Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.

Potovanje po Umbriji (2)

6. april 2019. Sobota. Dan drugi. Perugia - Todi - Deruta. 

Sinoči smo dan sklenili z večerjo v Chocohotelu v Perugi, kjer smo se nastanili. Choco-, ker je posvečen čokoladi, ki je nekakšen zaščitni znak Perugie. Vse v sobi je čokoladne barve, tudi ali predvsem posteljno pregrinjalo potiskano s "čokolado" v več jezikih in pisavah. Večerja s petimi hodi: predjed z narezkom prekajenih reči, prvi krožnik testenin, umbrijskih špagetov (umbricelli), drugi krožnik testenin; mikro-tanek odrezek telečje rolade s popečenimi nekaj koščki krompirja, čokoladna sladica. Nič solate, smo se hudovali. Ja, nimajo navade. Tako je pač v drugi deželi: druga hrana. Poplaknili smo z nekaj požirki okusne hišne črnine.

Zjutraj smo se napotili na ogled mesta. Doma sem si predstavljal, da je Perugia bolj ali manj v ravnini, zato je sledilo prvo presenečenje. Mesto zavzema pobočje in vrh griča, ki je na nadmorski višini nekaj manj kot 500 m. Odličen zrak. Gor sicer vodi cesta, a avtobus je raje ostal spodaj, mi pa smo ubrali drugo možnost: tekoče stopnice. Po več etapah tekočih stopnic smo se znašli v visoki, mračni, kamniti avli in hodnikih trdnjave Rocca Paolina, ki jo je v 16. stol. dal zgraditi papež Pavel III. Od nekdanje trdnjave so ostale le kleti papeške palače, kjer so danes v skrivnostnih hodnikih tu in tam postavljene skulpture. 

 

Iz tega podzemlja smo se skozi Porta Marzia, ki so del etruščanskega obzidja iz 3. stol. p.n.š., vzpeli v prijeten razgleden park, posvečen Giosueju Carducciju, znamenitemu pesniku.

Oh bella a' suoi be' dí Rocca Paolina

Co' baluardi lunghi e i sproni a sghembo!

O prelepa svojih dni Skala Pavelska

z dolgimi okopi in mogočnimi stebri!

Tu je pesnikova bista, parku pa gospoduje monumentalna skulptura velikega slikarja, peružana Pietra Vannuccija z nadimkom Perugino. S terase je lep razgled na strehe Perugie. Že tu sem opazil: v starem delu mesta ni strehe, ki bi izstopala po barvi ali kritini. Vse je v naravni barvi strešnikov. Nič vijoličastega, nič prosojno, zelenkasto plastičnega. kot pri nas. Nobene samovolje, strog red kar tiče arhitekturne dediščine. 

 

Znajdemo se pred palačo provincialne uprave, pred njo kralj "osvoboditelj", Viktor Emmanuel II, na konju, nasproti bus z napisom VOZIM NA METAN. Naslednji korak: Collegio di Cambio. To so prostori srednjeveškega ceha (gilde ali korporacije) bankirjev, ki si je v 15. stol. pridobila toliko moči, da so ji dodelili prostore v pretorski palači. V temnorjav les oblečene stene s klopmi ob straneh, po katerih so posedali finančniki in se posvetovali o vrednosti denarja in kreditih, so nad leseno oblogo skupaj s stropom okrašene s freskami Perugina, med njimi "Hrabrost in zmernost nad šestimi antičnimi junaki in Preudarnost in Pravičnost nad šestimi antičnimi modrimi. In še več takega in podobnega. Perugino je bil takrat na vrhuncu svoje slikarske moči. V bližini je Krstilnica (Capella del Battistero) s freskami drugih slikarjev.

