Boštjančičeva herezija

 Pod naslovom "Boštjančič: lahko bi sodeloval s francosko skrajno desnico" je portal 24 ur objavil povzetek intervjuja finačnega ministra s portalom Politico. Minister naj bi "dejal, da ne vidi težav pri sodelovanju s francosko skrajno desnico ter da jesenske predsedniške volitve v ZDA niso tako pomembne, kot je dogajanje v Evropi. ... Podpredsednik vlade je tudi dejal, da se z nekaterimi tujimi finančnimi ministri razume bolj kot s kolegi v lastni vladi", poroča portal 24 ur. "... dejal /je/, da ne vidi problema v potencialnem oblikovanju francoske vladne koalicije okrog stranke Nacionalni zbor Marine le Pen ter da se odnosi finančnih ministrov evropskih držav vrtijo bolj okrog osebnosti in ne toliko okrog njihove politične usmeritve."

To poročilo je izzvalo vihar na družbenih omrežjih z običajnim psovanjem: "vedeli smo, da je fašist", "sfecljalo se mu je" ipd. Ministrstvo je takoj pojasnilo, da pogovor ni bil avtoriziran in da je minister izhajal predvsem iz svojih izkušenj z rednimi sestanki finačnih ministrov, na katerih konstruktivno sodelujejo ministri različnih strank, pri čemer ta njihova pripadnost ne igra nobene pomembne vloge. Ta umik izjave kot neavtorizirane je nenačelen in odveč. Je pa res, da bi se dalo isto povedati tudi bolj jasno.

Ministra Boštjančiča cenim predvsem zato, ker kolikor mogoče neposredno pove, kar misli, brez običajnega izmikanja in okolišanja nekaterih drugih politikov. Če je res, kar je izjavil, se z njim strinjam in njegovo izjavo pozdravljam kot prispevek k zdravljenju slovenske politične blaznosti. Pozdravljam jo kot načelni simpatizer liberalne levice (imamo tudi tradicionalno iliberalno levico, ki časti pomnike revolucije, ki je vodila v diktaturo). Slovenska politična blaznost se imenuje "Ne z desnico!" Ne z desnico, čeprav vsaj tretjino volilnega telesa v R Sloveniji sestavljajo volilci desnih strank in ne bi bilo nič nenormalnega, če bi prišla na vlado desna koalicija (ki je osebno ne bom volil). Taka je naša ustavna ureditev, odkar ni več na vladi nenadomestljiva Zveza komunistov Slovenije.

A tu sploh ni govora o slovenski politični sceni ampak o evropski, o sodelovanju z drugimi evropskimi državami. Kaj bi pomenilo, če bi minister slovenske vlade izjavil, da ne bo sodeloval s francosko državo, s francoskim finačnim ministrom, če bo tam zavladala Marie Le Pen? Da ne bo sodeloval s finančnim ministrom ZDA, če bo izvoljen Trump? V redu: naj on osebno ne sodeluje, njegova osebna izbira, ugovor vesti, bo pač sodeloval drug minister. Slovenska država bo sodelovala s katero koli drugo evropsko državo, ne glede na to, koga bodo volilci te države izvolili v vlado. Smo morda prekinili diplomatske odnose z Rusijo? Z Izraelom? Jih bomo z ZDA, če bo izvoljen Trump?

Ne bomo jih, in ministre katerekoli vlade bojo preveč zagreti, nevedni in nerazmišljujoči psovali, ker bojo ministri izpolnjevali svoje državniške dolžnosti. Boštjančič je mimogrede nakazal še nekaj, kar govori proti paniki, ki je zavladala pri nas zaradi izida evropskih volitev in pomika v desno. V državah z dolgo demokratično tradicijo je normalno, da se pri vladanju izmenjujejo stranke različnih barv, česar mi nismo vajeni, in se nam zdi, da bo svet propadel, če pridejo na vlado desničarji. V omenjenih državah imajo tudi državni aparati, ima državna uprava, svojo moč in inercijo. Za obstoj države pomembne zadeve tečejo, kot morajo, ne glede na to, ali so na vladi beli ali rdeči. Boštjančič, kar pogumno in na glas!

Moj spomin na Bogdana Lešnika

Dekanja Fakultete za socialno delo, izred. prof. dr. Mojca Urek, me je bila povabila na žalno sejo v počastitev spomina na izred. prof. dr. Bogdana Lešnika, ki se je končala pred kako uro. Zaradi prenosa izjav govornic iz Oddelka za socialno delo na Univerzi v Colombu, Šri Lanka, kjer je Bogdan sodeloval in tudi organiziral študijsko izmenjavo med FSD in tem oddelkom, se je seja zavlekla, tako da nisem prišel na vrsto za predstavniki Centra za mentalno zdravje, Društva za skupinsko psihoanalitično terapijo, varuhom načela enakosti idr. Naj zato tu zapišem, po čem se bom spominjal Bogdana in kakšen bo ostal v mojem spominu.

Čeprav je študiral psihologijo tako kot jaz, se z Bogdanom nisva spoznala na fakulteti, saj je bil dvanajst let mlajši od mene. Prvič sem ga videl v Martuljku, kjer sva v letih 1979-1980 s kolegom doc. dr. Bernardom Stritihom vodila tabor rodu Črnega mrava v okviru širšega prizadevanja po vključevanju mladine s težavami v odraščanju v običajne prostočasne organizacije. Ti tabori so bili nadaljevanje socialnoterapevtskih kolonij za te otroke, katerih prva je bila ob zdravilišču na Rakitni leta 1975 pod vodstvom dr. Anice Kos in kolega Stritiha. Bogdan se je taboru pridružil kot zainteresiran strokovnjak, ni pa bil član strokovne ekipe teh projektov, ki smo jih izvajali kot akcijske raziskave v okviru tedanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Višje šole za socialne delavce in Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike v Ljubljani. Na taboru se je pomešal med ostale taboreče in ni z ničimer izstopal, da bi si ga po čem zapomnil.

Ponovno sem ga srečal čez dobih deset let, ko se je - potem ko je pustil službo psihologa na Centru za mentalno zdravje univeritetne psihiatrične klinike v Ljubljani in bil nekaj časa svobodnjak - pridružil projektu Duševno zdravje v skupnosti (pod vodstvom dr. Vita Flakerja), ki ga je v okviru evropskega programa TEMPUS koordinirala Visoka šola za socialno delo in se za tem zaposlil na šoli za nedoločen čas. Med drugim je tedaj mene nadomestil na mestu urednika strokovnega časopisa Socialno delo in prevzel mesto vodje šolske založbe.

Strokovni časopis Socialno delo je takrat izhajal že deset let v skromnem formatu A5, razmnoževan na kseroksu, financiran s strani tedanjega Sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, Društva socialnih delavcev, VŠSD in drugih. Ta časopis je nasledil nekdanji uradni Vestnik socialnega varstva in kasnejši Vestnik delavcev na področju socialnega dela. Časopis je imel stalno strukturo rubrik; izdajali smo štiri številke letno, med njimi tudi tematske. V njem smo objavili tudi referate bienalnega seminarja Mednarodne zveze šol za socialno delo, ki je bil na Bledu leta 1989, še v starem režimu. Po osamosvojitvi Slovenije smo pod različnimi uredniki izdali nekaj številk A4 formata. Potem pa je leta 1994 prevzel uredništvo Bogdan.

Spominjam se, da si je takrat najprej uredil delovno sobo, skromno, z zamreženim oknom, prej namenjeno ropotarnici kot delovni sobi, a v njej je bil sam; si dal nabaviti zmogljiv računalnik z veliki zaslonom. Na njegovih policah se je znašla Encyclopedia Britannica. Dobil sem vtis, da se loteva dela z vso zagnanostjo in s ciljem. Res je v kratkem času uredil vse potrebno za dvig Socialnega dela na višjo stopnjo - tudi s pomočjo angleške sourednice Jo Campling. Temelji nove države so bili položeni, struktura države oblikovana na novo. Dobro se je znašel v teh novostih, ki jim jaz sam najbrž ne bi bil kos, zagotovil financiranje revije, pridobil oblikovalce, tiskarno, povečal format, povabil k sodelovanju širši krog strokovnjakov, ne samo socialnih delavcev in izid je bil viden že v prvi številki novega letnika.

Dobili smo znastveno-strokoven časopis, podoben že uveljavljenim časopisom drugih strok; izvlečke člankov je vključil v mednarodne baze podatkov. Vedel je, kako se tem rečem streže! Kot prejšnji urednik in pisec člankov sem bil navdušen. Nova, resna in lična oblika s stolpci me je še bolj spodbudila k pisanju. Moje članke je Bogdan kot urednik sprejemal brez komentarja. Nikdar mi ni ničesar zavrnil; nikoli se nisva pogajala o popravkih, ustreznih izrazih, slovnici in pravopisu. Včasih sem opazil, da je popravil kakšno besedo. Če popravek ni pačil smisla, sem brez besed sprejel njegov popravek. Nikoli ni pačil smisla.

Podobno je bilo z urejanjem moje knjige o kvalitativnem raziskovanju. Oddal sem mu tipkopis in knjiga je izšla v obliki, s katero sem bil zelo zadovoljen. O ničemer v zvezi z njo se nisva pogovarjala - mogoče o slikah, s temi so večkrat težave. Kar je popravil, je popravil. Ne vem, kaj je popravil.

Sva se sploh pogovarjala? Ja, včasih sva kaj pokomentirala: ironično, cinično. V tem sva se kar ujela. Pasivna agresivnost. Boljša kot aktivna, posebno, če ne veš natanko proti komu v zmedenem javnem življenju, bi jo usmeril. Kot osebnost je Bogdan združeval samozavest, prodornost, široko razgledanost, organizacijsko veščino s sposobnostjo delegiranja; na drugi strani pa skromnost in pravo znanstveno akribijo.

Te značilnosti njegove osebnosti najbolje izraža naslovna stran njegove knjige Temelji psihoanalize. Temelji psihoanalize so besednjak psihoanalitičnih izrazov na tristo straneh, namenjen strokovnjakom, da bi prevladali "terminološko zmedo", kot piše v uvodu h knjigi Matjaž Lunaček. Ima študijski namen. Vendar naslov knjige ni Besednjak psihoanalitičnih izrazov. Ne, naslov knjige je Temelji psihoanalize, torej fundamenta. Niti ne Einfuehrung..." kot pri Freudu. Kot da sledi tisoč strani debel špeh učenosti. Ja, naslov obeta pretirano veliko učenosti - vsaj po moji laični sodbi. Megalomansko. Toda pod naslovom je podnaslov: "Opombe h konceptom". Opombe. Opombe k temeljem. Pretirano skromno.

Tako nekako sem dojemal Bogdana: po eni strani človeka vseobsegajočih, visokih teženj in načrtov, po drugi strani skromnega, zaposlenega z natančnim beleženjem opomb k opombam, za kar mu je zmanjkalo številk in latinskih črk in je segel po grških: alfa, beta, gama.

Na dosežke v svojem življenju je bil Bogdan upravičeno ponosen, čeprav tega ni razglašal. Ko sem na zaslonu v predavalnici videl njegov nasmejani obraz, s kančkom distance v očeh, sem pomislil: ne morem verjeti, da ga ni več, saj je tako resničen. Res je še tu: v mojem naklonjenem spominu in hvaležnosti za vse, kar je storil za Fakulteto.

VALETA

 Oni dan sva bila povabljena na slovesnost ob koncu osnovnega šolanja najine vnukinje - na valeto. To je zdaj gala-dogodek. Glamur. Tudi v naših časih je bil to slovesen dogodek, a zdi se mi, da precej skromnejši. Spomnim se, da so mi za malo maturo dali narediti novo obleko, temno modro s suknjičem s predolgimi rokavi, da bo še za nekaj časa. In spomnim se, da smo potem stopali v nekakšnem sprevodu v parih okrog šole. Govori in recitacije so se gotovo odvili v šolski dvorani v prvem nadstropju gimnazije. In zelo verjetno je na klavir igral Aci Bertoncelj iz višje gimnazije. S temi meglenimi spomini na svojo "malo valeto" sem se malo pred sedmo zvečer odpravil od doma, z občutkom, da imam nekakšen privilegij. V naših časih so bili starši lepo doma. Šolo so pustili pri miru. Otroke so dali v šolo, da bi jih v šoli zrihtali. Sem in tja je šel kdo na roditeljski sestanek ali na govorilne ure, da je potem še on doma napel mulcu, kar je treba. To je bilo pa tudi vse.

V preddverju sive, sodobno ceneno škatlasto grajene osnovne šole, ki pa ima pred vhodom vendarle nekakšen stebriščni hodnik, so se zbrali starši - generacijo mlajši od naju, sivčkov - opravljeni nekoliko bolj urejeno od vsakdanje razpuščene komodnosti. Tudi sam sem si, ob začudenih pogledih svoje boljše polovice, ki me je potem posnemala, nadel obleko za svečane prilike. Pred šolo čakajoče so nas gospe, ki so v šoli verjetno zadolžene za kuhinjo, postregle s koktajl-aperitivom dobrodošlice. Potem so se dokaj ozka vhodna vrata odprla in počasi smo se, pazljivo, da se ne bi nekulturno drenjali in stiskali, presukali skozi, v nič širši hodnik mimo odprtih vrat nekih prostorov, morda garderob ob telovadnici. V moje moško oko je za trenutek udarila slika klobčiča drenjajočih se golih ženskih ramen v večernih toaletah živih barv in hitro izginila, saj smo se pomaknili naprej v prostrano šolsko telovadnico. Vrste raznobarvnih plastičnih stolčkov pod zamreženimi velikanskimi okenskimi površinami; skozi okna navpične linije stolpnic, rebrasti "ripstoli" ob stenah, košarkaški koši na kovinskih konstrukcijah; spredaj, desno od odra z mikrofoni ogromen zaslon. Kako drugače od naše nekdanje nekoliko ponarejeno baročno opravljene gimnazijske dvorane! Posedemo se. Levo od odra zasedejo k nam obrnjene vrste belih plastičnih stolov slavljenci: dva zaključna razreda, 9. a in 9. b. Damice v rdečih, modrih, rumenih, belih toaletah, na petkah; fantje v belih srajcah in temnih hlačah. Bele superge. OK. Bolj v ozadju naša slavljenka. Če bi se takrat, petnajstleten, znašel v taki dvorani, bi mi bilo tesnobno.

Potem nov šok: nenaden megavatni udar iz zvočnikov. Tako sta svoje orodje dobila fant in punca na odru, voditelja proslave (voditelja se danes reče), dva od najboljših. A preden se začnejo govorance, plesni nastop vseh slavljencev. V parih razporejeni v krogu zaplešejo pred nami skoraj vse od angleškega valčka, dunajskega valčka, fokstrota do čačačaja in na koncu salse. Ob mega-zvočniški spremljavi. Ker sem malo gluh, mi to prav pride, a stanja mi ne bo izboljšalo.

Naša punca je prekrasna v novi dolgi rdeči obleki. V paru je z nekim okroglim, krepkim, na kratko ostriženim bumbarjem. Brez zatikanja ali napake izvede vse korake v ritmu. Prekaša deda. Ded občuduje njeno gracioznost. Ne vem, ali ona uživa. Ni videti. Drži se resno, brez najmanjšega nasmeha. Bleda, z očali. Šole ni imela rada. Blago sem se izrazil. Disleksija.  

Potem smo na velikem zaslonu, recimo 4x3, videli fotke in videe: pregled dogodkov vseh devetih let za vsak razred posebej; video o zaključnem izletu; avtorske super kratke videe iz šolskega življenja. Posnetek sošolke, ki je igrala na harfo. Mladina vse to obvlada: scenarij, režija, kamera.  

In potem govori. Voditelja napovesta razredničarko 9. a in razrednika 9. b, "našega" razreda. "Naš" razrednik se je govoru izognil. Razredničarka devetega a-razreda govori naravno, prijazno, toplo. Sicer so pa govori kot govori. Vse lepo, doživeto, ljubeče, malo pocukrano in v prihodnost usmerjeno. Potem nastopi ravnateljica z listinami in seznami. Kliče učence po imenih in za vsakega pove, kakšna priznanja je dobil. Nekdo ima več kot deset priznanj: za prvo ali drugo mesto na tekmovanju iz matematike ljubljanskih šol, za prvo mesto na regijskem tekmovanju, drugo na iks tekmovanju, na koncu pa še za opravljeno prvo pomoč. Ni jih malo z več priznanji. Skoraj vsak pa je dobil priznanje za solidarnost (ne vem, kaj to pomeni) in prvo pomoč. A-razred je boljši od "našega" b-razreda. Med učenci "našega" razreda ni toliko pohval in priznanj. Vsi pa so dobili priznanje za prvo pomoč. Tudi naša punca. Dvignila se je s sedeža, v rdeči toaleti, prišla na oder, prevzela listino in se rokovala s podeljevalci.

