Karakter

Minilo bo leto dni, kar smo v mali skupini petih upokojenih kolegov in kolegic, psihologov in psihologinj, poslušali predavanje našega dragega, kmalu zatem preminulega kolega Andreja Frančeškina, o njegovem originalnem testu karakterja (FTK - Frančeškinov test karakterja). Ker se bom morda k temu še vrnil, naj samo omenim, da je ta test za samoizpolnjevanje s tako imenovanim prisilnim izborom sestavljen iz pridevnikov, ki opisujejo osebnost, in ki jih je Frančeških izbral s posebnim računalniškim postopkom iz 16 znanih osebnostnih teorij. V naši razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, čemu je svoj test imenoval "test karakterja" in ne "test osebnosti". Kakšna je pravzaprav razlika med karakterjem in osebnostjo? Ob tem sta se pojavili dve stališči: prvo, da gre za sinonima; in drugo, da gre za dva različna pojma.

To drugo pojmovanje sem zagovarjal sam in tu bi rad navedel razmišljanje v prid tezi, da sta "karakter" in "osebnost" dva različna pojma. Drugotno je vprašanje, v kakšnem odnosu sta. Morda se delno prekrivata, morda sta v odnosu nadrejenosti-podrejenosti oziroma vključenosti.

Pomudimo se najprej pri etimologiji. Beseda karakter izvira iz grške besede haraktér (iz glagola haratto ali harasso, katerega tretji pomen je vdolbem, vrežem, vtisnem) in pomeni 1. kov, vtisk, pečat, podoba, znamenje. 2. izrazita lastnost, značaj, bistvo, kakovost, posebnost, znak. (A. Dokler, Grško-slovenski slovar).

SSKJ navaja 11 gesel z osnovo karakter-, to je kar obsežna družina pojmov. Geslo karakter ima tri pomene: 1. kar označuje človeka kot posameznika, zlasti v odnosu do ljudi, okolja, značaj. 2. oseba kot nosilec s prilastkom določenih negativnih lastnosti (razdvojen karakter, slab karakter) ali pozitivnih lastnosti (v tej družbi je malo karakterjev, ona ima karakter). 3. kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava (določiti karakter reke, pesmi). Iz Velikega slovarja tujk, CZ, navajam samo tisto, kar je navedno drugače kot v SSKJ. Karakter je v 2. pomenu: nrav, nravni lik, značaj človeka. -

Karakter torej pomeni značaj s poudarkom na nravnih (moralno-etičnih) značilnostih. Vidimo, da samo na osnovi etimologije ne moremo razsoditi, katera od prej omenjenih dveh teorij ima prav. Lahko pa zaznamo, da karakter izvorno etimološko pomeni tisto, kar je v človeka z vzgojo vtisnjeno, ne kar mu je po naravi dano. Tu smo pri starem problemu, kaj oblikuje človeka, "vzgoja ali narava" ("nature vs. nurture"), ki je načelno rešen s formulo: oboje plus samoaktivnost.

Zanimivo je, da se je psihološki študij osebnosti začel kot študij karakterja, ki pa so ga pojmovali ravno nasprotno od pojmovanja, ki ga zagovarjamo tukaj. Štirje klasični karakterji (značaji) so kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik. V resnici so to naravni temperamenti, ne z vzgojo oblikovani značaji.

S prej navedeno formulo "narava + vzgoja + samoaktivnost = osebnost" se je težišče raziskovanja preneslo na študij osebnosti. Ta pojem - v angleščini personality -  etimološko izvira iz latinskega persona, ki pomeni maska, to je, človeka, kakršen se kaže drugim, ne kakršen je v resnici sam pri sebi. To nadalje komplicira raziskovanje osebnosti. Vendar kaže, da je z omenjeno formulo uspelo vsaj nominalno prevladati dilemo "narava vs. vzgoja", kar se je izrazilo v tem, da se je nekdanje raziskovanje karakterja skoraj povsem umaknilo raziskovanju osebnosti. Karakter je postal zastarel pojem. Pogledal sem v dva učbenika psihologije osebnosti s konca devetdesetih let (Carver & Scheier, 1988; Pervin & John, 2001) in v indeksih nisem našel pojma karakter (character). To morda pomeni, da je psihologija kljub zatrjevanju, da je osebnost enotnost naravnih dispozicij in vzgoje, zanemarila vzgojni vidik osebnosti, tisto, kar imenujejo Nemci "Prägung", oblikovanje, vtisnjenje (moralnih vrlin).