 

Ko smo se spet znašli v bližini osrednjega trga, smo opazili razoglavega moža,  oblečenega v raševinasto kuto, skrbno sešito iz kosov jute, očitno meniha, bosonogega na kamnitem tlaku; zjutraj je bilo blizu ničle. Moji sopotniki so ga ogovorili. Govoril je dobro angleško, z nekaterimi v materinski italijanščini. Ko smo rekli, da smo iz Slovenije, je povedal, da je bil v Stični, da pozna Slovenijo. Ponujal je brošuro z naslovom O deželi Asiški in o Frančišku, o preroškem duhu (Dalla terra di Assisi e di Francesco lo Spirito di profezia). Dali smo mu nekaj drobiža vbogajme. Ko so se drugi že oddaljili, sem ga vprašal: Kako to, da ste bosi? Mrzlo je. - Faccio penitenzia, il mondo va male. Ah, pokoro delam, svetu gre slabo. - Kasneje, ko smo že prišli iz Narodne galerije, je možak na ves glas pridigal s terase stopnišča pred vhodom v Pretorsko palačo. Bil sem preveč oddaljen, da bi kaj razločnega slišal in razumel. Ja, svetu res ne gre dobro. Spomnil sem se na Savonarolo: penitentiam agite! 

 

Še korak do kapele San Severo s freskami Raffaela in Perugina. 

Naslednja ura je bila namenjena ogledu etruščanskega vodnjaka (Il pozzo etrusco). Z urejenega predprostora, kjer smo si lahko ogledali video o tem čudu etruščanske tehnologije, smo se skozi vrtljivo zaporo spustili v zgornjo komoro vodnjaka. Vodnjak je v celoti globok ali visok 37 m. Od tega je samo manjši del, dober meter nad zemljo v obliki dokaj običajnega vodnjaka ("štirne"). Del, ki je pod zemljo, se deli približno na pol: zgornji del zavzema kamnita, obzidana komora premera 5 m, približno na ravni kletnih prostorov palače. Tam so tudi uredili "most" za obiskovalce, ki jo prečka. Spodnji del, "cev" ima premer 3,5 m in sega do globine še kakih 15 m. V vodnjaku je voda - videli smo gladino - ki priteka iz treh podzemeljskih izvirov. Posebno umetelen je strop ali streha komore, tik pod površjem. Držijo jo prečni nosilci iz travertina, spojeni s premišljenimi rezi na suho, brez kakršnekoli malte. Vzdržali so kakih dva tisoč tristo let. Kako so vedeli, kje kopati; kako so kopali, kako zidali, kako so uredili zajemanje vode?

 

V Narodni galeriji Umbrije (Galleria Nazionale della Umbria) je stalna zbirka slik, oltarnih slik - diptihi, triptihi, poliptihi: Benozzo Gozzoli, Piero della Francesca, Beato Angelico, Verrocchio, Mantegna, potem vrsta imen, ki nam, nepoznavalcem, nič ne pomenijo, pa seveda Perugino in Pintoricchio, Umbrijca, Peružana. Religiozna vsebina, vse mogoče svete osebe in zgodbe. Preveč za eno uro. Spodaj je priložnostna razstava, katere naslov se mi je zdel na prvi pogled zagoneten Bolle di sapone. Razvozlam: milni mehurčki. Poglejmo. Kako sijajna ideja! Kako so slikarji, od kadar pomnimo, znali naslikati milne mehurčke. Vrsta slik, na katerih so upodobljeni prizori spuščanja milnih mehurčkov. Očitno so jih otroci spuščali od nekdaj. Zato, da naslikaš milni mehurček, je potrebno nekaj veščine. Kako jim je uspelo? Z modernim slikarstvom se upodabljanje milnega mehurčka neha, kajti ni več okrogel prozoren mehurček ampak kub ali kakšna drugačna vijuga. Sploh pa nezanimiv predmet. Najbolj zanimiva se mi je zdela slika, ki prikazuje družino Isaaka Newtona. Newton sedi za pisalno mizo s svojimi spisi, sinček pa v materinem varstvu spušča milne mehurčke. Skozi lepo gotsko okno pade na mehurček sončni žarek in mehurček zablesti v mavričnih barvah. Aha-Erlebniss! Isaaku se posveti: lom svetlobe, disperzija svetlobe - njegova teorija optike je rojena! 

Nimava več moči, da bi vstopila v katedralo. Sedeva na nadzidek ob njej in pomalicava. Kasneje, ko nam sopotniki opišejo, kakšna je, nama je žal. Ob osrednjem vodnjaku se zberemo za odhod. Dol se peljemo z mini-metrojem. Njegova proga je dolga okoli 3 km. Po njej vozi okrog 25 samovozečih vagonov, dolgih 5 m, za 25 oseb. Metro ima sedem postaj.Tehnično je pravzaprav vzpenjača, podobna kot na naš Grad. Urejena je pa prav imenitno. S tekočimi stopnicami in mini-metrojem so Peružani učinkovito preprečili nadomestili promet v središču mesta.

Nekaj kilometrov iz Perugie se ustavimo ob etruščanski grobnici družine Volumni (Ippogeo dei Volumni). Po stopnicah, ki vodijo v globino, se spustimo v grobnico: osrednji prostor in nekaj stranskih sob. Zdaj je prazno; kar je bilo ohranjenega notri, je po muzejih. Zgoraj so v prostoru okrog stopnic razmeščene kamnite žare z reliefi. Nekdo je to raziskoval, klasificiral žare in jih opremil z nalepkami različnih barv. Mnoge od razstavljenih žar imajo zunaj izklesane reliefe, ki prikazujejo junaške prizore iz življenja pokojnika. Nad stopnicami lesen strop, rekonstrukcija etruščanskega vzorca. Svet, ki ga ni več. je pa bil, tako resničen kot naš.

   

Todi je mesto kakih 40 km južno od Perugie v smeri proti Terniju. Tam so glavna znamenitost iz časa Rimljanov podzemske cisterne za vodo, ki so jih odkrili nedavno in usposobili za ogled. Menda so se tam naseljevali rimski veterani, odsluženi vojaki. Hiše naj bi postavili na obeh straneh blago zaobljene doline. Ob obeh robovih doline, vzhodnem in zahodnem, so sezidali dve vrsti cistern. Vsaka cisterna je bila dolga 8 m, široka 3,5 m in visoka slabih 8 m. V vrsto so postavili po 12 cistern, tako da je vrsta dolga do 100 m. Zidali so tako, da so zdrobljeno okoliško kamnino vezali z v prah zdrobljeno vulkansko kamnino, "pozzolano", pomešano z vodo. To je dalo malto, ki je dobro vezala, tako da so cisterne zdržale do danes. Marsikatera je potem služila kot temelj hiše. Ko so sezidali vse cisterne, so prostor med njimi, dolino, zasuli in vse izravnali. Tako je nastal sedanji trg. Bili smo v eni teh delnih cistern. Dobro držijo.

Todi je znamenit tudi kot rojstni kraj enega prvih italijanskih pesnikov, Jacoponeja, pesnika verskih hvalnic, Laudi. Kakih 90 so jih nedvomno pripisali njemu. Njegov spomenik je ob poti k drugi znamenitosti, to je gotska cerkev sv. Fortunata iz 12. stol. S ceste je videti pročelje - vsaj meni se je zdelo - kot kake moderne cerkve. Notranjost pa je po obliki obokov in stebrov gotska, a bela in svetla.

 

Nazajgrede smo se ustavili še v Deruti, mestecu z lončarsko tradicijo, kajti tu okoli je veliko dobre gline. Kar ob cesti je lončarska delavnica s trgovino. Tu izdelujejo znamenito majoliko. Prepričan sem bil, da je "majolika" pristen slovenski izraz, kajti kako bi drugače mogla ob tuji besedi nastati tako ganljivo vzpodbudna pesem, kot je Majol'ka bod pozdravlena, majolka, majolka, majol- majol-čica. Pa ni slovenska. Tehniko izdelovanja lončenih predmetov so iz španske Majorce prinesli v Italijo, kjer zdaj pravijo, da delajo lončevino v slogu "majolica". Majolika torej ne pomeni posebno oblikovanega vrčka za vino, ampak glazurno tehniko. Na lončene predmete nanesejo posebne vrste lošč, ki jim da bleščečo površino. Vsega je polno, od ploščic s slikami in napisi, preko krožničkov do različnega posodja. Naši arhitekti so rekli, da je vse skupaj kič. No, zunaj so bile vrtne posode za rastlinje, nepološčene. Tisto je bilo videti kar spodobno. Od našega pomena besede "majol'ka" seveda ne odstopamo.

 

Potovanje po Umbriji (1)

Kar se mi je zgodilo po tokratnem potovanju, se mi še ni zgodilo. Ko sem prišel domov, se mi je vse pomešalo: trgi, cerkve, galerije, freske, fontane, vodnjaki, večerje, žičnice in tekoče stopnice, bari in kapučini, trdnjave, nadvozi in podvozi, imena krajev, znamenitosti in znamenitih. Kje smo bili, kaj sem doživel? Ko sem danes to omenil moji sošolki na tretji univerzi, vrstnici, je rekla: Meni tudi. To mi je bilo v olajšanje. Že štirinajst dni z muko spravljam skupaj podatke, spomine, občutja. Ne vem, kaj bo nastalo. Rad bi povedal, kje smo bili, kakšna je ta dežela in kaj smo doživeli. Kaj sem doživel? Boh pomagaj, da si prikličem v zavest, ne da bi preveč prepisoval wikipedijo. Ves čas sem fotografiral. Fotke so razvrščene po času posnetka; to mi je v veliko pomoč. Nekaj sem si zapisoval v zveščič; ne dovolj, ker sem mislil, da si bom itak zapomnil. Ja. Čemu sploh? Ker nočem, da bi kar tako utonilo v pozabo. Rad bi postavil nekaj klicajev. 

5. april 2019. Dan prvi. Ljubljana - Bologna - Castiglione del Lago (Trasimeno) - Cortona. 

Trazimensko jezero. Bitka pri Trazimenskem jezeru. Ko smo se o nameravanem potovanju pogovarjali v skupini tečaja italijanščine, sem zinil, da so tam Rimljani premagali Hanibala. Bilo je seveda obratno. Ponovimo. Druga punska vojna. Hanibal je prekoračil Alpe in se namenil nad Rim. Uspešno napreduje. Rimljani doživljajo poraz za porazom (Ticino, Trebia). Rim je treba ubraniti. Hanibalu na pot naj bi se postavila vojska pod dvema konzuloma. Eden od njiju je plebejski konzul Gaj Servilij. Vase zaverovan, nepremišljen, ambiciozen možak. Najbrž si misli: Pokazal bom patricijem, kaj zmore navaden plebejec. Z dvema legijama tabori pri današnjem Arezzu, jugovzhodno od Firenc. Čaka na primerno priliko. Tuhta, kako bi prestregel Hanibala. Hanibal ga prehiti, pustoši povsod okoli na svoji poti proti jugu, da bi izzval Rimljane. Odreže Serviliju pot do Rima in vse komunikacije z Rimom. Sodobni strokovnjaki za vojne pravijo: prvi opisani primer taktičnega "obrata" (turning movement). Besni Servilij ne počaka drugega konzula z vojsko, ampak se zapodi za Hanibalom. Ta pride v bližino Trazimenskega jezera, tja, kjer se gričevje najbolj približa jezeru. Rimljanom nastavi past. Svojo vojsko, ki jo je dopolnil z vojaki ljudstev, ki jih je podjarmil in pridobil na poti, ker sovražijo rimske osvajalce, razporedi v gozdu na severni strani jezera. Med gozdom in jezerom je le ozek prehod, skozi katerega gre pot proti Perusii (Perugia) in dalje proti Rimu. Tu skozi morajo Rimljani. Štirideset tisoč (drugi: 55.000) Kartažanov ali Puncev proti  kakim trideset tisoč Rimljanom (ne držite me za besedo, preverite po zanesljivih virih). V zgodnjem jutru, 21. junija 217 p.n.š., v gosti megli, žene Servilij vojake skozi prehod, da bi se nekje v ravnini spopadli s Kartažani, kot si predstavlja Servilij. Ko je glavnina na najožjem delu, Kartažani napadejo in zaprejo Rimljanom pot naprej in umik nazaj. Zmeda med Rimljani. Ne boj, mesarsko klanje. Kartažani pokoljejo Rimljane in jih potisnejo v jezero. Konzula Servilija maščevalni Kelt Dukarij prebode s sulico, kot poroča Livij. Reši se predhodnica okoli šest tisoč mož in se zateče v Etrurijo, kjer se kasneje preda Kartažanom.  Pobitih je 15.000 Rimljanov in 1500 do 2500 Puncev. Nekateri pravijo, da je bila to največja zaseda v zgodovini; zaseda s celo vojsko, ki je uničila celo vojsko nasprotnika. Zdaj vem, kaj se je zgodilo nekega meglenega jutra, na prvi poletni dan, v tihi pokrajini ob spokojnem jezeru.

Iz daljave smo videli tisti gozd. Kraji tam okoli nosijo zlovešča imena: Ossaia (kostnica), Sanguinea (krvava), Macchie (zvijača). Recimo, no.  

Trazimensko jezero z Levje trdnjave Friderika II

Trasimensko jezero je z 128 m2 največje jezero osrednje Italije, četrto med italijanskimi jezeri. Je precej plitvo, povprečna globina je okoli 4 m, največja do 6 m. Leži v amfiteatru vinorodnega gričevja (Colli Trasimeni). Na zahod se odpira v Val di Chiana. Je tektonskega izvora. Napajajo ga deževnica in več krajših rečic in potokov, nekateri od njih so speljani v umeten dotok. Jezero ima naravni odtok, poleg tega pa umetni prekop odvaja odvečno vodo v reko Nestore. V zgodovini je namreč jezero poplavljalo, zato so že Rimljani uredili umetni odtok v Tibero. S to težavo se je ukvarjal tudi Leonardo da Vinci. Zaradi svoje plitvosti in narave dotokov je jezero ekološko občutljivo. Neprestano niha med preveč in premalo vode, tako da skozi stoletja neprestano regulirajo dotok in odtok vode s preusmerjanjem dotokov in gradnjo odtokov. V jezeru so trije otoki, Veliki, Mali in Prašni (? polve/re/se). En zaliv z delom obale, kjer je ornitološka opazovalnica, je zavarovano območje narave.

Castiglione del Lago. Na zahodni obali moli v jezero polotok, bolje skalnat rt, "Levja skala", nekoč četrti otok v jezeru, na katerega je lepi in bistri sokolar, mogočni Friderik II Hohenstaufovec, postavil grad (1247), "Levjo trdnjavo", trapezoidnega, pravzaprav peterokotnega tlorisa s štirimi stolpi. Od severnega stolpa do palače Corgna vodi obrambni zid. Zgrajen je kot ozek, pokrit hodnik s strelnimi linami na severni strani. Po njem smo se sprehodili do sevenega stolpa, od koder je razgled na jezero. Danes se skozi ozki hodnik prerivajo turisti, nekoč pa naj bi tu stali lokostrelci, kasneje pa arkebuzirji in mušketirji. Če sploh, kajti viri ne poročajo o kakih obleganjih. Je pa ta hodnik služil tudi kot skrivni "rov" za pobeg iz palače Corgna. Za časa Friderika II je bil mir, kasneje je področje pripadlo papeški državi in grad je bil v lasti sorodnikov papeža Julija III. Sicer vodi v grad troje vrat: peružanska, florentinska in sienska vrata. Kaže, da je grad že nekoč, tako kot danes, s sosednjo palačo Corgna služil bolj kulturi in politiki kot vojskovanju. Z izjemo druge svetovne vojne, ko je bila v Castiglione del Lago italijanska pilotska šola. Tu se je tudi - kot obramba pred prodiranjem zaveznikov leta 1944 - začenjala nemška obrambna, "gotska" linija, ki je potekala preko Apeninov.

Palača Corgna, "vojvodska palača", na zunaj dokaj neugledno kamnito poslopje z zazidanimi pritličnimi okni in zamreženimi podstrešnimi, ki bolj spominja na kako zapuščeno skladišče, je, kot piše wiki, edina, mala "kraljevska" rezidenca v Umbriji. V 16. in 17. stol. je bila v resnici rezidenca oblastnikov tega področja, peružanske družine Corgna. Notranjost je, nasprotno zunanjosti, prav bleščeče opremljena s freskami, med njimi tudi Niccoloja Circignanija, z vzdevkom Pomarancio v Enejevi dvorani. Večino fresk pa je naslikal žanrski slikar vsakdanjih prizorov Salvio Salvini. V veliki dvorani so freske, ki slavijo kondotjera Ascanio I Corgna, npr. freska, ki prikazuje njegov dvoboj z Giovannijem Taddei. 

V "Jupitrovi dvorani" so freske iz rimske mitologije, npr. Parisova sodba. 

V eni od dvoran nas je presenetila priložnostna razstava grafik (litografij) Marca Chagalla (Moiše Zaharoviča Šagala iz Ljozne pri Vitebsku), ki je, mogoče z drugačnim izborom, gostovala tudi pri nas, v Lendavi. 

Marc Cgagall, Avtoportret

Cortona je mestece severno od Trazimenskega jezera, že v deželi Marche. Tja smo se zapeljali, da bi si ogledali etruščanski zid. Od kod in kako so v tistih časih privlekli te ogromne kamne?

Cortona pa je tudi rojstni kraj in bivališče slovitega slikarja Luca Signorellija (1450 - 1523), ki se je rodil tu kot Luca d'Egidio di Ventura in je med drugim poslikal katedralo v Orvietu. Tu v Cortoni, v palači Corgna, nisem videl kakega njegovega dela, nekaj slik hranijo v krajevnem muzeju (olje Objokovanje mrtvega Kristusa). Meni je bolj znan kot tisti Signorelli, katerega imena se Sigmund Freud na poti iz Dubrovnika v pogovoru s sopotnikom nikakor ni mogel spomniti. Na misel sta mu vztrajno prihajali imeni Botticelli in Boltraffio. Freud je pojasnil ta izpad spomina z vmešavanjem prejšnje teme pogovora. S sopotnikom sta govorila o Bosni in o navadah tamkajšnjih Turkov. Freud je hotel spregovoriti o pomenu seksa pri Turkih, a je to temo potlačil kot neprimerno v tem položaju; spomnil pa se je tudi na samomor nekega svojega pacienta v tirolskem mestecu Trafoio zaradi težav s spolnostjo, a je tudi ta spomin potlačil. Vse to mu je udarilo na dan kot zmotno ime: Bo(sna)-Traf(oio) - Boltraffio. Približno tako. Signorelli je bil v Cortoni v "svetu osemnajsterih", torej v starešinstvu mesta. Prijateljeval je z drugimi umbrijskimi slikarji, Pinturicchijem, Peruginom, pa tudi širše, z Bramantejem in Michelangelom. Živel je tu; hodil po teh ulicah, upravljal to mesto. Tudi umrl je tu v Cortoni. Signorelli. (Upam, da si bom zapomnil.)

Ali me lahko obsede hudič?

Zavedam se precejšnje lahkomiselnosti tega vprašanja. S temi besedami in s temi mislimi se ne gre igrati. Ne pravijo zaman v cerkvi, da naj se božjega imena ne izreka po nemarnem. Najbrž isto velja za... Utegnejo se zbuditi skrite sile v svetu ali - v meni. In potem se vprašano uresniči. Spominjam se filma o britanskih vojnih ujetnikih med drugo svetovno vojno, ki so bili zaprti v nacističnem "Offlagu" (Offizierlager), taborišču oziroma zaporu na gradu Colditz (Schloss Colditz, Colditz Castle) na Saškem. Zaporniki so skušali na različne načine pobegniti. Ne vem, če se je kak pobeg posrečil, a priprave na pobeg so jih vzdrževale v duševni in telesni kondiciji. Eden od njih se je odločil za poseben trik. Pretvarjal se bo, da je duševno bolan. Posebna obravnava, ki je bo zaradi svojega stanja deležen, mu bo morda ponudila možnost za beg. Tako se je vživel v svojo vlogo shizofrenika, da so ob koncu vojne osvoboditelji med več sto oficirji našli tudi oficirja s shizofrenijo. Simulacija je neopazno zdrsnila v resničnost. Torej: previdno s tem. Vseeno me nekaj sili, da si o teh rečeh, o obsedenosti, pridem na jasno.

