ZAVOŽENO

Tvegam, da bom uvrščen tja, kamor nikakor ne bi želel biti uvrščen. Vse bolj me preveva občutek, da je vse do kraja zavoženo in da morda javna beseda, čeprav šibka, vendarle lahko vnese nekaj "resnice o družbi", čeprav boleče. Narod je razklan, vse je polarizirano, vse strankarsko, vse proti. Na obeh straneh se udejanja geslo "kdor ni z nami, je proti nam". Ni ne posameznikov, ne skupin, ne medijev, ne osebnosti, ki bi bili sposobni prisoliti klofuto levemu in  desnemu licu in pokazati pot; kaj šele, da bi kdo nastavil svoje lice. Pišejo se strankarske peticije in programi, iščejo se nadomestki, krpa se krpanke. Demokratične inštitucije, namenjene razreševanju konfliktov, ne delujejo tako, kot bi morale. Tudi mediji so polarizirani, vključno z do sedaj objektivnimi. Vse je pregreto. Vse se vrača milo za drago, zob za zob. Brez velikodušnosti, brez modrosti, celo brez premisleka, na obeh straneh. Na eni strani zahteva po politični odstranitvi predsednika vlade, na drugi zahteva prav tega predsednika po očiščenju in prenovi, beri zamenjavi, naroda. 

Smo pri virusu, seveda. In pri pešajočem spominu; pešajočem in instrumentaliziranem. Tudi moj spomin ni brezhiben, a zavestno noče biti pristranski.

Številke o razmahu epidemije so presegle vsa pričakovanja, iščemo krivca. Vlada ali ljudstvo? Ljudstvo ima vedno prav, torej vlada.

Bil sem presenečen, ko se je vlada, takoj ko je prevzela krmilo, oprla na dve svetovalni skupini strokovnjakov: zdravstveno in ekonomsko. Govorci zdravstvene svetovalne skupine še sedaj uživajo moje polno zaupanje in razumevanje. Ekonomisti pa so imeli svojo besedo pri kar velikodušnih kompenzacijah za izpad gospodarstva. Lahko bi se izteklo veliko slabše. Verjamem besedi strokovnjaka, da je bila storjena napaka, ker je vlada po počitnicah prezgodaj odprla šole vseh stopenj in ni popolnoma zaprla meje s Hrvaško. Prezgodaj in lahkomiselno se je šla "normalizacijo", ki si je je želelo ljudstvo. Oblastniki celo mask niso nosili. To za mnoge ni bilo znamenje njihove lahkomiselnosti ampak znamenje njihove oholosti in manipulativnosti; sami naj ne bi verjeli v ukrepe, ki jih kot odvečni jarem vsiljujejo ljudem, da bi jih navadili pokorščine. Kakšen vik in krik bi se šele dvignil, če bi  vlada razglašala "krizo"! Če bi zaostrila ukrepe, sredi prelestnega poletja, češ da je kriza, bi bilo to za nasprotno stran jasno znamenje, da uvaja diktaturo! Saj kriza je kot naročena za tega človeka! Masko čez usta in rovarjenje za hrbtom. Virus je pretveza! 

Pozabili smo, da je del, upam da večji del prebivalstva, upošteval ukrepe (Janševe vlade, bogpomagaj!), a da je bilo zelo razširjeno neupoštevanje in tudi nasprotovanje ukrepom in da so bili disciplinirani razglašani za 'ovce', če že ne za kontrarevolucionarje; da so si kolesarji in pešaki, ki so legitimno protestirali proti Janši, šele nekje v drugi polovici svojih številnih kroženj večinsko nadeli maske in kolikor toliko spoštovali distanco. Ste pozabili, tovariši? Oglejte si fotografije. Če je vlada "politično manipulirala z virusom" in popuščala bogatim in politično kupčevala s hrvaškimi somišljeniki, kaj so tedaj počeli tisti, ki so v imenu boja proti preteči diktaturi in za ohranitev "normalnosti" zanikovali virus, zanikovali bolezen, zanikovali celo virus kot vzrok smrti in to še vedno počnejo - s političnim motivom, kot boj proti "politizirani stroki" in "koronskemu fašizmu"? 

