ŽIVETI PO MAČJE

 

 Priročnikov za osebnostno rast sem se že kar malo naveličal, čeprav je res, da v vsakem najdeš kaj novega in drugačnega. A tokrat sem na ustreznem oddelku knjigarne MK v konzorciju brez pomišljanja segel po lično oblikovani knjižici z naslovom Živeti po mačje. Sklenil sem bil namreč, da bom samo malo pogledal in nič kupil, nobene nove knjige, nobene knjige ... nobene ... Ta moj nenadni nehotni, pravzaprav protivoljni gib ima svojo predzgodovino. 

Ana, najina vnukinja, je svojim staršem, s katerimi živimo v isti hiši, ob selitvi zapustila prekrasnega sivo-grahastega mladega mačka. Z rdečo ovratnico je pravi mali puhasti lepotec. Težko se je ločila od njega in najbrž tudi on od nje, saj sta se, dokler je bil pri njej, kar naprej muckala. Vsem nam je bilo težko, ko smo dojeli, da je ločitev neizogibna in da se bosta odslej videvala le še ob Aninih obiskih. A mali se je kmalu navadil novega okolja, obvladal higienske navade, in si izboril svoj prostor za dremež, tako da je iz njegovega najljubšega fotelja - vsaj za svoje urice - pregnal svojega gospodarja. Vztrajno je ob vsaki priliki, ko je gospodar dvignil zadnjico, zasedel njegovo ogreto mesto. Kmalu je  raziskal vse kotičke stanovanja in nekega dne si je upal po stopnicah gor k nama. Ko je pretaknil vse kote, ga je zanimalo še, kaj je za lamelami zastirala balkonskih vrat. Bala sva se ga spustiti na balkon, češnjeve veje segajo prav do njega in če pobegne na češnjo - kdo ga bo spravil dol. A vsakokrat ko je prišel k nama, se je smukal okrog balkonskih vrat, s tačko odrival zastiralo in hrepeneče zrl ven. Pa ne moreš, a da mu ne odpreš! Potem se je ženi stiskalo srce, ko je splezal čisto na rob balkona, stegoval vrat v globino, in je kazalo, da bo padel dol. Ma kaki, saj je maček!  Ob vsem tem je najbolj čudno to, da ne vem, kako mu je ime; jaz ga kličem Miki.

Ob njem sem se spomnil starega muca, ki nam ga je pred leti zapustila hčerka. Klicala ga je Liber, svobodnjak. Dogodek, ki mi je ostal v živem spominu. sem nekje že opisal, pa naj, starec, ponovim zgodbo. Nekoč se je na naši trati, tik ob vrtni ograji, znašel mačji mladič - od kod in čigav, ne vem. Naš stari mačon je imel poleti, ko smo se več zadrževali na vrtu, ob hišnem zidu skledico s hrano in vodo ali mlekom. Malček jo to opazil, mikalo ga je, da bi pil, a si ni upal premeriti nekaj metrov do skodelic, ker je tam na drugi strani vrta opazil velike človeške živali. Mucka je opazil tudi stari muc. Počasi in premišljeno, nonšalantno, kot da ni nič pomembnega in da se bo samo malo sprehodil, je odkorakal do ustreznega mesta in sedel med nas in skodelico. Zravnano je sedel na zadnjih tacah in s svojo držo dal malemu vedeti, da lahko pride in da ga bo zavaroval pred velikimi živalmi. Zares se je mali počasi in previdno približal skodelici s sladkim mlekom. Medtem ko je pil, ga je muc ves čas stražil.

