Pilatovstvo ob zastavonoši

Jakov Fak je "zaradi številnih kritičnih odzivov javnosti in nekaterih medijev" odstopil od kandidature za zastavonošo slovenske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu.

Še en dosežek tega zgodovinsko prehlajenega podalpskega plemena! Dosežek, ki pomeni, da so v tekmovanju v zaplankanosti, ozkosrčnost in ksenofobiji zmagali njegovi najbolj prehlajeni pripadniki.Vendar krivde za tak izid ne gre v celoti pripisati tem primerkom. Povzemimo dejstva.

Delo 21. 1. poroča: "Olimpijski komite Slovenije (OKS) je izbral tri kandidate, ki se bodo potegovali za nosilca slovenske zastave na olimpijskih igrah v Pyeongchangu. Kandidati so biatlonec Jakov Fak, smučarska tekačica Vesna Fabjan in hokejist Mitja Robar.

Nosilca zastave bodo izbrali uporabniki facebook strani Vala 202 tik pred predstavitvijo olimpijcev, ki bo v ponedeljek, 29. januarja.

»Kandidate so v bistvu predlagale panožne zveze. Vsekakor je bil pogoj, da ima športnik uspehe in da je v času odprtja sploh na prizorišču,« je način, kako so prišli do kandidatov, pojasnil Blaž Perko, predsednik Sveta za tekmovalni šport OKS."

Delo 24.1. navdušeno dodaja: "Prvič doslej bodo o zastavonoši odločali ljubitelji športa. Na dan predstavitve slovenskih potnikov za Pjongčang, v ponedeljek 29. t. m., bo namreč radijsko glasovanje izbralo zmagovalca med tremi kandidati – biatloncem Jakovom Fakom, tekačico Vesno Fabjan in hokejistom Mitjo Robarjem. ...

Glasovanje prek radijskih valov bo zagotovo odmevno, sledile si bodo razprave, kaj je prav in kaj ne, pravzaprav tako kot pri slehernem izboru."

Delo 26.1. precizira način glasovanja ob okrnjenem številu kandidatov: "zastavonošo bodo določili med 17. in 18. uro z glasovanjem na facebookovi strani Vala 202" 

Panožne zveze so predlagale kandidate, kandidati so se strinjali s kandidaturo, OKS je potrdil kandidature in predvidel glasovanje na fejsbukovi strani vala 202. Sledili so "kritični odzivi javnosti in nekaterih medijev", beri: nacionalistična histerija zaradi Fakove narodnosti. Fak je, upravičeno užaljen, odstopil. Sledila je lamentacija OKS, v kateri "izraža zaskrbljenost in ogorčenje nad odzivi športne javnosti" in opisuje kvalitete Jakova Faka, kot "športnika od glave do peta".

OKS je do sedaj sam določal zastavonošo. Tokrat se je odločil prevaliti to odločitev na ramena "športne javnosti". Odločitev, ki je na videz bolj demokratična. Toda OKS ni poveril izbora kakemu reprezentativnemu forumu javnosti, ampak samoizbranim "poslušalcem vala 202" oziroma "obiskovalcem fejsbuk-strani tega radia" - to je zanj "športna javnost", so "ljubitelji športa". Zakaj se je OKS tako odločil? Odločitev OKS je bodisi naivna bodisi preračunljiva. 

1. Možno je, da je OKS res želel večjo demokratičnost odločanja in se je odločil za javno glasovanje. Vendar bi v tem primeru moral zagotoviti vsaj približek reprezentativnega preseka javnosti. Ne morem in nočem verjeti, da je slovenska javnost, ki jo zanima šport, tako ozkosrčno nacionalistična, da bi odličnemu športniku in dobremu človeku, ki se že več let bori pod slovensko zastavo in je osvojil simpatije Slovencev, odrekla čast zastavonoše, zato ker je po rodu Hrvat in ker je v preteklosti tekmoval pod hrvaško zastavo. OKS je torej ravnal naivno, nespretno, nestrokovno, nevredno visokega statusa, ki ga ima v slovenskem športu.

