VSEBINA SPRAVE

Kaj je in kaj ni vsebina sprave (Delo 22.11.20)

Naj mi bo oproščeno, ker pisanja spoštovanega akademika Tineta Hribarja o spravi ne razumem dobro. Lahko bi ga prosil za oseben pogovor, a mislim si, da se mogoče še kdo sprašuje podobno kot jaz, zato sem se odločil za to pismo. Tine Hribar piše: "Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogami. ..." Ali velja to samo za spravo med živimi, ali tudi za spravo z mrtvimi? Če tudi za slednje, kako to, da sta si na spravni slovesnosti v Rogu segla v roke Alojzij Šuštar v vlogi nadškofa in Milan Kučan v vlogi predsednika predsedstva republike (in nekdanjega predsednika ZKS)? Kako to, torej, da je bila to sprava na formalni ravni, med predstavniki, sprava med živimi pa na tej ravni ni mogoča?

Sprava med živimi, med ljudmi kot ljudmi, poteka že vse od druge svetovne vojne. Mnogi so ves čas, ko se je po osamosvojitvi  razplamtevala polemika o spravi, modro menili, da je vse to odveč in da so mnogi v svojem srcu odpustili soljudem, ki so jih prizadeli, mnogi pač tega ne bodo nikoli zmogli. Pa je res odveč? Je končni sklep simpozijev ta, da je možna le sprava med ljudmi kot ljudmi, kar so mnogi zatrjevali že v samem začetku.  Je to dovolj, da se razvedrijo vremena temu narodu?

Sam sem ves čas menil in tako menim še sedaj, da bi bilo moralo priti do sprave med  živimi tudi na formalni ravni. Še vedno menim, da bi morali predstavniki vpletenih formalno obžalovati zločine svoje strani in priznati drugi strani dober namen. Dober namen komunistov je bil vzpostaviti pravično družbo, dober namen domobrancev zavarovati narod in ureditev. Žal so ti dobri nameni tlakovali pot v pekel bratomorne vojne. Predstavljal sem si, da bi morali obe strani formalno, javno izraziti svojo voljo po spravi in podpisati skupno izjavo, da se odpovedujejo izkoriščanju preteklih usodnih nasprotij v sedanji politiki.

Morda je res vse zamujeno in taka sprava res ni več mogoča: partizanov in domobrancev je le še peščica. Tudi ni prav, da bi sinovi prevzeli krivdo očetov, ko prevzemajo njihovo ideologijo, a vsaj zavedali naj bi se, kam so vodili njihovi dobri nameni. Idejni dediči obeh strani naj bi se na formalni ravni, v vlogah, vsaj vzdržali ne-spravnih dejanj, to je pogrevanja starih sovražnosti, ki jih, žal, na formalni ravni, v političnih spopadih, kar naprej obnavljajo, eni in drugi. Kaj pomaga apelirati na spravo na medosebni ravni, ali na spravo v duhu in vesti, če obe strani javno poudarjata, ena upravičenost revolucije kot boja za pravično družbo in druga upravičenost kolaboracije kot boja proti komunizmu. Ljudje se v sebi in med sabo lahko spravljamo, medtem pa na formalni ravni, v svojih gremijih in v politični areni, potomci gonijo kolo sovraštva na vekov veke. 

O URAVNOTEŽENOSTI IN FANATIZMU

K temu pisanju me je spodbudil zadnji uvodnik v Oni (10.11.20), o politični uravnoteženosti. Ker nisem sledil polemiki na spletu, ne vem nič o temačni energiji, ki da je bruhala ob tem vprašanju in ujezila gospo urednico, jo pa, energijo, poznam iz drugih polemik. Je res neprijetna. Urednico moti fanatizem na desnici, odsotnost dvoma. Na levici, po njenem, ni fanatizma, je prisoten dvom. Namesto politične uravnoteženosti, ki da je "popolna zabloda", se zavzema za družbeno kritičnost. Ne prenese pa tudi uravnovešene osebnostne strukture pri ljudeh. Je ne razume. "Ker človek se mora izraziti v vseh čustvovanjih ... sicer prikriva resnico svojega življenja", samo biva in ne živi (živega) življenja. Ker naj bi uvodnik izražal stališča časopisa, ne morem osebnih stališč urednice kar uvidevno spregledati.

