Muzej Jugoslavije

Moj odnos do pisanja Mojce Pišek je toplo-hladen. Tokrat me je s svojo navdušeno kolumno o muzeju Jugoslavije (Delo, 27. 1. 23) že skoraj potegnila na toplo stran, mnenjsko, seveda. Svoja najlepša leta sem preživel v socializmu (do upokojitve, kajti prava svoboda se je začela potem) in užival njegove "zastonjske" dobrine: šolanje, zdravstvo in druge. Živeli smo skromno, a imeli smo vse bistveno. Človek ne potrebuje veliko. Ko smo se lotili preurejanja hiše in stanovanja, pa so se začele težave: kar smo potrebovali, smo morali »prešvercati«. Marsičesa sem se, "socialistični izobraženec", naučil pri tem: mešanja malte, polaganja parketa, prekrivanja strehe, beljenja - mojstrov ni bilo, ali pa so bili tudi brez računa predragi za moj žep. Tudi čakanja na drva in premog na železniški postaji ne bom pozabil. Ker sem bil z vso dušo za socializem, me tudi niso zaprli kot nekatere druge, ki so dvomili v odrešenje in raj na zemlji. Pravzaprav so nekateri teh imeli privilegij, da so jih raje spustili ven, kot da bi jim pustili tu kvariti slogo. Drugi nismo mogli ven brez posebnega razloga in virov.

Potem pa je ta idealni, solidarnostni sistem brezplačnega samograditeljstva propadel. Vsa vzhodna Evropa ga je imela dovolj. Mojca, propadel je; in ni ga zrušil Janša. Kako to, ko je bil vendar tako idiličen, da mnogi danes hrepenijo po njem in po nasmehu tovariša Tita? Preprosto: za vse brezplačno je moral nekdo plačati. Plačevali smo vsi v skupno kaso, država je pa razdeljevala zdravnikom, šolnikom in drugim po planu. Seveda se je preveč solidarnostnega denarja prijelo tudi tistih, ki so razdeljevali – za težko in odgovorno delo. Gospodarstvo ni dohajalo državne porabe. Izkoriščevalskega, sebičnega kapitalizma pa partija ni mogla dopustiti; tudi vam ni všeč. Produktivnost so dvigovali s simpoziji o produktivnosti. Zares povečala se je šele s sprostitvijo zasebne pobude. Poleg tega je država nenačelno plemenitila denar v nemških kapitalističnih bankah.

BDP na prebivalca je v Jugoslaviji od leta 1950 do 1991 zelo počasi naraščal, a šele v 80. letih presegel 5000 dolarjev na prebivalca. Slovenija je v 70. letih imela 12 752 dolarjev BDP na prebivalca, na kar je BDP upadal kot v vsej takratni državi. Po letu 1991, ko je bil BDP 5131 EUR na prebivalca, se je po začetnem padcu strmo dvignil in je v letu 2022 dosegel 22.014 EUR na prebivalca. To pomeni, da je prehod v kapitalizem sprostil produktivne sile prebivalstva.

Biti podjetnik ne pomeni biti sebičen. Pomeni dajati delo ljudem, plačo delavcem, davke državi in lokalni skupnosti, darove civilni družbi in lokalni skupnosti, in investirati v razširitev proizvodnje ali prodaje, v nova delovna mesta itd. Biti podjetnik je poklic, je veselje, je strast – ne samo do bogatenja, ampak do premagovanja izzivov, merjenja moči, do ustvarjanja in razvoja.

Ne želim si socializma, kakršen je bil pri nas uresničen »po knjigi«. Dobro pa bi bilo premisliti, kako njegove dobre plati nacepiti na mešano lastništvo proizvajalnih sredstev s prevladujočim zasebnim podjetništvom, klasično parlamentarno demokracijo (pravijo, da je slaba, a da ni boljše) s človekovimi pravicami. Kajti to so gonila ustvarjalnosti in produktivnosti.

