"KAKO JE MOGOČE, DA IMAMO PRI NAS ŠE ČASTILCE KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA?"

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš 

"Kako je mogoče..." je Jože Možina v nedeljskem intervjuju na TV SLO 1 (28. 8. 22) vprašal nekdanjega ministra za kulturo v Janševi vladi, Vaska Simonitija. Neposrednega odgovora ni prejel. Profesor se je zatekel k aforizmu, po katerem v socializmu oblast ne zaupa ljudem, v kapitalizmu pa ljudje ne oblasti, ker pač lahko svoje dvome v oblast svobodno, javno izrazijo. To bi pomenilo, da morda stvar ni tako huda, kot se zdi, in da ljudje le svobodneje izražajo odpor do sedanje oblasti in sistema, ki ga v resnici doživljajo kot boljšega od prejšnjega, ko svojega nasprotovanja niso smeli izraziti. "Nikoli prej nismo bolje živeli, kot živimo danes..." je v začetku pogovora poudaril S. Kako je torej mogoče, da imamo, kljub temu da je novi sistem bolj demokratičen, pri nas toliko ljudi, ki jim je žal, da je prišlo do spremembe sistema in ki pogrešajo socializem? Poskusimo odgovoriti v dveh delih: najprej o pomenu vprašanja in nato o sentimentih ljudi.

Naj še prej zatrdim, da imam novi režim za boljšega od prejšnjega zaradi dvojega: ker je bolj uspešen, bolj produktiven, in ker je v njem več politične demokracije in svobode. Socialistični režimi so se v Evropi sesuli sami vase zaradi nesposobnosti konkurirati kapitalizmu v produktivnosti in inovativnosti in zaradi nesvobode in zatiranja človekovih pravic. Kljub temu se mi zdi, da razumem nostalgijo po prejšnjem sistemu, saj sem v njem preživel ves čas njegovega obstoja, v novem pa tudi že dobrih 30 let. 

Možinovo vprašanje se je pravzaprav, natančno zapisano, glasilo: "Kako je ... mogoče, da imamo /pri nas/ ... prisotne in dominantne častilce komunističnega totalitarizma ...?" To vprašanje je zastavljeno z vidika zgodovinarja, ki je prevzel objektivno opredelitev bivšega sistema kot "totalitarizma", to je, enostrankarske diktature, v kateri je življenje slehernika nadzirano in človekove pravice in svoboščine omejene. V tej opredelitvi socializem (ki je napačno, poenostavljeno preimenovan v komunizem) enačijo z (Mussolinijevim) fašizmom in (Hitlerjevim) nacizmom; jugoslovanski (Titov) socializem enačijo s sovjetskim (Stalinovim) socializmom. Od zgodovinarja bi pričakoval razlikovanje, ne enačenja. Kajti v tem neupoštevanju razlike se skriva del odgovora na začetno vprašanje o nostalgiji. 

Jugoslovanski socializem, kot se je uveljavil po vojni, za večino prebivalstva ni bil "popoln nadzor ali popolna oblast ene stranke", kar implicira beseda "totalitarizem". Kot krivičen sistem so ga doživeli svojci pomorjenih in tisti, ki so bili razlaščeni, pregnani, zaprti, drugače diskriminirani, in ki so omejevanje svoboščin doživljali kot krivico. V subjekivnem doživljanju socializma drugih ljudi so njegove, danes za nas nesprejemljive značilnosti, ki jih poudarjajo zgodovinarji in družbeni analitiki, iz različnih razlogov, ki bodo v nadaljevanju tega pisanja morda postali jasnejši, v ozadju, manj pomembne. "Pri nas ni dovoljen kapitalizem, v kapitalizmu pa ne socializem", smo se tolažili. Zgodovinarjevo začudenje izvira iz nerazlikovalnega vprašanja. (Kot olajševalno okoliščino upoštevam dejstvo, da voditelj oddaje mora spraševati, četudi morda sam ve odgovoriti.)

Del odgovora na izhodiščno vprašanje je torej upoštevanje razlik. Jugoslovanski socializem se je tako kot drugod začel s komunistično revolucijo, nasilnim prevzemom oblasti med drugo svetovno vojno, okupacijo in takoj po njej. Ilegalna, maloštevilna, KP je z genialno taktiko že leta 1941 (odlok IOOF 16. 9.1941) najprej preprečila odpor bojnih skupin kraljeve vlade (mdr. Kraljeve vojske v domovini) proti okupatorjem, jih proglasila za "izdajalce", še preden so zares začeli kolaborirati, nato prevzela oblast v Osvobodilni fronti v imenu enotnega poveljevanja (Dolomitska izjava, 1943) in končno, po koncu vojne - po pomoru potencialne opozicije v Kočevskem Rogu in drugod - ujetih in razoroženih domobrancev - "izdajalcev-kvizlingov" - uresničila svoj strateški cilj: prevzem oblasti v povojni državi. NOB in OF je izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature s ciljem uresničitve egalitarne komunistične družbe, kjer se bo delilo vsakemu po njegovih potrebah. O tem, kako se bo prišlo do tistega, kar naj bi delili, se, vsaj v začetku, niso veliko spraševali. Plansko gospodarstvo, enakopravno sodelovanje in solidarnost bodo gotovo premagali kapitalistično sebičnost.

