Tam je bila vrsta stojnic, kjer so osnovne šole predstavljale evropske države; vsaka OŠ eno. Ogledoval sem si predstavitve, se tu in tam pustil testirati z vprašanji o značilnostih države in potem sem dobil piškotek. Vedel, zakaj ima Nizozemska oranžno barvo v zastavi (roko na srce: megleno vedel): 'Oranževci, Viljem Oranski', sem negotovo zinil. 'O, gospod, vi pa kar nekaj veste', me je pohvalila učiteljica. Potem sem pri simpatični Vrhničanki odgovarjal o Slovaški na naključna vprašanja izmed petnajstih. Vedel sem, da se ne pozdravljajo s ‘hi’, ampak z ‘ahoy’ in da so republika ne kraljevina in da nimajo morja. Potem sem punco pohvalil, da je dobro sestavila test, pa se je izkazalo, da ni ona ampak on. 'Ma ja, če maš pa dolge lase'. Čisto me je potrlo - imam homoseksualna nagnjenja? Takoj nato sem kiksnil število prebivalcev Grčije: ni jih 6 ampak 11 milijonov. Lahko bi bil vedel, saj vsak dan poslušam o Grčiji. Potem sem pa po zvočniku slišal od neke nadebudnice, da ima Sofija 800 miljonov prebivalcev. Sem bil kar potolažen; vsaj red velikosti zadenem. Na irski stojnici niso imeli največje irske znamenitosti, piva Guiness. So se nekaj izgovarjali, da še ni 12. ura. Pri Špancih sem znal celo po špansko prebrati in pravilno prevesti neki pregovor o tem, da se moraš zjutraj, ko vstaneš, pozitivno naravnati. Za nagrado sem smel prebrati drug pregovor. Potem mi niso znali pojasniti, kaj je pravilen odgovor na vprašanje, kateri jezik/i je/so uradni jezik/i v Španiji: kastiljski, španski, katalonski, baskovski? A je španski drugo kot kastiljski? O Belgiji vem, da so tam Flamci in Valonci in da se ne marajo. Nič kaj dosti drugega. Nisem vedel, kakšne so barve belgijske zastave. O tem, na katere države meji, sem se pa kar malo sporekel z deklico, ki je trdila, da je med njimi Danska, jaz pa, da sem med drugimi pravilno omenil Luksemburg. Na srečo so imeli vse jasno napisano na zemljevidu, ki so ga sami narisali, tako da ni bila potrebna arbitraža. O Latviji nisem vedel nič. Ja, Riga. Tallin, Riga, Vilnius, tako gre po vrsti od severa proti jugu. Estonija, Latvija, Litva. V Tallinu sem bil, pa sem kar pozabil, da ima Estonija črno v zastavi: modro, črno, belo. Črno zaradi težke zgodovine in zaradi zemlje, ki je tam taka, morostasta; belo za upanje, modro za modro nebo in morje. Priznam, da sem se kar malo zamislil: kakšen Evropejec sem, če - kljub prisluženim piškotkom - toliko reči ne vem.
Potem so prihajale vrste v rumenih majicah in rdečih kapah, pa taki v modrem in taki navadni. Z njimi učiteljice, ki so jih obsesivno preštevale. Žena se je nasmehnila: ja kar naprej jih moraš šteti, drugače kar kakšen izgine. Učiteljice so za vsemi temi pisanimi stojnicami in prizadevnimi učenci. Učiteljice, ki so tako primeren objekt, da se na njih skuša varčevati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar