Toskana malo drugače: tretji dan (3)

V nedeljsko jutro smo se zbudili v pričakovanju, da gremo domov. Takoj ko pomisliš na vrnitev, bi bil rad že doma. Tako pač je, bi rekel naš vodič Brane. AMPAK ne bo šlo tako hitro; prej si bomo ogledali še kakšno znamenitost. Prvi je na vrsti San Galgano. Galgano Guidotti je bil vitez, ki je živel v Toskani v 12. stoletju. Nekoč se mu je uprlo življenje razpašnega bojevnika, vzel je meč, da bi ga zlomil in je vbodel z njim v skalo. A glej čuda, meč je prodrl globoko v živo skalo in v njej ostal. Galgano je doživel razsvetljenje in se zapisal meniškemu življenju. Katoliška cerkev ga slavi kot svetnika. Okrog v skalo zabodenega meča so kmalu po Galganovi smrti zgradili rotundo v siensko-romanskem slogu, meč pa v našem času po vrsti vandalskih poskusov skrbno zavarovali s prozornim pokrovom iz debelega pleksi-stekla. Meč je dokazano iz 12. stoletja, čudež pa ni preverjen, kaj šele znanstveno pojasnjen.

 

Rotunda je na gričku, pod njim v ravnini pa je veličasten cistercijanski samostan San Galgano  - brez strehe. Baje je zob časa načel zvonik, ki se je v 18. stol. zrušil na streho glavne ladje in jo vdrl. Zidovi z gotskimi okni in stranski ladji s podpornimi oboki so ohranjeni. Ker ni strehe, ki bi ovirala pogled v nebo, je stik vernika z Bogom neposreden, samostan pa se s tem pridružuje podobnim imenitnim sakralnim ruševinam na Škotskem, Irskem, v Nemčiji in drugod.

 

Zdaj nam ostane še San Gimignano z visokimi stolpi, bi lahko zapeli  s Homerjem. V brambo so svojo zgradile jih vplivne družine; vihre stoletij, divjanje vojska so vsi preživeli. Bili smo že malo utrujeni od ogledov in vozarjenja in se temu še vedno živemu in sodobnemu pa vendar srednjeveškemu mestu nisva posvetila tako pozorno, kot bi zaslužilo. V najboljši sladoledarnici na svetu (menda jo je za tako proglasil New York Times) sva si privoščila sladoled, gelato. Potem sva morala poiskati WC in imela sva srečo, da je bil plačilni avtomat pokvarjen, vrata pa kljub temu odprta. Potem sva pa zašla na prisojno pot, ki se je kot po terasi vila ob hišah, in se sklenila ustaviti v gostilnici. Naročila sva mali prigrizek, brusketo s paradižnikom in baziliko, in vsak kozarec vina, chianti, seveda. To se pravi: trdo hrustavo popečen kruh, svež paradižnik in trpko vino. Brusketa se imenitno sliši, ampak pri nas bi za mimogrede malico dobil kaj, kar bi lažje jedel (še dobro, da nimam svojih zob) in bi bilo po vsej verjetnosti bolj slastno - o vinu sem pa že povedal svoje.

 

Facit. Letos se je pomlad zakasnila, tudi v Italiji, in toskanska pokrajina ni bila tako čarobna, kot sem pričakoval. Drevje še ni ozelenelo, vse je bilo bolj sivo-rjavo, razen pomladno zelene trave. Grički so, grički, a na njih ni cerkvic; samo dvorci, vile ali pa kmetije, fattorie. Namesto cerkvic so katedrale, velikanske cerkve, cerkvurine, če bi si sposodili hrvaško besedotvorje. Kulinarika - jasno, nižjega razreda - me je razočarala. Ne hotelski meniji ne ti prigrizki zunaj niso bili nič posebnega. Prvi večer smo sicer navalili na neke nenavadne predjedi, pa se je izkazalo, da je ena od njih ohlajeno dušeno zelje, druga hladna dušena čebula ali koromač, tretja nekakšne gobice. Pašta ni bila samo al dente ampak al krepak dente; makarončki so samo od daleč videli krop. Bedrce kot običajno, zaradi večernega navala gostov že malo hladno. Rezina svinjetine mojstrsko tanka. In tako dalje. 

Nimamo takih srednjeveških spomenikov, nimamo takih zgodovinskih pripovedk, imamo pa tudi lepo arhitekturo, lepe pejsaže, lepo in raznoliko naravo, dobro jedačo in pijačo - in vse na dosegu roke. Toskana je po površini nekoliko večja od Slovenije, a manj raznolika in v bistvu sploh ni videti tako bogata.