Nato je partija zločin prikrivala in s sistematično in uspešno indoktrinacijo v šolskem sistemu in partijsko nadzorovanih medijih ves čas svoje vladavine - in v civilni družbi njeni somišljeniki še vseh 30 let po njej - vzdrževala idealizirano podobo osvobodilnega boja in svojega režima. Sam sem za pomor domobrancev izvedel leta 1975, ko je bilo objavljeno pričevanje Edvarda Kocbeka. A tako kot drugi sem imel to za pravično kazen za izdajalce, ker nisem poznal resnične zgodovine pred tem. Šolska zgodovina je bila ideološka, če smo pri pouku sploh prišli do najnovejšega obdobja, ker so se nekateri učitelji pouku o tem izogibali. Ljudje so o tem molčali, ker bi jih drago stalo, če bi - tudi v zaupnem krogu - spregovorili. 

Po tem izvršenem in po prvih letih stalinskega socializma, po prekinitvi s Stalinom, se je začela gradnja Titovega socializma, s Kardeljevim samoupravljanjem; "stalinisti" pa so končali na Golem otoku. Nepoučenost o zločinih, nevednost in opravičevanje zločinov kot nujnih za dosego svetlega cilja nove Družbe in novega Človeka so prispevali k legitimiranju novega režima. Utrjevali sta ga Titova karizmatičnost (sociologinjam se je prikazoval v sanjah) in mednarodna slava, ki je bila seveda potencirano prikazovana v naših medijih. V vsej Evropi, ne samo pri nas, je bilo po vojni vzdušje optimistično, polno poleta in lepih perspektiv. S prostovoljnim delom smo obnovili porušeno domovino, gradili nove tovarne, hidrocentrale, ceste... Tito je s spretno politiko sedenja na dveh stolih pridobival kredite in povračila v naravi na vzhodu in zahodu. Samoupravljanje, neuvrščenost, plovba Galeba po svetovnih morjih, obiski eksotičnih državnikov, spektakli, odpiranje na Zahod, ameriški filmi (spomnim se Fellinijevega filma Amarcord, ki prikazuje podobno vzdušje v fašističnem režimu). Vse to nas je očaralo. Mladinske delovne brigade, parade, množična zborovanja ... Naša mladost v "komunističnem totalitarizmu" je bila lepa, zanosna. Naj dodam, da sem tudi kasneje slovenske vodilne politike dojemal kot dobronamerne, ki jim gre za ustvarjanje pravične družbe in želijo povojne dogodke kot nujno zlo - vendarle kot zlo - pustiti za sabo.

S "kardeljansko ustavo" leta 1974 se je začela izrisovati nova podoba socialističnega režima v skladu s Kardeljevimi "smernicami razvoja". Vzpostavili sta se dve ravni poličnega odločanja, višja in nižja, makro in mikro, ureditev na ravni države in ureditev na ravni občin in krajevnih skupnosti (seveda ne formalno, mehanično ločeno). Na ravni države, visoke politike, je veljal enostrankarski režim, diktatura proletariata in njegove avantgarde komunistične partije (Zveze komunistov) na čelu z dosmrtnim predsednikom, tovarišem Titom. Republike so bile avtonomne s pravico do odcepitve (lastna ustava, skupščina, državna uprava tudi policija, a zvezna vojska). Na ravni občin in krajevnih skupnosti, je bilo precej svobode in samoupravljanja pri urejanju krajevnih zadev (samoprispevki, samoupravne interesne skupnosti), čeprav vse pod budnim nadzorom partije in aktivno vlogo članov ZKJ. Tudi v podjetjih je delavčeva beseda - posebno "zgrajenega" delavca - nekaj veljala, naj bo v korist ali škodo podjetja. 

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš. Paziti moraš, da se ne zarečeš ali storiš kaj, kar partiji (ali komu od teh, ki imajo oblast) ne bo po volji. Če pa si želiš sodelovanja v "visoki politiki", se moraš včlaniti v Zvezo komunistov. Večina ljudi teh želja ni imela in je bila kar zadovoljna, da se jim v paternalističnem sistemu s tem ni treba ukvarjati. Bo že modro vodstvo storilo tako, da bo prav. Lojalnost je bila pomembnejša od produktivnosti; dalo se je živeti sorazmerno lagodno. Sistem je bil zelo luknjičav (država je "odmirala") in je omogočal veliko področje sive ekonomije in samopomoči (glej ustrezne simpozije o neformalni ekonomiji), kar pomeni, da se je dalo marsikaj postoriti brez birokracije (in nezakonito). Korupcija je bila bolj v obliki povrnjenih uslug, saj denarja ni bilo veliko, in marsikatera hišica je zrasla iz "našega" gradiva v delovnem času s pomočjo prijateljev. Komu pa je bilo mar, če je tovornjakar za eno pivo in protiuslugo v službenem času s tovornjakom delovne organizacije zvrnil kubik peska na sosedovo gradbišče? 

V času po Titu je postalo očitno, da sistem ne deluje; vrstile so se gospodarske reforme, nacionalizmi so vlekli državo narazen. V vsakdanjem življenju se je vse bolj čutilo pomanjkanje potrošnih dobrin tudi energentov, različne omejitve (npr. uporabe avta),  pregledi na mejah - carina, devalvacija valute, hkrati pa je naraščala želja po življenju, podobnem kot v sosednjih državah. Želja po spremembi je kulminirala v plebiscitu o osamosvojitvi.

Potem smo se znašli v novem sistemu. Marsikdo pravi danes: nismo bili za kapitalizem, bili smo za osamosvojitev od Jugoslavije in boljše življenje. Tudi sam sem se začudil, da je meja s Hrvaško postala zaresna meja in da Hrvatje niso več bratje ampak nasprotniki. O kapitalizmu se ni kaj dosti govorilo, kot da je že privzeto vključen v osamosvojitev, ki so jo osamosvojitelji poudarjali. Spet politični spin, tokrat z druge strani kot v začetku vojne. 

Sledila je izgradnja novega režima, ki je pomenil dvoje: parlamentarno demokracijo in kapitalistično gospodarstvo. Spet nam pomaga, če posebej pogledamo dogajanje na makro in mikro ravni. Na ravni politike, ustavne ureditve, imamo parlamentarno demokracijo, poštene volitve na več ravneh, večstrankarski sistem, tri stebre oblasti, "checks-and-balances" itd.; vlado, državo in svobodno delujočo polimorfno civilno družbo in svobodne medije. Vse v prehodu in nastajanju, tranziciji. V prejšnje politično mrtvilo, ki pa ga je večina doživljala kot mir, saj je bila politika rezervirana za člane stranke, bolje, njena vodstva, se je vrnila politična razgretost od zadnje uličice do Triglava, da družbenih omrežij ne omenim. Prej zatirani, odrinjeni in zapostavljeni so prišli do glasu in vpliva. Ni več modrega vodstva ampak boj vseh proti vsem. Nacija je postala judovska šola. 

Jugoslovanska republika Slovenija je imela svojo skupščino, vlado (izvršni svet), državne organe. 45 let so se vešči in nevešči, iz gozda in iz fakultet, trudili, da bi vzpostavili urejeno državo, po načelih pravičnosti, kot so si jih predstavljali, in popeljali deželo v blagostanje. Uspevalo jim je v tolikšni meri, da smo bili najbolj razviti v SFRJ in zato tako pogumni, da smo menili, da smo sposobni samostojnega življenja. Nenadoma se z osamosvojitvijo zamenjajo vse vodstvene strukture, ki so doslej uspešno skrbele za dobrobit države, vsi zemljariči, ki niso bili izbrani samo po svoji "zvestobi" stranki, ampak tudi ali predvsem po svoji sposobnosti za predvidene naloge; mogoče bolj tako kot danes, ko je strankarska zvestoba ali celo zvestoba liderju pogosto pomembnejša od strokovnosti. Vsi ti se umaknejo v "civilno življenje", razen tega presnetega Kučana, ki ga ne damo. Vemo, zakaj ga ne damo. Zato, ker je zagotovil, da ni prišlo do poračunavanja, do maščevanja, do novih žrtev in novih krivic. Obžaloval je, se opravičil in segel v roke nadškofu. Kaj bi še radi? Nepristransko sojenje domnevnim vojnim zločincem? Od "krivosodja" ali "novosodja" ali "desnosodja"?

Potem pride privatizacija v več etapah in oblikah, pri vseh masovne nezakonitosti, na katere pravosodje ne zna, ne more, noče odgovoriti in dopusti zastaranje. Ves čas pričakovanje, da mora premoženje priti iz rok rdečih, ki so imeli nekaj zaslug pri tem, da je nastalo, v roke belih, ki prej niso mogli do poslov in bi jim morali poplačati krivično zapostavljenost. Divja privatizacija, uradna privatizacija, pidovska privatizacija, konsolidacija lastništva, menedžerski odkupi. Izgubljene milijarde nekoč družbenega premoženja, ki so ga ustvarjali vsi zaposleni, ki so jih vodili podjetni - tovariši, seveda. 

Sprememba režima je prinesla na politični ravni poleg ustavne demokracije in človekovih pravic in svoboščin, strankarski boj, ki ni ostal omejen na parlament ampak se je razširil med ljudi kot nestrpnost in sovraštvo; na družbeni ravni nezakonito in nesankcionirano prilaščanje družbenega premoženja po levih in desnih zvitežih. Nad čem naj bi bil človek navdušen? 