Susan Cain (Tihi, MK Ljubljana 2014, str. 39) odločilno povzame družbeno-kulturno spremembo, ki se je zgodila v preteklem stoletju. "Kot se je izrazil vpliven kulturni zgodovinar Warren Susman, je Amerika od "kulture značaja" prešla h "kulturi osebnosti"... Citira Susmana:  "Moderno pojmovanje osebnosti se je izoblikovalo v začetku 20. stol. in se uveljavilo v obdobju po prvi svetovni vojni. Okoli leta 1930 je po besedah Gordona Allporta, enega zgodnejših psihologov osebnosti, zanimanje za "osebnost" doseglo "osupljive razsežnosti" (Susman (2003). Culture as History (str. 277), cit. po Caine 1968 /2014/). Caine nadaljuje: "V kulturi značaja je bil idealen posameznik resen, vzgojen in spoštovan. Pomemben ni bil vtis, ki ga je napravil človek v javnosti, temveč njegovo ravnanje v zasebnosti. Angleščina pred 19. stoletjem ni poznala besede "osebnost"; in pred 20. stoletjem o ljudeh niso govorili, da so "prijetna osebnost" (str. 39).
V novejšem času se je spet obnovilo zanimanje za moralno-etični vidik osebnosti, torej za človekov značaj ali karakter. Ponovno lahko beremo opredelitve, ki so bile izginile iz knjig o psihologiji osebnosti in so menda ostale le še v učbenikih pedagogike.

Značaj ali karakter bi lahko opredelili kot tisti del osebnosti, ki človeku omogoča kontrolo impulzov in odlašanje zadovoljitev; oboje je bistveno za moralno ravnanje in za uspešnost pri delu in v življenju. Za oblikovan (dobro skovan) značaj naj bi bili značilni empatija in samokontrola (Q. Wilson 1991). V tem pomenu se s študijem karakterja kot moralnega značaja danes ukvarjata "pozitivna psihologija" ("emocionalna inteligentnost") in psihologija morale (Kohlberg).

Dostavek (19. 9. 2024). Jack Miles, ki ni psiholog ampak urednik, kolumnist in književni kritik s teološko izobrazbo med drugimi študiji, na zanimiv način pojmuje in primerja karakter in osebnost (God: A Biography, London 1987). Osebnost so zanj - sklepamo iz sobesedila, saj tega pojma ne definira izrecno - bolj različne človekove vloge (tako nadaljuje izvorno pojmovanje osebnosti kot "maske"), karakter pa notranja narava, čustva in doživljanje. Karakter je tisto, kar povezuje različne človekove osebnosti. Karakter je področje notranje dinamike, notranjih bojev. Čim boj zapleteni so, čim več dela mora človek dan za dnem opravljati na sebi, tem bogatejši, tem močnejši karakter je. Miles piše: "Ljudje, ki samo spretno igrajo svoje vloge, so daleč od tega ideala: imajo osebnost – ali nabor osebnosti – nimajo pa karakterja. Nezapleteni, preprosti ljudje, ki vedo, kdo so, ne da bi iz tega delali cirkus, in brez pritoževanja sprejemajo svoje vloge, tudi niso blizu tega ideala. Morda občudujemo njihov notranji mir, a posnemali jih najbrž ne bomo. Ti so preveč zbrani okrog jedra – imajo karakter, a bolj malo osebnosti. Dolgočasijo nas, kot bi mi dolgočasili same sebe, če bi jim bili podobni." Krščanski Bog "združuje več osebnosti. Veliko preprosteje bi bilo, ko bi bil samo enotnost (samo karakter) ali samo mnogoterost (samo osebnost). Toda, je oboje in taka je tudi podoba človeka, ki izvira iz njega; zahteva oboje"(str. 6).

Starostnik in morje ali hiringirani mladarec

V Novicah Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, sem prebral naslednji prispevek:

“Mlajših ne imenujemo mladostniki, zakaj bi torej starejše imenovali starostniki? - Bi sami sebe poimenovali starostnik ali starostnica? Ne bi. Bi sprejeli strokovno poimenovanje starejši odrasli? Ni vam blizu, nesprejemljivo pa tudi ni. Novinarji naj raje uporabijo samostalnika moški ali ženska ter dodajo starost, če je potrebno. Izraz senior je slabšalen, kažejo rezultati raziskave Mednarodnega centra dolgoživosti.”