Muzej Jugoslavije je pa dobra ideja; v opozorilo sanjačem.

DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji izmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJNI POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge.

Spet o permisivni vzgoji

Odzivam se na pogovor v zvezi z nedavnimi zločini v družinah (TVSLO1, Odmevi, 13. 1. 2023). Očitno je v družbi določen delež otrok, ki so vzgojno ne le zanemarjeni, da niti pozdravljati ne znajo, ampak zavoženi, da zaidejo v prestopništvo, in med njimi določen delež, ki so "terapevtsko neodzivni", brezčutni. Za to stanje kriviti "akademike, ideologe permisivne vzgoje", se mi zdi pretirano. Morda je pretirano tudi kriviti samo starše. V zvezi z zadnjimi primeri so tisti, ki so poznali družine, kjer so se zgodili zločini, opisali storilce kot nevpadljive. Mislim, da je ena od sogovornic celo rekla, da jo je fant, ki je storil zločin, vedno pozdravil in prijazno ogovoril. Je bil torej nevzgojen? Prav tako se mi zdi za lase privlečeno kriviti pisanje in poučevanje o »permisivni« vzgoji. Prav starši prestopnikov naj bi brali o vzgojnih teorijah? Najbrž je med nami preveč brezbrižnih ali prezaposlenih staršev, ki so se jim otroci zgodili; ki jih ne briga vzgoja, ne permisivna ne kaka druga, in prepuščajo otroke samim sebi, ali pa se nad njimi izživljajo. Najlažje ga je odgnati od sebe in mu pustiti, da počne, kar hoče. Vendar to - zgodovinsko gledano - ni "permisivna vzgoja". To je razpuščena, brezbrižna in samovoljna ne-vzgoja. To nima nič opraviti s tem, kar se poučuje na pedagoških šolah.

V pedagoški teoriji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje med tremi vrstami vzgojnih pristopov: avtoritarno vzgojo, dopustljivo ali avtoritativno vzgojo (ki jo nekateri imenujejo "demokratična") in razpuščenostjo. 

Pri avtoritarni vzgoji mora otrok ubogati starše in druge odrasle (učitelje) na besedo, ne da bi lahko izrazil svoje počutje ali pomisleke, ne pred ukazom ne po ubogljivo izvršenem dejanju. Očeta/predstojnika je treba brezpogojno ubogati. Otrok "nima besede". ("Pri mizi se ne govori", "Ne ugovarjaj", "Molči" - so priljubljeni starševski ukazi). V nemščini pomeni mündig (iz die Mund - usta), polnoleten; to je tisti, ki ima besedo, ki lahko govori v družbi. Otrok je unmündig-brez besede, brez glasu. Tako vzgojo k brezpogojni pokorščini so krivili za to, da je večina Nemcev podpirala avtoritarni nacistični režim (»avtoritarna osebnost«, Adorno). 

Kot odpor do te vrste vzgoje so se po 2. svetovni vojni pojavila prizadevanja za "demokratično " ali  "permisivno" vzgojo. Ta pa prvotno ne pomeni, da se otroku pusti, da "dela, karkoli si želi", ne da bi ga starši ustavili, mu preprečili nezaželena dejanja, mu postavili meje in ga vodili v spoštovanju etičnih norm. "Permittere", lat., namreč pomeni "dopustiti" ("popustiti, popuščati" pa latinsko pomeni "remittere"). Pri tem permisivnem vzgojnem slogu naj bi upoštevali otrokove potrebe; dopustili, da otrok izrazi svoja čustva in misli, naj bo, preden uboga ali potem. Gre torej za vzgojo, ki dopušča otroku, da ima svoj "glas", ne da počne, kar hoče. Ravno nasprotno: vzgojitelj ga vodi in mu postavlja meje, mu pa prisluhne in po presoji upošteva njegove zadržke in predloge.

