Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974

Aforizmi in sentence 2

Buh vej, če bomo tudi na drugem osončju ohranili naše lejpe narodne noše.

KULci bi bili veliko bolj prodorni, če bi spremenili kakšno črko v akronimu svoje zveze.

Na voljo moške spodnjice s kostjo in brez kosti.

Liberalci so tolerantni do vseh, razen do neliberalcev.

Še umret ne bom mogel, dokler ne spremenijo zakona o pokopališčih.

Od vseh protestnikov imam najraje Trubarja.

Nenadoma so proticepilci, ravnozemeljci in teoretiki zarot postali razumni, spoštovani in častivredni državljani - ker so proti vladi.

Domoljubje je intimno čustvo, ki ni za na transparente. Ko je čas, ga ljudje med seboj prepoznajo in jih poveže.

Pri nas bi levi radi videli, da bi desni mislili tako kot oni, desni pa, da bi levi mislili tako kot oni.

Od desničarske vlade ne moreš pričakovati levičarske politike.

Pravijo, da se je nacional-socializem začel z določitvijo kužnega subjekta. Pri nas je to Janez Janša.

Zame, ki sem živel v socializmu, je parlamentarna demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, ne za sovražnike družbe.

Splav je ustavno zajamčena pravica, varovanje življenja pa etična zapoved, ki jo čuti vsak človek, posebej še ženska. Ustavna pravica do splava izraža usmiljenje do grešnikov in varuje matere in otroke. Zahteva po prepovedi splava je znamenje krute kaznovalnosti do živih rojenih, to je, verskega fundamentalizma. Nasprotovanje pravici do splava v imenu povečevanja natalitete je politično polaščanje ljudi.

Pri nas je do zdaj umrlo za kovidom 4480 ljudi, ali 1 na 500. Nekateri so to imenovali zločin in ga pripisovali vladi. V ZDA je umrl prav tako 1 na 500, na Portugalskem 0,9 na 500, na svetu 3 na 500.

Nekoč sem segel Umbertu Ecu v roko.
Nič se ni pretočilo po njej vame.
Ostala sva v enakem odnosu kot Kant in kljunač.
(Pri čemer je on bolj Kant.)

UPRAVLJANJE EPIDEMIJE JE STVAR POZICIJE IN OPOZICIJE

Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.

Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.

Napoved, ki samo sebe uresniči

Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr.  če napovemo, da se bodo cene energentov zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved, da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo, pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev, porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji, ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj  spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene". Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši uspeh, se je uresničilo.

 V urejanju pandemije smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali, pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat in pričakovali  še slabšega, saj je bilo evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so, čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh. Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da  je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo njihovo pričakovanje.

Pripisovanje krivde

Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje, kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež, a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev.  Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki nismo vlada?  Sklicevali smo se na okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne guncam«.  Z nami kot osebnostmi ni nič narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni.  Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav. Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili. 

Mesto nadzora: notranje ali zunanje

"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do  psihološkega pojma "mesto nadzora" (lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek, da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega, ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili. To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav morali  šteti v kategorijo  sofisticiranega notranjega nadzora.  Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika.  To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".

Naperjenost proti avtoritetam

Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete.  Družbe naše civilizacije so visoko strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi (odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam (proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi, kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.« Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo »odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.

Odnosno vodenje in komuniciranje

Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim  le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje je bilo zanemarjeno.  Vodja naj ne bi poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije, ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo protestiral proti temu, da ga v javnem  mediju imenujejo »psihopat«.

Politika vključevanja in izključevanje

Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle, ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot take v javnem in zasebnem življenju. Politika vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji odstotek volivcev! Bolje je biti »queer« kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak zmerjane kot izdajalke volivcev -  tistih volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč?  Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za življenje ljudi. 

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.