No, počasi. Mlajše v določenem starostnem  obdobju seveda imenujemo mladostniki in mladostnice. To je v psihologiji uveljavljeno poimenovanje (glej Psihologijo otroka in mladostnika). Zato je poimenovanje starostnik / starostnica po analogiji prav ustrezno, če se nanaša na osebe v definiranem starostnem razponu.

Bi samega sebe poimenovali starostnik? Kaj pomeni “poimenovati samega sebe”? Najprej pomeni dobesedno, ali se nazivam tako, kadar se pogovarjam sam s sabo. Kadar se tiho, a vse pogosteje tudi polglasno, pogovarjam s samim seboj, si praviloma rečem: ti bedak, ti neroda. Kadar sem posebej ljubezniv, si rečem: Blažek moj, ne lomi ga. Sebi torej nikoli ne rečem: Ej, ti, starostnik! Ej, ti, zakonec! Ti uporabnik! “Samega sebe poimenovati” lahko, dalje, pomeni, da se strinjam s poimenovanjem kategorije, v katero spadam. Ali se strinjam, da se kategoriji, v katero spadam, reče “starostniki”, ali bi bilo bolje reči “starci, starejši moški /ženske, starejši občani, seniorji, starejši odrasli” itd.? Rekel bom: kakor vam drago. Če pisatelj napiše, da “so starci ob večerih posedali pod lipo”, ne bom protestiral in zahteval naj napiše “starejši odrasli”. Tudi Hemingwaya ne bom popravljal v "Starostnik in morje". In ne bomo korigirali vse stare literature. Če policija sporoči, da so občani videli “starejšega moškega, ki je oprezal okrog banke”, ne bom protestiral. Tako izražanje je za policijo popolnoma primerno. Sam sem nekoč pisal o anketi med “starejšimi občani mesta Ljubljane”. Če se boste, sociologi, dogovorili, da je bolje reči ““anketa med “starejšimi odraslimi””, pa naj bo, se bom prilagodil. Če kino prijazno sporoči, da imajo ob torkih “seniorji” popust, me to samo razveseli. Nikakor se ne čutim užaljenega, prej počaščenega. “Junior”, “senior” je uveljavljeno razlikovanje v športu. Nič žaljivega ne vidim v tem. “Živko Leben, senior” ali “starejši”; dostavek k imenu je uveljavljena navada. “Živko Leben, starejši odrasli” ne bi šlo. Če mi žena reče “Ej, stari, a greva ven?” mi to zveni ljubkovalno. Če pri vstopanju v avtobus mlada mula reče “Ej, stari, kam se rineš”, me pa ima, da bi ji zabrusil kaj na isti ravni. Skratka, različne instance, v različnih okoliščinah in z različnimi nameni uporabljajo različna poimenovanja za starejšega človeka. To me ne moti, to daje življenju pestrost.

Na živce mi gre ta novodobna težnja k pretirani obzirnosti, k ublaženemu izražanju, k eufemizmom vseh vrst in povsod. Da ne bi koga prizadeli? Da bi bilo življenje videti lažje? Da bi bila človeku njegova težava lažja? Da se ne bi komu zamerili? Svoj čas smo se jezili na socialistični “novorek”, zdaj prizadevno uveljavljamo “politično korektni”, superobzirni novorek.

Zadnjič sem imel vnetje srednjega ušesa in, ko sem ga prebolel, sem se oglasil pri otologu, to je, pri otorinolaringologu. Na izvid je napisal “presbiacusis senilis”. “Presbiacusis” izvira iz grškega “presbys”, kar pomeni star, in “akouo”, kar pomeni slišim; po slovensko dobesedno pomeni starostni sluh ali, bolje, starostna naglušnost. V dno duše me je zabolel tisti povsem nepotrebni pleonastični latinski dostavek “senilis”. Prmejduš, saj (še) nisem senilen. Kakšna grobost! Hotel sem poklicati Medicinsko fakulteto, Slovensko zdravniško društvo in vse dohtarje, kar jih poznam. Tako vendarle ne gre, da človeka takole stigmatizirajo. Senilis. A ni kakšne lepše besede? “Slaboslušen” je preveč direktno in še besedo “slabo” vsebuje. To stigmatizira. Slušno-frekvenčna posebnost, slušna ublaženost, posebna slušnost, slušna fenomenalnost? Mogoče bi po zgledu “hendikepiranih” uvedli angleški izraz “hiringirani”? Naj poobzirimo vse medicinske diagnoze, ki so nesramno konkretne: amputatio - odrezali so mu... Kako grobo! Če bi rekli vsaj "skrajšali so mu..."

