Izjemni starci (2): John Basinger

John Basinger, profesor gledališkega govora (umetniške besede) na Three rivers community college v Middletownu, Connecticut, ZDA, se je ob upokojitvi leta 1993, tedaj star 58 let, odločil, da se bo na pamet naučil epsko pesnitev Johna Miltona, Izgubljeni raj, ki je izšla leta 1667 in sicer drugo izdajo, ki obsega 12 knjig, 10.565 verzov, 60.000 besed. Pesnitev imamo tudi v slovenskem prevodu Marjana Strojana (Cankarjeva založba, zbirka Bela krizantema, 2003). Je eno od del "železnega" repertoarja svetovne literature, tako kot Biblija ali Božanska komedija. V pesnitvi Adam (tisti od Eve) pripoveduje o dogajanju ob stvarjenju sveta, genezi. Po osmih letih je leta 2001 Basinger dosegel svoj cilj. Poemo je na pamet javno recitiral tri dni, vsak dan 8 ur. Od tedaj dalje jo po delih vsak mesec javno recitira ob različnih priložnostih. V celoti jo je doslej izvedel dvakrat, leta 2001 in 2008 ob Miltonovi 400-letnici.

Ko je eni teh predstav decembra leta 2008 prisostvoval psiholog John Seamon iz univerze Wesley v ZDA, je pod vtisom izjemnega dosežka prosil tega moža, če bi sodeloval v raziskavi njegovih spominskih sposobnosti. Basinger je rad pristal, saj je, kot je dejal, prav čakal, da bi ga kdo preveril. Najprej sta psiholog in njegov sodelavec sistematično preiskala, kako dobro si je Basinger zapomnil pesnitev. Prebrala sta mu, med drugim, poljubna dva verza in ga prosila, naj pove naslednjih deset verzov. V 88 odstotkih primerov je uspel priklicati gradivo popolnoma pravilno, v preostanku pa je v večini primerov izpustil le kako besedo, v glavnem v dveh prav določenih knjigah, od katerih mu ena ni bila posebno všeč (7. in 11. knjiga).

Testirala sta tudi njegov spomin za vsakdanje podatke in ugotovila, da je povprečen za njegovo starost - zdaj 76 let. Tudi sam pravi, da pozablja običajne reči, pozabil je celo priti na zmenek z novinarjem in se sam norčeval ob tem nasprotju.

Kako mu je uspel ta izjemni dosežek? Učenju je posvetil vsak dan eno uro. Ob tem ko je vadil na sobnem kolesu in drugih napravah, je prvih 15 minut posvetil učenju sedmih novih verzov (sedem je obseg pozornosti in kapaciteta kratkoročnega delovnega spomina), 15 minut za ponavljanje prejšnjih verzov in 15 minut za spominsko pregledovanje celote. Učil se je in obnavljal na glas. Pomembno je, da mišice govoril sodelujejo pri zapomnjevanju. Sam ocenjuje, da je porabil 3000-4000 ur učenja. Ni uporabljal posebnih tehnik zapomnjevanja, ampak se je skušal čim globlje vživeti v osebe, vzpostaviti z njimi čustven odnos, razumeti njihove motive, si predstavljati situacije in dejanja. Sproti se je poglabljalo njegovo razumevanje pesnitve in se množile povezave, prihajal je do novih uvidov in spoznanj. Ob testiranju kot tudi sicer na nastopih je 'odigral' posamezne prizore. Še zdaj se mu zdi, kot da nosi v sebi veličastno katedralo, v katero lahko vstopi, kadar hoče, in se razgleduje po njej.

Čemu se je lotil tega na videz nemogočega podjetja? Kaže, da je bil njegov poglavitni motiv, da bi prispeval k ohranjanju izročila ustnega pripovedovanja zgodb, ki je skoraj izumrlo. Želel je preveriti, ali so včasih res lahko verodostojno ustno prenašali pesnitve, kot sta Homerjeva epa in podobne. (Spomnimo se guslarjev in njihovega ustnega prenašanja srbskih junaških pesmi.) Hotel je študentom približati pesnitev, tujo sedanjemu doživljanju in jeziku. Ob prelomu tisočletja je hotel narediti kaj velikega.

Ogledujem si Iliado. Ne, ne maram vojn in krutosti (razen boksa). Pustolovščine Odiseja bi mi bolj ležale. Nepresežen Sovretov prevod, okrog 11.000 verzov. To bi bilo primerljivo. Mogoče Božanska komedija? Ah, sami grešniki, kaj bi se naslajal ob njih. Najbrž se bom odločil za Krst pri Savici ali pa še rajši za Povodnega moža – od Roze. Čemu že?

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20419555
http://www.paradiselostperformances.com/thusspakejohn.html