Ker mnogi ne razlikujejo med dopustljivostjo in popustljivostjo - kaže, da tudi strokovnjaki ne - se je pri nas uveljavilo napačno poimenovanje razpuščene vzgoje kot "permisivne" vzgoje. Tisti, ki smo še razlikovali med dopustljivostjo in popustljivostjo očitno nismo bili dovolj glasni in medijsko izpostavljeni, da bi prodrli (poleg mene tudi prof. dr. Ana Kranjc, dr. Anica Mikuš Kos). Napačno pojmovanje se je uveljavilo. tako da danes pri nas velja (?), da "permisivno" pomeni razpuščeno. To ponavljajo na televiziji vsevdilj in proti temu ni ga leka (dr. Leonida Zalokar, dr. Sebastjan Kristović) .

Zato te vrste zaželeno, dopustljivo vzgojo raje imenujemo "avtoritativna vzgoja" (ne avtoritarna, ne avtokratska, ne starševsko samovoljna). "Avtoritativno" pride od lat. "auctoritas", ki pomeni zgled, starševski zgled. Pri tej vzgoji, ki jo, kolikor vem, zagovarjajo tudi "akademiki", imajo vodilno vlogo zavzeti in odgovorni starši, ki otroka usmerjajo, mu postavljajo meje in ga poučujejo o normah in vrednotah. Avtoritativno vzgojo lahko imenujemo tudi "demokratična" vzgoja; povsem pravilno pa bi bilo tudi "permisivna vzgoja" (v raziskavah vzgojnih vzorcev v Štepanjskem naselju v Ljubljani v 80-tih letih na VŠSD smo še uporabljali ta naziv v pomenu zaželene, demokratične ali avtoritativne vzgoje).

Tretji vzgojni slog je razpuščena (ne-)vzgoja, ali "laissez-faire" vzgoja, ki jo pri nas napačno imenujejo "permisivna", ko bi jo, če že, morali imenovati "remisivna" (tega izraza ni še nihče uporabil). Pri tem slogu se starši ne brigajo za otroka, mu ne postavljajo meja, ga ne vodijo, tako da počne, kar hoče. 

Starši so danes izpostavljeni številnim pritiskom in skušnjavam, ki izvirajo iz potrošniške, tekmovalne družbe in narcistične kulture. Znajti se v tem vzdušju, da ne bi škodili otrokom, je prava umetnost. Sošolci se norčujejo, učitelji se ne znajdejo in nimajo opore; advokati grozijo v imenu kaj vem kakšnih pravic; ravnatelji tožijo, da nič ne morejo. 

Pomislimo tudi na to, da imamo na drugi strani mlade populacije nagrajene mlade znanstvenike, športnike, kuharje in druge mlade, ki znajo najti ravnotežje med svobodo in disciplino. Mogoče so tudi tega »krivi« – akademiki s svojimi »ideologijami«.

VZGOJNI SLOGI

 

