Klasik?

Včeraj sem se v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma skupaj z nekdanjimi sošolci udeležil slovesnosti ob 450-letnici klasično humanističnega izobraževanja na Slovenskem. Maturirali smo leta 1959, leto zatem, ko je bila ljubljanska Klasična gimnazija, v katero smo se bili vpisali leta 1951 in jo obiskovali osem let, ukinjena. Zato imamo na maturitetnih spričevalih zapisano, da smo maturirali na IV. državni gimnaziji, ki je takrat formalno obstajala šele eno leto. Zaradi te birokratske arabeske se je morala naša sošolka Tanja kar precej truditi, da so nas priznali kot polnopravne člane Društva klasikov in nam odmerili ustrezen prostor v Zborniku klasikov. O zavidljivo dolgi zgodovini "latinskih šol" na Slovenskem se lahko tisti, ki ga zanima, pouči drugod (gl. vire), prav tako bo najbrž kdo ocenil proslavo, ki se je opirala na zgodovinski pregled. Meni se zdi smiselno ob tem razmisliti o smislu in pomenu mojega šolanja na Klasični gimnaziji. Ta razmislek sem razdelil na dve vprašanji: kakšen je bil zame smisel in pomen obiskovanja Klasične gimnazije kot posebne vrste gimnazije in kakšen je smisel in pomen učenja klasičnih jezikov in kulture sploh.

Naj kar takoj povem, da se ne uvrščam med tiste nekdanje dijake Klasične gimnazije, ki se močno identificirajo s svojo nekdanjo šolo. Da sem hodil na Klasično gimnazijo, sem v preteklosti omenjal ob takih prilikah, ko sem menil, da bi mi to koristilo (npr. v prošnjah za službo ali napredovanje). Za mojo osebno identiteto pa to dejstvo ni tako pomembno. Ali drugače: precej ravnodušen sem do obstoja Društva klasikov in tudi do včerajšnje proslave, ki je bila sicer lepa. Ne delim sicer čisto občutja svojega sošolca, ki je dejal, da ne gre na proslavo, ker je imel osem let gimnazije dovolj za vse življenje. Ne mislim pa tudi, da sem zato, ker sem hodil "na Klasično", kaj boljši, bolj učen ali moder, od vrstnika, ki je hodil "na Poljansko" ali kako drugo gimnazijo. Zanimivo bi bilo prešteti, koliko učiteljev ljubljanske univerze je hodilo na klasično gimnazijo in koliko jih je prišlo iz drugih šol. Najbrž bi tudi za generacije, ki jih je smiselno upoštevati, ugotovili, da obiskovanje Klasične gimnazije ni kak bistven razlikovalni dejavnik pri vzponu v to elitno družbo.

V zavesti javnosti je bila Klasična gimnazija posebno ugledna, stroga in kakovostna šola. Ali je bila res? V prvi vrsti moramo razlikovati obdobje pred "osvoboditvijo" in po njej. Gotovo je med tema obdobjema velika razlika v pomenu in kakovosti šole. Moja izkušnja se nanaša samo na obdobje po letu 1950. Razlikovati moramo dva vidika. Klasična gimnazija je bila elitna gimnazija v dveh pomenih: nanjo so se vpisovali najboljši učenci štiriletnih osnovnih šol, med njimi je bilo veliko otrok družbenih elit (izobražencev, višjih uradnikov, politikov - da, tudi socialističnih). Morda je bil tudi med učitelji pozitiven izbor, česar pa ne morem dokazati z nobeno primerjavo. Ni pa bila, po mojih izkušnjah, posebno kakovostna glede pedagoških in didaktičnih metod. Nekateri učitelji so očitno imeli nekaj pedagoške izobrazbe o metodiki in didaktiki in pedagoškega posluha, drugi pa nič, tako kot po drugih šolah. Nekateri so uporabljali učne pripomočke in se trudili na primeren način posredovati snov, drugi so uporabljali bolj tradicionalne prijeme discipliniranja in prisile.

Kakšen je smisel učenja klasičnih jezikov in spoznavanja antične kulture? Glede spoznavanja antike mi ni težko odgovoriti: smo dediči te kulture; začetki vsega, kar se je dogajalo kasneje, so v grško-rimski (in judovski) kulturi, vse eksistencialne, etične in politične paradigmatične situacije. Bil sem povprečen dijak in kdo drug, ki je bil bolj pozoren in priden, ima morda drugačno izkušnjo; moja je ta, da o antični kulturi kljub njenemu pomenu nisem zvedel kaj dosti. Vzemimo primer. Pri grščini smo brali odlomke iz Iliade. Še zdaj bi vam znal recitirati prve tri verze, mogoče celo kakšnega več - v stari grščini: Menin aeide thea... Za šolsko nalogo bi morda znal s pomočjo debelega Doklerjevega slovarja prevesti še kak verz. Nekako ločim glagole od samostalnikov in prislovov. Pa sem prebral Iliado? Ne v grščini, v slovenščini? Sem, štirideset let kasneje. Podobno je z Eneido. Cezarjevo Galsko vojno sem prebral pri svojih šestdesetih - v slovenščini. Slišal sem to in ono ime, povedali so to in ono zgodbico - morda je bilo to dovolj, da sem veliko kasneje segel po kaki knjigi, morda je bil to namen?