Nam po koncu nižje gimnazije niso delili nobenih priznanj. Tudi tekmovanj v znanju nismo imeli. Hvalabogu. Razdelili so nam spričevala z ocenami. Kljub temu smo vedeli, kdo je v razredu boljši in kdo slabši. Žeki je bil boljši, ker je edini v razredu vedel, kako se imenuje trivalentni kisik. In Jože je bil boljši, ker je matematično nalogo, za katero sem jaz porabil štiri strani A4 formata, rešil na četrt strani. On je že kar vedel rezultat, še preden je do konca prebral nalogo, in nihče, vključno s profesorjem, ni sumil, da bi bil tisto prepisal. Od koga le? Imel je pač drugačno glavo. Tisti, ki je sedel pred mano, je bil slabši. Samo z barvicami se je rad igral. Svoj delovni vek je odslužil kot arhitekt.

Tudi naša punca jo ima, drugačno glavo. Sošolci so - bolj sočutno kot pedagoginje - vsakega sošolca okronali s papirnato krono za tisto, v čemer je najboljši. Eden je najboljši v rolkanju, drugi v repanju. Naši punci so sošolci podelili krono za ustvarjalnost, ker rada in zanimivo riše. 

Poškilil sem na njen izid nacionalnega preverjanja znanja. Matematike je rešila nekaj malega. Druga dva predmeta okoli polovice možnih odstotkov. Spomnil sem se sošolca, ki je na veliki maturi ponavljal matematiko in potem postal inženir elektrotehnike in vodilni v računalniškem podjetju. Pa tudi ded - no, ja - o profesorju statistike vse dobro. 

"Dobra smrt"

"Kdo sem jaz, da bi bil ječar duši, ki se na vso moč želi rešiti svoje kletke, 

jaz pa je ne izpustim zaradi abstraktnih načel in strahov?"

P. Vidovič

Tak je naslov razmišljanja mag. Primoža Vidoviča, dipl. filozofa in komparativista, magistra kognitivne znanosti (Delo 5. 6. 24. str. 7). Njegovo razmišljanje sem prebral s simpatijo. V mojem imaginariju pisec pravzaprav uteleša mene samega, ki sem nekoč skrenil s poti v filozofijo in si to še vedno očitam, hkrati pa občudujem tiste, ki niso skrenili in lahko objavljajo kot pravi filozofi in sodobni kognitivni znanstveniki.

Ne trdi, ne svetuje, ne razglaša črno-belih resnic, pravi, da samo sprašuje. O tej temi sem že toliko napisal, da ne bom ponavljal osnovnih reči. Skušam razmisliti ob Vidovičevih vprašanjih in pomislekih. 

Zloraba in možnost pritožbe. "Kdo naj bi se v primeru zlorabe pravzaprav pritožil?" Kaj je v primeru pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) zloraba? Glede na do zdaj meni znane primere obstajata dve situaciji, ko lahko pride do prošnje za PPKŽ: v bolnišnici s strani tam ležečega bolnika; ali v posebni ustanovi (lahko tudi bolnišnici) s strani bolnika, ki se tam priglasi (npr. švicarska ustanova Dignitas). V obeh primerih bolnik podpiše prošnjo na obrazcu, sledi postopek preverjanja in na koncu predenj postavijo odrešilno kupo. Pacient jo vzame v roke in izpije. Možne zlorabe: 1. svojci prepričajo in/ali prisilijo pacienta, da zaprosi PPKŽ (če se ne boš ti sam pokončal, te bomo mi, recimo). Pacient potem uboga, ne da bi resnično hotel umreti. 2. Podkupljeni izvajalci PPKŽ - v postopku sodeluje po moji oceni najmanj šest zdravnikov, trije neodvisno zaporedno in trije v komisiji - pritisnejo na pacienta, da izpije strup; morda mu ga celo sami vlijejo ali vbrizgajo, ne da bi on vedel.

V prvem primeru, ko so zlobni samo svojci, ne pa zdravniki, pošten postopek v ustanovi v pogovorih s pacientom odkrije njegovo pravo željo ali negotovost, zaradi česar mu posledično ne odobrijo samomora. Samo koordinirano sodelovanje zlih svojcev in korumpirane ustanove (šest zdravnikov, bi bilo treba kar precej podmazati) lahko privede do usmrtitve proti volji bolnika. Mislim, da je to lahko vsebina kriminalke, ker so stvarne možnosti zgolj fantazija.