2. Druga možnost je, da je OKS ravnal preračunljivo. Naj si dovolim nekaj sklepanja, ki ga ne morem podpreti z materialnimi dokazi. Ko so na OKS prispeli predlogi področnih zvez, je bil med predlaganimi za vlogo zastavonoše tudi Jakov Fak. OKS-ju so se prižgale lučke, če niso gorele že ves čas priprav na to odločitev. Člani OKS se zavedajo, da je del javnosti zaradi zunanjepolitičnih zapletov s Hrvaško naperjen proti vsemu, kar je hrvaškega. Hrvat Fak naj kar teče za Slovenijo, si mislijo nacionalisti, naj nosi dres Slovenije (in naj bo vesel, da mu to velikodušno omogočamo), naj pridobi kolajno za Slovenijo (navsezadnje tudi zamorci igrajo za Slovenijo), a da bi Hrvat nosil slovensko zastavo - to pa ne. Če bo OKS izbral Faka za zastavonošo, razmišljajo – domnevno - njegovi člani, bo padlo po OKS. Nacionalistov ni malo, imajo močno zaslombo; prišlo bo do politične debate, lahko da se zatrese stolček tega ali onega v OKS. Zadevo je treba preložiti na nižjo raven. Zgodovinski zgled je Poncij Pilat, ki je umno preložil odločitev o Kristusovem križanju na Jude in si potem umil roke. OKS (v nasprotju z dosedanjo prakso): "Ljubitelji športa, kandidati za zastavonošo so vaši, vi odločite, kdo zasluži to čast!" In ko so "ljubitelji športa" (hvala lepa za take ljubitelje) pognali svoja gobezdala, se je zgodilo edino možno: Jakov Fak je odstopil od kandidature. OKS si je umil roke nad njegovo usodo in pozvonil po toči. Ne samo, da "na njem ne vidi krivde", ogorčeno ga brani, povzdigne ga v zgled – upravičeno – namesto, da bi ga sam izbral in svojo izbiro ter s tem športne vrednote pogumno branil pred napadi skrajnežev.

Potem pa vse tiho je bilo. Eksekucija je končana. Čistost slovenske zastave obranjena. Stolčki OKS zavarovani. Hoteli smo samo dobro, večjo demokracijo, pa so jo nekateri zlorabili. Zelo žal nam je. Za Faka je itak bolje, da se posveti pripravam na boj za Slovenijo.

Naj velja prva ali druga možnost, OKS je zakuhal grdo kašo. Bo kdo odgovarjal?

*

Je odgovarjal: včeraj (29.1.) v Odmevih, predsednik OKS, Bogdan Gabrovec. Kot pričakovano je zadevo minimiziral in ji celo dal pozitivno konotacijo. Najprej je dejal, da so se Faku opravičili za ta zaplet. Potem pa je dejal, da so "želeli preko družbenega omrežja dati možnost odločanja o zastavonoši slovenskemu narodu" (sic!); da se med narodom vedno najdejo ljudje, ki to jemljejo negativno; da pa ocenjuje, da bo to na Jakova Faka vplivalo pozitivno in se bo še bolj potrudil. Za predsednika OKS so klikači fejsbukovega portala vala 202 - slovenski narod. Popolna odsotnost uvida v napako, ki jo je storil OKS! Glede na zadovoljstvo predsednika nad to "demokratizacijo" lahko pričakujemo ponovitve "glasovanja slovenskega naroda" na valu 202 v podobnih zadevah v prihodnje. Mogoče bi "slovenski narod" v prihodnje glasoval tudi o sestavi OKS? Sklep glede Jakova pa: fant je očitno preveč občutljiv za izjave "ljudi, ki se pač vedno najdejo" Še dobro, saj ga to spodbuja k večjim dosežkom.

"Ljudska zgodovina oktobrske revolucije"

V Delu je začelo izhajati kot podlistek besedilo knjige Neila Faulknerja, Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Že predstavitev knjige (Ženja Leiler) predvsem pa Uvod vanjo kažeta, da gre za pristransko, skrajno levo aktivistično ideologijo. Faulkner pravi, da "želi dokazati,
 - da je bil Lenin demokrat in ne 'demokratični centralist' in da je bila boljševiška partija množično demokratično gibanje in ne psevdorevolucionarna sekta;
- da je bila revolucija množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji, ne pa državni udar ter priprava na diktaturo."

To niso le hudo problematične hipoteze, to so - ker jih bo avtor seveda "dokazal" -  preprosto neresnice in so v nasprotju tako z Leninovo teorijo kot z njegovo prakso. V najširšem pomenu je bila revolucija oboje, množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji ljudi (sovjeti - sveti delavcev in kmetov v začetku kot demokracija od spodaj), ob tem pa tudi ali (zaradi svoje prodornosti) predvsem sektaški državni udar in priprava na diktaturo, tako imenovano "diktaturo proletariata".