Na mikro-ravni se ljudje srečujejo s prej komaj znanimi izzivi: brezposelnost, brezdušno izkoriščanje in nekaznovano kršenje delovne zakonodaje, povsod povečana stopnja nadzora (ograje, rampe, kamere, kartice - lastnina je sveta!), neusmiljena birokracija, rubeži zaradi malenkostnih dolgov, izselitve revnih družin samohranilk, izbris državljanstva, plača, ki ne zadošča za preživetje, pomanjkanje neprofitnih stanovanj za mlade družine, neživljenjski vpisni pogoji za šole, prekarne zaposlitve, povsod hektično hitenje in tekmovalnost. Povečanje dohodkovne in premoženjske neenakosti samo po sebi v meritokratski družbi ne bi bilo problematično, prispeva pa, posebno če se dvomi v zakonitost pridobljenega, k občutku nepravičnosti; k občutku, da režim ni legitimen, ker v propagandi za osamosvojitev vsega tega ni nihče omenjal.

Še bi se dalo našteti, a menim, da je dovolj, da razumemo nostalgijo po morda zaradi odmaknjenega časa idealiziranem socializmu oziroma - "komunističnem totalitarizmu". 

NINA KRAJNIK IN SINGULARNOST

Skušam dobrohotno interpretirati njene izjave in najdem več pojmovanj, s katerimi soglašam, pa precej nejasnega izražanja v učenjaškem žargonu

V TV-intervjuju z Jožetom Možino je name naredila prej ugoden kot neugoden vtis. Zdaj je pred mano njen intervju v Domovini (4.8.22). Ovira za razumevanje je njen nabrekli, snobovski, intelektualistični žargon. Ta jo gotovo ovira tudi v predsedniški tekmi. Tu njen ego seka proti njenim namenom. A pustimo njeno osebnost in se posvetimo njenim izjavam. Skušal si bom dobrohotno pojasniti njihov pomen In ne mi šteti v slabo, če bom 45 let mlajšo, meni osebno neznano gospo, nazival kar z imenom, kajti bila bi mi lahko vnukinja. (Vsi navedki so iz intervjuja.)

V njenih odgovorih se pojavljajo naslednje pomembnejše teme: singularnost, vloga politike, izključevanje in razkol, levičarstvo, vloga predsednika.

Singularnost. Kaj pomeni ta, za večino nas nov izraz, neuporabljen v politiki?* Preprosto slovensko bi lahko rekli: enkratnost, edinstvenost vsakega posameznika -  posameznika kot posebno osebnost, ne kot del neke kategorije (singularnost-pluralnost). A če bi povedali preprosto, seveda ne bi zvenelo učenjaško. "... sama klinična orientacija lacanovske psihoanalize je poudarjati unikatnost, posebnost vsakogar, njegovo resnico..." "... človek ne sme nikoli biti samo številka za ideologijo..." "Morda bi v krščanskem smislu lahko to razumeli kot svetost, resnico vsakogar ali pa vrednost človeka" ali "... kako spoštovati vsakogar posebej". (Izraz sam je N. K. verjetno pobrala v sodobni fiziki, s katero se radi spogledujejo laični sociologi, ker mislijo, da bolj ekzaktno pojasnjuje tudi družbene pojave kot njihova lastna veda, kar seveda ni res.)

To pojmovanje je pogrošna resnica, ki so mi jo vsake toliko časa emfatično izrekale moje študentke socialnega dela, ki jim je bila zoprna statistika, ki - ravno nasprotno - obravnava človeka kot del množičnega pojava. Že omemba statistike, ki je povsem legitimna veda, nakazuje, da posameznika lahko obravnavamo na dva načina, kot enkratnega, ničemur drugemu enakega, ali kot enakega oziroma podobnega mnogim drugim. Gotovo je spoštovanje edinstvenosti vsakogar osnovno etično vodilo in vodilo vsake psihoterapije, ne samo lacanovske. Je pa samo del širše resnice, ki se izkaže, ko Nina sama deli Slovence na etične in neetične in tako posameznike tudi sama kategorizira. To pomeni, da je celi množici posameznikov skupno to, da so etični, drugi množici pa je skupno, da so neetični. V tej množici se Peter ne razlikuje od Pavla po odnosu do etike, oba sta etična ali neetična in enaka množici drugih neetičnih. Potem si Nina zaželi, da bi bili vsi Slovenci enotni. Vsak drugačen, a vsi za isto stvar. To pomeni, da ne bi bil vsak v vsem drugačen, vsak s svojo resnico, ampak da bi imeli glede enega ali več vprašanj ali vrednot enako mnenje; da bi bili enotni - sicer ne vem, kaj naj bi beseda "enotnost" pomenila. In potem so tu "tisti, ki imajo vzvode moči že v svojih rokah, tisti ne smejo razumeti, kaj je to singularnost". Pa imamo spet skupino s skupno nesingularno značilnostjo. Ti gotovo niso enkratne osebnosti, ti zlodeji, ki imajo vzvode moči v rokah, kajne? In kaj se bo zgodilo z Nino, ko bo ali če bo dobila v roke vzvode oblasti?

Nina spregleda dialektiko posameznega, posebnega in občega. Res sem enkraten, edinstven posameznik, ni bilo in ga ne bo meni enakega, a če prav pomislim, nisem tako zelo različen od mojega soseda ali kogar koli drugega - pa ne zaradi "slovenskega kolektivizma". Sem moški, po spolu enak polovici človeštva, sem Slovenec, iste narodnosti kot okoli 2 milijona drugih slovensko govorečih itd. Nazadnje bom mogoče enak drugim po simpatijah do Nine Krajnik. Singularnost ali edinstvenost je čudna reč: človek je in ni singularen. Ali nam poudarjanje človekove edinstvernosti koristi v politiki? Da, v nekem smislu: če se ves čas zavedamo, da je vsak drugačen, ko moramo zaradi narave politike obravnavati ljudi kot dele množic, strank, interesnih skupin, etnij itd. Edinstvenost posameznika je lahko etični memento, a pokojninsko reformo lahko izvedemo samo, če obravnavamo ljudi po kategorijah glede na spol in delovno dobo in določimo za vsako kategorijo posebne kriterije (npr. za vse ženske krajšo zahtevano delovno dobo itd.). Ko pa računamo znesek pokojnine, bomo seveda upoštevali za vsakega posameznika njegov enkratni položaj in mu po kriterijih za njegovo kategorijo obračunali sleherno uro, od katere je plačeval prispevek v pokojninsko blagajno. 

Ni mogoče za vsakega posameznika vpeljati posebnega režima. Ne more imeti Peter kot Peter krajše zahtevane delovne dobe za polno pokojnino kot Pavel, če ne spada morda v kategorijo, za katero določimo krajšo delovno dobo (npr. zahtevni poklici). Izhajajoč iz edinstvenosti vsakega posameznika ni mogoče snovati nobene politike. Vsakemu paše nekaj drugega; kako boš to vodil? Šele ko jih je več, ki jim nekaj paše in na drugi strani več, ki jim to isto ne paše, se začne politika, boj za prevlado ali pa pogajanje in usklajevanje. 

Z uporabo na prvi pogled nerazumljivega izraza si Nina ne more obetati, da bo razumljena in izvoljena. Naj ljudem reče - po slovensko - da je zanjo vsak človek enkraten in edinstven in da ima vsak svojo resnico; da ne pričakuje, da bi vsi mislili isto, da pa bi se lahko o kaki stvari poenotili. As simple as that.

Politika, izključevanje in narodni razkol. "Politika je tisto, kar nam pomaga, ne pa, da nam otežuje življenje." Politika naj bi bila urejanje skupnih zadev v skupno korist. To pozitivno, potrjevalno stališče do politike je nujno, saj so slabi politiki tako diskreditirali politiko, da se pametni ljudje nočejo več ukvarjati z njo. "... vedno bodo obstajale razlike, ampak kako pa delovati in povezovati razlike, to pa je tista umetnost, ki ima v politiki dve logiki. Ali se bomo vedno postavili na nek ideološki okop, drugega avtomatično izključevali ... ali pa bomo razumeli, da ima lahko nekdo drug svojo resnico in ima do nje nenazadnje tudi pravico." K temu ne bi bilo kaj dodati, če ne bi Nina ob vprašanju o narodnem razkolu zašla v protislovje, ko pravi: "Ne moremo imeti dveh resnic, ampak eno, ker smo en narod, ena država. To je moja želja tudi pri vseh vprašanjih polpretekle zgodovine. Če nismo enotni tukaj, potem je prihodnost razklana." Imamo torej protislovje med priznavanjem različnih resnic in težnjo po vendarle eni sami skupni resnici. Dobrohotno bi prevladanje tega protislovja videl v prizadevanju za spravo, v kateri bi si obe strani (polpreteklega razkola) druga drugi priznali dobre namene in obžalovale zločine, kot sem to pojasnil v svojem prispevku k razpravi o narodni spravi. A Nina ne omenja, kako prevladati razkol in doseči narodno pomirjenost in strpnost, če že ne emfatično enotnost. Kljub temu soglašam z nasprotovanjem avtomatičnemu izključevanju (Ne z Janšo), kot se je zgodilo pred volitvami, ki so dale neuspešno Šarčevo vlado.

Vsekakor etiketiranje in "stigmatiziranje" izza "ideoloških okopov" nista dobri sredstvi politike. Nasprotuje etiketiranju Jambreka, kot so-pisca ustave, z "ideologom desnice": "Ali imamo mi desno ustavo?" Res se v nekaterih levičarskih krogih čuti nezadovoljstvo z osamosvojitveno ustavo, ki dopušča politično pluralnost proti nekdanjemu enoumju, ki ga nekateri pogrešajo. 

Levičarstvo. "Borim se proti lažni levici, pošteni levičarji pa so tudi moji volivci" se glasi nadnaslov intervjuja v Domovini. Moti me mešanje etičnih kategorij (poštenost) s političnimi in nejasno je, kaj meni z izjavo "... levica v kapitalizmu ne obstaja". Nastopa proti "lažnemu predstavljanju, kaj je to levo". Slutim, kaj jo moti. A najprej o zagonetni trditvi, da levica v kapitalizmu ne obstaja. Ravno z razvojem kapitalizma se je razvijala komunistična ideologija; kapitalizem je povzročil nasprotovanje mezdnih delavcev in "rodil" Marxa in Engelsa in teorijo o kapitalu in izkoriščanju. Ob tem je bil Engels kot industrialec-kapitalist Marxov socialistični sodelavec. Z dobesednim seciranjem torej doženemo samo, da gre za površno, neustrezno izjavo. Kaj Nina misli? Misli (naj mi bo oproščeno to imputiranje), da ni pošteno, in ni v skladu z resničnostjo, če se privatizacijski "prihvatitelj" ali tudi pošten podjetnik razglaša za levičarja, za socialista, za "kontinuiteto", takorekoč za pripadnika delavskega razreda (mogoče mu je zgled Engels). To je strukturna laž, bi rekla Nina, strukturna popačenost slovenske poosamosvojitvene politike. Kapitalist, ki zvesto sledi zakonitostim oplajanja kapitala in proizvajanja profita, se ima za glasnika delojemalcev, ki so zgodovinsko levičarji. Kdo je pošten levičar? Menim, da tisti, ki zagovarja interese delojemalcev, zaposlenih, delavcev proti interesom kapitala. Tisti, ki se bori proti prilaščanju profita za osebno razkošje podjetnika. Slovita podjetnost, ki naj bi bila nagrajena s profitom, skriva v sebi neznano, netransparentno "oplajanje" kapitala z izkoriščanjem, to je, s pristajanjem na neenako plačilo za enako delo delavke v Bangladešu v primerjavi z Dansko, na primer. Res pa je, da je to eden od dveh različnih pogledov na družbo: to je konfliktni nazor za razliko od sistemskega, ki poudarja sinergijo dela in kapitala in podjetnikovo ustvarjanje delovnih mest in razvijanje okolja, kjer deluje. Od česa bi živeli v Bangladešu, če jih ne bi "izkoriščali" zahodni industrialci? Kje bi bila Ajdovščina, če ne bi bilo Boscarola?

Vloga predsednika. Boruta Pahorja na levici ne cenijo, ker je odpiral prostor desnici - kljub svojemu osebnemu levičarstvu; ker je deloval povezovalno. Sam ga cenim, ker je s tem uveljavljal ustavni red, ki je klasična parlamentarna večstrankarska demokracija. "Gospod Pahor ima seveda neke karakteristike, ki se mi zdijo zelo pomembne tudi za vsa bodoča predsedovanja, in to je povezovalnost. ... Značilnost Boruta Pahorja, da je znal povezovati ljudi, pa se mi res zdi velika inspiracija." In bil je sposoben "dati občasno svoja intimna  prepričanja v oklepaj. Se pravi, ne opletati s svojim egom povsod, kjer more, ampak poskušati biti predsednik vseh ljudi."

V intervjuju je še nekaj izjav, ki so blizu mojim pojmovanjem, na primer, o "umetnem ustvarjanju civilne družbe", kar pomeni enostransko pridobivanje podpornikov vlade v civilni družbi (kar vodi v totalitarizem) namesto nestranskarskega podpiranja civilne družbe. Ipd. Ne vem, kaj misli s tem, da smo, ali naj bi bili "psihoanalitična država"; zakaj naj nekateri ne bi smeli razumeti, kaj je to singularnost. Ne strinjam se, da "je osebno vedno tudi politično". Včasih je, včasih pa ne. Nasprotujem širjenju politike v osebni prostor. Itd.

Nini bi koristilo, če bi opustila učenjaški žargon, ki ji ga vsiljuje njen ego, in začela govoriti priljudno in razumljivo.

* Izraz "singularnost" označuje v kozmologiji domnevno prvotno stanje vesolja kot eno edino točko materije/energije, iz katere je nastalo vesolje.

O ukrajinski vojni in neuvrščenosti 2

Slavoj Žižek je v Guardianu objavil članek, v katerem med drugim pravi, da se je v zvezi z ukrajinsko-ruskim konfliktom pojavila nora ideja o Evraziji. Ne samo nora ampak najbolj nora, ki je oblika sodobnega fašizma. Če prvo oznako še nekako razumem, druge nikakor ne.

Spričo apodiktičnosti  sodbe slovitega filozofa, zapisane v uglednem tujem časniku, se počutim ukorjenega, čeprav Slavoj vljudno ni navedel, kdo je izrekel to misel. A maček pač zacvili. Moja prva tolažilna misel je: Nore ideje utrejo pot ne-norim. Filozof se vpraša: No, poglejmo, zakaj je nora in kaj manj norega bi ustrezalo težnji, iz katere izvira? A ne zadovoljim se s samotolažbo. Vztrajam pri tej ideji, dokler ne dobim pojasnila, zakaj je najbolj nora in fašistična.

Izraz "nora ideja« ne sodi v logiko. Logika pozna resnične in neresnične misli, sodbe ali stavke in pravilne ali napačne sklepe. Ne pozna "norih sodb". Tudi  psihiatri raje govorijo o blodnih mislih, a ta tudi mednje ne sodi, saj ne izpolnjuje pogoja, da mora biti povezana z drugimi podobnimi mislimi v sindrom in ta z osebnostjo duševno bolnega človeka, sicer je samo nekakšen miselni zdrs. Kaj takega pri meni še ni odkrito in medicinsko potrjeno.

Še najbliže resnici je, če rečemo, da je "nora misel" nerazumna misel, misel skregana z razumom. Kaj to pomeni? 1. To je lahko misel, ki ne sodi na področje razumskega umovanja ampak v verovanje. "Bog ne bo dopustil, da se človeštvo uniči", je primer take trditve. Te misli ni mogoče ne potrditi ne ovreči, lahko samo srčno upamo, da bo res tako. 2. To je lahko misel, ki je stvaren opis ali sklep, ki ju je mogoče preveriti, ob preverjanju pa se izkaže, da izjava ne drži. Ni pričevanje vere ampak izraz opazovanja in sklepanja, a napačnega. 

Poglejmo, kako je s trditvijo, da je Evrazijska zveza cilj v prihodnosti, za katerega si je vredno prizadevati, kajti to je ta nora misel.

Za izhodišče si poglejmo še nekaj drugih norih misli, kajti dejansko jih kar mrgoli. "Stoletni sen Slovencev, da bojo imeli svojo samostojno državo, se bo uresničil." Pred letom 1991, še tik pred tem, niso bili redki pametni ljudje, ki so menili, da je to "nora misel". "Po drugi svetovni vojni se bojo prej sovražne evropske države povezale v Evropsko zvezo." Utopija, nora misel. "Britanci bodo izglasovali izstop iz Evropske unije." Saj niso nori! Itd. Meni osebno se zdi precej nora misel, da je treba ponovno poskusiti s socialistično revolucijo, tokrat bolje. Če bi ta "bolje" pomenil, da ne bo pobijanja, bi bil skoraj za, čeprav je bilo samoupravljanje pod vodstvom Partije nadvse naporno. (V Levici imam soimenjaka in bi mogoče odnesel celo kožo, čeprav je v prvi revoluciji izginilo precej Mescev, nekaj pa se jih oglaša iz Južne Amerike). 

"Zveza med Evropo in Rusijo ter državami njenega vplivnega področja je realna možnost v prihodnosti." To je po mojem trditev, ki ima obliko preverljive sodbe, preverljive na enak način, kot je preverljiva naslednja sodba: "NN bo v naslednjih petih letih končala študij filozofije." Seveda ne vem, kaj bo čez pet let; tega ni mogoče preveriti. Preverjam možnost, verjetnost. Kako? Vem, da je vpisala filozofijo; ta študij jo zanima. Po njenih preteklih učnih uspehih sodim, da je za študij sposobna. Vidim, da bere dela filozofov. Je dovolj redoljubna in vztrajna. Živimo v miru, zagotovljene ima ustrezne študijske pogoje. Itd. Iz danosti sklepam na možnosti in razvoj v prihodnosti. Odgovarjam na vprašanje: se je vredno potruditi, kakšne so možnosti uspeha? Vračunam svojo željo in prizadevanje.  

Zakaj naj bi bila ta ideja fašistična? Zdi se mi, da vem, kaj moti filozofa. Ta ideja temelji na ugotovitvi, da so Rusi v kulturnem oziru Evropejci, tako kot Nemci in Francozi ali Angleži (s pridržkom, ker se ti nimajo za Evropejce). Če nas ne moti, da so v EU Nemci, zakaj naj bi nas motilo, da bi bili v EU Rusi? Predlagane zveze ne utemeljujem z raso ampak s preprostim dejstvom, da sodi Rusija geografsko in kulturno v evropski krog in ne kitajskega. Ne mislim na »očiščenje liberalnega presežka«. Daleč od tega, da bi v ta krog prišteval Putina z njegovo strukturo in politiko. Govorim o času po Putinu, kajti na njegovo razsvetljenje ni mogoče računati. V tem ima Žižek prav; gre za trdovraten sindrom »Petra Velikega«.

Od tistih, ki se jim zdi ideja Evrazije nora, pričakujem, da bojo navedli prepričljive argumente za svoje oporekanje. Argumenti so dveh vrst: 1. Zakaj si je to vredno želeti ali ne želeti? 2. Kakšne so realne možnosti uspeha projekta? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za uspeh? Če si tega ne želimo ali če ni mogoče ustvariti pogojev za uspeh tega projekta, pokopljemo idejo. Meni bo odleglo.

Med nami so ljudje, ki so izvedli osamosvojitev Slovenije; imajo izkušnjo izvedbe norega projekta, ki so mu tudi nekateri očitali, da je fašističen; resnici na ljubo izbris »nerasnih« državljanov je poteza fašizma. Glede Evrazije: Če je volja, je tudi pot. 

