerzalne etike svetovnega etosa. Danes pri nas še ni izzvenela prva, druga še ni prevladala. Morda od tod zmeda in prepir. Uporabljam termin "odporniška etika", čeprav so pri nas odpor vodili komunisti, katerih strateški cilj je bil revolucija, odpor in osvoboditev dežele od okupatorjev pa sta bila sredstvo za dosego tega cilja. Komunisti so z Dolomitsko izjavo prevzeli vodenje OF do zmage in osvoboditve, po vojni pa so dokončali revolucijo in vzpostavili enostrankarski režim po sovjetskem zgledu. "Odporniška etika" se je pri nas mešala z "revolucionarno etiko", a tu naj zadostuje poudarek na odporništvu, čeprav je verjetno imela pri odločitvah v Dražgošah svojo vlogo tudi komunistična ideologija s sektašenjem med ozaveščenimi proletarci in neozaveščenimi kmeti.
Upornik-partizan se je prostovoljno odločil za odpor in je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje za osvoboditev domovine. Domačini v vasi, kamor so prišli partizani, niso bili ne odporniki, ne komunisti. Želeli so kolikor mogoče nepoškodovani preživeti vojno in ohraniti svoje domove. Vas je preživela že vse mogoče gospodarje in njihove ureditve in bo tudi te in njihovo vojno. Partizani so naši rojaki, celo znanci, imajo svoj prav, a raje vidimo, da se držijo čim dlje od vasi. "Bili smo za partizane, nismo pa bili komunisti," je dejal Možinov pričevalec. "Za božjo voljo, zapustite vas, pojdite na Jelov'co, oskrbovali vas bomo," je partizanskega komandanta moledoval domačin.
Bila je huda zima. Partizani so prišli v vas na Novega leta dan, potem ko so 12. decembra uničili vod nemških policistov v Rovtu in bili večdnevne boje od 24. do 27. decembra. Za uspehe je bil bataljon konec decembra odlikovan od IO OF. (Podatke navajam po Ivan Jan, Dražgoška bitka, Dražgoše 1942-1977, ZPM Ljubljana). Njihovi uspehi so odmevali vse do Hitlerjevega štaba in izzvali organizacijske priprave za uničenje partizanov. "Bataljon se je po številnih spopadih in naporih moral odpočiti, urediti in pripraviti na nove boje, zato je moral ostati pod toplimi strehami. Kljub nekaterim željam, da bi šel drugam, ter vasi ne bi spravljal v nevarnost, je po zrelem preudarku (podč. B.M.) ostal v Dražgošah. Tako borci kot domačini so poslej vedeli, da bodo ti bregovi kmalu cilj nemških napadalcev, še posebno, ker je Nemce neki domačin takoj obvestil, da so prišli v vas partizani" (str. 32-34). Nekateri viri navajajo, da je šlo za izdajo, drugi pa, da je partizansko poveljstvo sàmo svetovalo, naj domačini obvestijo Nemce, da bi jim s tem dali vedeti, da partizanov niso sprejeli radevoljno in bi se tako zaščitili. Ta verzija se mi zdi verjetna, saj so se partizani morali zavedati možnosti represalij.
V vasi bi se fantje pogreli, odpočili, se okrepčali. Poleg tega so tam ugodni obrambni položaji, če bi jih Nemci presenetili. Partizani so se takoj po prihodu pripravili na obrambo treh zaselkov razpotegnjene vasi. Nemci niso takoj napadli, kar je pomenilo, da izvajajo obsežne priprave. Osem dni so bili borci v vasi, preden je deveti dan počilo. Pogovarjali so se z vaščani, jim pojasnjevali namen svojega boja, prirejali mitinge in zborovanja. Nekateri vaščani so bili bolj dojemljivi za partizansko prepričevanje, drugi manj. "Tiste ljudi, ki niso prišli na miting, smo označili kot nemškutarje", je kasneje pripovedoval oficir JLA, domačin, ki je bil tedaj 16-leten fant (str. 44). "Dražgoše in borci Cankarjevega bataljona so se v teh dneh vedno bolj - hočeš nočeš - zlivali v eno, čeprav so bili domačini s številnimi nitmi vezani na ta košček zemlje in predvsem na mirno življenje" (str. 45). Bitka je trajala tri dni. Tretjega dne so se partizani začeli umikati. "Tudi domačinom so prigovarjali, naj gredo z njimi..." (str. 59). Nekaj domačinov je šlo z njimi, nekateri so zapustili vas v drugi smeri, večina je ostala. Te so Nemci morili, ko so prodirali v vas; del moških so zbrali pod pretvezo, da jim ne bodo nič storili, nato pa so jih pokončali. Skupaj so umorili 41 civilnih žrtev, v večini moške a tudi otroke. Pomorili so skoraj vse odrasle moške, med njimi kmečke gospodarje. Od štirih partizanskih poveljnikov, narodnih junakov, so trije padli še istega leta, četrti s činom četnega komandirja, nižjim od drugih, je doživel osvoboditev.