Skratka: ljubo doma, kdor ga ima.

Toskana malo drugače: drugi dan (2)

Po včerajšnjem toplem dnevu, ko smo že pospravili jopice in puloverje, nas je zjutraj presenetil mraz. Bilo je oblačno in hladno. Tiste, ki so upali, da se bo čez dan ogrelo, in se niso toplo oblekli, je ves dan zeblo. Po zajtrku smo se napotili proti dolini reke Orcia, Val d'Orcia. Pokrajina ob cesti je nenavadna. Namesto zaobljenih gričev z vinogradi in oljčnimi nasadi opazujemo od erozije razbrazdane 'sipine'. Nekdo pravi, da se jim reče 'kalanke', pa najbrž ne bo držalo, saj ta beseda v italijanščini pomeni 'majhen zaliv' - pomembno je, da imajo vsekakor posebno ime; da so poseben naravni pojav. Ob tem se nekoliko spremeni moje pojmovanje naravnih danosti Toskane. Zemlja tu ni tako rodovitna, kot sem si predstavljal. Področje teh erodiranih sipin je povsem nerodovitno. A tudi na drugi strani je prst bolj sivkasta. Vodič pravi, da v hotelih v začetku niso postregli s kruhom; kot da ga ne poznajo. Tudi zdaj je bil pri zajtrku kruh neslan in čudno pust. Imajo žitna polja? Za pašto že morajo pridelati kaj moke.

Iz doline smo se zapeljali na grič, ki naj bi bil nekoč, ne tako davno nazaj, vulkan. Danes je tam prav zanimiva naselbina, mesto ji ne morem reči - Bagno Vignoli. Sredi naselja, kjer naj bi bil trg, ki ga obkrožajo hiše, je - bazen s toplo vodo, ograjen s kak meter visokim zidom. Tam nekje sredi bazena izvira vrelec termalne vode, vidimo, kako valovi.
Okrog tega ograjenega bazena (v katerem se ne sme kopati) so stare stanovanjske hiše v strnjeni pozidavi, cerkev, gostilna. V bližini je hotel s termalnim kopališčem, prodajalnica spominkov, celo knjigarna. Nekoliko zunaj naselja, na pobočju, ki se najprej položno, potem pa strmo spušča v dolino reke Orcia, so kamniti kanali, po katerih odteka topla voda. Vidimo jamo, obdano s črno kamnino, očitno vulkanski krater. Za hišami vrtovi, v daljavi, visoko na strmi skali trdnjava, ki kraljuje nad vsem območjem. Mir, svež zrak, pogled na širjavo - tu bi se rad ustavil za dalj časa, čeprav nisem ljubitelj toplic. Bi pa sedel v knjigarnici.

 

Na poti v dolino se ustavimo ob cerkvi in samostanu Sant Antimo. Občudujemo barvno umirjenost samostanskega vrta.

  

Poglavitni kulturno-zgodovinski spomenik na današnji poti je v mestu Pienza. Tu je bil rojen papež Pij II Piccolomini. Svoje rojstno mesto je hotel povzdigniti tako, da bi ga preoblikoval v vzorno renesančno mesto. Svoj projekt je le delno uresničil, a to, kar smo videli, je vzoren renesančni slog.

Okrog sorazmerno majhnega trga so razporejene stavbe v tem slogu, med njimi papeška palača. To smo si ogledali tudi znotraj - preveč, da bi opisoval. Bilo je hladno in tudi papeža je pozimi moralo zebsti (če je sploh kdaj bil tu) kljub velikim kaminom.

 

Po ogledu smo se premraženi zatekli v avtobus. Na koncu nas je čakalo še notranje gretje - degustacija na kmetiji (fattoria) v Montepulcianu. Za razliko od včerajšnje degustacije so nas tu res lepo pogostili z bogatimi narezki domačih mesnin, salumni, in tremi vrstami vina. To se jim je obrestovalo, saj je na koncu blagajna kar lepo ropotala. Tokrat nama je bilo všeč belo vino, a ko sva ga pokusila doma, se nama je zdelo veliko bolj plehko kot tam. Na kmetiji, ki so jo nekoč vodili frančiškani, zdaj pa družina s 40 člani (delavci všteti), smo si ogledali vinsko klet. Čisto na koncu dolgega obokanega hodnika je na steni relief etruščanskega boga Selena.

  

Za piko k današnjemu dnevu smo si v bližini Montepulciana ogledali še po nedokončanem drugem zvoniku znano cerkev svetega Blaža, pravzaprav se imenuje Marija od svetega Blaža,  Madonna di San Biaggio, karkoli naj bi že ta zgodovinsko nemogoča zveza pomenila.