Kovid politizirata obe strani. Kdor tega ne vidi, ni objektiven, je pristranski.

Izhod iz tega neznosnega konflikta v resnici niso sprava, nacionalna enotnost pod novim vodjem in enoumje, kot predlagajo nekateri. Kar naj bodo levi in desni in naj si skačejo v lase ob obojestranskem priznavanju legitimnosti različnosti. Naj vladajo enkrat eni drugič drugi. Tega nismo vajeni, to bi radi preprečili, a to je demokracija. Izhod iz spopada naj bo krepitev demokratičnih institucij, razreševanje konflikta v njih in z njimi, da bi končno prišli do normalne izmenjave levih in desnih strank na oblasti, sploh pa do formiranja prave levice in prave desnice, kajti dosedanja kvazi-sredinskolevičarska politika je napolnila žepe bogatih, oslabila javne službe in pripeljala do obubožanja velikega dela prebivalstva. Njeno nadaljevanje ni rešitev.

 Nada pravi ...

Točno to, Blaž, tudi jaz mislim enako. In mi je vseeno, kam me uvrščajo. Navadno sem se zanesla na zdravo presojo in redko sem se motila. Nazadnje sem se zmotila, ko sem kot mlada trdno verjela ob Titovi smrti, da je to izguba, ki je ne bomo prenesli. A je bila le točka preobrata v nujnem dogajanju zgodovine in majhen dogodek v naših življenjih. Zato se ne navezujem več na nobeno ideologijo, kajti vse imajo omejen rok trajanja.

1. 11. 20 20:49

 

TEGA NARODA NI TREBA SPREMINJATI

 

V meščanski parlamentarni demokraciji naj bi se pri vladanju izmenjavale desničarske in levičarske stranke - kolikor mogoče, odvisno od volje ljudstva, izražene na volitvah. Pri tem se domneva, da se ljudje naveličajo vlade določene usmeritve, ker pretirano streže le interesom ene strani, in si zaželijo spremembe v nasprotno smer. Stranke delujejo antagonistično. Desne stranke zastopajo interese kapitala, zasebni interes, leve interese zaposlenih, javni interes. Državna barka naj bi tako, dolgoročno gledano, križarila cik-cak v smeri uravnoteženja javnega in zasebnega interesa, v smeri skupne blaginje in pravične porazdelitve bogastva. Antagonizem strank je nujen, da se lahko izrazijo resnični interesi, da ne ostaja nič skritega, dobrodošlega za prikrito rovarjenje. V kriznih obdobjih - in katero obdobje ni krizno - naj bi skrb vseh za skupno dobro omilila izražanje skrajnega nasprotovanja; stranke naj bi se z nekaj posluha za koristne ukrepe nasprotne vlade vzdržale skrajnosti pri oviranju političnih nasprotnikov in konstruktivno prispevale svoje ideje za skupnost. 

Mislim, morda naivno, da pri nas še vse poteka v skladu s tem pričakovanjem, čeprav nam dejanja ene ali druge strani včasih parajo živce. Skrajnosti se pojavljajo na obeh straneh, vendar si ne pridobijo prave podpore in moči. Na pragmatični ravni, se zdi, potekajo stvari bolj ali manj v predvidenih okvirih.

Bolj me skrbijo dolgoročne vizije: socializem na levi in predrugačenje narodove duše na desni. 

