Ob grozotah, ki jih spremljamo ob "urejanju palestinskega vprašanja" s strani izraelske vlade in vojske, sem se spomnil svojega obiska v Izraelu pred skoraj 30. leti. Takrat sem se v maju 1996. leta udeležil mednarodne konference o negi na domu ("Nega na domu: razvoj in inovacije") v organizaciji civilnodružbene prostovoljske organizacije Yad Sarah ("materina roka"). Poiskal sem svoje poročilo o obisku v Socialnem delu (let. 36, 1997, št. 1, str. 61-71), saj se mi zdi relevantno za ustvarjnaje vtisa o takratnem vzdušju, ki morda pomaga razumeti sedanje dogajanje. Prihranil vam bom branje strokovnega dela poročila, opis pohajkovanja po Jeruzalemu pa navajam dobesedno.
»Kako je tam?« so me spraševali prijatelji, ko sem se srečno
vrnil, potem ko sem pred odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se primerilo, da
me ne bi bilo. Odhajal sem v deželo krhkega miru prav v času, ko se je nadaljevalo obstreljevanje palestinskih
taborišč v južnem Libanonu in je bilo pričakovati reakcijo Palestincev v Izraelu.
Ko se je letalo iz
obotavljive slovenske pomladi spustilo v štirideset stopinj izraelske in so me,
natanko tako, kot piše v vodniku, s "shared" taksijem dostavili iz Tel Aviva v
spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se
kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v mesto in na koncu postal celo malo
nepreviden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako drugo sredozemsko mesto, ki se v
njem človek hitro udomači. Toda bogato založeno pokrito tržnico v bližini
kongresnega centra sem vendarle z nelagodnim občutkom in ne da bi dosti
raziskoval, premeril bistveno hitreje kot podobno tržnico v Barceloni. A tu kot
tam sem našel, kar sem iskal — sočne nešplje.
Pokroviteljica konference je bila
Reuma Weizman, žena izraelskega predsednika. Skupaj s predsednikom sta nas že
prvi večer — potem ko so nas pri vhodu skrbno pregledali — sprejela v dobro
varovani palači kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala, ker ste prišli v
tem času, ko mnogi mislijo, da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weizman.
Zatem smo se sprehodili do starega mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču
Davidove trdnjave priredili nekakšno večobčilno predstavitev izraelske
zgodovine, ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje udeležencev ob obilici
okusnih svežih vrtnih jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske narodne kuhinje
in napitkov.
Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael n-ta država Združenih
držav Amerike. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so konferenco
soorganizirali Američani. A ne samo to: večina domačinov je govorila
amerikanščino in veliko med njimi se je je nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se
priselili od tam. A ko sem na ulici po angleško povprašal mlad par za pot, smo
se le težko sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem kupoval zemljevid mesta.
Konferenca je v celoti potekala v sodobno oblikovani palači »središča za shode«
(Convention Center) z zasteklenim pročeljem, kjer je poleg velike dvorane za
plenarna zasedanja več manjših za delo skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne
prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od hotela do konferenčne dvorane sem
hitro obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne postaje, kjer je kdaj že pokalo. V
bližini hotela mimogrede opazim listek, prilepljen na ulični transformator, v
cirilici. Po rusko obvešča, da iščejo dekleta »dlja psihologičeskih
issledovanyj fotografiji«. Zanimive raziskave.
Po ulicah običajen mestni vrvež,
le da je povsod polno zelo mladih uniformiranih in oboroženih deklet in fantov
— meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na vsaki postaji mestnega avtobusa
je taka straža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice so nabasane. Potem
vidiš prizore: tu se dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko, tam fant od
dekleta. Mimo pa preudarno koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih črnih
gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne
more. Tisti do kraja pravoverni, ki se zanašajo na to, da bo bog poskrbel zanje
kot za lilije na polju in ptice pod nebom, pa beračijo ob podhodih. Oboroženi
ljudje so povsod. K uniformiranim orožje še nekako sodi, čudno pa je, ko vidiš
možaka v majici, z visečim trebuhom v kratkih bermuda hlačah in v »japankah«, v
rokah pa avtomat. Vrag vedi, kaj ali koga straži.
Ko sem se naveličal peš
meriti tista dva kilometra do starega mesta, kamor sem se podal, če je le bilo
kaj časa, sem se okorajžil in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse rešetajo.
Normalni, krasni avtobusi, malo nenavaden je le občutek, ko poleg tebe, meni
nič tebi nič, sede fant z avtomatom. Za mojo varnost? Starega mesta ni mogoče
odpraviti z nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah raje — nič. Le dve
srečanji naj omenim. Ko sem se pretikal po ozkih prehodih mimo stojnic v
arabskem delu, sem zašel v malo manj obljuden temačen prehod. Dohitel me je
deček kakih desetih let in me opozoril, da imam odprto zadrgo na torbi. O,
hvala, kako prijazno. »One dollar,« se je zahtevajoč ustopil predme. Sploh mi ni
šlo za denar — tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih lukenj pridejo še
drugi), da sem prav neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in se pomešal med
množico.
Zadnji dan sem si želel še na hitro ogledati slovito Zlato
mošejo. Najprej sem moral mimo izraelske policijske kontrole na trgu pred Zidom
objokovanja, na vrhu stopnic pred vhodom v park pred mošejo pa me je, potem ko
me je palestinski policaj mirno spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu,
krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval. Počasi se je nabrala gruča
turistov. Gledali smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas ne pusti naprej.
Potem je stari nekam izginil in drug za drugim smo se kradoma izmuznili v park.
Ne vem, kakšen palestinski organ je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro
predstavljal palestinskega reda in organizacije.
Časa mi je že zmanjkovalo,
zato sem se odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi se za nevernika tudi tam
kaj zakompliciralo. Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg mene sta na
nadzidku v senci pod drevesom sedela dva fanta, očitno Palestinca, in ker rad
ugajam ljudem in sem na strani zatiranih, sem se obrnil k njima in priznavajoče
dejal: »Beautiful, really beautiful.« In potem, seveda, od kod ste in tako
dalje. Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je trudil govoriti angleško,
je imel pri sebi učbenik tradicionalnega islamskega prava, arabski, od zadaj
naprej in z desne na levo. In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse, kar
imamo, to naše kratko življenje, oni, da je višja sila in posmrtno življenje.
Med pogovorom je pristopil starejši možak, ki je dobro govoril angleško, in ki
sta ga ona dva spoštljivo pozdravila — morda kak učitelj iz bližnje verske
šole. Razlaga mi islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči miru in
prijateljstva, od kod ta neprestani spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v
Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati
brezbožniki. Zaslutil sem globino tega prepada.
Ko pomisliš na dom, bi bil rad
že kar doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na letališču in čakal na pregled
prtljage. Mlad kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z njim. Odpelje me k
neki stranski mizi. Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna služba, se
predstavi. Zasliševal me je kake pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje
dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom sem govoril, kaj so govorili na
konferenci, kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj vi mislite, a je
potem nega doma cenejša od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro sva se
ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga
imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat šefico. Jasno, da sem moral vse
zložiti ven. Da ni kdo registriral mojega pogovora s Palestinci? Tako postane
človek paranoičen.
Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale zaplate v puščavo
potaknjenih nasadov in ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem morju in v tej
kamniti puščavi, katere najporaslejši del je podoben najbolj pustim predelom našega
primorskega krasa, živi na površini, ki je le četrtino večja od Slovenije,
trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo izginili kljub z rekami
prepreženi podobi raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta naredili puščavo? Se
bomo učili od njih in se povezali, se organizirali, vzeli pamet v roke in
preživeli z našim rajem vred?"
