Javorca - Čedad

Članice druge skupine italijanskega tečaja na Tretji univerzi so kar same organizirale izlet (6.6.2014), ki je bil po eni strani namenjen spoznavanju italijanske kulture in obmejnega sveta, po drugi pa posvečen 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne. Pot: Ljubljana - Tolmin - Javorca - Čedad - Gorica - Ljubljana. Vabilu sva se rada odzvala, saj na tisto stran redko zaideva, na Javorci pa sploh še nisva bila. Vreme je kazalo na bolj kislo, a dokler si v avtu, je v bistvu vseeno; samo da nisi moker. Do Tolmina smo peljali "okrog", čez Vipavsko dolino, mimo Gorice in potem ob Soči navzgor.

 V Tolminu je vreme še kar zdržalo. Pravzaprav sem zdaj prvič v Tolminu, mestu ob sotočju Soče in Tolminke, stopil na trdna tla. Nič ga ne poznam, pa sem imel od tam več pridnih študentk. To je pravzaprav precej grdo in je znamenje dokajšnje življenjske ravnodušnosti. Človeka bi moralo zanimati, kje živijo 'njegovi' ljudje. Včasih so učitelji obiskali vse svoje učence na njihovih domovih. Seveda, polno izgovorov je, da danes tega ne počnejo več, a bi morali najti poti. Zadržali smo se za jutranjo kavo, tako da ni bilo časa za kak bolj sistematičen ogled kraja, v katerem je sicer več ogleda vrednih znamenitosti.

Iz središča Tolmina je kombi zavil desno ob Tolminki in se zagrizel v breg nad sotesko Tolminska korita. Kar dolgo smo se vozili po ozki gozdni cesti, vsekani v breg. Slišali smo komentarje, češ da je tako, kot da smo v Nepalu; voznik pa je le prizanesljivo odkimaval, češ da ni to nič. Izstopili smo pod kažipotom, kjer se je pot strmo vzpela. Po dobre četrt ure hoje v hrib smo nad seboj zagledali leseno cerkvico na vrhu širokega in visokega stopnišča. Javorca je na začetku široke krnice med Krnom na zahodni in Bogatinom na vzhodni strani. V gimnazijskih letih sem stal na obeh teh vrhovih.

Po zahodnem grebenu s Krnom je med 1. svetovno vojno tekla avstrijska frontna črta, tu pa je bilo zaledje z vso "logistiko", oskrbovalnimi potmi, bolnišnico. Cerkev so na pobudo dveh avstrijskih inženirjev gradili vojaki z gradivom, ki so ga našli v okolici. Zanje je sodelovanje pri gradnji pomenilo predah od bojev in meditacijo ob soočenju s trpljenjem in smrtjo okrog njih. V cerkvi so na lesenih ploščah, narejenih iz zabojev za strelivo, vžgana imena njihovih padlih tovarišev. Kolegica nam je ob ogledu prebrala odlomek iz izletniškega priročnika publicista Željka Kozinca, ganljiv opis okoliščin gradnje. Ko smo vse to poslušali, so se oblaki spustili prav nizko, začelo je rositi in občutek sem imel, da se nas je ta odmev spokojnosti in nenavadne molitve sredi vojnih grozot vseh dotaknil. Potem smo slišali še odlomek iz Hemingwayeve knjige Zbogom orožje, kjer na kratko omenja bistro zeleno reko, ne da bi navedel ime te "bistre hčere planin, brdke v prirodni nje lepoti ". http://www.simongregorcic.si/pesmi/soci Kaj bi se Amerikanec poglabljal v naše bolečine! Tako smo se dostojno in lepo - po zaslugi naših kolegic - spomnili strašne vojne, ki ji je čez borih dvajset let sledila druga, še strašnejša. Mi pa bomo, upajmo, ves svoj vek tukaj preživeli v miru. Nadvse srečna generacija!

Čez mejni prehod Robič smo zavili navzdol proti Čedadu. Tudi v Čedadu sem se že bil nekoč ustavil, a nič ogledal. Zdaj je bilo več časa. S parkirišča nekje na robu mesta smo se napotili proti središču te nekdanje prestolnice Langobardov. Najprej v cerkev, kot se spodobi, v cerkev Marijinega Vnebovzetja. Kot večina cerkva se mi tudi ta zdi lepa. V cerkvi je pač posebno vzdušje; prav je, da so, pa naj si o zagrobnem mislimo kar koli že. Služijo predgrobnemu: za pomiritev, premislek, zahvalo in upanje.