Pred leti sem vodil seminar z magistrskimi študenti socialne pedagogike. Ne vem, kako in zakaj, a pogovor je nanesel na obsedenost in eksorcizem, izganjanje hudiča. Mislim, da so takrat časopisi pisali o duhovnu-eksorcistu na Vipavskem Svetem Križu. Ker struktura univerze določa, da profesor vse ve, sem se tudi jaz hotel pokazati vsevednega. Vtaknil sem se v razpravo. Oprl sem se na svoje šolsko vedenje o psihoanalizi, ki se ga vsaj nekaj od psihologa pričakuje. Po mojem, sem rekel, se obsedenost pojavi pri ljudeh, ki so nekoč verovali v Boga, pa so zdvomili vanj, ali pa so si omadeževali dušo z besedami ali dejanji proti Bogu. Nekje v njih pa je še vedno skrita nekdanja vera in pestijo jih močni nezavedni občutki greha in krivde. To nezavedno se pokaže v obliki pošasti, ki jih tlači, mori, krivi in premetava, da padajo po tleh in jim pride pena na usta. Pa nimajo epilepsije. Ko se podvržejo obredu izganjanja hudiča, izganjalec hudega duha izzove, s tem izzove "napad", nato ga z obrednimi posvečenimi besedami in pripomočki izžene in trpečega oprosti nadloge. Hudi duh je šel, grehi so nesrečnežu odpuščeni in spet se lahko čuti del skupnosti verujočih. Kakšno olajšanje, kakšna sreča! Mogoče sem to misel tedaj, v seminarju, izrekel bolj na kratko, a v bistvu tako. Povedal sem svoje laično mnenje. "Pojma nimate", se je oglasil neki študent. Dober študent. Najboljši. Osupnil sem. V seminarju grobna tišina. Videl sem, da fant misli resno, da ve nekaj, česar jaz ne, in da se je pripravljen spopasti ne glede na posledice. Zaslutil sem, da ga vodi močna vera. Preblisknilo me je: v zadevah vere se ne spopadam. Umolknil sem. Tudi on ni nadaljeval in ni utemeljil svoje obtožbe. Čutil sem, da mi študentje, ki so svojega kolega gotovo poznali bolje od mene, mojega umika niso zamerili. Spremenili smo temo. 

Ko pa sem zadnjič v reviji Global (4/2019) naletel na članek o eksorcizmu, preveden iz amer. revije Atlantic Monthly, sem se spomnil na ta dogodek in sklenil zadevi priti do dna. Članek je zelo stvaren, objektiven in kot bomo videli, pripelje do za marsikakšnega razsvetljenca presenetljivega sklepa. 

Naj povzamem osnovna dejstva. Obsedenost se od nekdaj pojavlja povsod po svetu, v vseh časih. Pojavlja se kot skrajno stanje v okviru različnih religij. Nekateri razlikujejo obsedenost s svetostjo in obsedenost z demoni. Jezus je izgnal hudega duha iz obsedenega v čredo prašičev, ki je zgrmela v prepad. Jezusovi nasprotniki so ga imeli za obsedenega od hudega duha. V različnih religijah obstajajo tudi prakse izganjanja hudega duha ali demona oziroma, širše, prakse komuniciranja z demoni ali obravnavanja demonov.

Obsedenost in eksorcizem sta statistično v porastu v ZDA in verjetno tudi drugod po svetu. "Papež Frančišek je večkrat ... dejal, da je Satan ... dejansko bitje, ki zavaja in kvari ljudi. ... v apostolskem pismu /je/ zapisal: 'O hudiču ne smemo razmišljati kot o mitu, predstavi, simbolu, besedi ali ideji' temveč kot 'o dejanskem bitju, ki nas napada.'" Eno samo bitje, ki se seli po svetu in napada zdaj tu zdaj tam? Leteči "unabomber"? Eno samo bitje, ki iz svoje luknje izstreli žarke zla na vse strani, da zadenejo veliko ljudi? Eno samo bitje, ki "zavzame" posameznike kot posrednike in preko njih kvari ljudi? Je Satan zunaj mene in pride vame tako ali drugače, ali je že od nekdaj v meni in se zbudi ter me zavzame, obsede? 

V članku, ki me je spodbudil k pisanju, je predstavljeno nekaj primerov obsedenih. Naj iz njih povzamem, kako je videti ta motnja. Predvsem: gre za napad ali vrsto napadov, ki se izmenjujejo z mirnejšim stanjem in kolikor toliko normalnim funkcioniranjem. Bistvo napada je, da oseba čuti, da jo je prevzel hudi duh, pošast, ki mu včasih da tudi ime, npr. Črni. Leže nanjo, pritisne jo k tlom, jo duši. Pred tem, med tem ali po tem se pri napadenem pojavijo tudi drugi simptomi, značilni za konverzivne nevroze ali psihoze: halucinacije, ohromelost, bruhanje, usločen hrbet ("histerični lok"), zaviti gibi telesa in okončin, občutek groze in nemoči. Posebnost obsedenosti je, da začne oseba govoriti s spremenjenim glasom; govori v tujem jeziku, ki se ga ni učila; izkazuje posebno znanje; postane agresivna do okolice in kaže izredno telesno moč. Pri nekom so opazili stigmo, napise, ki so se pojavili na telesu, npr. PEKEL. Osebnost se preobrazi; iz nje govori druga osebnost, Satan. Oseba čuti močan odpor do Boga in predmetov bogoslužja. Navzoči poročajo o nenavadnih, nadnaravnih pojavih ob napadu: vključijo se elektronske naprave, zasvetijo luči, ki so jih imeli za pokvarjene, predmeti lebdijo v zraku, ali pa se sami od sebe premikajo. V normalnem stanju je oseba prepričana, da jo trpinči demon. 