Toskana malo drugače: prvi dan (1)

Z vsemi skupinami tečaja italijanščine pri Uni 3 v Ljubljani in pridruženimi sopotniki smo se ob koncu preteklega tedna pustili popeljati Fortuni travel v Toskano pod geslom "malo drugače" - "drugače" naj bi bilo to, da nismo obiskali večjih mest, kot so Firenze, Pisa, Siena, Livorno, ampak smo se vozili bolj po manjših krajih južno od Firenc, pretežno okrog Siene.
Ko smo obvozili Firence, smo se najprej ustavili pri Ameriškem vojaškem pokopališču (Florence American Cemetery and Memorial), kjer je pokopanih okoli pet tisoč ameriških vojakov, ki so padli ob koncu 2. svetovne vojne v bojih okoli Firenc in v Apeninih v bojih z Nemci, ki so branili "gotsko linijo" na Apeninih. Osrednja aleja platan, ki vodi od obeliska pri vhodu rahlo navzgor k spominskemu paviljonu, deli pokopališče na dve polovici z vrstami križev iz belega marmorja z vklesanimi imeni vojakov, njihovih činov in pripadnosti. Miren kraj, vzorno vzdrževano, skrbno negovana trata - dostojno zadnje počivališče. Ura v stolpu bližnje cerkve odbije poldne.

Prvi popoldanski postanek: Castello Vichiomaggio, podeželski dvorec z vinsko kletjo: ogled kleti in skromna pokušina. Simpatično dekle nam živahno in z izrazitim francoskim naglasom razlaga postopke gojenja vina, pomen pravega lesa za sode, pogubnost prestarelih sodov in take reči, ki me ne zanimajo preveč. Pokušina je skromna: skromen narezek z opečenimi kruhki, požirek belega, požirek rdečega in požirek sladkega. Vsaka pokrajina ima svoj prošek. Vabijo nas k nakupu, a dobimo namig, da bo kasneje nekje boljša prilika. Čredno disciplinirano sledimo namigu in se malo sklonjenih glav odkrademo iz dvorca.

Greve in Chianti. Chianti je pokrajina, po kateri se imenuje znano vino, ki so ga večkrat skušali "pridelovati" in izboljševati na različne pretirano iznajdljive načine, zato so ga zaščitili s strogimi pravili. V resnici si po mojem ne zasluži posebnega slovesa. Kasneje smo ga še enkrat pokusili v dostojni količini, ki omogoča presojo. Bil je zelo trpek in njegove trpkosti ne doseže nobeno po pravilih vzgojeno slovensko vino. V kraju ni kakih posebnih znamenitosti, a ker je drugačen, se zdi vsak vogal, vsak obok, vsak portal zanimiv. Skoz kraj teče rečica, strnjena fronta hiš ob njej izzove mojo fotografsko žilico. Da se bučasti steklenici v slamnatem ovoju reče "kjantarca", sem zvedel že v otroštvu. Zdaj pa so mi povedali, da je tisti ovoj preprečeval dostop sončnemu obsevanju, ki kvari vino. Odkar pa znajo delati temno steklo, ki preprečuje, da bi sončni žarki prodrli do žlahtne tekočine, ni več potrebe po "kjantarcah"; tudi chianti je v navadnih obarvanih steklenicah.

Prva paša za oči je mestece Monteriggioni. Že ko se iz doline vzpenjamo proti obzidju s številnimi stolpi na vrhu griča, nam ta zgradba vzbuja domišljijo. Znotraj popolnoma ohranjenega srednjeveškega obzidja z več stolpi se skriva mestece z vsemi ustanovami, ki jih tak kraj potrebuje. Hiše so razvrščene okrog osrednjega trga, ki nekoč ni bil tlakovan, ampak so na njem med obleganji gojili zelenjavo. Vrtovi z gredami so tudi v prostoru med hišami in obzidjem. Mestece je živo: v starodavnih kamnitih hišah živijo ljudje, gostilnice delujejo, celo prenočišče bi se našlo. Vse je lepo urejeno, stanovalcem očitno dovolijo tudi, da se noter pripeljejo z avtom.

 

Na vsakem koraku se odpre kak zanimiv pogled in čas, ki smo ga imeli na voljo za ogled, se je hitro iztekel. Še nekaj vožnje in ustavimo se pred hotelom Michelangelo v Chianciano Terme, kjer naj bi bilo naše prenočišče naslednji dve noči.