V prestolnici Langobardov smo se namenili ogledati langobarski tempelj, pa niso računali na nas sredi sieste in moramo počakati do popoldanskih ur. Sprehodimo se čez most nad Nadižo, tako lepo okrašen s koški cvetja, ki nikakor ne pristaja k njegovemu imenu - Hudičev most mu pravijo. Pogled z njega v globino soteske pa ima nekaj skupnega z imenovanim: hudičevo globoko je.

Da bi lažje dočakali uro, ko odprejo "tempietto", sedemo pod plahto k gostilnici pod cerkvijo, da bi kaj prigriznili. Na jedilnem listu v veliki mapi, kolikor se spomnim, le dve jedi. Ena od njiju je "frico". Kaj je to? K sosednji mizi je birtinja prinesla nekakšen rumenkasto zapečen lepo okrogel hlebec, ki je pokrival ves krožnik. Mamljivo; dajmo to. S pomočjo naše profesorice Katarine naročimo to čudo. Katarina je pametno naročila en tak hlebec za vse tri. Moja naloga je, da zadevo razrežem na tri dele. Ko zarežem v rumeno skorjo, hlebec zleze skupaj v nekaj dokaj neuglednega, na nož pa se nekaj lepi, da komaj dokončam rezanje. Tako je s to rečjo: na krompirjev pire potresejo sir in vse skupaj ocvrejo. Ko vržejo na olje, se zadeva napihne in "cucchiaio" doživi orgazem; ve, da bomo padli na videz, na luft, na ništrc. Ma, poplaknemo z "una birra piccola" in smo zadovoljni, ker smo odkrili nekaj novega.

"Tempietto", langobardski tempelj, je res vreden ogleda. Nevelik prostor, kot kakšna kapela, je okrašen s čudovitimi ornamenti. Kolegica zgodovinarka, ki nam razlaga, se čisto razneži. Gneča je, v ozkem prostoru ne najdem zornega kota za posnetek... Iz templja vodi pot visoko nad reko po ozkem odprtem hodniku z lepim razgledom na reko in hiše ob njej.

Ko pridemo spet na mestno ulico, pravzaprav na majhen trg, nihče ne ve, kje smo. Kako priti do našega kombija. Kot edini moški v družbi dobim (v skladu z naravnim zakonom spolne prevlade in ženske dostojnosti - ne spodobi se, da bi ženska ogovorila moškega) nalogo, da povprašam stara gospoda, ki se pomenkujeta tam na klopi. Gospod je kar malo v zadregi (kasneje ugotovim, da bi bilo nemogoče tujcu uporabno opisati vso pot) in nas napoti samo navzgor do cerkve - potem se pa znajdite. Katarina me je pohvalila, da sem vljudni vprašalni stavek oblikoval slovnično in sploh pravilno. Skozi staro mesto, kjer se na vsakem koraku odpirajo razgledi na starinsko arhitekturo, se napotimo do cerkve, potem pa smo res kar sami našli pot naprej.

Med tem pohodom sem ujel pomenek kolegic. Ena je dejala, da bi v tem mestecu kar živela. Druga se je strinjala, tako mirno je in lepo. Tudi jaz sem se molče strinjal z njima.

Milano in Boromejski otoki

Ta dnevnik je žrtev pomladi; njeni tokovi me odvrnejo od pisanja. Moram se pošteno potruditi, da se zberem za takole nalogo. - S tečajem italijanščine pri Tretji univerzi smo letos odšli na nekoliko krajši izlet kot lani, na dvodnevni izlet v Milano in na Boromejske otoke (17. - 18. 5. 14). O izletu sem moral za domačo nalogo napisati poročilo v italijanščini, ki sem ga naslovil Sedem čudes nekega potovanja. Saj veste, Italijani radi malo pretiravajo, da se lepše sliši. Se bom tudi tule kar držal tistega poročila. Izpred Hale Tivoli naj bi se odpeljali v soboto ob treh zjutraj. Najdite mi tistega, ki se mu to zdi sprejemljiva ura. Zelo neudobno, bi rekli. Vendar smo se ob napovedani uri vsi zbrali tam in odpeljali v veselem pričakovanju. To je gotovo prvi čudež, ki se nam je zgodil. Po osmih urah vožnje po Padski nižini smo prispeli v Milano živi in dobro razpoloženi tudi brez tiste črne pijače (che si chiama Jaegermeister), s katero so nam stare bajte stregli na našem prejšnjem izletu. Drugi čudež, ni dvoma.

