Ali sem Evropejec?

Saj ne, da bi me to vprašanje posebej težilo. Prigodniško je, ob 9. maju, Dnevu Evrope, ki obeležuje spomin na dan, ko se je v Evropi končala 2. svetovna vojna. To vprašanje zastavljajo novinarji kakšnim pomembnežem. Pa recimo, da bi ga meni, ki nisem pomembnež in se ne grem politike. Pri prvem odgovoru ne oklevam. Seveda sem Evropejec - prvič, geografsko. Drugič, kot državljan pripadam skupnosti držav, ki so se združile v Evropsko zvezo, EU. Torej sem Evropejec tudi politično. Tisti, ki zastavljajo to vprašanje, ne mislijo na ta formalni status. Sprašujejo, če se človek čuti Evropejca. Neka angleška pisateljica je vprašala nemškega pisatelja Hansa Magnusa Enzensbergerja, ali se čuti Evropejca ali Nemca. To je nespametno vprašanje. Ali se čutim Evropejca ali Slovenca? Vprašanje zahteva izključujoč odgovor, ko je na dlani, da je smiseln le  oboje vključujoč. Moja enačba je: Slovenec < (Jugoslovan) < Evropejec < Zahodnjak < Zemljan. Vse to sem; vse to se čutim, da sem. Slovenec sem po rodu, domovini, jeziku. Nisem navdušen, da sem Slovenec. Preprosto sem. Tudi nisem navdušen, da sem moški. Sem pač. Človek se navadi in sprijazni. Ne mislim, da smo Slovenci od Boga izbrano ljudstvo, kaj posebnega, čeprav bi se lahko ponašali z marsičim, ne samo s prvim smučarjem z Mont Everesta in prvim letalcem, ki je s šampionskim ultralahkim letalom obletel svet. Majhnost, majvrednostni kompleks, nas spodbuja k izjemnim dosežkom.
Bil sem Jugoslovan. Ne samo geografsko in politično. Všeč mi je bilo, da sem živel v državi s toliko tako različnih narodov, s tako pestro geografijo in zgodovino. Imel sem se za Jugoslovana in pred tujci mi ni bilo nerodno priznavati svoje državne pripadnosti. Pravzaprav mi je zdaj bolj nerodno razlagati, da Slovenija ni Slovaška itd. Jugoslavija, Titova partizanska dežela originalnega socialističnega eksperimenta, je bila dober korektiv mojega slovenskega manjvrednostnega občutka.
Se čutim Evropejca? Ja. Bom skušal opisati - občutka mi utemeljevati ni treba. V šoli sem se učil evropsko zgodovino. Ali bolje: zgodovina, kakršne smo se učili, je bila evropska zgodovina, zgodovina Evrope. Učil sem se grško in latinsko, nemško in angleško. Se seznanil z grško in rimsko antično kulturo. Vse revolucije in obe svetovni vojni so se skuhale v Evropi. Slovenci smo bili del avstroogrskega imperija, zasedli so nas Nemci, Italijani, Madžari. Stric se je kot avstrijski vojak boril proti Italijanom. Po kavbojke smo hodili v Trst. Na strokovni obisk smo šli v Dortmund, na Dunaj, v Prago, Varšavo. V okviru evropskih programov izmenjave študentov in profesorjev sem bil v Barceloni, v Nijmegenu, Coimbri, v Pecsu, v Helsinkih, Tallinu, Berlinu, Londonu, Cambridgu, Parizu. Kot turist sem obiskal mesta klasične Grčije, bil v Rimu, Neaplju, Pompejih, obkrožil Sredozemlje, bil v Provansi, na Irskem. Gotovo sem še kaj pozabil. Berem poleg slovenskih in nekdaj hrvaških in srbskih časopisov Der Spiegel, Die Zeit, včasih pogledam še kak drug tuj (?), evropski časopis: L'Expresso, La Repubblica. Stanoval sem pri Schrubi v Dortmundu, bil v počitniški hiši Therese nad Barcelono, srečal prijatelje in prijateljice Fernando, Roso, Mario de Lourdes, Joseja in Jana in druge, katerih imena počasi tonejo v pozabo. Všeč mi je, da imamo enotno valuto, da se povezujemo v znanosti in izobraževanju. Všeč mi je načelo enotnosti v različnosti.
Bil sem v Ameriki, a sem rajši Evropejec. Tam mi je bila všeč odprtost ljudi, širina, vsaj na prvi pogled. Odbijala me je puščoba mesta. Rad imam evropska mesta, evropsko raznolikost, prepletanje obdobij, slojev.
Mislim, da bom kar ostal v Evropi. Če nas ne bojo ven vrgli.