Od Opčin do Miramara in nazaj

Prav nerodno zaostajam, zato kar k stvari. V nedeljo 29. marca smo se na vabilo naših tržaških prijateljev ob devetih zjutraj, potem ko smo ponoči evropsko premaknili uro naprej, dobili pri obelisku na Opčinah in krenili kar čez gozd nad Napoleonovo cesto (strada Vincentina) v smeri proti Miramaru.

Marija, izkušena planinka, članica škedenjskega planinskega društva, je vodila in nama Kranjcema razlagala tržaške reči. Salvatore je skrbel, da nismo hodili prehitro, Lavra je skrbela, da sem Salvatorejevo italijanščino prav zastopil, midva sva pa lepo ubogala.

Tale luknja je fojba; tako pač rečejo temu Italijani. Spustil sem se vanjo, kolikor se je dalo in kolikor so me merodajni pustili, da bi videl, ali se nadaljuje kam v globino. Ničesar nisem odkril. To pomeni, da pravzaprav ni brezno, ni prava fojba; ali pa so kaj razstrelili in zasuli, kaj se ve. Ampak za ilustracijo naj zadostuje. Tako nekako so videti fojbe; to je skromni nauk te zgodbe. Nič nismo naprej razglabljali o tem.

Tale kup kamenja je prav verjetno ostanek utrjenega položaja kakšnega težkega orožja. V okolici je še nekaj podobnih razdrtih utrdb. Morda so še iz prve svetovne vojne. To bi imelo smisel. Tu je avstroogrska vojska branila Tržaško obalo, modrujemo. Mogoče so bili v drugi vojni tu položaji Nemcev. Vsekakor to niso bili položaji Italijanov, sicer bi bil to zanje spomenik, ki bi ga ohranjali.

Pri cerkvi na Vejni (Monte Grisa) sva že bila. S tem sva malo razočarala Marijo, ki nama je hotela odkriti po njenem nama še neznano znamenitost. "Sir" ji pravijo ljudje, ki itak za vsako veličastno arhitektonsko stvaritev najdejo primerno podcenjevalno ime, da se stvaritelj ne bi prevzel.

Odpre se nam pogled na Tržaški zaliv pod odsekanim robom s čudovitimi kamnitimi skulpturami. Temule rumenozeleno razcvetenemu zelenju, ki tako živahno nasprotuje kamniti gmoti in mirnemu morju, ne vemo imena, ne slovenskega ne italijanskega.

Pred nami je Kontovel, starodavna slovenska vas, in tam v daljavi Tržič, Monfalcone. Predlani, leta 2013, so v Kontovelu praznovali 600-letnico ustanovitve vasi. 30. julija 1413 je tržaška občina odločila, da se vinorodno zemljo v bližini proseškega stolpa (oziroma gradu Mokolan) in cerkvice sv. Hieronima razdeli prihajajočim "Slovanom" (glej vire).

Poldne je, čas je za prigrizek. Malico smo prinesli s seboj; tudi po tem se lepo ujemava z najinimi prijatelji. Ni nam do posedanja v gostilnah. In ni ga lepšega, kot je takole gnezdo v skalnem zavetju na plahem pomladnem soncu nad modro širjavo.

Po premoru pridemo do sodobnega dela Kontovela, do stanovanjskih blokov, kamor so po vojni naselili istrske Italijane. Nismo gotovi, kod moramo, da bi prišli do stopnic, ki vodijo navzdol do železniške postaje pri Miramare. Vprašamo gospoda, ki ga srečamo. Neprijetna razlika, ki jo slovenski Morostar takoj začuti, je vzvišena malomeščanska gosposkost, ki jo srečaš med Italijani. Gospod ni vedel, da smo z one strani meje, Marija ga je ogovorila v povsem domači tržaščini in vendar je odgovoril tako izborno visokostno, da me je kar zmrazilo. Navaden Kontovelčan.

Avstrijski biciklist nas sprašuje, kod se pride do Miramare. Marijine italijanščine ne razume, s slovenščino niti ne poskušamo, angleško morda, potem mi kar samodejno pridejo nemške besede: da gre lahko tu dol; da pa so stopnice, treppen, in da se pride do zug, bahnhof. Bicikel tragen, aber leicht, nicht schwer. Je bližnjica. Kako daleč je? Marija pravi: 500 m do 1 km. Še preden pridemo do te luže, se Avstrijec že vrača. Vprašal je možake, ki so sedeli ob bajerju, ali pa je videl kako tablo in je užaljen: 4-5 km je, ne 500 m! Vrača se, raje gre okoli. Ali smo se delali važne in ga napačno napotili?

Luža je Kontovelska mlaka, v resnici izvir na neprepustni geološki plasti. Pravzaprav krajevna znamenitost. Ne vem, ali je kraju v okras; kaj posebno urejena že ni. 