O ukrajinski vojni in neuvrščenosti 1

Spomenkino pismo (Delo, 18.6.22), v katerem se zavzema za Evrazijo in neuvrščenost v obstoječe bloke, sem doumel kot dolgoročno vizijo, morda ne idealno dosegljivo, ki pa naj bi vendarle usmerjala že današnje konkretne korake, pa čeprav še tako majhne. Njenega besedila nisem razumel kot navodilo zunanjemu ministrstvu za ravnanje v tem mandatnem obdobju, ampak kot izraz želje in volje, kot izraz nezadovoljstva s politiko pristajanja zgolj na zaveze, ki smo jih sprejeli, pokoravanja močnejšim in pragmatičnega računanja. Željo je treba izraziti in za njo stati in jo po pameti uresničevati. V tem izrazu želje in predstave se pridružujem cenjeni kolegici. Svet se tako korenito spreminja, da se bojo stare zaveze morale spremeniti. Res je: Pacta sunt servanda; velja pa tudi: pacta sunt mutanda. (Zaveze je treba spoštovati, zaveze je treba spremeniti.)

V razpravi o rusko-ukrajinski vojni sem bil v odgovoru na pismo dr. Mojce Novak v Delu tudi sam omenil Titovo neuvrščeno politiko. Naj na njegovo obdobje gledamo še tako kritično in podcenjujoče, je dejstvo, da je neuvrščeno gibanje pomenilo razbremenitev sveta spričo grozeče jedrske konfrontacije velesil. Svetovni državniki niso Tita zaman počastili na zadnji poti.

Nikoli nisem dvomil, da so Rusi Evropejci, kot nisem dvomil, da so to Nemci, ki so Evropo hudo prizadeli. Tako Hitlerjeva uničevalna fantazija kot ruska revolucionarna utopija in sovjetska realizacija sta plod prevladujočega evropskega duha. So pa Rusi vedno v obojestranskem ambivalentnem odnosu z drugo Evropo. Dva uničevalna pohoda, Napoleonov in Hitlerjev, sta prodrla globoko v notranjost Rusije. Kateri ruski vojskovodja je prodrl do Pariza? Po tem ko so žrtvovali milijone in bistveno prispevali k osvoboditvi Evrope od Tretjega rajha, so se ustavili v Berlinu in se obdali z obrambnim pasom satelitskih držav. Dalj niso posegli z oboroženo silo, če ne upoštevamo kubanske krize. Sedanja, vsega obsojanja vredna agresija na Ukrajino, ni prvi korak do osvojitve Bruslja ali Pariza v sedanjih razmerjih moči. Pripraviti se moramo na obdobje po sedanji vojni in po Putinu. Kakšen svet hočemo? Trenutno se oblikujeta dva svetovna bloka: Amerika je pod svoje okrilje spravila Evropo; na drugi strani se Rusija zbližuje s Kitajsko. Oba bloka ogrožata drug drugega in se čutita ogrožena. To polarizacijo je treba prevladati, sicer samoobrambno (pred Rusi?) sodelujemo v ogrožanju drugih. Prevladanje blokov je prvi strateški cilj. Drugi cilj, morda utopičen, stremeč k zmanjšanju napetosti med Evropo in Rusijo, je Evrazijska unija med Evropo in Rusijo in njenimi sosedi, nastanek širnega miroljubnega področja med Ameriko in Kitajsko. Ponavljam: ne jutri, pojutrišnjem. Amerika ima četrtino sveta, Kitajska drugo in Evrazija bi imela tretjo. Bližnji vzhod in Afrika bi bila četrta četrtina, ki trenutno ni neposredno v igri. Si predstavljate Evropo, ki v resnici zajame poleg romanske, germanske še slovansko-rusko dušo in neskončna vzhodna prostranstva - z vsem plinom (za realiste)! Ob tem pa drugima dvema ničesar ne odvzame! 

Ob odločnem podpiranju obrambe Ukrajine pred agresijo in pri uresničevanju njene nacionalne neodvisnosti so drugi delni cilji: širiti idejo in podpirati neuvrščanje v bloka; zavreti Putinove imperialne apetite, a hkrati Rusiji odpreti perspektivo sodelovanja z Evropo, ne izolacije ali povezave s Kitajsko; omejiti širjenje NATA in ameriškega nadzora Evrope in razviti obrambno avtonomijo Evrope; vsestransko gospodarsko, kulturno, športno sodelovanje z vsemi, posebno med Evropo in Rusijo. Notranje razklane ZDA bi utegnile notranje težave reševati s proizvodnjo orožja in vojn. Dosedanja strategija vodi do poenotenja Rusov okoli Putinove imperialne vizije, ob tem ko so si bili bogati Rusi že gradili svoje poslovne imperije v Evropi. Ameriško-evropski strategi stavijo na upor od sankcij prizadetega ljudstva proti Putinu! Ta narod je poenoten – zlepa ali zgrda - pretrpel že vse kaj drugega, kot so sedanje sankcije Zahoda.

Kako do navedenega cilja? Kjer je volja, tam je pot. Zavedam se protislovij, ko gre za pomirjanje položaja ob hkratni uporabi orožja. A to so vprašanja za obrambno in diplomatsko stroko. Ne spoznam se na pragmatično real-politiko, obrambo in diplomacijo. Poznavalcev teh strok je, kot vidim, med nami obilo, tako da ne bi smelo biti težko, izdelati strategije in taktike, če vemo, kaj si želimo in kje se vidimo v prihodnosti, tostran ali onstran Atlantika.

Objavljeno v Delu.