Herodot o podkupljivem sodniku

"Za vrhovnega poveljnika nad četami (perzijskimi za časa kralja Dareja, op. B.M.) v (evropskem) primorju je bil imenovan Otanes, čigar očeta, kraljevega sodnika Sisamna, je dal kralj Kambises usmrtiti, ker je bil za denar izrekel krivično sodbo. Obenem ga je velel odreti, kožo pa zrezati v jermene ter prevleči z njimi njegov sodni stol. Namesto usmrčenega in odrtega Sisamna je Kambises izbral njegovega sina za sodnika ter mu naročil, naj nikoli ne pozabi, na kakšnem stolu sedi, kadar sodi."

Herodot, Zgodbe, prev. A. Sovre, Slovenska matica, Ljubljana 2003: 388).

Herodot o tehnični vladi

Pri branju Herodotovih Zgodb sem naletel za naše sedanje slovenske razmere zelo pomenljiv odlomek.

Milet, grška kolonija v Joniji, na tleh današnje Turčije, je 

"v istem času zbog nenavadnega razcveta slovel kot dika in ponos Jonske, čeprav je bil pred tem večidel zaradi strankarskih razprtij do malega dva rodova v slabem stanju, dokler ga niso Parošani spravili spet v red: nje so si namreč Milečani ... izbrali za posredovalce. 

Pomirili pa so jih Parošani takole: Poslali so komisijo v Milet, sestoječo iz najuglednejših meščanov, in ko so ti videli, v kakšno siromaštvo so zabredli prebivalci, so rekli, da hočejo prehoditi vso zemljo. To so tudi storili ter pregledali ves miletski teritorij. Če so kje med opustošenimi polji zadeli na dobro obdelano njivo, so si zapisali ime lastnika. Takih so našli seveda le majhno število, dasiravno so obhodili vsa zemljišča. Nato so se vrnili v mesto, sklicali nemudoma narodno skupščino ter izročili javno upravo možem, katerih polja so naleteli v dobrem stanju, zakaj ti, so dejali, bodo za občinsko imetje skrbeli prav tako pridno kot za svoje. Milečanom pa, ki so dotlej živeli v neslogi, so zabičili, naj jim bodo poslušni. Tako so Parošani napravili red v Miletu."

Herodot, Zgodbe, prev. A. Sovre, Slovenska matica, Ljubljana 2003: 388-389).

John Waters o branju

"... if you go home with somebody and they don't have books, don't fuck them."

"Bogat ni tisti, ki ima veliko denarja ali veliko hiš, ampak tisti, ki si lahko kupi vsako knjigo, ki si jo poželi, ne da bi gledal na ceno in preudarjal, ali si jo lahko privošči. Seveda pa jo mora potem tudi prebrati. Nič ni tako impotentnega kot knjižnica neprebranih knjig.
Trenutno imam 8089 knjig, lepo katalogiziranih, čeprav ne stojijo prav lepo poravnane na policah.
Berem Publishers Weekly ... da vidim, kaj novega izide in kdaj si bom to lahko kupil. Tulim, kadar vidim, da so v kakem mestu, kamor zahajam, zaprli spet eno mojih priljubljenih knjigarn. Čudim se prijateljem, ki mi pravijo, da skušajo brati zvečer v postelji, a pri tem vedno zaspijo. Jaz imam obraten problem. Če je knjiga dobra in me pritegne, ne morem zaspati in bedim pozno v noč.
Nikoli naj ne bi brali samo za užitek. Berite, da bi postali modrejši. Da bi bili manj prevzetni. Da bi razumeli premaknjeno obnašanje svojih prijateljev in svoje lastno. Izberite si 'težke' knjige. Take, pri katerih se morate osredotočiti na branje. In, lepo prosim, ne prihajajte mi z izjavami, kot je, da ne morete brati leposlovja, ker imate čas samo za resnične reči. Leposlovje je resnično, bedak!"
*
John S. Waters (1946) je ameriški scenarist, režiser, igralec, stand-up komik, novinar, zbiralec umetnin, ki je zaslovel v sedemdesetih letih s svojimi nekonvencionalnimi kultnimi filmi (Desperate Living (1977), Cry-Baby, Serial Mom, Pecker, Cecil B. Demented). V svojih filmih je kot igralce angažiral resnične obsojene kriminalce in razvpite ljudi (npr. pornozvezdo).