Socializem je predstavljen kot "demokratični socializem". To razumem kot socializem, do katerega naj bi prišlo po volji ljudstva, izraženi na volitvah, ne, kot so učili nekdanji teoretiki in izvajali praktiki socializma, z revolucijo. Ko ali če bo do njega prišlo, bi bil to mar socializem, kakršnega smo imeli priliko preživeti? Razlastitev razlaščevalcev? Centralno plansko godpodarstvo? "Dejanska  demokracija" ne zgolj formalna? Ena stranka? Enoumje? Morda po zgledu Kitajske? Ali zgolj večja skrb za javne sisteme, višja obdavčitev zasebnega bogastva? Uvajanje delavskega lastništva, zadružništva - vse ostalo pa kot sedaj v "zgolj" formalni demokraciji? Če velja slednje, bi morala levica pozdraviti sedanje s stisnjenimi zobmi in pričakovanjem hvaležne volilne podpore uvedene koronske kompenzacije desne vlade, ki pomenijo odločilno pomoč države gospodarstvu, državnim in zasebnim podjetjem. Pozdraviti bi morala dejstvo, da je ta vlada uvedla UTD, saj kaj je to drugega kot minimalna plača ljudem, ki ne delajo. 

Očiščenje narodove duše ostankov socialistične ideologije in jugoslovenarstva, sprememba narodove psihologije se zdi dolgoročni program desnice, vsaj SDS ali vsaj njenega vodje - kratkoročni ukrepi te vlade so namreč prav socialistični. Ali je v dolgoročnem programu lustracija (očiščevalno žrtvovanje) drugače mislečih in čutečih? Indoktrinacija z "novimi vrednotami" (z vrednotami Nove24)? Opri se nase in (vsaj nekoliko) na Boga? Šovinizem? Rasizem? Wellcome to arms? Amerikanizacija? Trumpovstvo, orbanstvo? Ali bi, nasprotno,  desnica v nostalgiji ljudi po preteklosti zmogla videti univerzalno težnjo k pravičnosti, solidarnosti, enakosti, svobodi, mednarodnemu ugledu; pa tudi željo po zgledih neomadeževane, neoporečne etike in človečnosti, po osebnostih, ki jim cilji ne posvečujejo sredstev; želji po, recimo, zgledu novozelandske premierke Jacinde Ardern in njene politike? Tudi če je ne poznajo, imajo ljudje v sebi lik vedre/ga, zrele/ga, nekoruptivne/ga, predane/ga in človečne/ga državnice ali državnika. (Njen dveminutni ekspoze je dostopen na spletu.)

Tega naroda ni treba ne poniževati, ne očiščevati, ne prevzgajati, ne izbrisovati, ne zamenjati. Je zapletena in enkratna zgodovinska struktura, preplet družbe in skupnosti, države in družbe, vrhunskih osebnosti, duhovno, umsko razsvetljenih in etično prebujenih, požrtvovalnih in solidarnih in - po razčlenjeni lestvici navzdol - tudi ljudi, ki nihajo sem in tja in so lahko plen demagogov. Tega naroda ne sestavljajo samo pokvarjeni politikanti, čemerni zagrenjenci ter nedisciplinirano in oportunistično ljudstvo, neugnana mladina. Ta narod je ozaveščen zgodovinski subjekt, ki se je znal odločiti za svojo pot in se bo znal upreti pretirano zagretim inženirjem duš in prekrščevalcem. Upam, da bom to še dočakal, kajti z režeče šklepetajočimi čeljustmi mi že maha Matilda. 

ZAKAJ NEKATERI NE UPOŠTEVAJO EPIDEMIOLOŠKIH PRIPOROČIL

 

V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina".  Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.

Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost. 

1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe. 

2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost. 

3. Nezaupanje v namene vlade.  Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.

Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.

4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.

5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene. 

Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.

6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva". 

Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.

Viri:

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html

James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018). 

Opazil sem, da Blogger ne objavlja več komentarjev razvidno pod člankom, ampak na posebnem obrazcu, ki se odpre, če kliknete na besedo "komentar". To je zelo neprikladno, zato sem do zdaj edini komentar prekopiral sem, Bloggerju pa sporočam, naj to neprijaznost do uporabnikov odpravi.

 zdenko pravi ...

Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.

