Glede tega ne bi smelo biti dvoma: lat. conservare pomeni "ohraniti"; v zvezi s politiko pomeni "ohraniti staro ureditev" pa tudi "ohraniti tradicijo". To razlikovanje sicer poimenuje pri nas dve vrsti "konzervativcev", tiste, ki želijo ohraniti neposredno prejšnjo ureditev, to je, socializem, in tiste, ki želijo ohraniti predprejšnjo ureditev ali "trajne narodne vrednote". Toliko za uvod.
Moj fb-prijatelj
Zgodba, o kateri nameravam pisati, ker me je presunila, se je dogodila na obrazniku (fejsbuk). Med svojimi fb-prijatelji, ki so, poleg svojcev, v večini moji nekdanji kolegi in kolegice, pa ljudje, ki po mojih objavah sodijo, da so moji somišljeniki. Med vsemi temi prijatelji je tudi znanec, s katerim smo se večkrat, kadar se je pojavil na naši ulici med sosedi, presmejali do solz. Imam ga za dobrodušnega in zabavnega človeka. Obdržal sem ga med fb-prijatelji, čeprav je v času prejšnje vlade med pandemijo redno psoval oblast in vse, ki so kazali tudi najmanjšo mero strpnosti do nje - ves čas pandemije. Nisem ga trajno odstranil s seznama prijateljev, čeprav sem včasih njegove čivke "umaknil" s svojega profila. Nisem hotel, da bi me kdo enačil z njegovimi stališči. Po drugi strani pa je navsezadnje dobro slišati "glas ljudstva" izza šanka, sem si mislil. In izkazalo se je res pretresljivo razsvetljujoče.
Prijateljev "mem"
Nedavno tega, pod novo vlado, je ta prijatelj objavil "mem" (saj se tako reče podobici s kakim geslom ali izrekom?) z naslednjo mislijo:
Smo družba v kateri lahko kriminalci ščuvajo polpismene reveže
k rušenju ustavnega reda
in pozivajo k uporabi sile proti vladi !!!
Moj prijatelj se torej zdaj, ob novi levičarski vladi, zavzema za sedanji ustavni red in brani sedanjo vladno koalicijo. S tem ni nič narobe, nasprotno. Ustavni red je vrednota in pozivanje k uporabi sile proti demokratično izvoljeni ali kakor koli legalni vladi je zavržno dejanje.
Na ta letak sta se najprej oglasili podpornici (imena izpuščam):
- Res, za zjokat in PObruhat!
Moj odziv
Ker ne vem, na katerega "prašiča" se nanašajo te izjave, a gre brez dvoma za pripadnika desne politične opcije, sem dodal ugotovitev, namenjeno prijatelju, ki je objavil "mem":
- Takšen je bil tudi odnos nekaterih do prejšnje vlade in ustavnega reda. Pozabu?
- Ni primerjave.
- Če je nočeš.
- Blaž. Tuki ne bova prišla skupaj. ... Bodi hladen ali vroč, če ne... Biti po vsej sili "pravičen" in vsem všečen, je včasih slabše kot biti Janša. Na žalost imaš pa veliko štofa ker je velika večina folka brez hrbtenice in jih vodi pohlep. Če dodava še Janševe avtobusne izletnike... pa smo kjer smo. Na srečo po Niniki od Medije jih je "samo" okoli 25% dobre vage. - Blaž... Riši, piši in ostani mi zdrav !!!
- Dragi moj, meni ne gre za to, da bi ugajal na vse strani. Gre mi za spoštovanje ustavno določene strankarske, parlamentarne demokracije. Ta pomeni, da spoštujem demokratične institucije tudi takrat, ko je na vladi stranka, ki mi ni všeč, in da ne psujem političnih nasprotnikov. Ti si vojščak, meni ni do vojskovanja. -
"Njihova demokracija"
Ta moj odgovor je izbil sodu dno in razkril nekaj, kar sem nekako čutil, a se ni prelilo v besede, ker nisem mogel verjeti, da je res tako. Prijateljev odgovor (črtal sem identifikacijske podatke in vnesel presledke po ločilih):
- No... pa mi je jasno. Ti si poslušen (boječ) desni vojaček... Jaz pa srečen otrok socializma ki sem mu hvaležen da bom do smrti ostal pošten in načelen. Vse to kar je v tvoji demokraciji samo prazna fraza za katero se skrivajo (te) tisti ki vam je prejšnji sistem dal (skoraj) vse. Kaj vas žre pozadi veste samo vi.
Najbolj iskreno pa sem sovražil vojsko ali vojaščino če hočeš. Bil pa sem Titov gardist. Zasluge imajo predniki ... Komunisti ki so nekaj let preživeli po arestih, radi klerofašistov. Danes se skrivajo oz. se imenujejo Janšisti. Iz partije sem izstopil l.1988 ker nisem hotel biti "vojščak". Politika me verjetno precej manj zanima kot tebe. Ne boš verjel. Ob imenih Janša, Grims, Hojs, Primc, Mahnič, Možina, in njihovih trobil (TV 24) pa mi gre na smeh. Dokler niso na oblasti.