Boljševiška partija ni bila množično demokratično gibanje, kot trdi Ferguson, ampak avantgarda proletariata, kar izhaja tako iz Leninove teorije kot iz nastanka in prvih ter vseh nadaljnih korakov te partije. Ruska socialdemokratska delavska stranka se je razcepila ravno ob vprašanju, ali naj jo sestavljajo vsi, ki bi soglašali z njenim programom in bili pripravljeni vstopiti vanjo, ali le tisti, ki bi bili aktivni v vsaj eni partijski organizaciji na nižji ravni. To pomeni, ali naj bi bila partija množična stranka ali elitna prodorna predstraža, avantgarda proletariata. Lenin je zagovarjal avantgardnost in pri glasovanju dobil večino glasov, zato so se začeli njegovi pristaši imenovati "večinci" ali po rusko "boljševiki", poraženci pa "manjšinci" ali "menjševiki". Po Leninu je bila avantgardna partija osnovno orodje za uveljavitev - v teoriji - diktature proletariata, v resnici pa diktature partije same oziroma njenega centralnega komiteja in njega osebno. Najprej je prevzel oblast v socialdemokratski delavski stranki, ki se je preimenovala  v Socialdemokratsko delavsko stranko boljševikov. Potem je nadaljeval svoj prodor, dokler ni prevzel oblasti v državi in vladal z dekreti in depešami. Stalinizem je logično nadaljevanje leninizma. Ideologijo leninizma je pri nas kot nihilistično prenicljivo analiziral Ivan Urbančič (Leninova 'filozofija' ali o 'imperializmu'). Dogajanje pred rusko revolucijo, med njo in po njej konkretno, dokumentirano in prepričljivo opisuje Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva. Tragedija, ki bi jo Ferguson in somišljeniki radi ponovili v Britaniji in svetu.

Poleg tega Ferguson piše, da je "knjiga bolj usmerjena na spodbujanje revolucije kot pa opisovanje njenih posledic" ... "Naše bistveno vprašanje je, kako revolucijo začeti, ne pa kaj početi med revolucijo, kaj šele, kako po njej vrniti svet na stare tirnice". Lepa reč! Samo da bo rabuka, kaj nas briga potem! In zakaj "vrniti svet na stare tirnice", saj bo vtirjeno v nove - kakšne?

Knjiga, ki ima taka izhodišča in namen, vsekakor ne more biti prispevek k iskanju razumnih alternativ dejansko nevzdržnim razmerjem v sodobnem zapletenem svetu na konicah atomskih bomb.

KAMNIŠKA GOSPA S PSIČKOM, NAŠ ŠOFER IN MIDVA

Prijavila sva se na upokojenski izlet, za katerega se je izkazalo, da je marketinška akcija, a o tem kdaj drugič. Avtobus KR-registracije je z nekaj potniki ob 7.00 odpeljal iz Zelene jame. Na Žalah naj bi pobral še ostale prijavljene. Šofer je ob 7.03 ustavil na makadamskem parkirišču, polnem luž, ob stranskem vhodu na nove Žale. Vstopil je en čakajoči. Avtobus ne odpelje. Čaka. Ura kaže 7:05,, 7:10. Zakaj čakamo? Šofer prešteje potnike. Ni vseh, ki bi morali vstopiti tukaj. Gledava skozi okno, vidiva, da se je ob drugem, večjem parkirišču pri "obeliskih", petdeset, sto metrov pred nami, ustavil osebni avto, iz katerega sta izstopila dva moška, starejši sopotnik in mlajši šofer. Sin je pripeljal očeta, si mislim. Naš šofer še malo počaka, nato odpelje. Pelje mimo onega drugega parkirišča. Ob robu ceste stoji starejši gospod v bundi, z manjšim nahrbtnikom in pohodno palico. Očitno nekaj čaka. Šofer ga ne vidi, pogovarja se s potnico na desni. Peljemo mimo. Spogledava se in soglašava: ta gospod je čakal naš avtobus, le da na napačnem parkirišču. Ob novih Žalah sta dve parkirišči, manjše, pri stranskem vhodu, in večje, pri glavnem vhodu skozi "obeliske". Ali kranjski šofer to ve? Prepričana sva, da je prišlo do nesporazuma: možak je čakal na enem parkirišču, avtobus pa na drugem. (Na cilju se je izkazalo, da več prijavljenih manjka.)
Potem nama začne kljuvati v glavi: zakaj nisva šoferja opozorila na možnost, da je gospod čakal na naš avtobus in mu rekla, naj ustavi ali zavije nazaj, dokler je bil še čas? Kaj naju je zadrževalo, da nisva zavpila: Hej, tale nas mogoče čaka! Se nama je zgodil "sindrom opazovalca" ("sindrom genovese")?
Nekega marčnega jutra leta 1964 je nekdo v newyorškem Qeensu pred njenim blokom do smrti zabodel 28-letno poslovodjo bara, Kitty Genovese, New York Times je 14 dni kasneje o tem umoru objavil daljši članek, v katerem je zapisal, da je 38 prič slišalo klice napadene ženske, ali videlo napad, a nihče ni poklical policije. Kasneje se je sicer izkazalo, da je bilo to poročanje močno pretirano in v bistvu neresnično, saj sta dva stanovalca poklicala policijo, a v strokovnih krogih je spodbudilo razpravo o "sindromu opazovalca" ("sindrom genovese"), to je o splošnejšem pojavu ravnodušnosti in nevpletanja, ko bi bilo treba priskočiti na pomoč, ali karkoli storiti v tej smeri.
Podobno so se oglasili mediji ob nedavnem dogodku v Kamniku, ko je duševni bolnik s kladivom razbijal okna po ulici in ob tem trčil na gospo, ki je mirno sprehajala psička, ter ga pobil z zamahom kladiva. Zakaj ni nihče posredoval, so se spraševali.
Kaj se je dogajalo v moji glavi, medtem ko smo "ravnodušno" peljali mimo čakajočega? 1. Mogoče se motim. Stari stoji tam s kakim drugim namenom. Saj nekdo je vstopil tam, kjer smo stali. So že morali vsi prijavljeni s tega konca dobiti isto informacijo. Če vstanem in zavpijem "Ustavite!", se bom osmešil. 2. To ni moja stvar. Šofer in organizatorji že vedo, kaj delajo. To je natanko isti izgovor, kot so ga v Millgramovem eksperimentu navajali preskušanci, ki so dajali "smrtonosne" šoke drugim osebam. Sem v taki situaciji soodgovoren? 3. Oddaljen sem od šoferja. Ne morem kričati tu na sredi avtobusa. Če bi sedel bliže šoferju, bi ga lahko opozoril, tako pa ne morem. Zaspan sem še, pustite me (gospa Vest) pri miru. Saj ni nič. Kaj pa potem, če čaka. Saj ne bo nič važnega zamudil. 
To se pravi: nejasnost situacije (kaj se pravzaprav dogaja), spoštovanje pristojnosti (nevmešavanje) in nezavedanje soodgovornosti, plahost in komoditeta so razlogi, da nisva posredovala. 
Ali je stari res čakal naš avtobus, pa še danes ne vem.

