BIOGRAFIJA BOGA

 

 

Oni dan sem ponovno vzel v roke debelo žepnico z naslovom God: A Biography, avtorja Jacka Milesa, kolumnista in člana uredništva Los Angeles Timesa, tudi literarnega kritika, nekdanjega jezuita, ki je poleg študija teologije v Rimu in Jeruzalemu pridobil še doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov na Harvardu. To njegovo delo, ki je izšlo leta 1995, je bilo nagrajeno s Pulitzerjevo nagrado za biografijo. Malo pozno sem se spomnil na to knjigo, a Bog je večen.

Ne nameravam opisovati ali celo ocenjevati tega dela ne v celoti ne delno, zadržal bi se rad samo ob vprašanju, ali je mogoče (na)pisati biografijo Boga; kaj naj bi to sploh pomenilo. Da držim v rokah natisnjeno knjigo z naslovom Biografija Boga, je dejstvo. Ali je to, kar je v njej, res biografija ali kaj drugega, pa je odprto vprašanje.

Avtor sam si v predgovoru oziroma prvem poglavju zastavi to vprašanje: Je možno opisati življenje Boga? Ateist bi brez posebnega razmišljanja odgovoril, da ne: o izmišljeni osebi ni mogoče napisati življenjepisa. Lahko o njej napišemo roman, ampak potem je to roman, bolj ali manj verjetna in berljiva in umetniško prepričljiva literatura, ne pa biografija. Tudi teistu, krščanskemu verniku (kajti v mislih imamo krščanskega Boga), se zazdi tak naslov knjige nenavaden, sumljiv, morda celo bogokleten: neki človeček si je neskončnega Boga, Stvarnika nebes in Zemlje in tako dalje, v načelu nedoumljivega, postavil predse kot predmet, ki naj bi ga opisoval. Ponižal ga je na raven nekakšnega "idola", kipca, ki ga je mogoče opisovati.

Pisec se ogradi z vseh strani. Ni zgodovinar, ne namerava napisati zgodovinske biografije. Ne namerava pisati kot teolog in kaj novega povedati o Bogu. Tudi ni, sklepamo, filozof ali kritik religije, ki bi dokazoval obstoj ali neobstoj Boga. Postavi se na stališče, da obstaja Biblija ali Sveto pismo (misli predvsem na Staro zavezo), to je knjiga, ki nevernim govori o Bogu, vernim pa je to beseda Boga. Na njeni osnovi je mogoče opisati, kaj je Bog počel v času od stvarjenja in do koder sežejo pripovedi Svetega pisma; kako se je spreminjal in kakšen je, kakšne so njegove lastnosti, opisane v sedanjem, posvetnem jeziku. Pisec bi rad ostal v okviru literature, književnosti; zanima ga, kakšen je Bog kot literarni lik, opisan v Svetem pismu.  

"Ali se lahko za literarni lik reče, da živi življenje od rojstva do smrti ali drugače, da se razvija od začetka do konca? Ali pa je literarni lik – pritrjen na strani knjige, ujet v vedno iste besede in dejanja – samo nasprotje živega, razvijajočega se človeškega bitja?" Ko skuša odgovoriti na to vprašanje, obnovi pisec spor med angleško govorečimi literarnimi teoretiki v prejšnjem stoletju. Ti so se razdelili na tabor kritikov in tabor akademikov ali šolnikov. Prvi so zagovarjali nazor, da ne moreš razumeti Hamleta, če miselno ne sežeš preko tega, kar vidiš na odru, in si predstavljaš Hamleta kot resnično zgodovinsko osebnost, ki se je rodila v določenih resničnih zgodovinskih okoliščinah. Drugi so vztrajali na tem, da je vse, kar imaš na voljo, to, kar se dogaja na odru, oziroma, kar je napisano. Hamleta razumeš na osnovi tega, kar vidiš na odru. Sklicevali so se na Hamletove besede ob uprizoritvi njegove igre v igri (v prostem prevodu): »Igra je vse, kar je« (The play's the thing). "Menili so, da empirično gledano, ni Hamleta; so samo Shakespearove besede na papirju, zato se lahko legitimno govori samo o njih."

