Petersonov redukcionizem

Nadaljujem z obravnavo Petersonovih 12 pravil za življenje z opombo k razpravljanju v prejšnjem blogu.

Peterson ima za psihologa vprašljiv odnos do psihološke znanosti. Zajeda v njeno ozemlje in ga krči z dveh strani: s strani biologije ali nevrologije in s strani religije.

Sledi sodobnemu trendu ("mainstreamu") pojasnjevanja psiholoških pojavov z biološkimi (evolucijskimi) in nevrološkimi. Tako npr. pojasnjuje pojav antagonističnih odnosov med ljudmi in posledičnih hierarhičnih odnosov med njimi, odnosov med "zmagovalci" in "poraženci", z globoko vsajenimi biološkimi goni, ki jih opazimo že pri nižje razvitih živih bitjih, kot so npr. jastogi. V spopadih za ozemlje se zmagovalcem izloča serotonin, hormon ugodja, da ne rečem zmagoslavja, poražencem pa oksitocin, hormon neugodja, podrejenosti in pokorščine, ki zaliva njihove možgane v tolikšni meri, da jih po hudih ali večkratnih porazih razkroji. Peterson svetuje: bodite zmagovalci! Kaj bi drugega, če hočemo ohraniti možgane. Še več: zgodbo z jastogi s pridom uporabi tudi za razlaganje družbene stratifikacije. Naravno je, da se tistim na nižjih klinih družbene lestvice zaradi zalivanja z oksitocinom podrejenosti sčasoma okvarijo možgani, zato je med njimi več telesno in duševno bolnih itd. Če bi malo pomislil in pobrskal, bi najbrž v živalskem svetu našel tudi primere sodelovanja, ne le nasprotovanja, ne samo pri mravljah in čebelah. Sploh pa velja tudi v sociologiji pravilo, da se družbene pojave pojasnjuje sociološko, ne biološko. 

Ta redukcionizem je v resnici škandalozen. Freud, ki bi imel kot nevrolog po mladostni usmerjenosti "vso pravico" psihološke pojave, kot je bila histerija, razlagati nevrološko, jo je razlagal psihološko. Imel jo je za psihološki pojav, ki ga je pojasnjeval z drugimi psihološkimi pojavi, kot so resnične ali umišljene seksualne travme. Psihologija se zaveda tesne odvisnosti psihičnega od fiziološkega in nevrološkega in sprejema pojasnitve psihičnih pojavov z nevrološkimi, hkrati pa, če je načelna, ne odstopa od pojasnjevanja psihičnih pojavov z drugimi psihičnimi pojavi. Naj se vrnemo k histeriji. Gotovo se ob histeričnem "napadu" izločajo taki ali drugačni izločki, ki tako ali drugače vplivajo na značilnosti konverzivnega simptoma in celoten organizem. Naj se z njimi ukvarja nevrolog. Mogoče bo iznašel snov, ki bo bolniku ali bolnici omilila simptom; mogoče ga bo celo trajno otopila; vprašanje je, s kakšnimi posledicami za njeno duševno delovanje, njen značaj in smisel njenega življenja. Če kot Freud vztrajamo pri psihološkem pojasnjevanju, bo bolnica v psihoanalitičnem ali podobnem psihoterapevtskem postopku svojo travmo v ublaženi obliki podoživela, izživela, prevladala in ves proces vključila kot življenjsko izkušnjo v svojo osebnost, kar jo bo kot osebnost in značaj obogatilo in okrepilo. Petersonu v zagovor naj pripomnim, da se očitno ne zaveda svojega redukcionizma, ker je ta danes tako splošen, da se zdi, kot da je taka, na fiziologijo in evolucijsko biologijo reducirana psihologija, edino znanstvena, saj je povsem materialistična, ko razlaga psihološke pojave, ki se ljudem zdijo neoprijemljivi, z meseno trdnimi možganskimi in drugimi snovnimi pojavi.

Drugo orožje s katerim psiholog Peterson krči ozemlje psihologije, je religija. To se jasno kaže na primeru človekove vesti. Za Petersona je vest od Boga; vest Razkolnikova in zavest o grehu, ki sledi prekršitvi božjih zapovedi. Niti besedice o psihološkem znanstvenem raziskovanju moralnega doživljanja in vedenja. Od univerzitetnega profesorja psihologije vsekakor upravičeno pričakujemo, da bo pri pojasnjevanju morale in etike ostal na tleh psihologije, naj bo religiozno veren ali ne. Lahko bi upošteval raziskovanja Piageta ali Lawrenca Kohlberga o stopnjah moralnega razvoja in desetine ali stotine drugih raziskovalcev psihologije morale, altruizma, empatije, prosocialnega vedenja itd. Tudi filozofija ima o tem veliko povedati in se je nanjo kot mišljenje bolje sklicevati kot na religijo. Najslabše spričevalo za znanstvenika je, če pri pojasnjevanju psiholoških pojavov na pomoč takoj pokliče Boga. Najmanj, kar se pričakuje, je jasno razlikovanje psihološkega in teološkega vidika (kot npr. v delu B. Simonič, Empatija, BF/FDI, Lj.,2010)

