Predsednik odpira dostop do vladanja levim in desnim,
omogoča formalizacijo političnih sporov
V preteklih dneh je bilo v Delu objavljenih več prispevkov, ki so nas opomnili, da se začenja zadnje leto drugega mandata predsedovanja predsednika države Boruta Pahorja. Izbral sem nekaj očitkov v zvezi z njegovim predsedovanjem, očitkov, ob katerih imam drugačno mnenje.
Prvi očitek je, da predsednik
Pahor, ne da bi se sam tega zavedal, vzdržuje mesijansko držo, s tem ko skuša,
kot pravijo, pomiriti leve in desne in jih povezati. Kot razumem njegovo držo,
predsednik ne skuša pomiriti levih in desnih in jih povezati. Kot politolog
dobro ve, kaj je parlamentarna demokracija zahodnega tipa, včasih smo ji po
marksistično rekli "meščanska" ali "buržoazna" demokracija
za razliko od "socialistične demokracije". Za to demokracijo so
značilni trije neodvisni stebri oblasti, ki drug drugega nadzirajo. Poleg
volitev je zanjo značilno, da se vsakih nekaj let vlade menjajo, ob tem pa se
običajno drugod po svetu menjajo tudi njihove politične barve. Pri nas so tri
četrtine poosamosvojitvenega časa bile na oblasti vlade leve ali levosredinske
provenience, le en polni mandat je vladala desna (Janševa) vlada, kljub temu,
da voli stranke desnega pola približno tretjina volilnega telesa. Predsednik
Pahor se tega neravnotežja zaveda. Odkar je prevzel funkcijo predsednika
"vseh Slovencev", si prizadeva odpirati prostor za vlade drugih barv.
Čeprav je bil sam pred tem predsednik levosredinske vlade SD, je odprl prostor politični
opciji, ki je nasprotna njegovemu osebnemu političnemu nazoru in prejšnji
strankarski pripadnosti. To za-postavljanje osebnega nazora v prid države,
predpostavlja osebnostno, etično in politično zrelost, ki ni običajna.
Predsednik države pri nas nima mnogo pooblastil; ta, ki jih ima, uporablja
razumno in v prid demokraciji. Tega se zaveda, to dela namerno in predano, ne
da bi od tega imel kake osebne koristi, prej nasprotovanje, posmeh in
omalovaževanje. Prizadevanje, da bi se po tridesetih letih uveljavilo
menjavanje desnih in levih vlad, ni "mesijanstvo"; je pošteno in
pravilno uveljavljanje forme meščanske demokracije, ki naj bi končno zamenjala
prevlado "tranzicijske levice". Zato spoštujem njegovo držo.
Drugi očitek je, da se predsednik
Pahor ne opredeljuje do spornih političnih vprašanj. Pahorjevo zadržanje je
modro. Predsednik se ne sme spuščati v opredeljevanje do dnevno-političnih spornih vprašanj. Ohraniti mora nestrankarsko oziroma nadstrankarsko držo.
Predsednik je sam skromno in zadržano poudaril, da ne misli biti moralna
avtoriteta. Vsekakor ne sme biti arbiter o odločitvah vlade ali opozicije.
Vladne odločitve mora kritizirati opozicija in če so nezakonite - pravosodje.
To ni pomirjanje in povezovanje levih in desnih ampak nevtikanje v spore levih
in desnih. Predsednik odpira prostor, dostop do vladanja levim in desnim; ne
skuša ga levim odpirati in desnim zapirati. To je njegov greh v očeh tistih, ki
s tem izgubljajo nedeljeni primat na političnem prizorišču, ki ga prikrivajo z
množico strančic v nerazločljivih odtenkih iste barve in z novimi obrazi na
starem telesu.
Tretjič. Pahorjevo neopredeljevanje
baje proizvaja še več delitev že tako razdeljenega naroda. Pahorjevo zadržanje
omogoča formalizacijo političnih delitev, ki so tudi brez tega realnost v vsaki
družbi; ustvarja prostor, kjer se te razlike ali delitve lahko pokažejo in po
pravilih spopadejo. Samo diktature vzdržujejo družbeno stanje, ki je na videz
nedeljeno, homogeno; kjer vsi mislijo isto diktirano misel, in se pokoravajo
enemu interesu, interesu "najnaprednejše" stranke. Pahor odpira prostor
za spopad levih in desnih v parlamentu, v medijih, žal tudi na ulici, prostor
za legitimen spopad po pravilih demokratičnega razreševanja sporov. Ne skuša
protežirati enega in zatirati drugega političnega pola, da bi ustvaril
navidezno enotnost naroda.
Boruta Pahorja se bom spominjal
kot predsednika države, ki je zgledno opravljal svojo funkcijo. Vanjo je vnesel
tudi veliko osebnega sloga. Ta je pa stvar okusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar