FILOZOFIJA IN INTUICIJA

Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe.

Na Obrazniku (facebook) sem naletel na zapis nekega Dmitrija Simčina, podpisanega v cirilici, ki piše, da pravi filozof ne bere knjig, ampak razmišlja "iz sebe" : "Kaj je prava filozofija? To je mišljenje iz sebe samega prek dejev zavesti (acts of awareness) ... ustvarjanje, ne konsumiranje. ... Filozof ne konsumira; kulturo uporablja kot izgovor (pretext) za živo mišljenje njene dekonstrukcije. Ni mogoče misliti svobodno, če se napolnjujemo s klišeji in splošno sprejetimi normami, ki jih povprečen človek imenuje "zdrava pamet" in "normalnost". ... (Tako imenovani, op. pis.) nosilec kulture, rafinirani intelektualec ... je anti-filozof, ideolog, napredni potrošnik-kompilator. In če si predstavljate modreca v knjižnici, obkroženega s knjigami, to ni modrijan - je zgodovinar. Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe."

Nimam se ne za filozofa ne za modrega. Rad pa kaj filozofskega preberem in kdaj kaj pomodrujem. V moji podstrešni sobi so vse navpične stene obdane s knjigami. Zato so me gornje besede prizadele.  Sem mislil, da ... Ja, gotovo: knjige okoli mene niso znamenje moje modrosti. 

Vendar sem začutil, da ima ta cirilični gospod prav, vsaj nekoliko. Večina tistih misli, ki jih imam za odločilne za svoje življenje, ne izvira iz knjig, iz prebranega. Izvira iz tega, da sem v nekih trenutkih svojega življenja prisluhnil sebi. Seveda ne živim v vakuumu; seveda sem bral to in ono, seveda sem gledal filme in poslušal govorce. In vse to se je v meni kvasilo. Sam pri sebi sem zaslutil odgovore, v prebranem sem našel potrditev. Še kdo drug je prišel do istega uvida. Kaj je smisel življenja? Življenje samo, življenje, ne obstoj. Življenje lahko zapraviš. Tega nisem prebral v knjigi - destiliral sem iz vsega, kar sem doživljal. Prizadevaj si za živost; pojdi za soncem... 

Prav tam, na Obrazniku, sem našel še drug zapis. Upoštevanje razuma, enakosti, svobode posameznika in kritičnega mišljenja izvira iz razsvetljenjstva, ki pomeni prebuditev iz stoletij mračnjaštva. Izvira od Descartesa, Lockeja, Kanta. Tako mislimo. Filozofski tradiciji se imamo zahvaliti za to, da so te vrednote zasijale v svoji polnosti in nas prežele. Rodile so se iz kritičnega branja filozofskih predhodnikov. Iz knjig. Res?

Ločen od vsega tega pisanja je v 17. stoletju v Etiopiji živel Zera Yacob (ok. 1599–1692). Bil je Etiopijec, rojen verjetno v pokrajini Aksum, današnji Tigray. Živel je v pokrajini Amhara s pravoslavno tradicijo. V tistem času so se v Etiopiji predstavniki prvotnejše pravoslavne vere spopadali z misijonarji, ki so širili katoliško vero. Yacob se je vpletel v te spore in nasprotoval avtoritetam pravoslavne cerkve v imenu razuma. Ker so ga imeli za heretika, se je po lastnih zapisih umaknil v osamo v votlino blizu reke Tekeze. Tam je živel brez stika s sočasno evropsko kulturo kot puščavnik, premišljeval in pisal. V svojem delu Hatata ("Preiskava" ali "Raziskava", okoli leta 1667) je izrazil svoje zaupanje v razum (racionalnost) kot temelj spoznavanja; kritiziral slepo sprejemanje avtoritet, tako verskih kot družbenih, in zagovarjal misel, da lahko vsak človek sam pride do resnice, če razmišlja pošteno. To pomeni, da človek, ki si upa misliti; ki sledi misli, kot se poraja v njem, in jo izrazi, lahko neodvisno od drugih odkrije novo, kar pomaga osmisliti njegovo življenje in izraziti duh časa in kulture za druge. Ob tem ali kasneje lahko preveri svoje razmišljanje ob razmišljanju drugih. To ne pomeni, da branje ni pomembno ali da je celo zavirajoče in zavajajoče vsrkavanje prežvečenih samoumevnosti in ideologij, ampak da je treba v prvi vrsti prisluhniti svojemu doživljanju in svoji misli ter jo potem preverjati v dialogu z drugimi.

Podatki o Zeri Yakobu s pomočjo UI.

SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.

Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.

Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.

TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.

Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.