	AVTORITAREN (SAMOVOLJEN)	AVTORITATIVEN (DEMOKRATIČEN)	RAZPUŠČEN  (POPUSTLJIV,  "PERMISIVEN"?)
VZGOJITELJ	Togo vsiljuje pravila Kaznuje neustrezno vedenje  Izraža jezo, nezadovoljstvo  Ne pojasni pravil  Po njegovem je otrok asocialen  Ne upošteva otrokovih želja, mnenj; o njih se ne pogaja  Ne zanima ga, kaj otrok čuti, ni empatičen  Vztrajno vsiljuje pravila, tudi če naleti na odpor  Grob, kaznovalen  Ni topel, ne sodeluje, ni vključen  Ni skupnih dejavnosti Ne postavlja izobraževalnih zahtev (če nižji sloj)	Jasno sporoča pravila Odločno skrbi za spoštovanje pravil Reagira na neubogljivost Ne popušča otrokovemu pritisku Izrazi nezadovoljstvo, če se otrok neprimerno vede Izraža zadovoljstvo, če se otrok vede konstruktivno, ga podpira Upošteva otrokove želje in preudari otrokovo mnenje Ponudi alternative Topel, sodeluje, odziven Pričakuje zrelo, neodvisno vedenje, primerno starosti Skupne kulturne, športne dejavnosti Postavi izobrazbene cilje in skrbi za njihovo doseganje	Ne sporoča jasno pravil Ne poskrbi, da bi otrok spoštoval pravila Popušča otrokovemu pritisku, joku, sitnarjenju Nedosleden v zahtevah Premalo zahteven, premalo pričakovanj glede zrelega in neodvisnega vedenja Ignorira ali sprejme neustrezno vedenje Skriva nepotrpežljivost, jezo, nezadovoljstvo Ni zelo topel Poveličuje pomen svobodnega izražanja impulzov in želja
OTROK	Konflikten, vzburljiv, napet, tesnoben otrok Boječ Nerazpoložen, nesrečen Hitro postane slabe volje Pasivno sovražen, čuti se krivega Občutljiv na obremenitve Izmenjavata se agresivnost in umik Brez ciljev, ravnodušen	Energičen, prijazen Se zanese nase Se obvlada Poln energije Ljubek, prijazen Prijateljski odnosi z  vrstniki Dobro prenaša obremenitve Zanimanje in radovednost v novih situacijah Sodeluje z odraslimi Z njim se da pogoditi Smotrn, ciljno usmerjen Ambiciozen, storilnostno usmerjen	Impulziven in agresiven ali negotov Se upira, ne uboga Se ne zanese nase Ni storilnostno usmerjen Se ne obvlada Agresiven Se hitro ujezi, hitro potolaži Impulziven Nima ciljev, brezciljne dejavnosti Dominira, deluje razvajeno

 Dopolnjeno 17. 11. 2023

Izviri smisla

 

Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.

Ustaviti se moramo že kar pri naslovu knjige. Je namreč bolj poveden, kot bi si mislili, saj se nam zdi samoumeven. Samoumevno nam je namreč, da se sprašujemo o smislu življenja. Tega vprašanja pa si v ne tako daljni preteklosti ni bilo mogoče niti misliti in še danes se marsikomu zdi odveč in nesmiselno. Ljudje se niso spraševali o smislu življenja. Smisel je bil vnaprej dan, za vse enak. Živimo zato, da izpolnjujemo božjo voljo, kjer koli že smo, kamor koli že nas je položila božja roka. Naj bomo visokega ali nizkega stanu, naj opravljamo to ali ono delo, držati se moramo božjih zapovedi in si prizadevati za zveličanje svoje duše. To je človekov namen in smisel njegovega življenja. Tako je veljalo.

V naslovu knjige se skriva še večje krivoverstvo: pomeni namreč, da je življenje samo po sebi brez smisla in da ga moramo s smislom šele napojiti ali napolniiti. Kako bi mogla biti brez smisla božje stvarstvo in človekovo življenje? Je Bog ustvaril nekaj nesmiselnega? Gornji obet, da bomo v knjigi zvedeli za vire, ki napajajo življenje s smislom, bi bil videti (ali pa je marsikomu še danes videti) nesmiseln in brezbožen. 

Prestopiti moramo nejasno ločnico med tradicionalnim in modernim mišljenjem, da se nam zdi obet knjige ne le razumljiv ampak samoumeven. Če te ločnice nočemo prestopiti, se lahko izvijemo s trditvijo, da je Bog pač dal človeku svobodno voljo, ki vključuje tudi to, kako si človek predstavlja smiselnost obstoja sveta in svojega življenja. Bog mu je dal voljo, da tudi zavrže Boga in tvega pogubljenje.

V to se ne bomo spuščali; morda smo res vsi skupaj zavrgli Boga (in se nam pogubljenje bliža), ali pa ima prav Nietzsche, ki pravi, da je Bog mrtev (mi smo pa do nadaljnjega preživeli). Oprimo se na vsakdanje izkustveno dejstvo. Mnogi smo se v svojem življenju že srečali s "krizo smisla"; zastavili smo si vprašanje: Čemu živim; kakšen je smisel mojega življenja? Mnogi na to vprašanje odgovarjajo na tradicionalen način: samo vprašanje zavrnejo kot nesmiselno; kot odvečno ali celo brezbožno. Ne sprašuj: sprejmi breme življenja na svoje rame, kot ti ga je naložil Bog, naj ti je všeč ali ne, naj omahuješ pod njim, morda omahneš v dvomu, ali pa ga nosiš hvaležno in ubogljivo v upanju, da si boš pridobil zasluženje in boš v posmrtnem življenju sedel na božji desnici. Tega odgovora, ki zavrne samo vprašanje o smislu kot nesmiselno, ne podcenjujemo; je eden od možnih odgovorov, ki ohranja človeško življenje. Premnogi so si na vprašanje o smislu odgovorili, da njihovo življenje nima smisla in so se sami uničili. Zato si ga mogoče res ni smiselno zastavljati, ampak življenje pač prenesti, naj je smiselno ali ne. Ta knjiga je za tiste, ki še iščejo in upajo, da bodo našli smisel svojega življenja, četudi morda mislijo, da življenje v vesolju nima smisla in namena. Svojemu življenju se ne bi radi odpovedali.

Elisabeth Lucas jih, te zadnje, napotuje k virom smisla, ki daje življenjsko moč. Našteje šest virov smisla. Prvi vir je filozofija. Iz nekoliko čudaškega izbora iz filozofije razberemo, da je osnovna funkcija filozofije v odnosu do vprašanja smisla ta, da nas informira o hierarhiji vrednot. Ne velja samo, da so pojavi polarni, to je, da vemo za dan, ker poznamo noč, da ločimo sladko, ker okušamo grenko, ampak da obstaja hierarhija: resnica je več vredna kot laž; v življenjski krizi je priložnost pomembnejša od nevarnosti. (Seveda pa imamo tudi rajši sladko kot grenko.) Nauk? Usmerimo se k vrednemu, to je že smiselno a hkrati banalno; ne vemo, kaj je vredno in kako to presoditi.

Branje lepe književnosti je drugi vir osmišljanja življenja: zdravilnost branja je nesporna. Verjemimo Viktorju Franklu, ki pravi, da je "prava knjiga ob pravem času mnoge obvarovala pred samomorom". In ni dvoma, da nam branje skozi identifikacijo z literarnimi junaki in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb razširja duha, veča našo občutljivost za doživljanje drugih in naše notranje odzive in nas opremlja za spopad z lastnimi življenjskimi težavami. Nam posreduje smisel? Seznanja nas z različnimi "smisli" in pomaga odkriti naša nagnjenja. Zgodbe, ki jih navaja avtorica, so gotovo terapevtsko koristne, glede iskanja smisla pa mi je bila še najbolj všeč zgodba o natakarici, ki ni preslišala fantovega naročila hotdoga s kečapom, naročila, ki ni bilo po volji matere, ona, natakarica, pa ga je vzela resno. Zgodba nam sporoča, naj odkrijemo svojo voljo, želje, cilje, strasti in "podobo človeka, kakršni bi radi bili", jo vzamemo resno in se postavimo zanjo.

Ideja logoterapije ali "terapije smisla" preveva celotno knjigo. Je tretji vir smisla, saj je pomagati človeku, da odkrije svoja posebna nagnjenja in individualni "smisel", osnovna naloga te terapevtske smeri. Ne grebsti po preteklosti, ne se ozirati nazaj ampak naprej: odkrivati možnosti, avtonomno oblikovati in presegati samega sebe. Primeri iz terapije, ki jih navaja Lucas, ilustrirajo ta pristop in pomagajo bralcu na ta način razmišljati o svojem življenju.

Kako nam znanost pomaga pri iskanju smisla? No, tisti, ki radi znanstveno raziskujejo, so že našli svoj smisel v kateri od znanstvenih dejavnosti. Lucas misli predvsem na nevrološko znanost, ki odkriva, kaj se dogaja v možganih, ko brskamo po preteklosti, in na psihologijo, ki odkriva "kognitivne prevare" pri pogledu nazaj. Na osnovi teh spoznanj "zavzeto odsvetuje presojanje in obsojanje preteklega" in svetuje postopen preklop iz razvednotenja preteklosti in iskanja krivde na pogled na svobodno izbiro možnosti v prihodnosti. 

Da vera zdravi, je znano dejstvo. Lucas poudarja poseben vidik učinka vere. Vera, opomin zapovedi (zaveze-religio), nam pomaga, da v situacijah, ko smo pod velikim pritiskom k neposrednemu odreagiranju, k neposredni zadovoljitvi nagonov, "duhovno in etično ne iztirimo" in si ne zapletemo življenja prek vzdržnega. 

V hektičnosti sodobnega sveta in priročne razvedrilne tehnologije vodi pot k sebi v tišini. "Tisti najbolj notranji glas, ki nam sredi labirinta še vedno kaže pravo pot ali izhod, je mogoče slišati samo v tišini." O svojem življenju se odločamo sami, po svojem notranjem glasu, ki mu Lucas pravi "vest". Sam sem (na drugem mestu) uvedel razlikovanje med moralno in eksistencialno vestjo; slednja je tista, ki nas opominja, kadar se oddaljimo od poti k sebi.

Knjiga Elisabeth Lucas je človeku, ki ima rad logične izpeljave, strogost in sistematičnost mišljenja, precej naporna zaradi njene esejistične poljudnosti in ohlapnosti. To pa ne pomeni, da bralec ne pritrjuje njenim modrim uvidom in nasvetom.

Poglavje, ki ga je namesto spremne besede prispeval dr. Jože Ramovš in ki bistvo razkrije že v naslovu, je odlično branje (Osebno stališče je vrh človeške svobode in vir zdravja).

                                                             

Pomisel

Kaj naj bi dosegli z naštevanjem in opisovanjem "virov smisla"? Kako bo to bralcu pomagalo? Kako bo s pomočjo teh besedil prišel do smisla svojega življenja? Poskusimo odgovoriti. Lucasova navaja primer matere, ki se je ločila od moža, pustila svoje otroke in šla za svojo ljubeznijo. Čez čas pa je v novem odnosu začela doživljati praznino, pojavil se je občutek krivde, pustila je novega partnerja in se vrnila k otrokom. Tu je začutila, da je našla smisel svojega življenja. Pomislimo: ampak nekaj časa je čutila, da je nova ljubezen smisel njenega življenja; tako močan smisel, da je zapustila otroke. Mater, ki zapusti otroke, seveda obsojamo. Vrnitev k otrokom opredelimo kot "pravi" smisel, prehodne zaljubljenosti, naj bo še tako goreča, pač ne opredelimo kot smisel. Tu pride v poštev hierarhija vrednot iz prvega poglavja: materinska skrb je vrednotno nad spolno ljubeznijo kot smislom. Morda pa je bil smisel tudi v tem, da je žena doživela strastno ljubezen z moškim po njeni meri in se izpolnjena vrnila. Saj ni rečeno, da je smiselno samo tisto, kar traja večno.

Kaj je "smisel", subjektivni smisel življenja? Ne iščem splošnega odgovora, iščem vrsto doživljanja, ki bi ga lahko imenoval "doživetje smisla". Kaj doživimo kot "smisel", kot smiselno; katera dejanja, ravnanje, odločitve, doživetja, čustva, počutja. Kako je videti to doživetje? Omenjena mati vidi smisel svojega življenja v skrbi za otroke, v življenju z otroki in za otroke. Prej ga je videla v ljubezni do nekega moškega. Za zdravnika Davida Zupančiča (njegovo knjigo sem nedavno pohvalil) je opravljanje zdravniškega poklica smisel njegovega življenja. Zdi se, da je zavest o tem, da rešuje življenja, tako opojna, da ga, poleg ljubezni do bližnjih, notranje izpolnjuje, daje njegovemu življenju smisel. Ima torej dva smisla? Glasbenik ne more brez glasbe, igralec ne brez odra, ne glede na to, da ne eden ne drugi ne bosta dosegla kaj zelo pomembnega. 

Sam sem najprej verjel, da je smisel mojega življenja biti priden in se držati božjih zapovedi, da bi bil deležen zveličanja in bi po smrti in vstajenju mesa sedel na božji desnici, med ta pridnimi. Potem sem sprejel misel, da je smisel življenja prizadevanje za komunistični raj na zemlji, solidarnostno družbo enakih. Nato je prišlo v meni do preloma. Nič od tega, kar so mi opisovali kot smisel življenja, ni prišlo iz mene, ni bilo nekaj, čemur bi bil pripravljen podrediti svoje življenje. Če pogledam nazaj, bi dejal, da sem nekaj smisla našel v spoznavanju človeškega in družbenega (v branju, če hočete), poučevanju in pisanju. To še zdaj rad počnem. Našel sem pa tudi nova veselja, recimo slikanje. Je smisel to, kar rad počnem? Kaj pa veliki smotri? 

Zdi se mi, da se spopadata, ali morda združujeta dve pojmovanji "smisla": eno, da je smisel končni dosežek, končno stanje. Življenje naj bi bilo stremljenje k temu smotru, kot v besedah "želim si postajati vse boljši človek". Smoter ali namen se imenuje telos. Prvo pojmovanje smisla je torej teleološko, usmerjeno k smotru. Po drugem pojmovanju je smisel življenja dejavnost, ob kateri se človek čuti notranje izpolnjen. Glasbenik si sicer želi vse bolje igrati, a to, kar mu je res pomembno, je, da rad igra. Morda ne bo nikoli postal slaven violinist, najboljši na svetu. Vseeno igranje izpolnjuje pomemben del njegovega življenja. Ali kot pravi športnica: "Ni mi bilo do zmage, rada sem igrala. Zmaga je samo potrditev, da mi gre dobro; da sem izbrala pravi šport zase." To drugo pojmovanje je blizu pojmu dejavnosti, ki je sama sebi namen, ali "avtotelične" dejavnosti po Csikszentmihalyiju. Sam bi namesto "smisla" uporabil kar izraz "notranje izpolnjujoči življenjski slog". Ta razlika se mi zdi kar pomembna: namesto napetega stremljenja k Dobremu (ali Najboljšemu in Zveličavnim Vrednotam), sproščeno uživanje v ljubih - in včasih tudi napornih - nam dejavnostih.

Drobna knjižica Terryja Eagletona Smisel življenja (v zbirki zelo kratkih uvodov založbe Krtina/Oxford Univ. Press, Ljubljana, 2008/2009) se po pregledu filozofskih razglabljanj o smislu življenja konča z ugotovitvijo, da je smisel življenja življenje samo. Smisel mojega življenja je biti resnično živ, ne pred smrtjo mrtev.

Izvir smisla je karkoli, kar napaja moje življenje z živostjo; kar me ohranja notranje živega, neravnodušnega in nezdolgočasenega, v razpoloženju, da si želim še živeti. "Živost" bi bil lahko pomen besede "moč" v naslovu knjige - moč za življenje.

O smislu svojega življenja se ne sprašujem več, samo za soncem hodim.

Vidite, meni je drobna knjižica dala veliko misliti. Naj da tudi vam.