Takrat sem spoznal, da je v mačku nekaj več - danes vem, da v vseh živalih - nekakšna empatija. Zrcalni nevroni ali karkoli pač, ni pomembno. Naukov starega muca pa s tem ni bilo konec. V neusmiljenih bojih z drugimi mački je dobil težke poškodbe. Nekoč se je priklatil domov z grozljivo rano: kot bi mu manjkal del lobanje in oko mu je bingljalo iz očesne votline na živcu. Rana se mu je zacelila, a odslej je bil brez enega očesa. S starostjo je izgubil tudi skoraj vse zobe. Sedela sva na vrhu naših stopnic in pital sem ga z mačjo pašteto. Do zadnjega se je skušal vzpeti k meni na kavč, a ni več mogel. Videl sem zadnji trzljaj njegovega telesa. S hčerjo sva ga spodobno pokopala za Savo. Liber je bil zame velika šola o preživetju in vitalnosti. Upam, da te bom lahko posnemal, Liber, ko bo prišel moj čas, sem si mislil.

Z mačjo knjigo na prtljažniku sem prikolesaril do doma. Na cesti pred hišo - Miki. Ko me je opazil, se je sredi ceste - enosmerne, po kateri na srečo vozijo avti počasi - prevalil na hrbet in dal vse štiri od sebe. Navadil se je, da ga počoham in ker mu paše, se prekobali na hrbet, da ga dosežem še po trebuhu; če ga požgečkam, me pa popraska z vsemi štirimi tačkami pa še ugrizne - samo tako za hec, to dobro razlikuje. Zaupa mi in to brez zadrege in rad pokaže. Miki, s tem me zelo počastiš. Sam sebi se zazdim dober človek; dobra, nenevarna človeška žival.

ČAS, PREŽIVET Z MAČKO, NI NIKOLI ZAPRAVLJEN.

SIGMUND FREUD

DODATEK S FEJSBUKA

Kakšna je razlika med mačjeljubci in pasjeljubci? Ker sem (bil) oboje, vem, da vsako od teh dveh bitij nagovarja druga naša nagnjenja, zato ne bi bilo prav ustvariti še eno ločnico med že tako razdeljenimi Slovenci. Mačka imam rad, ker je neodvisen, ker mi ne vzbuja slabe vesti, saj se znajde sam; ker odkrito zahteva, kar misli, da mu gre, pa se vseeno pusti pobožati in je lahko na moč prijazen in priliznjen. Pes pa izzove pri meni občutke krivde in dolžnosti, kadar me pogleda s tistimi pričakujočimi očmi in občutke oblastniške premoči, kadar ubogljivo sede in mi da taco; in seveda občutke "najboljšega prijatelja", kadar položi glavo v moje naročje. Oba sta dober pripomoček samodiagnostike, če si ob njiju prisluhneš.

EPIDEMIJA IN ZAUPANJE

S skoraj dveletno zamudo zaradi “postepidemične amnezije” (težnje, da bi čiprej pozabil neprijetno obdobje) sem šele zdaj prebral knjigo Alija Žerdina, MMXX: Leto nevarne bližine (Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19), UmCO, Ljubljana 2021. Druga knjiga istega avtorja z nadaljevanjem teme prve knjige, me čaka ob njej. Knjigi zaslužita vso pozornost kot verodostojen dokument nekega zagatnega časa, pisan z določenega političnega stališča, do katerega ima pisec seveda vso pravico. Morda bi novinar kakega drugega časnika ali revije odkril v potezah desničarske vlade več dobronamernosti in resnega prizadevanja koristiti ljudstvu in državi. Morda bi bil bolj kritičen do ravnanja opozicije. Nimam namena presojati vsebine celotne knjige; za to bom morda še zbral moči kasneje. Tokrat sem se ustavil samo pri poglavju o zaupanju (str. 107-123), ob katerem sem se zamislil kot priučen sociolog-po-sili-razmer.

Dobrih 16 strani dolgo poglavje sem v duhu kvalitativne analize besedil po vzoru utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu obravnaval kot implicitno sociološko ali socialnopsihološko teorijo, čeprav je pisec sam ne razglaša kot take, in jo skušal kritično pregledati. Da bo jasneje: besedilo, ki je videti kot novinarsko poročilo, ki pa obravnava povezave med pojavi in skuša v bistvu pojasniti neko dogajanje, sem dojel kot piščevo teorijo o tem dogajanju. (Pisec je doktor socioloških znanosti.) Teorija je, preprosto povedano, posebej skrbno in utemeljeno pojasnjevanje ali razlaga odnosov med pojavi. Pričujoča teorija naj bi pojasnila visok delež umrlih zaradi virusa, neupoštevanje vladnih navodil in preventivnih ukrepov in, če jo še malo raztegnemo na kasnejše obdobje, nizek delež precepljenih.