Za ogled milijonskega Milana smo imeli dobri dve uri. Izkrcali smo se pred ogromnim, temnim, opečnim gradom Sforza in takoj napotili na dvorišče gradu. Kvadratno obzidje s stranico 200 m, štirje stolpi v ogliščih, dva valjasta, dva kvadratna, visok vhodni stolp, imenovan stolp Filareta po njegovem florentinskem konstruktorju, sedem metrov debelo obzidje - druge dimenzije, kot smo jih vajeni doma. Pri poslikavah sta sodelovala Leonardo in Bramante. Tretji čudež. Grad je bil zgrajen kot trdnjava, a ni bil nikdar oblegan, ker so njegovi gospodarji vedno izdajalsko prestopili na stran napadalcev; kasneje je služil kot dvor grofom in knezom tem in onim, danes pa so v njem muzeji. Časa je za posnetek, dva, za ogled kakega muzeja ga ni. 

Rad bi šel v prostrani park, ki se drži gradu, a videti moramo še bolj konkretne znamenitosti. Kak kilometer naprej po območju za pešce in pridemo do katedrale. A mi se ji najprej izognemo, krenemo skozi Galerijo Viktorja Emanuela, s stekleno kupolo povezano križišče ulic - na sredi so mozaični grbi nekaj italijanskih mest, okrog njih sobotna gneča - da bi si ogledali znamenito opero La Scala. Nič posebnega ni. Tudi tu so nič kaj ugledni stavbi iz enega prejšnjih stoletij dodali kocko, ki se, čeprav visoka, nekam sramežljivo skriva v ozadju. Ljubljanska opera s poudarjeno črno kocko vred je manjša, a meni se zdi lepša z okoljem vred. Dodana modernistična kocka, sicer predmet posmeha in zgražanja mnogih, posrečeno poudari sijočo belino stare opere. 

Sveti Mariji posvečeno poznogotsko katedralo (Il duomo) z njenimi 3600 skulpturami, stebriči in nadzidki in širokim pročeljem si prav tako ogledamo le od zunaj. Seveda je arhitekturni čudež. Četrti. Na prostranem trgu pred katedralo kot v posmeh nekdanji pobožni zbranosti - ploščad pred katedralo Matere Božje v Guadalupi v Mehiki verniki premerijo na kolenih - bučno propagiranje nogometnega in košarkaškega prvenstva - kdaj že? kje že? - z nagradnim metanjem žoge v koš (ali kam že?). Pobegneva iz vrveža, da bi ustregla drugi profani potrebi: oglasila se je lakota. V kiosku dišijo nekakšne riževe krogle v velikosti krofa, polnjene z omako in nekaj mesa. Niso čudež, so pa prav okusne in ravno dovolj. Sedeva na nadzidek, prisluhneva afriškim ritmom malega črnega ansambla, pojeva do konca. Nadaljujeva po območju za pešce nazaj proti gradu - skozi nekakšen plastičen slavolok, ki naj bi predstavljal vhod na svetovno razstavo. Drugo leto naj bi bila v Milanu svetovna razstava, povsod so vidni plakati in simboli te prireditve, v časopisu, ki sem ga kupil na postajališču ob avtocesti pa sem prebral, da je še vse skupaj v zraku, ker ni denarja. Tudi to ni čudež.

Pod grajskim obzidjem, kjer je bil nekoč obrambni jarek, je sodobni 'sejem': paviljoni z vsakovrstnimi dobrotami na obeh straneh. Za 'študenta' italijanščine zelo poučno, raznovrstni formaggi, salumni, olive - pester besednjak. Pozornost mi vzbudi napis 'naravna viagra' ob nekih podolgovatih, 30 cm dolgih (sic!), ozkih, rdečih, prekajenih zadevščinah - pa menda niso to penisi vragsigavedi kakšnih prascev ali merjascev? Po starem načelu, da se podobno zdravi s podobnim, bi bilo prav lahko tako. V nekem paviljonu z britansko zastavo prodajajo vseh vrst marmelade; ne samo iz sadja, iz vsega, kar je mogoče pripraviti v tej obliki. Pikantna čebulna marmelada, marmelada iz rdeče čebule s čilijem. Pokusiva in kupiva. Prav lepo se je kasneje podala h kremenateljcu. Pravi čudež, vam rečem. Še eno pivce s sopotnikom in že smo spet v avtobusu, smer Lago Maggiore.

Veliko jezero - res je največje v Italiji (del sega v Švico), dolgo 65 km, pravijo, da tudi najlepše. Ustavimo se v kraju Stresa na zahodni obali jezera, od koder peljejo ladjice do Boromejskih otokov. Nad obalo cesta, nad cesto hoteli, prekrasni hoteli z balkončki, vse v čudovito aranžiranem cvetju - okus po fin de siecle. Lonely Planet pravi, da je to raj za angleške in nemške turiste in da se je poleti temu kraju bolje izogniti. Kljub temu recimo, da je vse skupaj čudež. Šesti? Jezero je na nadmoski višini približno 200 m, viden je vpliv morja: palme, drugo mediteransko rastje. Sprehodimo se ob obrežju pa spet na avtobus. 