S to kombinacijo skrajno materialističnega in skrajno idealističnega pristopa spodmika Peterson tla predvsem samemu sebi kot profesorju psihologije, kajti znanstveno psihološko raziskovanje se brez posebne škode tudi brez njegovega religioznega prispevka nadaljuje tudi na področju moralnega in etičnega doživljanja in ravnanja pa tudi pri pojasnjevanju vere in religioznega doživljanja. 

O Petersonu, veri in vesti

Petersonovo knjigo 12 pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki. A že včeraj sem naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).

Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli." (str. 103-104)

Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina moralna instanca.

Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html

Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.

Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.

Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.

Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako, kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y = a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti. Poimenovanje. Flatus vocis.

Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)

Dostojevski je priljubljen za utemljevanje Boga. V njegovem romanu Bratje Karamazovi eden od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J. Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.

V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.

Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.

Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.

Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.

O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.

Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?

Življenjsko usmerjanje (life couching)

V zadnjem času sem se po literaturi seznanil z nekaj primeri tako imenovanega "life couchinga" ali življenjskega usmerjanja. Ti tečaji so v glavnem koristni za usmerjanje v življenju in osebnostno rast, vsebujejo pa različne poudarke in pri konkretni izvedbi lahko prevlada eden ali drugi. Mislim predvsem na to, da so eni bolj površni, drugi pa bolj poglobljeni. Poglejmo si to razliko.

Pri prvem poudarku je tečaj življenjskega usmerjanja (TŽU)  sredstvo ali pomoč pri doseganju klientovih želja, kot jih ta izraža. Želi postati smučarski prvak, torej mu pomagajmo, da bo to postal. Dekle si želi voziti motor, torej ji pomagajmo, da si bo upala kupiti motor, se naučila voziti ga in se odpeljala na potovanje z motorjem. Odstranimo ji pomisleke in zadržke, dajmo ji tehnike, da se osvobodi zavor, postrezimo ji s primernimi "afirmacijami", da zapusti svojo "cono udobja", se nauči voziti motor in tvega potovanje z njim.

Pri drugem poudarku pa v tečaju reflektiramo izraženo željo klienta. Ali res želi postati smučarski prvak, ne glede na svoja globlja nagnjenja in naravne darove? Se morda ne skriva za to njegovo željo le želja ustreči staršem, ki bi radi videli sina-šampiona? Čigavo željo uresničuje? Kam ga v resnici vleče? Vprašamo se, kaj pomeni želja dekleta ali ženske, ki si želi voziti motor? Morda je ta želja izraz globlje želje po svobodi, po begu iz utesnjenosti, po samostojnem obvladovanju svojega življenja. Potem ko se zave pomena svoje želje po motorju, to je globlje želje, ima na izbiro več možnosti: še vedno lahko vztraja v želji po motorju, lahko pa svojo željo po svobodi in obvladovanju svojega življenja uresniči na druge načine: lahko se odseli od staršev, loči od partnerja, preseli v drug kraj ipd. 

V sedanjem času, v času narcistične kulture, imamo opraviti z narcisističnimi željami. Vsak bi rad postal pevec, plesalec, igralec, športni šampion; da bi se pokazal na televiziji, da bi mu ljudje ploskali in ga občudovali. Poleg njih pa so ljudje, ki nikoli niso doživeli soja žarometov, in ga nikoli ne bojo, pa jim ob prvih snežinkah zaigra srce in takoj ko je na pobočju dovolj snega, odhitijo na dričanje. In ljudje, ki ob prvih taktih muzike zaplešejo, če jih kdo gleda ali ne. Seveda je naravno, da si tisti, ki mu gre to dobro od nog, zaželi, da bi svojo veščino pokazal tudi drugim in se v njej izpopolnil do vrhunca.

Dober tečaj življenjskega usmerjanja ni samo pomoč pri "uresničevanju sanj" ampak osvetlitev teh sanj. Dober tečaj pomaga človeku, da se zave, kaj so njegove prave naravne težnje, kaj pa izkrivljene težnje ali posnemanje drugih ali izpolnjevanje njihovih pričakovanj. 

Na sliki je primernejši poudarek TŽU prikazan s krepkejšo črto.

Bi življenjskemu usmerjanju ali 'life couchingu' lahko rekli 'ortobiotika', veda in praksa pravilnega življenja?