Kulturi se res približaš samo, če znaš jezik. Klasične jezike, predvsem latinščino, je dobro znati iz praktičnih in nepraktičnih razlogov. Znanje latinščine pride zelo prav pri študiju prava, medicine, teologije, humanističnih ved (zgodovinskih ved) in seveda lingvistike. Ob latinščini se naučiš pristopa k učenju "zoprnega" jezika, naučiš se drila in discipline in kasneje analize stavka. Seveda se boš potem lažje naučil ne samo drugih romanskih jezikov ampak tudi neromanskih - strukture so podobne. A sprašujem se: mar ne dobiš znanja o osnovnih gramatičnih strukturah tudi, če obvladaš slovensko slovnico? Vsak jezik, ki se ga študijsko lotiš, je lahko osnova za naslednji jezik. Potem ostane še nepraktični namen latinščine in grščine: užitek. Ne v gimnaziji, veliko kasneje sem se lotil latinskega besedila Matejevega evangelija (z nemškim prevodom na drugi strani). Poseben občutek je, ko pomisliš: takole so govorili Rimljani. Vzameš v roke Tacitove Historiae: kakšna zgoščenost, ti ljudje so res pisali tako, kot da bi morali vse vklesati v kamen. Skratka: dobro se ti zdi, da približno razumeš jezik, ki so ga govorili in pisali pred 2000 leti. Užitek.

V zrelih letih sem kupil ta ali oni učbenik latinščine: da bi obnovil znanje, da bi videl, kako se danes učijo tega jezika. Čisto drugače kot mi. Tu so zgodbe, tu so opisi kulture. Pogovorni jezik. Ob učenju jezika si učenec res pridobi zanimivo in bogato znanje o kulturi. Ja, učite se latinsko, učite se grško, bi dejal. Če boste prizadevni, boste zlezi pod kožo davno preminulim, ki so začenjali vse na novo. Bili so ljudje kot mi, morda bolj polnokrvni.
Ste si kdaj ogledali sliko rimskega dekleta s tablico in pisalom v roki? Našli bi jo, dekle, v predavalnici katere koli naše šole. Vas zanima, kako živi?
Viri:
http://www.drustvoklasikov.com/
http://www.cd-cc.si/sl/humanizem/450-let-klasicno-humanisticnega-izobrazevanja-na-slovenskem-15632013-3969/

Hannah Arendt

    foto Delo

O Hannah Arendt nisem vedel tako rekoč nič. Nekje sem ujel, da je bila Heideggrova ljubica in se začudil, da je Heidegger sploh mogel/hotel imeti ljubico. (Kot "nebesnemu" filozofu mu tega nisem pripisoval.) Nisem prebral nobenega njenega teksta. Nekoč sem v knjigarni srečal neko svojo študentko, ki je pravkar kupovala zajetno knjigo njenih v slovenščino prevedenih besedil. Mislil sem si, da je to pač branje za feministke. (Preskok.) Film je najudobnejši način, da si ustvarim vsaj površen vtis o njej.

Hannah Arendt je kot nemški Judinji uspelo pobegniti - potem ko je že zašla v njegovo kolesje - pred nacističnim uničevalnim strojem v ZDA, kjer je imela nato lepo akademsko pozicijo. Film se osredotoča na tisto obdobje v njenem življenju, ko je za New York Times spremljala proces proti Eichmannu v Izraelu, s "flashbacki" pa poseže tudi v prejšnja obdobja.

Zlo, ki se je dogajalo za časa nacizma pred in med drugo svetovno vojno, zločinci, nuerenberški proces, Hitler, Eichmann, Borman, Mengele - vse to me je nekako v ozadju spremljalo in zaposlovalo ves čas od otroštva dalje, čeprav se razmišljanju ali raziskovanju tega nisem nikdar izrecno posvetil. Vem pa, da sem si že kmalu - najbrž tudi pod vtisom časopisnih člankov in poročil, morda tudi ugotovitev Hannah Arendt - ustvaril mnenje, da Hitler ni bil "shizofrenik", "psihopat", "patološki morilec", skratka "duševni bolnik" in "monstrum" ampak v vsakdanjem življenju in osebnih odnosih z bližnjimi prijazen možic, meščan z bidermajerskim okusom, ki pa je imel mesijanske ideje - a takih je bilo v zgodovini kar nekaj. K tej moji predstavi je precej prispevala tudi izpoved njegove tajnice Traudl.