No, prenesimo to na področje starih. Vsekakor moramo opustiti besedo “star”, jo nadomestiti z bolj pozitivno: “žedolgomlad”, “večnomlad”. “karšemlad”, “mladarec”, “mladečnik”. “mladejšnik”, “dolgovečnik”, “dolgoživec”. “Univerza večnomladih”. Mogoče bi šlo z grščino: geront / geronta, geronec / geronka, geroni, geronci. Latinsko: senes - se ustavi pri ženski obliki: "senka", "senica". Ne gre. Sploh pa tisti Mednarodni center dolgoživosti ugotavlja, da koren "sen-" ne gre dobro v ušesa. Stari nočejo biti sen-iorji. Nočem biti sen-ilen!

Opomba:
Prevod naslova v staroslovenščino: naglušen starec

O profesorju Pavlu Kunaverju

V: V petek, 16.3., je bila v Slovanski knjižnici za Bežigradom predstavitev knjige Jurija Kunaverja o njegovem očetu profesorju Pavlu Kunaverju. Menda ste se udeležili tega dogodka?
O: Zaradi družinskih obveznosti sem prišel samo toliko, da sem pred začetkom kupil knjigo in pozdravil Jurija in druge svoje taborniške tovariše. Ničesar ne morem povedati o prireditvi.
V: Ste pa poznali profesorja Pavla Kunaverja?
O: Seveda. Bil je moj profesor zemljepisa v drugem razredu Klasične gimnazije in starešina Triglavske taborniške družine. Hodil sem z njim na izlete in večkrat taboril na taborih, ki jih je vodil.
V: Kakšen profesor je bil?
O: Pravzaprav je bil predmetni učitelj. Po učiteljišču je naredil še enoletno pedagoško akademijo na Dunaju. Ni imel možnosti, da bi študiral na univerzi. Mene je učil, mislim, v šolskem letu 1952-53.  Takrat je bil star že okrog 63 let. Zame  je bil dober učitelj. Je živahno razlagal, nazorno, uporabljal je episkop. Z episkopom je projeciral na platno slike iz National Geographic. Takrat te revije ni bilo v prosti prodaji. On je bil najbrž naročen nanjo, mogoče je moral za to imeti posebno dovoljenje. Skratka, kazal nam je slike, takrat ko še niti televizije ni bilo. Dal nam je risati zemljevide. Pri tem sem se posebej potrudil in me je pohvalil. On je najbrž želel, da bi narisali pregledne skice, na katerih bi označili poglavitne značilnosti površja: gorovja, reke, jezera, morja ipd. Jaz sem pa natančno prerisal in celo povečal zemljevid iz atlasa. Čeprav sem s tem najbrž zgrešil njegov didaktični smoter, me je moral pohvaliti.
V: To vam je prijalo?
O: Veste, da. Zelo sem ga spoštoval. Njegova pohvala mi je veliko pomenila. Bil je zahteven in strog. In iznajdljiv pri spraševanju.
V: Kako? Lahko navedete kak primer?
O: Nekoč je poklical k tabli sošolko in jo vprašal, kako se imenuje morje med Japonsko in Kitajsko.
V: Ni posebno težko, ne?
O: Če si vedel, ne. Če si lahko pogledal na zemljevid, bi tudi lahko prebral. Ampak mož je rekel: ne glejte na zemljevid. Ampak zemljevid je visel tam na tabli.
V: Je sošolka poškilila na zemljevid?