Teorija gre takole: Človek (ob epidemiji) v pogojih, ko se lahko svobodno odloča, upošteva preventivna navodila in ukrepe, če zaupa viru navodil in ukrepov. Navodila o ustreznem preventivnem ravnanju je dajala vlada s strokovnimi sodelavci. Če ljudje zaupajo vladi, upoštevajo navodila in ukrepe; če ji ne zaupajo, jih ne upoštevajo. Upoštevajo jih tem bolj, čim bolj ji zaupajo. Čim manj jih upoštevajo, tem slabši so izidi. Naj dodamo: poleg vira navodil je pomembna tudi vsebina navodil in ukrepov. Navodila naj bi bila zakonita, dovolj preprosta in “življenjska”. Prepoved prehajanja občinskih meja je bil neživljenjski, dejansko neizvedljiv ukrep.

Pisec navaja številne primere nezglednega in nedoslednega ravnanja vlade, njenih funkcionarjev in državnih uradnikov - dovolj za sklep, da taki vladi ljudje niso mogli zaupati. Da ji res niso zaupali, pokaže pisec z navedbo rezultatov javnomnenjske ankete, ki kaže upad zaupanja od prevzema oblasti do konca drugega vala in nazadnje - potrdi posledice nezaupanja z navedbo števila 4000 presežnih smrti. Ker ljudje niso zaupali vladi, so bili izidi slabi. Quod Erat Demonstandum.

Zveni dobro, žal pa so ti sklepi prenagli in napačni. Iz podatkov o ravnanju vlade, o v anketi izraženem upadu zaupanja v vlado in iz statistike upoštevanja ukrepov, okužb in smrti ne moremo kar tako sklepati o vzročno-posledičnem odnosu med temi pojavi.

To kar je pisec navedel, so podatki o sočasni istosmerni variaciji števila in vrste zdrsov vlade, o stopnji zaupanja v vlado, upoštevanju ukrepov in o izidih epidemije. Sočasna variacija pomeni: ko je eno visoko ali nizko, je tudi drugo visoko ali nizko. To ne pomeni, da je med pojavi, ki sočasno usklajeno variirajo, vzročna zveza; da povišanje ali znižanje enega povzroči povišanje ali znižanje drugega. Nekoč so ugotovili, da je na Zemlji več samomorov, ko je na Soncu več peg. Vzročne zveze med obema pojavoma ni še nihče dokazal. Baje so ugotovili tudi, da je v Prekmurju več rojstev, kadar se spomladi v domovino vrne več štorkelj. Nekateri trdno verjamejo, da je med obema pojavoma vzročna zveza. Če vzamete pod lupo katerikoli dve spremenljivki, lahko v mnogih primerih ugotovite med njima tako sočasno istosmerno variacijo ali korelacijo; običajno zato, ker na obe spremenljivki vpliva isti dejavnik, sami pa nista neposredno povezani: povečana stopnja urbanizacije povzroča več prometa, hkrati pa se viša število prekomerno debelih ljudi, ker je več sedečih poklicev, manj gibanja v naravi itd.  Na eni strani je več prometa, na drugi več debelih. A to ne pomeni, da povečan promet povzroča debelost. 

Tako sočasno variacijo bi ugotovili tudi, če bi se kak globalni trend ujel z obdobjem mandata kake vlade (npr. trend cen energentov ali žita). Napačno bi bilo, če bi tak, tudi lokalno opaženi trend, pripisali lokalni vladi kot njeno zaslugo ali krivdo. Neupoštevanje vladnih ukrepov ni slovenska posebnost, ampak globalni pojav. V nobeni od držav, ki jih je zajela pandemija, niso vsi prebivalci upoštevali ukrepov; upošteval jih je večji ali manjši del prebivalstva. Res pa je, da je bil pri nas nered verjetno večji kot drugod in njegovo opravičevanje tudi.