Od njihove demokracije do anarhije (vojne) pa ni daleč. Vprašaj Kučana...haha.
Naj bo po tvoje. Jaz sem vojščak...Ti si pa Mesec. Še vedno bolje kot veliko tistih ki jih zagovarjaš. Oni so pa za luno. Pa tudi nevarni, če se ponovi zgodovina. ... ... In sedaj so ta lepi Cekinov grad onečastili z osamoprisvojitelji. Zakaj jim niso pustili svojega muzeja, npr. na Urhu... Ne vem.
Iskreno sem bil vesel tvojega okrevanja. Res nimam nič proti tebi, ...
Jaz pa te "zapuščam" ker tudi meni ni do vojskovanja. Ker bi me ti premagal.
Ps... Rajši vidim da me psuješ kot da si pizda. Pa brez zamere. Ti verjetno nisi. Tudi tak me ne motiš. Važno da si zdrav.
Toliko na kratko in zadnjič !!!
V čem se razhajava?
Res je, da sem "najlepša leta svojega življenja" preživel v socializmu in da sem se kot delavski otrok brezplačno došolal in zdravil in imel službo. A tudi moji vnukinji sta se v sedanji "njihovi", "samoprisvojiteljski" demokraciji-"prazni frazi" zastonj šolali, ena že došolala, se zastonj zdravili itd. Niso jima pa prali možganov z marksizmom-leninizmom. Tudi njuni starši imajo službe.
Čeprav je večstrankarska parlamentarna demokracija naporna, sem prepričan, da je boljši družbeni red kot enostrankarska diktatura, ublažena s kardeljanskim samoupravljanjem. To je bilo nadzorovano samoupravljanje, da ne bi skrenili s poti v komunizem, protislovje samo v sebi. Osebna izkušnja.
Za mojega prijatelja je sedanji ustavni red "njihova demokracija", desničarska, kvizlinška itd., ki jo odklanja; zame je to klasična parlamentarna demokracija, ki jo sprejemam.
Kaj se mi je razkrilo ob tem pogovoru?
Verjel sem, da velika večina ljudi podpira večstrankarsko parlamentarno demokracijo in sedanji ustavni red. Navsezadnje se igrajo stranke in hodijo na volitve in referendume (brez cinca-marinca črne skrinjice). Ta pogovor pa mi je razkril - ob dveh prejšnjih dogodkih - da obstajajo med nami goreči zagovorniki socializma - ne "demokratičnega socializma" Levice, ki meni pomeni prizadevanje za socialistične vrednote v večstrankarski parlamentarni demokraciji in ne težnje po restituciji socialističnega enostrankarskega režima - ampak dotedanjega socializma, ki smo ga živeli, in ki je bil kljub Kardeljevi reformi nadaljevanje klasičnega revolucionarnega socializma. Dva prejšnja dogodka sta bila polemika s profesorjem Bavconom v Dnevniku in polemika v Delu ob trditvi v nekem članku, da so demokratični standardi pri nas sedaj nižji, kot so bili pred osamosvojitvijo.
Vera v socializem kot idealni sistem
Polemika s profesorjem je razkrila njegovo neomajno vero v socializem. Ta je spodbudila mojo "ponovno objavo" klasične marksistično-leninistične definicije socializma kot diktature proletariata z avantgardo itd. z vprašanjem: Si želimo vrnitev tega? O čem govorimo, ko govorimo o socializmu? O idealni družbi ali o sistemu, ki se je dokopal do oblasti z revolucijo; ki je zatrl opozicijo in ki se ni mogel obdržati, ker v produktivnosti in svoboščinah ni bil konkurenčen kapitalizmu?
Standard družbene ureditve in življenjski standard
Polemika o demokratičnih standardih pa mi je razkrila, da ne samo nekateri bralci, ampak tudi na levici izpostavljeni intelektualec in celo razsvetljeni novinar, trideset let po osamosvojitvi nimajo sedanje ustavne ureditve za napredek ampak za nazadovanje. Preprostejši bralci so višji demokratični standard enačili z višjim življenjskim standardom in so razočarani, ker sta v državi brezposelnost (minimalna) in (statistično določena relativna) revščina (ki je tudi na Švedskem), kot da v socializmu ni bilo revščine in socialnih podpirancev in navidezno zaposlenih, ki so bremenili podjetja.
"Demokracija da, ampak samo naša"
Vse to pomeni, da podpora sedanjemu ustavnemu redu nikakor ni tako splošna, kot sem menil. To je zame veliko razočaranje. Ljudje so glasovali za osamosvojitev ("nas Slovencev, bodočih Švicarjev, od Juge"), ne pa za spremembo družbenega reda ("saj smo bili vsi za socializem"), razen tistih (recimo, da jih je četrtina do tretjine volivnega telesa), ki so bili v starem redu zapostavljeni kot dediči "kvizlingov in buržujev". "Osamosvojitev da, osamosvojitelji ne", bi se glasilo to stališče, ki ga zagovarja tudi moj prijatelj. "Demokracija da, a ne ta, ki jo imamo". Kakšna pa?
Naprej v stari red!
Ni komentarjev:
Objavite komentar