Iz tega opisa lahko povzamemo nekaj ugotovitev, pomembnih za etično presojo. Partizani so se zatekli v vas iz nuje: po težkih bojih, v hudem mrazu so se hoteli ogreti, odpočiti in okrepčati. To je bil glede na okoliščine verjetno prvi motiv. Iz vsega, kar je sledilo, sklepam, da je bil drugi motiv izkoristiti ugodne položaje za spopad z Nemci in demonstrirati moč odpora, izvesti odmevno akcijo. Partizani so se zavedali, da se bodo Nemci po boju maščevali. Verjetno so pustili vaščanom, da so Nemcem prijavili njihov prihod, in jim tako omogočili, da bi se zaščitili. Čas v vasi so izkoristili, da bi pridobili vaščane na svojo stran, za svojo stvar. Nekatere jim je uspelo pridobiti, drugih ne. Ko so se umikali pred premočjo, so vaščane vabili, naj se jim pridružijo, ali pa so jim pustili prosto pot za beg. Vendar je večina ostala pri svojih domovih v upanju na milost razsrjenih Nemcev.
Povsod po zasedenih ozemljih Evrope so se razvila odporniška gibanja. Povsod so bili gverilski napadi in represalije. Kolikšen je bil skupni učinek odporniških gibanj na bojno sposobnost okupatorjev na fronti, je težko oceniti. Ne poznam takih ocen. Gotovo so morali okupatorji zadrževati v zaledju več enot, ki bi jih sicer poslali na fronto. To niti ni odločilno pomembno. Upor proti potujčevanju je eksistencial; je stvar človekove biti. Je vedno (?) upravičen. Ne morem polno biti drugače kot Slovenec. Odločitev za upor vključuje zavest, da uporu sledijo represalije nad rojaki. Če bi hoteli preprečiti represalije, se ne bi smeli upreti. Ko se uprem, tvegam svoje življenje in tvegam življenje drugega, ki se ni uprl in ki se mogoče noče upreti. Zdi se, da je stvar izravnana, življenje za življenje, a ni. Jaz sem se odločil prostovoljno, drugi ne. Ga smem žrtvovati? Človek ne bi smel biti sredstvo.
To velja na abstraktni ravni. V konkretnih okoliščinah so represalije lahko tu ali tam, blažje ali hujše. Drugega lahko do določene mere zavarujem ali pa izpostavim. Anonimni avtor zapisa na portalu "necenzurirano.si" meni, da velja starodavna pravniška predpostavka, da je vsakdo odgovoren samo za svoja dejanja. V našem primeru bi bili partizani odgovorni za prihod v vas in obrambni boj, Nemci za svoj napad in maščevanje nad vasjo. Vojno pravo omejuje maščevalna dejanja. Če bi bilo tedaj ali kasneje mogoče uveljavljati njegova določila, bi nemški poveljniki odgovarjali za nasilje nad neoboroženimi civili. A to bi bila z etičnega vidika preveč udobna rešitev za partizane. Vsakdo je - vsaj pred svojo vestjo - odgovoren tudi za opustitev dejanj, s katerimi bi lahko zaščitil drugega in za dejanja, s katerimi ga izpostavlja. Očitno je zamera vaščanov do partizanov ostala; torej so odgovorni tudi njim. Kako to, da se partizani po enem tednu počitka niso brez boja umaknili nazaj v gozd? "Pojdite, oskrbovali vas bomo", so moledovali vaščani. Partizanski poveljniki so to možnost zavrnili, se odločili za boj in čakali na spopad. Partizanski poveljnik je po besedah enega od Možinovih pričevalcev zagotavljal: "Branili vas bomo do konca." Kaj to pomeni? Saj Nemci niso pred tem napadli vasi, vaščanov, da bi jih morali partizani braniti. In na koncu partizani niso ubranili vaščanov pred represalijami. Ta "do konca" sicer lahko pomeni vsesorte (npr. "do konca bitke", "dokler nam ne zmanjka streliva"), a običajno bi to pomenilo, da bi se partizani borili do zadnjega moža. Nemci bi kljub temu zasedli vas in se maščevali. Nespametno zagotovilo - velike, prazne besede. S tem, da so se partizani umaknili in se niso borili do konca, so rešili bataljon. Bi ga rešili tudi, če ne bi bili prišli v vas, če se ne bi spopadli? Rešili so bataljon, niso pa rešili vasi. Kaj pomeni osvobajanje domovine, če s svojim osvobajanjem povzročaš požige celih vasi?