VirI.

Diogenes Magazin, 2012/10

http://en.wikipedia.org/wiki/John_Waters_(filmmaker)

Hitrostni rekord istrske pošte

Še ni bilo poletja, da ne bi prepozno naročil zdravstvenih kartic pred odhodom na morje. Tako sva tudi letos odšla, preden je zdravstvenemu zavodu uspelo poslati kartice na dom. Zato sem naročil hčeri, naj jih pošlje za nama. Naročeno storjeno.

V četrtek, 12. julija ob 12:51 (poštni pečat) je hčerka na moščanski pošti oddala priporočeno (PREDNOSTNO) pismo na moj naslov v kampu. Pošta v Poreču je na pismo pritisnila žig v soboto, 14.7. V ponedeljek 16.7. popoldne, ko sem prišel po časopis, so mi na recepciji kampa izročili obvestilo o priporočenem pismu, ki naj bi ga osebno dvignil na pošti v Taru, seveda naslednji dan, ker je bila tisti dan pošta že zaprta. Torej sva šla v torek po zajtrku, okoli pol desetih z avtom v Tar. V Pošto sva vstopila 5 min pred 10. Za nama je šefica zaklenila vrata, ker je ob 10h marenda. Poštarici pri šalterju pomolim rumeni listek-obvestilo. Pogleda, vpraša šefico: 'To nije kod nas. To je kod poštara,' mi sporoči kot nekaj samoumevnega. 'A gdje je poštar?' si začuden drznem vprašati. 'Pa sad će tu nekde raznositi. Ako ga sretnete, on će vam dati, a inaće svratite sutra.' Navodilo je jasno. Srečajte poštarja! Vdava se v usodo, pač sutra. Greva ven. Premišljujeva, kam zdaj. Za nama prideta poštarici in zavijeta v bližnji bife na marendu. Greva še na trg, kupiva slive in lubenico. Zapeljeva nazaj proti centru. Zagledava poštarja z rumenimi torbami na mopedu pred nekim blokom. Parkiram, izstopim, stečem proti njemu, pomaham. Počaka. Starikav suhljat možic z brčicami. Pomolim mu listek. 'Na pošti kažu, da to nije kod njih nego kod vas.' Začne brskati po torbah. Tri torbe in še neka borša, nabasano. Živčno brska. Hočem pomagati, pa me zavrne: 'Ne to je moj posao.' Alaj mu posao. 'Nije. Nije mi dala.' 'A kdje je?' 'Na pošti.' 'Kojoj pošti?' 'Tu, gdje ste bili.' 'Čujte, to nije u redu, kakvo je to poslovanje?' 'Jest stvarno, to je katastrofa, katastrofa. Ja radim od jutra do većeri, raznosim za sve to, otkad su ukinuli poštu u kampu Lanterna.' Ubožec. Nazaj na pošto. Zmuznem se mimo vrste do neke špranje v pregradi, za katero sedi šefica. 'Sreli smo poštara, kaže da nema.' 'Kako nema?' Šefica se vznemiri, kaže mi seznam: 'Evo izdavnice: 'Blaž Mesec' jučer u … To je kod njega.' Telefonira poštarju (celo to zvezo imajo). 'Potražite poštara, dobijete se na istom mjestu kao prije.' Kje naj zdaj najdem poštarja, ki hodi okoli. Na srečo je pri sosednjem bloku, počakam ga tam kot prej. Pride. Išče. Skušava pomagati. Žena telefonira hčerki: kakšna je kuverta. Sporočim poštarju. 'Jedna braun kuverta, format A5.' 'Nema.' 'Šta sada?' 'Ja ću vam donesti, u kamp.' 'Kada?' 'Danas u pet.' Ok. Me prav zanima. Ob petih popoldne sem na recepciji. Je mogoče poštar dostavil moje pismo? Ne. Bil je, a ni ničesar pustil za vas. Naslednji dan, v sredo 18.7. dopoldne grem v recepcijo, ker potrebujeva osebne izkaznice. 'Jeste li već podigli vaše pismo?' Ne. Kdaj? 'Pa tu vas čeka.' Kdaj je pa prispelo? Ja včeraj okrog šestih ga je poštar prinesel. No, nazadnje sem vendarle jaz kriv, da nisem pisma dobil prej kot po šestih dneh. – Direktor hrvatske pošte vleče bajno plačo, zaposleni imajo vse sindikalne ugodnosti, pošta pa funkcionira kot v času poštnih kočij. Jadni poštar se za majhno plačo muči po vročini. Kaj naj rečeš?

Prebrano na morju

Kot običajno sem s seboj na morje vzel gajbico knjig in kot običajno močno precenil svoje bralske sposobnosti. A naj se lotim zadeve pozitivno: štiri knjige sem le prebral, eno samo do polovice; vmes seveda Delo, Global in razne nemške in italijanske revije, ki jih poberem odložene.

Stevena Pinkerja, Kako deluje um, sem vzel s seboj bolj za vsak slučaj, če bi me prijelo, da bi se lotil zajetne žepnice (600 strani). Sem se je lotil, a na polovici odnehal. Pinker se je izkazal za težko prebavljivega. To ni knjiga za na morje, zahteva zbranost, ki je človek v vročini ne premore. Nameravam se še kdaj vrniti k njemu – kritično. To je namreč tista psihologija, s katero so zastrupljali mene (in sem jim verjel) in me odvrnili od res zanimive in pomembne psihologije, kakršna je npr. psihoanaliza, ki sem jo v shematskih obrisih malo bolje spoznal šele precej kasneje. Pinker misli, da bo pojasnil delovanje uma, duševnosti, če bo odkril računalniško analogijo, programe, po katerih deluje oziroma nevrološko osnovo duševnosti. Če malo karikiram, bi na vprašanje, zakaj mož vara ženo, odgovoril: Zato, ker se pri njem pod vplivom testosterona sprožijo ti in ti možganski centri in potujejo impulzi po teh in teh nevronskih vezjih itd. To zame ni nobena pojasnitev. Odgovoril bi morda: zato, ker so bili v njegov mentalni računalnik vneseni ti in ti podatki in se je izvedel ta in ta progam. V tem primeru primeru bi še šlo, a vprašati se moramo, od kod so se pojavili vhodni podatki? Iz 'neračunalniških' domnev raziskovalca, iz njegove 'druge', neračunalniške psihologije, laične ali strokovne. Računalnik lahko testira njegove domneve, izvaja simulacije, ustvarja pa jih, domneve, on, raziskovalec, brez računalnika. Računalniška teorija uma je tako kot nevrološka teorija redukcija, zvajanje psiholoških dejstev, doživljanja, na nevrološke ali mehanske procese. Kaj se dogaja ko A ljubi B? Pri A utripajo centri a in b, pri B pa centri a, p in q. Vrlo važno. Tako sem branje končal pri str. 300, potem ko sem celo poglavje onanije o evoluciji očesa preskočil.

Lotil sem se druge knjige: F. Dolto, G. Severin, Evangelij na rešetu psihoanalize. Napisana je v obliki pogovora med avtorjema. Ona je verna kristjanka, ki evangelij s pomočjo drugega avtorja razlaga psihoanalitično. To pomeni npr. da dogodek, ko Jezus obudi mrtvega sina, razlaga psihološko, da sin ni bil v resnici telesno mrtev, ampak da je bil mrtev duševno, eksistencialno. Bil je edini sin vdove; ker nezavedno ni hotel užaliti matere in razočarati njenih ljubezenskih pričakovanj s tem, ko bi se ločil od nje in si vzel drugo žensko, se je raje odločil za duševno 'smrt'. Sin je dolžan skrbeti za mater, kolikor sama ne zmore, ni pa dolžan biti objekt njene ljubezni, niti je iz hvaležnosti ali občutka dolžnosti 'ljubiti', igrati njenega nadomestnega moža. Ne, ne in ne.

