PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.