Nad dolino Dragonje (26.5.2012)

Obvestilo o pohodu skozi delček Krajinskega parka Dragonja sva prebrala v Delu in prireditelji, domačini, so se veselo začudili, da je bilo njihovo obvestilo objavljeno in je seglo tako daleč. Napovedali so, da je pot "primerna tudi za telesno slabše pripravljene različnih starosti" in da bo hoje za okrog dve uri. Nimava se za telesno slabše pripravljena, saj redno vzdržujeva kondicijo, a zdelo se nama je, da bosta dve uri po soncu dovolj. 
Preden sva malo pred Dragonjo še enkrat natančno prebrala obvestilo, sva bila zavila po napačni cesti, na koncu sva le prišla pravočasno do izhodišča na križišču sredi Dragonje. Prvi pogled na zbirajoče se pohodnike je zadoščal: res so bili vseh starosti, a prevladovali so starejši. Ugotovila sva tudi, da naju je preveč skrbelo, da bova zamudila odhod; počakali smo še tega in onega prijatelja, soseda ali znanca in počasi krenili zložno navkreber kake pol ure po najavljeni zborni uri. No, med čakanjem so se mnogi krepčali s ta ostrim in se prijateljsko pomenkovali. Z asfaltirane ceste v smeri proti Sv. Petru smo kmalu zavili na kolovoz in potem zložno navkreber nad dolino Dragonje do zaselka Škerjevec. Neka gospa je nabrala  šop špargljev. Ob hiši murve, na eni strani s črnimi sladkimi plodovi, na drugi z zeleno-rumenimi. Na oni strani na vrhu hriba cerkveni zvonik in gruča hiš - Kaštel. Na delcu poti smo hodili po naravnem tlaku položnih skalnih skladov. Tu in tam grm živorumene brnistre, oljke, blizu naselja vinograd. Veliko neobdelane zemlje. Vode ni. Ko smo se začeli spuščati, se je na razgledni točki odprl lep pogled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline. Pri prvih hišah naselja Dragonja so nas postregli z malvazijo. Nižje doli smo se na streljaj približali mejnemu prehodu. Pot smo po malo manj kot dveh urah končali na oni strani glavne ceste, kjer so skladišča ali obrati podjetja Kras, v bifeju, kjer naj bi za 3 evre dobili ričet. Izkazalo  se je, da je bil to najboljši del pohoda. Sijajnemu ričetu, ki ga je bilo še za repete, so sledili zelo okusni čevapčiči. Že pri teh dobrotah so šli po vodi vsi načrti za hujšanje. K čevapčičem je ena od domačink prinesla pravkar spečen, še topel, mehak bel kruh s hrustljavo skorjo; sledili so kosci pite ali narastka ali, kar je že bilo tisto sladko, in povrh še domače češnje. Se je spodobil še en kapučin. K najini mizi sta prisedli domačinki, izkazalo se je, da sta sestri in organizatorici. Pohod je bil pravzaprav namenjem domačinom. "Vse manj se srečujemo, vse manj poznamo. Taki časi so. Takole se vsaj včasih zberemo. In veseli smo, da ste prišli tudi iz notranjosti. Še pridite." Sva rekla, da prideva na kolesarski izlet septembra.