Značilen je piščev obrat ob koncu povzemanja te razprave, ki razkriva njemu samemu prikrito protislovje v njegovem stališču. Medtem ko je v začetku zagotavljal, da želi pri opisovanju Boga ostati v okviru literature, ne teologije ali zgodovine (in bi torej pripadal stranki akademikov), na koncu trdi (in s tem prestopi na stran kritikov): "Lik, za katerega menimo, da ne živi onkraj odra, tudi na odru ne zaživi. Tako je tudi z Bogom kot protagonistom Biblije." S tem prestopom nam je avtor povedal, da veruje, da Bog živi tudi zunaj Biblije, ali drugače, da on veruje v Boga. Če ga ne bi bilo, Boga, tudi v Bibliji ne bi "zaživel". Če Martin Krpan ne bi v resnici živel, nas tudi v Levstikovi zgodbi ne bi prepričal. Torej: Martin Krpan je zgodovinska osebnost. Torej lahko to isto trdimo za Don Kihota in Fausta in za brez števila izmišljenih literarnih likov. Od kod torej njihova prepričljivost, če so izmišljeni in niso nikjer in nikoli zares živeli?

Njihova prepričljivost ne izvira iz bralčeve predstave, da so ti liki nekje živi; nasprotno, prepričljivost ni posledica predstave o živosti; občutek živosti, nazornosti, je posledica umetnikove prepričljivosti, veščine vživetja v like, ki jih opisuje in natančnega nazornega opisovanja njihovih notranjih in zunanjih stanj in dejanj. Vse te angleške literarne učenjake bi bil lahko poučil naš stari Josip Vidmar, da gre pri literaraturi za veščino empatičnega ustvarjanja verjetnih likov in položajev - ne resničnih, verjetnih, takih, kot bi bili resnični. Gledalcu ni treba, da bi si mislil, da resnični Hamlet nekje obstaja, da bi se lahko vživel v igranega Hamleta; kot ni treba, da bi verjel v resnični obstoj Martina Krpana, da bi užival v Levstikovi zgodbi.

Miles je tako svoji veri podredil književno teorijo in logiko. Teorijo zato, ker je zaradi svoje vere v obstoj Boga zunaj Biblije zavrnil nazor, ki mu je bil prvotno bolj naklonjen, da je "igra vse, kar je", to je, da Bog obstaja samo v Bibliji, samo kot literarni lik; logiko zato, ker bi po njegovi (spreobrnjeni) logiki v resnici obstajali tudi Don Kihot, Faust in Martin Krpan. No, zaradi tega Milesovo pisanje biografije Boga ne trpi; kot analitik je izvrsten.

Biografij je več vrst. Prava biografija je zgodovinska biografija, to je, na osnovi dokumentov (pisnih, ustnih in drugih virov) narejen opis življenja zgodovinske osebe, osebe, ki je nekoč resnično živela. Pisec take biografije navede, prepiše ali povzame dokumente, ki opisujejo dogodke, okoliščine in značilnosti oseb in jih uredi v časovno zaporedje človekovega življenja. Praznine v dokumentaciji in povezave med dokumentiranimi dogodki dopolni z domnevami, ki jih kot take jasno označi, in vse poveže v zgodbo, ki ima ves čas značaj domneve (hipoteze), saj se vedno lahko pojavijo dokumenti, ki ovržejo to ali ono domnevo. 

Na osnovi dokumentarnih virov ali zgodovinske biografije lahko nastane literarizirana ali romansirana biografija. Ta bolj ali manj verno opisuje dejanske dogodke in osebe; bolj ali manj poudarjen je domišljijski prispevek pisca. Tako delo je v skrajnem primeru le še roman, ki se samo v nekaterih točkah opira na resnične dogodke v življenju protagonista. 

Sveto pismo je religiozno besedilo, katerega namen je čaščenje Boga ter posredovanje, utrjevanje in širjenje vere. Ni zgodovinopisna knjiga. Njeni pisci in njeni viri niso znani. V njej opisani dogodki in osebe niso - z nekaj izjemami - preverjeni na način zgodovinske vede. V to, kar je v tej knjigi opisano, se veruje ali ne veruje, tega se ne dokazuje. Bog, ki je v njej opisan, in njegova dejanja, je Bog izročila, ustnih in kasneje zapisanih pripovedi ljudi, ki so vanj verovali. Kakšno biografijo Boga je mogoče ustvariti zgolj na osnovi te knjige?

Sveto pismo stare zaveze je zelo raznorodna knjiga in zelo obsežna, ima skupaj s pojasnili blizu 1500 strani. V njej so besedila velikega števila piscev: pet Mojzesovih knjig, šest knjig zgodnjih prerokov, petnajst knjig poznejših prerokov, trinajst spisov, deset apokrifnih knjig. Gradivo je vsebinsko in oblikovno zelo raznorodno: od opisov božjih dejanj in dejanj drugih pomembnih oseb (kraljev), opisov dogodkov, do molitev, hvalnic in podobnega. Že od nekdaj so za namene verskega pouka pripravljali krajše izdaje. Primer take je npr. Ilustrirano družinsko sveto pismo (angl. založbe Dorling Kindersley, prevod založba Stillmark, Ljubljana 1998), ki povzema in delno dobesedno navaja pomembnejše zgodbe.  

To pomeni, da je Sveto pismo nekakšna zaloga dokumentacije o doživljanju Boga vernih pričevalcev. Povsem legitimno je to zalogo uporabljati in iz nje oblikovati delne zgodbe po različnih vidikih. Eden takih vidikov je "razvoj Boga": kako se je doživljanje Boga spreminjalo od prvih strani Biblije do zadnjih. Verniki lahko rečejo: kako se je Bog spreminjal od začetka časov do časa zadnjih zapisov. 

Ali je to biografija? Zgodovinska ne. Romansirana? Tudi ne. Milesova knjiga ni dramatična zgodba spisana po literarnih kriterijih na osnovi zgodovinskega gradiva. Še najbližje je pojmu eksegeze, to je razlaganja svetega besedila. Toda ne razlaganja kot tolmačenja pomena besed, opisov dogodkov in oseb v "teoretičnem", enovitem v sebi zaključenem religioznem nauku; to ni teološka eksegeza. Miles zelo občutljivo in natančno opisuje, registrira posamezna dejanja in vloge Boga, na primer, kako se milostni Bog spremeni v ukazovalnega Gospoda ali nebrzdanega, impulzivnega uničevalca; kako obžaluje svoja uničevalna dejanja in se prerodi v pospeševalca prireje populacije Izraelcev; kako se mu zdijo zato pomembni moški udi in jih veli obrezovati; kako se spremeni v tankovestnega pravnika, ko določa zakone, predpise in kazni. Itd. 

V tem pomenu je to besedilo res nekakšen življenjepis Boga, recimo "biografija" - v narekovajih.  

ROGOVA KNJIŽNICA

Včeraj sem se ojunačil in stopil v prenovljeni Center Rog, "kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam_a ..." Ker si trenutno nisem ničesar nameraval izdelati sam, čeprav bi mi prav prišel kakšen čevljar, sem si namenil ogledati knjižnico. Da bi bil vtis popolnejši, nisem uporabil dvigala, ampak sem se do prvega nadstropja povzpel po širokih stopnicah. Hiša je bila polna obiskovalcev; mislim, da je potekal nekakšen kongres. Tudi kavarna je bila polna, tako da sem se odpovedal misli na kavo. Odkril sem vhodna vrata v knjižnico, ki pa se mi, začuda, niso vdala ne na "potegni" ne na "potisni". Čeprav imam v življenju kar srečo, sem tokrat naletel ravno na torek, ko se knjižnica ne odpre ob 8.00 ampak ob 10.00. Manjkalo je še deset minut, ki sem jih aktivno in ustvarjalno prebil na hodniku pred vhodom v knjižnico v udobnem stolu (fotelju?) za klubsko mizico ob prelistavanju zadnje številke Sodobnosti, ki sem jo vzel s stojala za revije pred vhodom v knjižnico. Potem je iz knjižnice prišla ena gospodična, vrata so se torej odprla, in jaz sem smuknil noter, vljudno pozdravil mlado knjižničarko (svet postaja vse lepši, poln je mladih žensk), zamomljal, da bi si rad malo ogledal in se zazrl v novitete, razstavljene na mizi takoj nasproti vhoda.

Ob tem, ko sem prelistaval knjige in preletaval povzetke na zadnjih straneh ovitkov, sem se radovedno oziral po prostoru. Že prej na hodniku sem skozi zastekljene stene knjižnice opazil, da so knjižne police nenavadno razporejene. Vidi se odločna arhitektova roka. Ta je police, ki niso višje od srednjevelikega moškega (kdo bi plezal po lojtrah na visoke police), razporedil nekonvencionalno v valovite polkrožne formacije, ki ustvarjajo odprte krožne prostore, ki se pretakajo drug v drugega. Sprehodil sem se ob teh policah, si ogledal napise, ki označujejo vrsto literature in pri oknu naletel na podolžno mizo, ne prav dolgo, z nekaj računalniki. Tu naj bi obiskovalci brali knjige in pisali. Mogoče je prostora za po tri osebe na vsaki strani; a miza se mi je zdela preozka, da se ne bi nasproti sedeča studiosusa motila. Zdaj je pri mizi za računalnikom sedela samo ena gospodična - morda od osebja.

Navsezadnje je to knjižnica, ne čitalnica, sem si mislil. Prideš, si ogledaš knjige, izposodiš in greš. Zunaj, na hodniku sem v stekleni steni, ki ločuje knjižnico od hodnika, opazil okence za vračanje knjig z režo z napisom POLOŽI SAMO ENO KNJIGO NAENKRAT. To pomeni, da knjige vračaš tako, da jih eno po eno potiskaš skozi režo. Pri tem se najbrž prebere koda knjige in stvar je opravljena. V moščanski knjižnici vračam knjige tako, da jih pri okencu izročim knjižničarki. Včasih je kdo pred mano in je treba počakati.

Potem sem pomislil, da bi pravzaprav tudi izposojo lahko avtomatizirali. Na računalniškem zaslonu v katalogu izbereš knjigo in ta čez čas prileze skozi tisto režo. Notri bi seveda morali vsaki knjigi odmeriti svoj stalni prostorček v gibljivih košaricah, od koder bi jih avtomatske prijemalke polagale na tekoči trak. Nič novega. Sodobni skladiščni sistemi to že zdaj počnejo. Le kako zmore AMAZON precej nezmotljivo pošiljati po spletu naročene knjige po vsem svetu. Potem ti v bistvu sploh ne bi bilo treba do polic in jemati higiensko oporečnih knjig v roke. Mogoče ti sploh ne bi bilo treba iti v knjižnico in bi naročeno knjigo dobil kar v poštni nabiralnik. Če bi si dal instalirati posebno napravo - to je stvar naslednjih desetletij - pa bi knjiga pristala kar na tvoji delovni mizi. Lahko bi bil ves dan za svojo mizo. Ne bi ti bilo treba iti ven, z nikomer se ti ne bi bilo treba pogovarjati in izrekati te zoprne brepomenske fraze, kot so "dober dan", "prosim, bi si lahko izposodil tole knjigo" itd. Tega že zdaj itak ne govoriš, samo pomoliš knjigo ženski pod nos, da jo položi na čitalec kod in ti jo da. V bistvu gre brez besed. Na, zdaj sem malo zašel.

Aja, knjižnica v Rogu. Zapuščal sem jo s slabim občutkom. Razočaran.

Knjižnica je zame svetišče. A ne taka Rogova. Ali so police take ali drugačne, štorasto pravokotne ali nežno valovite, v nadstropjih ali ne, ni pomembno. Mora pa biti v knjižnici poleg dovolj prostrane čitalniške mize, da se ljudje ne zadevajo drug v drugega in si ne odrivajo zvezkov in knjig, še vsaj en kot z udobnimi fotelji, da se lahko zavališ v fotelj in v miru bereš. Še lepše je, če je takih kotov s fotelji več ali pa osamljeni fotelji med policami. Saj ne vem, kaj me je še motilo. Ta knjižnica se mi je zazdela dolgočasen, negostoljuben prostor. PREGLEJ - VZEMI - PRINESI NA PULT - ODIDI. (In VRNI SKOZI REŽO, DA TE NE VIDIM!)

Naj umni arhitekti premislijo, kako narediti iz knjižnice svetišče. Plečnik je naredil cerkev.

Epilog (19. 9. 24). Po opravku, ki sem ga imel v mestu, sem danes zavil v osrednjo mestno knjižnico Otona Župančiča. Ta je po mojem okusu: prostorna, pregledna in - po vseh kotih in presledkih med policami so oblazinjeni sedeži. Pregledal sem novitete (stoje) in nato sedel na mehko ob nekem regalu, nedaleč od časopisne čitalnice, in v miru prebral nekaj odstavkov knjige. Ta knjižnica sicer ni cerkev, je pa blizu moji predstavi o idealni knjižnici.