"Že dan naslednji prazničnih počitnic"

Zadnji dan novoletnih praznikov, 2. januarja, sva se pridružila skupini Alenke Veber, ki nas je vodila v Divačo, da bi si ob učni poti ogledali kraške pojave, nato pa zavili še v muzej naše prve filmske igralke Ite Rine - Ide Kravanja - in v muzej slovenskega filma. Najprej pa smo si ogledali Plečnikovo mojstrovino, barjansko cerkvico sv. Mihaela v Črni vasi. Ko smo na stopnišču, ki vodi do vhoda v cerkev, čakali župnika, da nam odpre, mi je iz rok padel fotoaparat, mali Nikon Coolpix, in trdo udaril ob kamnito stopnico. Potem ga nisem mogel več odpreti. Tako sem domov prinesel le fotografijo jaslic, ki sem jo posnel, preden smo zavili na stopnice. Na srečo sem kasneje doma aparat "razšraufal in spet zašraufal" in kot po čudežu je potem deloval. A fotk seveda ni bilo. Toda fotografske umetnine sem nadomestil s pesniško umetnino, ki jo tule objavljam.

Že dan naslednji prazničnih počitnic

odpraviva z Alenkino skupino

se ven, v Divačo, jame gledat kraške.

Se s poznavalci ikonografije

ustavimo najprej v barjanski cerkvi,

prekrasni mojstrovini Plečnikovi.

V Divači sprejme nas mladenka Daša,

po poti učni kraških teh pojavov

popelje nas, nam z znanjem srca vname.

Dolino vdorno nam pokaže strmo,

spodmol globoki, kjer pogani davni

za plodnost rodno so boga prosili.

Globoko brezno vrta vse do Reke,

ki s snežne gore pod površjem teče

s Škocjanskih jam v Timavi se izliva.

S površja smo v globino se spustili

Divaške jame; slična je Škocjanskim.

Smo dobro uro v njej se zadržali.

Junak njen Gregor Žiberna, odkritelj,

vodnik, krajevni burkež znameniti,

pršuta mojster, konča vdan pijači.

Med slavnimi obiskovalci nekdaj

bila sta tudi Rudolf, princ naslednik,

in Sigmund Freud, duševni analitik.

Je slednji Žiberni se dal voditi.

Ga mož pripiti, bistri, je očaral.

"Nesojen genij!" doktor je presodil.