O: Sošolka je poškilila na zemljevid, toda zemljevid je bil v cirilici. Bili smo v Jugoslaviji in kakšen tak učni pripomoček je bil v cirilici. Mož je namenoma prinesel tak zemljevid.
V: Kaj je bilo potem?
O: Sošolka škili na zemljevid, profesor se muza za katedrom. Sošolka črkuje: žu- žu- žu-to mo- mo- mo-re. Žuto more, zaključi.
V: Najbrž v splošno veselje, razen njeno. Kakšen je bil profesor Kunaver kot taborniški vodja?
O: Naj povem še to, da mi je bilo pri njem všeč to, da ob ponedeljkih ni spraševal tistih, ki so bili v nedeljo z njim na izletu, ker je vedel, da se niso mogli učiti. Takrat smo imeli pouk tudi ob sobotah in je bila nedelja edini prosti dan. Ja, taborniški vodja. S tem v zvezi je kar nekaj dogodkov, ki so mi ostali v spominu, a naju bi predaleč odvedlo, če bi vse to pripovedoval. Zame, pa tudi za mnogo drugih je bila ta njegova vloga izredno pomembna; vzgojno pomembna, pomembna za naše odraščanje. On je bil očetovska figura, ki so mu zaupali tudi starši. Poznate taborniško organizacijo?
V: V glavnem.
O: Potem veste, da so osnovne enote vodi, ki se združujejo v družine ali čete itd. Profesor kot starešina ni vodil neposredno. Neposredno so nas vodili vodniki. Vodi so bili avtonomne osnovne enote. Tako je še zdaj. Starešina je skrbel, da je šla zadeva v glavnem v pravi smeri. Bil je moralna avtoriteta. Podobno je bilo tudi na taborjenjih. Življenje je temeljilo na samoorganizaciji, starešina je bil nekakšen varuh osnovnih načel in osnovnega reda.
V: Se spominjate kakšnega značilnega dogodka?
O: Saj pravim, tega je veliko, a naj navedem samo spomin na njegove slovite nagovore o hrani. Saj veste, takrat ni bilo izobilja, hrana na taborjenju je bila precej enolična. Kuhala nam je profesorjeva žena Henrietta-Jeti. Osnovne sestavine smo dobili iz zalog ameriških ali mednarodnih organizacij za pomoč deželam, prizadetim od vojne: mleko v prahu, riž, "Trumanova jajca" v prahu, marmelado ("pekmez") in podobno. Od časa do časa se je med taborečimi pojavilo nezadovoljstvo zaradi enolične hrane. Takrat je običajno na večernem zboru sledil nagovor starešine. V njem nas je najprej spomnil na to, kaj so jedli "naši partizani", nato pa tistim, "ki bi radi jedli zrezek", svetoval "naj kar grejo v hotel in plačajo".
V: Je zaleglo?
O: Seveda. Kaj pa naj bi. Mene hrana ni motila, tudi doma smo živeli skromno.
V: Najbrž se bova še vrnila k tej temi. Kako bi ocenili pomen profesorja Pavla Kunaverja?
O: Njegova zasluga za vzgojo mladine je ogromna. Zase lahko rečem, da mi je dejstvo, da sem bil pri tabornikih v njegovem okrilju v razvojnem oziru zelo koristilo, koristilo pri socializaciji. To je bila prava šola samostojnosti in odgovornosti, šola solidarnosti, kolektivnega življenja, varovanja narave da ne omenim mnogih znanj in veščin, ki mi še danes koristijo pri hoji in bivanju v naravi.