Po mnenju nekaterih psihiatrov gre za disociativno motnjo osebnosti (razcepljena, podvojena osebnost), drugi pravijo, da je ni mogoče podrediti nobeni kategoriji obstoječe psihiatrične diagnostike. Čeprav je na zunaj včasih podobna histeriji, tj. sliki konverzivne nevroze, ki so jo od Freuda dalje zdravili psihoanalitično, ni dostopna zdravljenju s psihoanalizo. Kakor koli obračamo, ostane pri diagnosticiranju neki ostanek, reziduum, ki ga ni mogoče opredeliti drugače, kot da sega na področje duhovnega, religiozne vere. 

Ljudje, pri katerih se pojavi ta motnja, imajo zgodovino osebnih ali družinskih travm ali zlorab. Poleg tega pa so tako ali drugače povezani z okultnimi praksami in religijo. Psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje nima pomembnejših učinkov. Kaže torej, da gre za pojav, ki je vezan na področje religije in ki je dostopen samo religiozni praksi - izganjanju hudiča.

Cerkev se tega pojava loteva zadržano in previdno. Eksorcisti, izganjalci hudiča, delujejo po premišljenem protokolu. Pomembna sestavina tega protokola je presejalni test ali "discernacija", razločitev primerov, pri katerih je indicirano izganjanje hudiča, od množice ostalih, pri katerih ne gre za pravo obsedenost (a so se, ali so jih, vseeno prijavili eksorcistu!). V primeru, da gre za obsedenost, podvržejo osebo obredu izganjanja hudiča. V tem obredu duhovnik-eksorcist po uvodnem blagoslovu in branju svetih besedil napove pravila, ki se jih mora držati hudič, npr. da pove svoje ime. Nato duhoven nagovori hudiča, ga besedno izzove, naj se pokaže. Ko oseba pokaže znamenja obsedenosti, duhovnik veli hudiču naj zapusti osebo. Potem se oseba pomiri. Včasih je potrebno več izganjanj, da pusti hudič osebo trajno pri miru. Moj vtis je, da se zadeve lotevajo razumno in da opravljajo koristno delo, ko poskrbijo za preostanek psihiatričnih primerov. To je zame novo spoznanje.

Sem takrat v seminarju izrekel veliko neumnost? Mislim, da ne. Gre za subjektivno doživet pojav pri osebah "z ranjeno dušo"; pojav, ki je tesno povezan z njihovo vero v Boga ali sploh v nadnaravno. "Če kdo privzame novo osebnost, ta pa o sebi trdi, da je demon, ki se želi polastiti obsedenčeve duše, ali lahko kdorkoli dokaže, da ni tako," piše člankar (Mike Mariani v Atlantic Monthly, po Globalu 4/19). Seveda je tako - v doživljanju obsedenega.

Kako naj odgovorim na uvodno vprašanje? Prvič, pri meni nima več dosti časa (mogoče me mirno čaka tam spodaj). Nimam družinske ali osebne zgodovine travm in zlorabe. Ne verujem v nič nadnaravnega. Nobene zveze nimam z okultnim, niti me ne zanima kaj dosti. Okultni pojavi so zame neproučeno področje duševnosti ali narave. Poročila o njih sprejemam s skepso. V cerkev ne hodim. Z veliko verjetnostjo lahko napovem, da me ne bo obsedel hudič; če pa že, potem bolj kak manjši, ki me bo pognal v kakšno neumnost. Če se ne bo spričo naraščajoče družbene anomije povečalo število ljudi, sposobnih zla in uničevanja v imenu višjih vrednot ali pa kar tako, iz veselja - pravih hudičev. Mislim, da je Frančišek mislil na te osebe.