Taka sočasna variacija ali “ukradeni” trend, ki sovpada z obdobjem mandata, ali ki se ga neupravičeno predstavlja kot lokalno posebnost, sta dovolj za politično božanje nevednih in nerazmišljujočih, pa premalo za opis resničnih zvez med pojavi. Slab izid obvladovanja epidemije s tem ni pojasnjen. Ugotovljeno je samo, da je bilo vse mizerno: vladanje, upoštevanje ukrepov in statistika smrti. Da bi bolje preverili hipotezo o vzročni zvezi med ravnanjem vlade, zaupanjem ljudi in zdravstvenimi posledicami, bi morali za vsako osebo v vzorcu državljanov ugotoviti stopnjo zaupanja v vlado, stopnjo upoštevanja ukrepov in zdravstveno stanje. Tudi tako bi dobili samo korelacije, a iz teh bi lažje sklepali na vzročne zveze.

Pa vendar, lahko ugovarjamo, je logično, da zaupanje v vlado vodi do upoštevanja ukrepov, nezaupanje pa povzroča neupoštevanje ukrepov. Zakaj dvomimo v to povezavo?

Pomagajmo si s študijo primera, mojega lastnega. Večino pojavov, opisanih v knjigi, vse nedoslednosti in neumnosti vlade, sem opazil tudi sam in na prvi pogled se mi je zdelo, da je sklep, da ljudje ne zaupajo vladi in zato ne nosijo mask, upravičen. A nekaj se mi je zazdelo čudno. Čeprav bi tudi jaz morda raje videl kakšno drugo vlado; čeprav sem videl vse njene zdrse (ki jih je opozicija neusmiljeno eksploatirala) in nisem čutil nobenega posebnega zaupanja do nje, sem upošteval preventivna navodila. Morda sem jih upošteval, ker so jih dajali zdravniki. Sem pa tudi brskal po spletu. Zadrževal sem se doma, nosil masko, si umival roke, se izogibal gnečam, upošteval fizično razdaljo med osebami, prezračeval stanovanje in se potem štirikrat cepil. Kako to, da me represija vladnih brezveznikov, na kar namiguje pisec, obramboslovcev in gradbenikov, kakor so predstavljeni v knjigi, ni odvrnila od skrbi za svoje zdravje? Sem jim verjel?

Oprl sem se na vire, neodvisne od vladnih politikov, med drugim tudi na objave WHO, ki so jih navsezadnje prenašali tudi naši zdravniki, nekateri med njimi člani vladne strokovne skupine. Grobo rečeno: vlada me ni brigala. Imamo klasično parlamentarno demokracijo z vsemi stebri oblasti, malo morje ljudi, ki se ukvarjajo samo z vladanjem. Če mi kaj ni všeč, se oglasim kot državljan, ne mislim pa se ukvarjati s politiko. Mislil sem si: epidemija je; skrbim, da se ne bi okužil in da ne bi okužil drugih, iz svojega interesa in etike, neodvisno od tega, kar pridiga vlada.

Zato bi rad vprašal pisca (druga študija primera): Je tudi on upošteval preventivna navodila? Če jih je, se mu ne zdi, da je v protislovju sam s sabo? Dokazal je, da vlada ni bila vredna zaupanja, torej bi bilo neumno upoštevati njena priporočila in nositi masko? Tudi petkovi kolesarji, nezaupljivci par excellence, so na koncu večinoma nosili maske. Kako to, da so kljub vehementnemu in izredno vztrajnemu izražanju nezaupanja v vlado, upoštevali njena navodila? V resnici niso upoštevali “njenih navodil” ampak “globalna navodila”. To pa pomeni, da ni zveze med navodili in ukrepi slovenske vlade in upoštevanjem preventive med slovenskimi državljani.