                                     

Rimski vodnjak, nas pouči Marija. Bo že držalo, kajti ljudje so od pradavnine dalje bivali tod in Rimljani so znali odkriti, zavarovati in po vodovodih speljati vodne vire.

Stopnice se res vlečejo, a menda jih ni za pet kilometrov, bog ne daj. Spuščajo se mimo zapuščenih paštnov - besedo, ki je prej nisem poznal, sem pobral pri Borisu Pahorju. Na teh terasah, na pobočju, ki se vrtoglavo strmo spušča k morju, so Kontovelčani gojili trto in vse drugo, kar so potrebovali za življenje. Tu je raslo grozdje za prošek, svetovno znano vino, ki ima ime po Proseku in ki bi ga upravičeno označevali s podobo Proseškega stolpa, katerega drugo ime je grad Mokolan. Danes so za njim ostale le ruševine. Tudi paštnov nihče ne obdeluje. Ko se z enakomernim poskakovanjem spuščam po stopnicah, sanjarim o tem, kako bi preuredil kakšno terasico, jo spremenil v letno rezidenco - neustavljiva vikendaška pamet.

Nazadnje priskakljamo do žezniške postaje Miramare v starem dobrem avstroogrskem bahnhof-slogu. Pod tiri je podhod, znajdemo se na dovozni cesti do gradu Miramare. Za nami prineseta kolesa po stopnicah dva kolesarja, on in ona. Ni 5 km, 500 m je, morda malo več. Ta dva se nista ustrašila in sta si skrajšala pot, oni je pa paničaril v svoji nezaupljivosti. Pa naj pritiska pedala. Seveda si bo mislil, da je pameten, ker se je izognil petkilometrskemu nošenju kolesa. Ljudje znamo poskrbeti, da se naše umovanje vrti v zaprtih zankah. Zaprti sistemi.

Preseneti nas, da je prostrani park pred gradom tako zapuščen. Na levi štrlijo kvišku visoki skeleti borov, ki jih je uničil borov prelec. Palme prerašča poljubna podrast. Lo Stato italiano non ha dei soldi.

                                     

Kaže, da je voda v ribniku kljub drugačnemu videzu vendarle dovolj dobra za želve, ki jih je kar precej. Lepa pergola nas potolaži.

Sprehodimo se po ploščadi pred gradom, opazujemo obiskovalce, ki se po stopnicah spuščajo k obali. Menda je bila nedavno tega burja tako močna, da je odnesla kamnitega leva s podstavka na obalnem zidu v morje. Zdaj je spet na svojem mestu. V grad ne gremo, nekaj preurejajo, poleg tega smo utrujeni. Hodili smo skoraj pet ur, lepo počasi, seveda.

Na obalni cesti sonce prijetno greje. Malo dalje je avtobusna postaja. Je z avtobusom do Trsta res tričetrt ure? Pa že. Najini gostitelji so poskrbeli za vozovnice in jih kupili že dan prej. Če bi bila sama, jih danes tukaj ne bi mogla nikjer kupiti. Le kako bi prišla do Trsta? Izstopimo na trgu Oberdan. To je ta sloviti trg, po katerem je naslovljena Pahorjeva knjiga.

Ugotovimo, da je kiosk na postaji odprt in da je tu mogoče tudi na cvetno nedeljo kupiti vozovnice, poleg tega pa tudi časopise in drugo običajno šaro.

Prvič se peljem z openskim tramvajem. Kar dolga je - in strma, tako da na delu proge deluje kot žična vzpenjača. Opazujem pripenjanje vlečnega vagončka. Na sosednjih sedežih je italijanska družina, ki se vrača  na Opčine: nono, sin z ženo in vnuk. Žena je vzhodnjakinja, z Daljnega vzhoda. Tramvaj in globalizacija.

 

Viri:

Ob 600-letnici Kontovela so Kontovelčani s pomočjo drugih Tržačanov priredili znanstveni posvet in dramski prikaz podelitve zemlje krajanom in priseljencem. Ob tem so uredili tudi stran v facebooku "Contovel 1413". 

Dramski prikaz podelitve zemlje je prav zanimiv tudi zaradi arhaičnih italijanščine in slovenskega dialekta - na youtubu:

https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=d8QbtekigG4#at=48

Opis slovesnosti ob ponovni otvoritvi obratovanja openskega tramvaja:

http://www.rtvslo.si/tureavanture/prevozna-sredstva/retrovoznja-do-trsta-openski-tramvaj-eden-najstarejsih-v-evropi-spet-na-progi/341837