SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.

Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.

Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.

TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.

Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.