O "zrcalnem svetu"

Ob mnenju prof. dr. Andreje Gomboc z naslovom Zrcalni svet (Delo 8. 3. 18). V svojem članku si je kot astronomka zamislila planet, na katerem so med spoloma odnosi, ki so zrcalna, se pravi obratna slika odnosov na Zemlji. Moški so podrejena vrsta, ki ji vladajo ženske: imajo nižje plače, manj jih je v politiki, med znanstveniki itd. Prikazala je obratno sliko, a popolnoma verno. Vendar pa sem, ko sem prebral članek, pomislil: Čakaj, čakaj, a mi niso vse življenje komandirale ženske? V Delov PP29 sem namenil naslednje pismo.

Oglašam se iz zrcalnega sveta, v katerem so ženske nadrejene moškim, kot to opisuje prof. dr. Andreja Gomboc. Ta svet je zame realen. Vnaprej se zahvaljujem spoštovani gospe urednici PP29, če bo moje pismo objavila; če pa ne, se ji zahvaljujem za to, da sem ji mogel pisati. Želim ji veliko uspeha pri urejanju. Vse svoje življenje sem preživel v nesebičnem pa tudi preračunljivem varstvu žensk. Marsikdaj sem jim bil izročen na milost in nemilost. Mama je bila alfa in omega v naši družini, tudi za ata je bila alfa. Da bi me socializirali, so me zaupali nunam, ki so priletele iz nebes, pardon, vesolja, saj so imele na glavah letalne naprave s plahutajočimi krili. Tako sem se bal teh črnih žensk, da sem se ves dan drl in me potem niso več peljali tja. Kmalu pa sem prišel v roke učiteljic, strumnih, milih, ihtavih, razumnih, kakor je pač naneslo. Te so krojile mojo usodo v tedanji štiriletni osnovni šoli in jo dobro ukrojile. Bil sem jim všeč, ker sem "dal gmah" in sem znal. Vzgoja k pridnosti je vzgoja k pokornosti. Ko sem se začel voziti v mesto, v nižjo gimnazijo, so vsako jutro množično pričvekale na tramvaj moje sošolke, ki so se norčevale iz mene, ker sem bil fant. V gimnaziji je bilo ženskih oblastnic malo manj, med njimi tudi kakšna nekompetentna. V glavnem sem jih uspel voziti s skrbnim proučevanjem njihovih spraševalnih navad, s pohlevnostjo in fingiranim občudovanjem. V resnici sem trepetal pred njimi, saj so ti lahko uničile življenje. Na faksu res ni bilo veliko profesoric, če sploh kakšna, so me pa poniževale demonstratorke s svojo pretirano natančnostjo in storilnostnimi zahtevami in nemalo zavisti (kaj pa misliš, da si, če si moški). Na srečo me je moška naveza spravila skozi diplomski izpit. Že v prvi službi sem naletel na šefico, ki sem ji bil neposredno podrejen. Bila je razumna in me je marsičesa naučila (o hormonih ne bi govoril), ni pa me mogla obvarovati pred naslednjo službo. Tam sem padel v pravo žensko cesarstvo. Nazorno vam lahko predočim: pred mano polna predavalnica žensk s pričakujočimi očmi, tudi po sto in več, okoli mene kolegice, nad mano direktorica ali dekanica, kar koli že, tajnik (ženska je vztrajala, da je tajnik, ne tajnica), referentka, računovodkinja, administratorka - vsem sem moral streči in jim ugajati. Izpustil bom opisovanje domačih razmer. Mislite, da sem vsaj tam alfa? Haha. Še avta, edinega zatočišča avto-nomije, večinoma ne morem upravljati brez nadoblasti na desnem sedežu. Šele čisto pri koncu svoje poklicne kariere sem se dokopal do spodobnega položaja in nekaj oblasti. Navidezne. Naj ne mislijo, da jih nisem prečital: to, kar so počele, se imenuje izvajanje šibke moči (naj bo spredaj, saj smo ME za njim): podpisal sem, kar so mi prinesle na mizo, kaj pa naj bi drugega. Vse tiste številke so izračunale same med sabo, jaz sem pa podpisal. Lahko bi me peljale... Po upokojitvi sem se vpisal na tretjo univerzo, ki jo vodijo same ženske. Imam čudovito mlado profesorico in prijazne sošolke. Primerki moje vrste so že skoraj vsi izumrli. Zdaj samo čakam, kdaj bom prišel v roke kakšni strumni, žensko ozaveščeni in opolnomočeni negovalki. A so sploh še pripravljene negovati moške, izvajati ta tradicionalno ženski, torej preživet, slabo plačan in neugleden, skrbstveni poklic? Morda me dobi v roke Ahmed.

Kapo gor, kapo dol

Ob sedanjem prodoru hladnega zraka se je Delo v rubriki Pa še to prizanesljivo posmehnilo nasvetu zdravnikov, naj ne hodimo prepogosto ven in noter in naj se pokrijemo s kapo. "Kapo dol za strokovni odgovor", je jedko zapisalo.

Poprosil sem svojega internega zdravnika, ki ga imam ves čas pri sebi,  za res strokoven odgovor. Takole pravi: Ekspozicija temperaturam pod lediščem povzroči vazokonstrikcijo v eksponirani koži, prav tako v nazalnem in bronhialnem tubusu, kar vodi do amplifikacije sistemskega krvnega tlaka in pri prolongirani ekspoziciji do lokalnih lezij ali inflamatornih nukleusov. Komplikacije: rhinitis, sinusitis, angina, tonsilitis, otitis, bronhitis, pneumonia itd.. Pri kardiovaskularnih pacientih navaja kazuistika tudi ekstremno neugodne poteke (cursus letalis). Kot preventivo priporočamo habitacijo v temperiranih arealih in protekcijo s termično retentivnimi materiali, tako sistemsko kot lokalno.

Mislim, da vam je vaš dohtar kar prav povedal; med vrsticami, s tem da je odgovoril po domače, pa tudi, da ga takih reči ne sprašujte. V mojih časih smo znali s tem opraviti sami. Ni čudno, da so čakalnice polne.