Še ena modrost: Starši morajo poskrbeti za otrokove potrebe, ne izpolnjevati njihovih želja. Ne jim omogočati, kar si želijo, ampak dati, kar potrebujejo: hrano, obleko, zatočišče. Drugo si morajo preskrbeti sami, samostojno. V nasprotnem primeru izgubijo občutek za to, kaj si želijo in ne sledijo svoji želji. To me je malo razbremenilo občutkov krivde v zvezi z mojima otrokoma. Večkrat sem si očital, da ju ne 'ljubim' dovolj. Zdaj spoznavam, da bi 'ljubezen' do hčerke (ali sina) kot pretirana čustvena navezanost lahko bila velika ovira v njunem razvoju. Tako nagnjenje izvira iz otroške nezadovoljenosti, prikrajšanosti staršev, ki potem svoje želje projecirajo v otroke in jim preprečujejo, da bi se razvili v svojske osebnosti.

To delo ateistu pokaže, da evangelijev ne gre jemati naivno dobesedno in jih zavračati, češ da so bajke, ampak jih je treba vzeti kot pomembna besedila, ki govorijo o človekovi naravi in usodi. Treba jih je brati pozorno in iskati v njih smisel za nas, danes. Skratka zelo zanimiva in uporabna knjiga, če razumevajoče preskočiš zadeve verovanja.

Tudi k Doltojevi se bom še vrnil. Za zdaj pa sem imel strokovnosti dovolj. Tretja knjiga je zbirka proznih besedil Nelide Milani, Skrajni rob grebena. Nelida Milani je Istrijanka mojih let, Italijanka, ki je po drugi vojni ostala TU in deluje danes kot profesorica, strokovnjakinja za sociolingvistiko na Univerzi v Pulju. Vse svoje odraslo življenje letujem v Istri, prekrižaril sem jo po dolgem in počez po kopnem in obplul po morju, nekaj slovenske Istre sem spoznal že kot mladostnik. A šele pripovedi Nelide Milani so mi odprle oči za življenje in doživljanje istrskih Italijanov, preprostih kmetov in delavcev, družin, zapuščenih otrok, obrobnežev v času po drugi svetovni vojni, v 'svobodni' Jugoslaviji, v zakulisju 'socialistične izgradnje', v času, ki sem ga sodoživljal, ne da bi se - ob uradnem poudarjanju skrbi za manjšine - zavedal diskriminacije, ki so jo doživljali istrski Italijani. Avtorica ni površno družbeno kritična ali aktivistična. Preprosto opisuje življenjske zgodbe (Kartonasti kovček) in doživljanje (Mati) teh ljudi, njihove intime, in doseže pravo mojstrstvo v pripovedi o bratovem umiranju (Skrajni rob grebena). Slikovit jezik, vstavki dialekta, mešanje italijanskega, slovenskega, hrvaškega, dajejo knjigi poseben čar. Prevajalec Gašper Malej je s soprevajalkami svoje delo odlično opravil, kolikor lahko presodim kot laik in ne da bi poznal originalno besedilo - knjiga se lepo bere.

Herta Muller, Zaziban dih. Še ena zgodba o dogajanju, za katerega nismo smeli vedeti. Zgodba o življenju romunskih in banatskih Nemcev, ki so jih po drugi svetovni vojni sovjeti izgnali v sibirska delovna taborišča. Pisateljica je literarno preoblikovala pripoved deportiranca iz njene vasi. Knjiga je dolgo čakala v polivinilnem ovitku na polici. Branja sem se lotil z odporom. Toliko grozot se je dogajalo, toliko smo že prebrali o njih. Čemu naj bi o tem še bral? Kljub temu sem začel - in predahnil samo, ko sem spal. Kaj takega zmore napisati samo velika mojstrica intuicije in besede.