Nasploh so vojskovodje (vseh časov in kjer koli) čudni tiči: z eno roko ti tak tič boža kužka, z drugo pa podpiše povelje za uničenje miljona ljudi. Tudi očarljivemu in ljubljenemu predsedniku Titu pripisujejo ukaz za pomor deset tisoč slovenskih domobrancev. Spomnim se, da sem tudi sam spremljal poročila o aretaciji Eichmanna in o njegovem procesu in da sem pri tem dobil potrdilo te svoje predstave: da gre za običajnega človeka, ki živi v družinski hišici z "ljubljeno" ženo in kopico otrok, z rožami na oknih, kužki in muckami, ki pa pač hodi v službo, v zahtevno službo. V službi mora uskladiti urnike in material in osebje za prevoz nekih ljudi, pravzaprav Judov, ki niti niso pravi ljudje, v neka taborišča. In kot dober uslužbenec, pravzaprav oficir velike nemške armade, njenega najbolj "zavednega" dela, partijec, bi se reklo, se potrudi, da to službo opravlja po najboljših močeh, vestno in natančno. Navsezadnje so za celoto, za to, kaj se bo pravzaprav zgodilo s temi ljudmi, odgovorni drugi, višji, ne on.

Hannah Arendt je odpotovala v Izrael, prisostvovala procesu (odlomke katerega smo lahko spremljali v televizijskih poročilih), videla in slišala tega človeka in postala pozorna na to, da to, kar vidi in sliši, ni v skladu s popularno predstavo o "monstrumu", ki je pomagal pomoriti 6 milijonov Judov. Pred njo je bil uradnik, uslužbenec, navaden možak, sicer z nevrotičnim tikom, ki mu je zategoval lice, a koliko nas je takih; mož je prepričljivo, z jasnim in polnim glasom oficirja zagovarjal svoj položaj kolesca v stroju. Ta podoba je presunila poročevalko. Uvidela je zgrešenost popularne predstave in epohalen pomen svojega odkritja, da je na zatožni klopi Slehernik, zlo v meni v tebi. Ni zanikala zločinčeve odgovornosti in krivde, ni ga opravičevala s poudarjanjem dejstva, da je bil "kolesce v stroju". A že to, da je v njem videla navadnega človeka in ne "prikazni" je bilo dovolj, da je zbudila nelagodje med Judi v Izraelu in drugod po svetu. Oni so hoteli "prikazen" ne navadnega človeka. Opozorila je na "banalnost zla". Kasneje se je popravila in dejala, da zlo seveda nikoli ni "banalno", je vedno "ekstremno" - a to strašno zlo, ki se je zgodilo z Judi, je zagrešil "navaden" človek, so zagrešili navadni ljudje, družinski očetje in sinovi iz ličnih družinskih hišic. S tem je opozorila, da je narava zla še hujša, kot smo mislili: zlo ne "biva" samo v dušah tako ali drugače "premaknjenih" ljudi, ni omejeno, zagrajeno - zlo je v sleherniku, povsod razprostranjeno; nihče ni varen pred tem, da bi v posebnih pogojih počel zle reči.

Poleg tega pa je ob spremljanju procesa ugotovila tudi, da so judovski vodje sodelovali z nacisti pri deportacijah Judov, najbrž zato, ker so upali, da si s tem rešujejo kožo. To je bilo za vernike mlade judovske države preveč. Od Hannah se je na svoji smrtni postelji odvrnil celo njen najboljši prijatelj. Po njenem je poglavitna "pomanjkljivost" Eichmanna ta, da ni mislil.

Ni mislil celote. To se res zdi premalo; kaj pa sočutje?

Ob filmu sem užival. Redki so namreč filmi o ljudeh mišljenja, tako dobro režirani še posebej. Videl sem, kako se rodi ideja: pozorno opazovanje, prisotnost, zavedanje tega, kar vidiš in abstrahiranje - apercepcija lastnega doživljanja: tega človeka doživljam kot "navadnega". Sledi ugotovitev razlike: ni "prikazen". In potem je treba za tem stati in vztrajati. To je odkritje. To moram opisati in sporočiti. Ja, Heidegger se je res zaljubil v mlado študentko "mišljenja". Denken - nemško poudarjeno in aspirirano. Denken ist ein schwerer Beruf. Orgazmično. Pokleknil je prednjo in položil glavo v njeno naročje. In ona je pri ponovnem srečanju rekla: Martin, opraviči se za napako, za zmoto! Velikan je sestopil s piedestala in - mi približal filozofijo. Da bi se bodel s tako žensko? Naka. Odlična igra Sukove. In režija Margarette von Trotta.

Kako posneti, kako človek misli? He, leži na kavču in kadi. 

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.