Za zeleni razvojni preboj

Podpisal sem peticijo

https://mail.google.com/mail/u/0/?tab=cm#inbox/13b1d3ce4a20b1b3

Mravljinček naših generacij

Pravkar me je obiskal starešina taborniškega rodu Črni mrav, Marino Rovan, in mi izročil jubilejno številko Mravljinčka, glasila tega rodu ob njegovi, rodovi, 60-letnici. Tega skromnega darilca sem se res zelo razveselil. Na pogled je publikacija skromna, 120 strani A5-formata, v mehki vezavi z  nelakiranimi platnicami. Besedilo je stavljeno v dveh stolpcih in bogato opremljeno s črno-belimi risbami in fotografijami. Na pogled živahno, lepo urejeno, v roki prijetno. Naslovnica prav primerno spominja na tisto davno naslovnico WEEKENDA Iva Zora, Črnega mrava. Bravo, oblikovalka Tadeja Vidmar, kdor koli že si, ne vem, če te poznam.

Začel sem z obliko, ker je bilo to pač prvo, ob čemer sem užival. Za lepo obliko se skriva še lepša vsebina. "Lepa" seveda ni ustrezna beseda. "Ganljiva" bi bila morda boljša, kajti med platnicami je 30 prispevkov "o najlepših dneh našega življenja" in to so dnevi, ki se jih marsikdo - prav zato, ker so bili radostni, a so za vedno prešli - spominja s cmokom v grlu. Med temi platnicami sem spet srečal svoje tovariše in tovarišice: Bernarda, Muca, Radmilo, Natašo, Marto, Andrejo, Belindo (oj, Belinda!), Jerryja, Dakija, Roberta. Pogrešam še koga, a vendar - tudi ob tem zaigra srce.

Skoraj 30 članov rodu, od mlajših - eden od njih pravi, da je svojo "taborniško pot začel davnega leta 2009" - do najstarejših, ki se že pomikajo proti osemdesetim in so svojo taborniško pot začeli davnega leta 1952, sodeluje s svojimi spomini. Najbolje je razlog, zakaj smo se vsi, ki nas je starešina povabil k sodelovanju pri publikaciji, odzvali, razviden iz prispevka Luke Jana, nekoč načelnika in taborovodje, ki pravi: Taborniki so mi spremenili življenje in to utemelji z osmimi konkretnimi "koristmi" ali spremembami. Ena od njih je stik z naravo ali "nisem več tako mestno dete". "Rojen sem v Ljubljani in že celo življenje živim v blokovskem naselju. Taborniki so resnično preprečili, da bi odrastel kot čisti mestni otrok. Ko enkrat preživiš dolgo pot z ogromnim nahrbtnikom, postavljanje prenočišča, kuhanje čorbe in spanje sredi ničesar - z drugimi besedami bivakiranje, in nato prideš naslednje leto spet na tabor, ti nihče več ne more reči mestno dete." Nato našteje še druge koristne reči: znanje taborniških veščin, prijateljstvo ("skupaj smo odrasli, oblikovali eden drugega"), vrsto lepih drobnih doživetij, spoznavanje samega sebe, svojih sposobnosti, hotenj in meja, mreža poznanstev zanimivih ljudi ipd. "Morda je največ, kar sem dobil od tabornikov, priložnost za rast, razvoj komunikacijskih veščin, veščin  vodenja projektov, organizacije, kreativnosti ... Upam si trditi, da sem dobil pri tabornikih več veščin, ki jih dnevno uporabljam, kot mi jih je dala moja formalna izobrazba." Skratka, taborništvo je nekakšna "garancija, da si kul človek", "garancija za nadpovprečnost". Dobro, Luka, snel si mi besede z jezika.

Pri tabornikih je pač tako, da zaslug za uspehe nikoli ne gre pripisati enemu samemu človeku, kar je lepo razvidno tudi iz uvodnika starešine, Marina Rovana, a vendar tudi ni mogoče spregledati, da mu je bilo veliko do tega, da bi napisali zgodovino rodu in da brez njegove vztrajnosti ni gotovo, da bi nastala ta "spominska knjižica" v čast "virusu Črnega mrava", kajti ko te "enkrat ta virus okuži, ostaneš z njim okužen vse življenje".

Osebnosti rimske antike

Ne bi rad krivil svojih gimnazijskih profesorjev za občutek, da o grški in rimski antiki ne vem kaj dosti, čeprav so me učili latinsko in grško. Imam pač bolj trdo in rešetasto pamet. Kaj malega pa gre tudi na račun šole in veliko na račun družbenih okoliščin, ki niso bile pretirano naklonjene propagiranju starodavnih vrednot, saj smo vendar gradili vse na novo. Na račun profesorjev gre gotovo to, da so nas bolj matrali s slovnico, kot da bi nam pripovedovali zanimive zgodbe, ki se jih je v grško-rimskem tisočletju nabralo lepo število. Svoje pomanjkljivo znanje bi lahko kasneje dopolnil s kakim zgodovinskim pregledom, a tudi ti so suhoparni, kot da bi bilo strokovnjake sram povedati kakšno dobro zgodbico. Plutarhovi življenjepisi so zanimivi, a tudi niso prav lahko branje za modernega razvajenca s kratkimi sestavki.
"50 znamenitih rimske antike", prevod iz nemščine, je zato takoj, ko sem prebral naključni odstavek, pritegnila mojo pozornost. Prav to sem pogrešal: zgodovinsko zanesljive in privlačno napisane kratke življenjepise znamenitih osebnosti, v katerih so povsem nesramežljivo in razvidno opisane prav tiste podrobnosti, zaradi katerih so postali slavni in ki jih šolski učbeniki sramežljivo zamolčijo, ali pa tako povejo, da ne veš, za kaj gre.
Recimo Mesalina, nimfomanska cesarica. "Mesalina naj bi imela več kot sto ljubimcev. Rimski avtorji so z užitkom podrobno opisali, kako je prišla do te visoke številke. Tako lahko pri pesniku Juvenalu ... preberemo, da je ponoči skrivoma zapustila palačo in se s svetlo lasuljo, ki si jo je nadela čez svoje črne lase, ter v spremstvu služabnice splazila v javno hišo in tam pod skrivnim imenom Lycisca ("Volčica") drugega za drugim sprejemala moške. Na koncu, ko je lastnik javne hiše zabavišče zaprl in prostitutke poslal domov, se je Mesalina odpravila kot zadnja, in pesnik Juvenal zelo podrobno poroča, "da je še vedno vzburjena zaradi goreče sle žalostna odšla domov - sicer izčrpana zaradi številnih moških, a nepotešena" (str. 149).
In meni blizki Plinij Starejši, naravoslovec, deloholik. Njegov nečak, "Plinij Mlajši piše, da se je njegov stric vedno še pred svitom odpravil k cesarju in se na dvoru posvetil različnim uradniškim nalogam. Takoj ko jih je opravil, pa ni užival v prostem času, ampak je ... storil naslednje: Ko se je vrnil domov, je ves ostali čas posvetil študiju. Opoldne je kaj malega pojedel, tako kakor naši stari, in poleti je ležal na soncu, kadar je utegnil, si dal brati kako knjigo ter si zapisoval svoje pripombe in si delal zapiske. Ničesar namreč ni bral, česar ne bi ekscerpiral. Tudi je imel navado reči, da nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi bilo v njej kaj dobrega" (str. 147).
Kratkim, živahno napisanim in slogovno izčiščenim esejem, ki imajo v naslovu ime osebnosti, v nadnaslovu zanjo značilno oznako, v podnaslovu letnici, ki omejujeta trajanje njenega življenja, sledijo leksikografski podatki o njenem življenju, prav kratek povzetek njenega pomena, ob robu pa napotki za nadaljnje branje. Knjiga je tudi oblikovno privlačna, bogato ilustrirana, v prikupni mehki vezavi.
Vir:
Sven Rausch, 50 znamenitih Rimska antika (prevedla Petra Finžgar). Založba Narava. Kranj 2011