Pred večerom moramo priti do 'našega' hotela. Avtobus se vzpenja po serpentinah. Kam gremo? Kam nas peljete? Postajamo nejevoljni. Da bi malo sprostila vzdušje, vodička zastavi nagradno vprašanje: Kolikšno višinsko razliko bomo premagali? Hm, bomo videli. Avtobus se ustavi v naselju Premeno, pred hotelom Moderno, na nadmorski višini 850 m, toliko kot Kranjska gora. Lep hotel, sobe so malce zastarele, spodnji prostori, razni saloni, lože, so mi pa všeč. Večerja: postana mineštra, lazanja, piščanec. Piščanca ne jem. E, gospod ne je, ne je, alora lazanja. Saj je bila užitna, lazanja, ampak vse skupaj - porazno za slovito italijansko kuhinjo. Negativni čudež. Spali pa smo dobro: primerno utrujeni, osvežujoč srednjegorski zrak, dobre postelje. Do tedaj sem v naravnem laboratoriju italijanščine spregovoril pet italijanskih besed: Signora, una birra piccola, prego. Mislim, da so te besede že ponarodele - med Slovenci. Zdaj pa sem po v bistvu skromnem zajtrku srednjegorsko razpoložen ogovoril starejšo gospo v recepciji. Hotel sem natančen podatek o nadmorski višini tega kraja. Potrdilo se je, da smo na 850 metrih. Potem sva izračunala, da je od Premeno do Rima približno prav toliko kot od Premeno do Lubiana. To se je nama z gospo zdelo zelo pomenljivo. Ljubljana se je v odnosu do njenega kraja uvrstila nekako na isto mesto kot Rim, Romaaa... Gospa me je s tem zelo počastila; bila je vesela, ker sem govoril italijansko!

Spustili smo se nazaj do Strese in vkrcali na gliser. Boromejski otoki (imenovani po florentinski družini Borromeo) so trije, zraven pa še neki otoček in ena čer. Fantje, ki vozijo čolne, delajo to od zore do mraka bolj ali manj vse leto in so primerno razposajeni. Gliser se z vso hitrostjo požene proti obali, dih nam zastane, saj se to ne more dobro končati, v zadnjem trenutku pa možak zavre in čoln se nežno spusti v z gumami oblazinjen pristan. Isola Madre. 



Sprehodimo se skozi rezidenco - pozabil sem čigavo - 18. stoletje, krasne sobane, a vse samo vhod in uvod v park, res zanimiv in vreden ogleda. Menda rastejo v njem najvišje palme v Italiji; bambusov gozd, mogočna drevesa, čudovito cvetje, pavi (redkost je bel pav), fazani, papige. Vse lepo urejeno in negovano - ve se čemu. Vsekakor čudež. Lahko bi tukaj preživel ves dan, kaj en dan, pol življenja (kot nepoboljšljiv meščan). A otoki so trije in na voljo manj kot en dan. 

Isola Bella. S čim vse so se ljudje ukvarjali, kaj vse snovali! Ta otok je 'zgrajen' kot ladja: s krme z mogočno palačo, pod njo smo pristali, se pomikamo proti baročnemu parku na premcu vmes pa se vzpnemo na veličasten 'poveljniški most' v obliki umetelnih arhitekturnih zavojev in mogočnih skulptur. Povsod pisano cvetje. Vreme nam idealno služi, razpoloženje je na višku - prilika za skupinsko sliko z gospodom. 


Tele ture so dobro načrtovane. Ko pristanemo na Ribiškem otoku (Isola dei pescatori), se nam že oglaša želodec; ravno prav, saj je na vsakem koraku kaka gostilnica. Ta otok je še najbolj podoben tistemu, kar imamo pri nas za normalen morski otok: visoke hiše, ozke uličice, vse tlakovano. In povsod diši - tokrat ne po akacijah, glicinijah, mimozah, magnolijah (saj sploh ne vem, če kaj dišijo) ampak po pašti in ribah. Nekaj bo treba pojesti. Hodiva in hodiva od gostilne do gostilne, ali nama ni všeč, ali je polno - na, navsezadnje bova ostala brez jesti, če se bova obirala. Na koncu sva tam, kjer sva začela, pri restavraciji na pristaniškem pomolu, tako rekoč 'fast food'. Naročiva pico in pašto milaneze, dobiva hitro, pojeva hitro, pač, bilo je užitno, predvsem pa 'fast'.

Pa ne da smo že na koncu čudežev? Ne še. Čudež je tudi to, da smo se živi in zdravi po vožnji v gostem prometu vrnili domov še dovolj zgodaj, da se je splačalo iti spat.

Čudežev je bilo več kot sedem. A taka je narava čudežev. Nepredvidljivi so.