Najprej o uravnoteženosti na televiziji. "Kakšna pa je korist, da vabijo v studio enega levega in enega desnega... da se ne pogovarjata, ampak govorita s kamero." Meni koristi, da slišim obe strani, za in proti; da bi bolje spoznal vprašanje in se lažje opredelil. Tovrstna uravnoteženost prispeva k moji "družbeni kritičnosti". To dvoje si ne nasprotuje. Dokler sem poslušal samo Kardelja, nisem vedel, kaj mislijo tisti, ki ne mislijo tako kot on, ker niso bili slišni. Nimam občutka, da me razpravljavci na televiziji zlorabljajo. Imam svojo pamet, da si ob njihovih mimogovorih mislim, kar hočem. Sploh bi dejal, da jaz uporabljam televizijo, ne ona mene; nisem njena žrtev. (Mimogrede: desnica tudi seka po medijih.)

O dvomu in fanatizmu. Ne bi rekel, da samo na desni ni dvomljivcev. In da so samo na desni fanatiki. Fanatiki so na obeh straneh. Zadostuje, da beremo pisma bralcev, ali sodelujemo v spletnih omrežjih. Imamo fanatične vernike tovariša Tita in socializma na eni strani in vernike predsednika Twita na drugi. Dovolim si »mlačnost«, da nisem ne za ene ne za druge. Politično neopredeljeni niso nič manj vredni od politično opredeljenih. So lahko dobri ljudje, ki jih politika pač ne zanima. Da se živeti polno življenje, ne da bi se vpletali v politične spore. Prednost parlamentarnega sistema je, da izvolimo ljudi, ki se gredo politiko v našem imenu, da se nam ni treba. Ni nam treba biti vsak dan na ulici ali na trgu (agora) in vpiti - lahko delamo. Trenutno je naše življenje preveč politizirano.  Od tod nelagodje.

O uravnovešeni osebnosti. S tem, kar sem napisal prej, sem se v očeh gospe urednice že diskreditiral. Imam se za uravnovešeno osebnost (naj mi bo oproščena ta samohvala), kar mi je med drugim pomagalo preživeti kar dolg vek, in, zanimivo, kljub temu živim svoje (živo) življenje. Na eksistencialni ravni sem pomirjen s svetom in samim seboj (česar gospa urednica ne razume), na družbeni in vsakdanji ravni pa seveda nisem z vsem pomirjen: premaknem svetilko, če mi slabo sveti, in napišem pismo časopisu, če mi gre kakšno pisanje na živce. Ljudje smo različni; nikjer ni rečeno, da je kolerik, ki ga sem in tja premetavajo globoka čustva, ali pa ga držijo v globoki veri v neki prav, boljši človek od mirnega in preudarnega flegmatika, ali sangvinika, ki je danes tu in jutri tam. Verjamem, da je kakemu človeku bolj všeč prvi kot druga dva, a to so osebne preference, ki nimajo posebnega družbenega pomena. Meni so bolj všeč preudarni ljudje. Preudarnost brez čustvenih izbruhov ni nujno maska. "Mlačneži" so na slabem glasu od svetega pisma dalje, kajti Bog očitno bolj ljubi gorečneže, ki so pripravljeni marsikaj storiti zanj. Vojske imajo rade predane vojščake, so pa ljudje, ki ne marajo vojsk.

Čustva so pomemben del človeka. A vrag je, če se jim kar prepustimo in nam uidejo izpod nadzora in po svoje oblikujejo naše izjave in dejanja, brez premisleka. Drugi del duševnosti je razum, katerega funkcija je med drugim uravnavanje čustev. Pri uravnovešenem človeku je oboje kolikor toliko usklajeno in v medsebojnem vplivanju. Eno spodbuja in usmerja drugo. Čustev se zavemo in jih usmerimo tako, da ne delamo škode ne sebi ne drugim. Človek je sposoben razumeti drugega, tudi političnega nasprotnika.

Naj na koncu gospo urednico potolažim: nisem strankarski, imam pa svoje politične simpatije (to je čustva). Zavzemam se za uravnoteženo politiko in za menjavo desnih in levih - sicer pa, kakor hočejo volivci - volivci, ki gredo na volišča, ne tisti, ki gredo samo vpit na ulico, ker so - proti vsemu.