Vaščani so bili neprostovoljno izpostavljeni bitki. Partizani so prostovoljno tvegali svoja življenja, vaščani ne. Ali smem žrtvovati življenje drugega proti njegovi volji? Partizanom štejem v dobro, da so med svojim bivanjem v vasi prirejali zborovanja in mitinge in razlagali ljudem namen svojega boja. To pomeni, da so jih hoteli pridobiti, da bi se prostovoljno pridružili odporu; da bi tvegali življenje prostovoljno. Niso jih silili ali jim grozili; ustvarili so situacijo, ki je vaščane prisiljevala v nekaj, česar niso hoteli. Možina: "Odpor proti okupatorju je upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne."
Tej trditvi bi lahko sledilo vprašanje: ali smem ostati pasiven, ko se drugi bori za osvoboditev moje domovine? In odgovor: nismo bili pasivni, pomagali smo vam. Tudi mnogi drugi se niso borili, so pa plačevali prispevek za OF. Nobena etika ne zahteva, da bi morali vsi prijeti za puško.
Dražgoška bitka je bila nato posvečena in povzdignjena v mit. Vseh epitetov ne bom navajal, zadostuje eden. "Dražgoška bitka je danes legenda, bila pa je še več: visok plamen upora sredi okupirane Evrope!" (str. 61). Za to je šlo. Bitka velja še danes za "visoko etično utemeljeno dejanje" (Kučan), utemeljeno kot Upor, kot boj za Svobodo. Spominske plošče z imeni 41 pomorjenih vaščanov pa še vedno niso vzidali v spomenik. "A smo mi manjvredni, a nismo pomembni", sprašuje potomec pomorjenih.
Sklenimo. Iz povedanega precej jasno izhaja, da so partizani prišli v Dražgoše, da bi "visoko dvignili plamenico upora", in s tem kot zgled spodbudili upor drugod v domovini in po svetu. Njihova akcija je imela predvsem propagandni namen. Skupne žrtve na strani partizanov in vaščanov so samo v Dražgošah presegle (znane) žrtve sovražnika (50:27), v naslednjih dneh je na Mošenjski planini, kamor se je umaknil del bataljona, padlo še 12 partizanov. Upor zahteva žrtve, ali prostovoljne ali neprostovoljne, ni pomembno. Ostane vprašanje: ali lahko upamo na širjenje upora, če se ljudje, ki niso ničesar zagrešili, bojijo prihoda partizanov?
Na misel mi pride svetopisemska zgodba o Abrahamu in Izaku. Bog je preizkusil trdnost Abrahamove vere vanj tako, da mu je velel, naj mu žrtvuje sina Izaka. Abraham je ubogal božji glas in odvedel Izaka na goro, kjer je postavil žrtvenik. Ko je Abraham že dvignil roko nad sina, jo je milostni Bog zadržal in prizanesel Izaku. Zadovoljil se je z iskreno predano Abrahamovo namero. Partizani so izkazali neomajno vero v boga Upora, a ta ni bil tako prizanesljiv kot Abrahamov Bog. Bi bil moral biti obziren? Da. Moral bi bil predvideti maščevanje Nemcev in se namesto za spopad odločiti za odhod iz vasi, potem ko so se fantje odpočili. Kljub temu bi morda Nemci kaznovali vaščane, ker so sprejeli partizane, a ne s takim besom in tako okrutno. Tako pa je bojna zagnanost partizanov prevladala nad strateškim ciljem, ki bi moral biti pridobiti prebivalstvo za odpor in ohranjati domove in vasi domovine, ki so jo osvobajali, in ne širiti bojno slavo. Še po osemdesetih letih je ostala zamera.
Pravijo, da se je v prelomu stoletij zgodil premik od velikih zgodb k malim zgodbam. V velikih zgodbah je malo vsakdanje življenje služilo uresničevanju velikih Idej: Odrešitve, Svobode, Revolucije, Pravične družbe, novega Človeka, velikega Življenja. V drugi polovici 20. stoletja so se mladi Američani uprli, da bi šli umirat v Vietnam za Svobodo in Demokracijo in obrambo zahodnega sveta pred komunizmom. V istem času smo pri nas ugotovili spremembo v vrednotah mladih: le peščica bi bila pripravljena žrtvovati življenje za svobodo, revolucijo, pravično družbo ipd., večina pa bi se žrtvovala za ljubljeno osebo. Malo, vsakdanje življenje išče svoj mali, osebni smisel, ob večni skušnjavi, da bi življenje podredilo Odrešitvi. Dražgoše so se dogajale v času velikih zgodb, ki so se nato izpele.
Kaže, da jih še vedno slavimo z njihovo kategorično, nenujno, neobzirnostjo vred.