To pomeni, da je domneva o vzročni povezavi zaupanja-nezaupanja v vlado z upoštevanjem zaščitnih navodil in ukrepov kot pojasnilo večine primerov upoštevanja ali neupoštevanja preventivnih ukrepov zavrnjena. Morda obstajajo posamezniki in podskupine, ki so dejansko upoštevali ukrepe, ker jih je priporočil JJ, in drugi, ki jih iz istega razloga niso upoštevali. Očitno pa to ni splošno pravilo. Osnovne preventivne ukrepe, omenjene zgoraj, so mnogi upoštevali, ne glede na to, ali so vladi zaupali ali ne. Mnogi jih niso upoštevali, a prav tako ne zaradi nezaupanja v vlado ampak zaradi nezaupanja v kakršno koli avtoriteto ali “mainstream”, predvsem v znanost, “deklo farmacevtske industrije”. Od tod presenetljiv globalni pojav iracionalnosti, teorij zarote, zanikanja znanstvenih ugotovitev, zanikanja virusa, zanikanja epidemije, pojav praznoverja, “alternativne znanosti” itd. Vse to ni bila slovenska posebnost, Janševo maslo.

Seveda je na psihološki ravni res, da nespoštovanje vira vodi do nezaupanja in neupoštevanja navodil. Toda navodila niso prihajala samo od vlade. Tudi opozicijski mediji so jih objavljali. In navsezadnje si je vsakdo lahko sam poiskal informacije kjer koli, neodvisno od vladnih razglasov. Zakaj torej velik delež državljanov ni upošteval preventivnih ukrepov? Zakaj se je okužba širila? To vprašanje je še vedno odprto (v blogu, ki sem ga objavil med epidemijo, sem skušal na to odgovoriti). Nezaupanje v vlado te abstinence ne pojasnjuje, vsaj ne v večjem delu. Morda bi jo pojasnili s pojmom "anomije", "tranzicijske anomije". To je sociološki pojem, ne psihološki, kakršen je "zaupanje". Tranzicijska anomija je pojav družbenega nereda, kljub formalnemu obstoju "pravne države", ki se vleče vse obdobje po osamosvojitvi in ga ne moremo pripisati samo "pandemični vladi". Več o tem drugič.

Samostojen človek, avtonomna oseba, pobira informacije iz več virov in zna presoditi, koliko so verodostojne, ter nato ukrepati. Veliko ljudi je to zmoglo. Nekateri pa so dve leti preživeli tako, da so ves čas pozorno in dlakocepsko, že kar patološko odvisnostno ali protiodvisnostno, opazovali ravnanje vlade, privoščljivo komentirali vsak njen zdrs, vse do dokazovanja, da je povzročila smrti, ki bi se jim lahko izognili. Svoje vloge pri ustvarjanju nezaupanja in družbenega nereda zaradi svojih političnih motivov pa niso videli. Na kocki je bilo več kot nekaj presežnih “smrti starcev, ki bi tako ali tako umrli"! Janšev morebitni uspeh pri obvladovanju epidemije je bil zanje večja grožnja od virusa, grožnja diktature. Sodelovanja pri ustavljanju okužbe levica ni zmogla. Bila je preveč prestrašena. 

Mnogo pomembnejši dejavnik širjenja okužbe kot nezaupanje v vlado so infrastrukturni in organizacijski pogoji: stanje v domovih za stare, v bolnišnicah, v delovnih organizacijah, dnevne migracije ipd., ki so del družbeno-gospodarskega sistema in zapuščina mnogih vlad pred to, ki jo je doletela epidemija.

Komentar:

Jože Primožič na FB: Z napisanim se strinjam. Tudi sam vzamem, ob sumu na slabo vreme, s seboj dežnik ali pelerino, ne glede na to, kdo nam trenutno vlada in kdo nam napoveduje vreme. Čeprav bi se dalo verjetno statistično potrditi, da v levih medijih, kjer prisegajo na prosti čas, večkrat napovedo lepo vreme, kot v desnih, ki jih spremljajo kmetje, ki jih skrbi za letino.