DESNA-LEVA

Po klasičnem pojmovanju je za parlamentarno demokracijo značilno, da se na oblasti izmenjujejo leve in desne stranke. Desne zagovarjajo interese kapitala, leve pa interese zaposlenih. Tako sem tudi sam dolgo časa mislil, da je po obdobju vladavine LDS in njej podobnih, ki so bile nominalno del levega spektra, in so zagotavljale "mehak prehod" v novi režim, čas, da pride do oblasti desnica, konkretno SDS. Ustavljanje desnice, ki je bilo upravičeno, dokler je pretila z lustracijo in nakazovala poračunavanje, sem imel kasneje za strankarsko prizadevanje na strani levice, ne za prizadevanje za parlamentarno demokratično "igro" izmenjevanja obeh opcij, prizadevanje, ki je nad strankarstvom. V imenu vzpostavljanja delujoče parlamentarne demokracije bi morali dopustiti, da si desnica izgradi svoj kadrovski potencial, da vzgoji ljudi, sposobne vladanja. Zato tudi kadrovskih zamenjav s strani sedanje desne vlade nisem imel za kaj tako nevzdržnega, da bi se mi zdelo vredno protestirati. Bi kaka leva stranka, če bi prišla na oblast, pustila "janševce", da bi ji v državni "mašineriji" vtikali kline v kolesje?

Vendar sem se motil. Moje pojmovanje parlamentarne demokracije je žal stvar preteklosti.  Kaj je danes "levo" in kaj "desno"? V naši poosamosvojitveni zgodovini so "leve" stranke, vse po vrsti, vodile desničarsko politiko, ki je koristila kapitalu in zasebnim žepom, zanemarjala pa javno dobro; žepe katere barve je polnila bolj, je po-stransko, strankarsko vprašanje. Kratko obdobje "desne" vlade SDS ni prineslo druge razlike kot ideološko poračunavanje in preusmerjanje denarja v druge privilegirane žepe. Dokazi take politike dosedanjih vlad so se razkrili v sedanji naravni ujmi: podhranjeno zdravstvo, zastala gradnja domov za stare, brez zakona o dolgotrajni oskrbi, nedostopnost stanovanj za manj premožne, četrt milijona prebivalcev pod mejo revščine, lačni otroci. Kot nacija nismo revni, a zgrešena politika delitve bogastva preti ustaviti rast. Bogastva ne ustvarjajo samo podjetja, ampak tudi vrtci, šole, bolnišnice, hiralnice, vse, kar posredno vodi do nemotene delovne aktivnosti in višjega družbenega proizvoda. Zdaj je postalo jasno, kaj pomeni za gospodarstvo, če karkoli od tega ne deluje optimalno.

Naključje nam je priredilo zanimiv teater: "desna" vlada je širokogrudno (pustimo ob strani razloge in vire!) delila kompenzacije za izgube zaradi epidemije. "Desni" vladi sta poleg vzdrževanja gospodarske dejavnosti na zadovoljivi ravni prioriteti, nebodigatreba prioriteti, zdravstvo in socialno varstvo. Še UTD nenadoma ni tako nemogoča ideja; saj kaj pa je drugega deljenje plače ljudem, ki ne delajo? Skoraj bi pomislil, da je na oblasti prava socialna demokracija!

Te ukrepe je vladi vsilila naravna ujma preko vpliva EU in bi jih težko imenovali "usmeritev" ali celo "program"; saj so ji odveč, kajti očitno bi se raje ukvarjala z utrjevanjem svoje moči, graditvijo vojske, čiščenjem "krivosodja", uveljavljanjem retradicionalizacije proti urbani kulturi, liberalizacijo kapitala in šibitvijo drugih stebrov oblasti. A sprašujem se: kakšni so ti stebri, če so tako neodporni proti posegom vlade? Ali ne premorejo notranjih mehanizmov utrjevanja svoje strukture in funkcije?

Zdaj se je pojavila leva koalicija, ki ji želim vse dobro, bojim pa se, da bo nadaljevala po zgledu dosedanjih vlad te provenience in žela enake rezultate.