Navdušen sem nad to deželo našo,

čudes obilno. Mladi rod mi upe,

ponos, občudovanje vzbuja srčno.

Dekle pošteno, umno, prizadevno,

še dolgo napolnjuje misel, čustvo

in hrani up, da ni edina taka.

Je Škrateljnova hiša zdaj muzej nov

igralke prve naše filmske dive,

Kravanja Ide, Ite Rine slavne.

Jo Hollywood je vabil v svoje hrame;

a ona, žena zvesta, mati mila,

je možu svojmu, Srbu, popustila.

V nekdanjem hlevu dediščina filmska

slovenska vzbuja radovednost pristno;

domiselno je urejena cela.

Lep dan smo ves v Divači preživeli,

ki smo do zdaj jo za puščavo 'meli.

Večerjo slastno v Lokvi smo zaužili.

Prosto po Danteju in Borisu A. Novaku

»Slovenci sposobni doseči najvišje cilje«

Zadnja lanska številka Dela (30. 12.2017) prinaša nekaj pomembnih refleksij, ki utrjujejo pravo narodno usmeritev. Preden jih omenim, naj opozorim na ključni dogodek pred tem, to je izid knjige Zdenka Roterja Pravi obraz s spremno besedo Tineta Hribarja (objavljeno tudi v Delu). Razkritje dejstva, da so bili za pomor domobrancev odgovorni domači voditelji revolucije in domači izvajalci je dokončno onemogočilo skrivalnice in izmikanja. Je osnova za to, da obe sprti strani priznata druga drugi dober namen (ena ohranitev meščanske demokracije, druga stvaritev pravičnejše družbe), priznata vsaka svoj zločin in nehata razglašati vsaka svojo zaslepljenost za edino resnico.

Zgodovinar Lisjak Gabrijelčič opozarja na to, da poziv k enotnosti naroda "ne more biti vodilo za prihodnost". Če odštejemo srečno dogodje enotnosti ob plebiscitu za samostojnost, je bila v preteklosti enotnost dosežena z izgonom in/ali izničenjem tistih, ki so kazili enotnost in enoumje. Vodilo za prihodnost je soglasje o pravilih regulacije pluralnosti in utrjevanje urejevalne vloge države.

Čeferin mi je z jezika  jemal besede. ki jih potrjuje tudi moja izkušnja, ko je poudaril, da Slovenci ne zaostajamo za drugimi narodi in da smo premalo samozavestni. Imamo številne prednosti: idealno geostrateško lego, izkušnjo socializma, "nekaj balkanskega" v sebi, kar ni slabo; smo poliglotski, izpostavljeni mešanju narodov in kultur, a vendar samolastni, z izkušnjo boja za obstanek. Podobno samozavest in domoljubje so izražali tudi trije mladi zdravniki, ki so se odločili ostati doma, kljub temu, da so jim vrata v svet odprta..

Markež je poudaril stališče papeža Frančiška, ki "je razvezal monopol religije in jo dal v službo človeka v potrebi" in sklenil, da "je Slovenija za zdaj na pravi strani civilizacije".

To so refleksije o nas samih, ki me v novem letu navdajajo z optimizmom glede stanja najboljšega dela narodovega duha.

Pozdravljeni!

Izgubljeni sin se je vrnil. Upam, da me niste preveč pogrešali. Prav tako upam, da ste me malo vendarle pogrešali. Statistika kaže, da ste klikali na stare objave, ker novih pač ni bilo.
Ob koncu leta 2016 sem tule razobesil velik napis THE END. Vse se mi je zameštralo in vse me je minilo. Hotel sem objaviti potopis potovanja po Slovaški: izredno zanimivo, lepe fotografije. Napisal sem opis prvega dne. Ko sem hotel objaviti, je vse izginilo. Kam se je skrilo, ne vem. Ni se mi dalo ne iskati, ne pisati še enkrat. V zamudi sem bil z opisom vožnje po naši domači "jamborni cesti", ki obide "postojnske ride". Lepo potovanje z Alenko Veber in odkrivanje lepot in znamenitosti naše dežele. In zdaj še ta nesreča z opisom poti po Slovaški. Kup zaostankov. Čemu bi se mučil, saj nisem več v službi, saj sem v pokoju. Naj bo torej spokojni pokoj. In sem nehal.
Zdaj sem pa ugotovil, da kar naprej nekaj pišem; nekaj za svojo rabo, nekaj na fejsbuku, včasih pošljem kaj v časopis. Zakaj ne bi, tako kot včasih, take reči priobčil tule in bi bilo vse na enem kupu? Po skoraj natanko enoletnem premoru sem spet tu. Evo, to je to.