Vidovič sprašuje, kdo sploh lahko prijavi sum zlorabe in toži? Kateri koli svojec (žlahta sicer vkup trahta, je pa tudi raztrgana plahta); kateri koli žvigač v ustanovi in katerakoli inšpekcija, revizija, ali nadzorni organ (sicer pa gremo lahko do neskončnosti: quis custodiet ipsos custodes? kdo naj nadzoruje nadzornike?). Mislim, da V. predpostavlja, da so hudobni svojci enotni v želji, da se znebijo bogatega reveža, ki bo enim zapustil več, drugim manj, tretjim pa nič (!); ali reveža, ki ene neskončno obremenjuje z nego, druge pa ne in bo fovšija odigrala svojo vlogo. 

Skratka, mislim, da je možnost zlorabe v kolikor toliko normalno delujoči transparentni družbi res zgolj "teoretična". V "nenormalni" diktaturi, pa življenje nikogar ni nič vredno in je zloraba pravilo. Tam ni poštenega glasovanja, oblast postavlja zakone, ki ji koristijo. 

Psihatrični bolniki. V. ima prav: predlog zakona izključuje akutno motene, nič pa ne piše o kroničnih bolnikih. Svoje stališče do tega sem izrazil že v odgovoru dr. Zwitterju v Delu (SP 31. 5. 24). Naj ponovim. Predlog zakona ne omenja kroničnih duševnih bolnikov, kar pomeni, da jih ne izključuje iz nabora možnih prosilcev za PPKŽ. Mislim, da je tako prav. Lahko zaprosijo za pomoč pri samomoru v posebni situaciji, ki jo opisuje zakon. V postopku odobritve ali zavrnitve prošnje sodeluje psihiater (ki preuči vso zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidna narava kronične bolezni). Kako utemeljujem svoje stališče? Duševne bolezni so različne, imajo različne poteke, različno motijo razpoloženje in zavest. Medicinska in socialna skrb za duševne bolnike je danes taka, da so mnogi vključeni v družbo, zaposleni in da samo v predpisanih razmakih jemljejo zdravila, ali pa v občasnih krizah preživijo nekaj dni v bolnišnici. Sicer pa so "ljudje kot vi in jaz". 

Spominjam se študenta s shizofrenijo, ki je sicer od časa do časa "izginil", je pa opravljal svoje študijske obveznosti. Si pa lahko predstavljam, da bi se kdaj takega življenja naveličal ali da bi se njegovo stanje kombiniralo s kakim drugim, somatskim, trpljenjem. Če bi se to zgodilo, bi verjetno lahko zaprosil za PPKŽ. 6. člen predloga zakona: "Pacient ima pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje: 1. doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi simptomi, ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja..." Naj ne bi smel zaprositi? Naj bi moral, zato, ker je shizofrenija duševna bolezen, trpeti svoje stanje, medtem ko ga tistemu z rakom ni treba?

Nekateri se bojijo, da zakon o PPKŽ vodi v moritev duševno bolnih. Za ta strah ni nobene stvarne osnove. Pacient sam zaprosi za PPKŽ in če mu je prošnja odobrena, sam izpije učinkovino. Nihče ne mori pacientov. Če duševno bolnim ne bi dovolili enake pravice kot duševno zdravim, bi to pomenilo, da imamo o njih stereotipno predstavo, ki stigmatizira in diskriminira v času, ko so vsi družbeni napori usmerjeni v to, da se ljudi z duševnimi boleznimi ne stigmatizira, ne diskriminira in da se jih vključuje v družbo, jih "normalizira".

Odnos družbe do duševno bolnih je eden od dejavnikov, ki jim otežujejo ali olajšujejo samo bolezen, predvsem pa boljšajo ali slabšajo kakovost življenja, ki je dejavnik duševnega zdravja/bolezni.

 

Duševni bolniki so enakopravni drugim, ki nimajo diagnoze duševne bolezni (ali so ti slednji tudi res zdravi, je velikokrat upravičeno vprašanje).

Določanje trpljenja. "Trpljenje je izrazito subjektivna kategorija", piše V.. Seveda. Tisti zagovorniki PPKŽ, ki "mirijo, da bomo trpljenje določali objektivno" s komisijami, se motijo. Predlog zakona je jasen: Med upravičene prosilce za PPKŽ sodi tisti, ki "doživlja zanj neznosno trpljenje". Toda "trpljenje" ni edini kriterij za presojo upravičenosti za PPKŽ v predlogu zakona. Trpljenja ni mogoče določiti objektivno, lahko pa se objektivno določi druge pogoje, okvir, v katerem se to trpljenje dogaja. To so dolgotrajna, terminalna bolezen, pri kateri bolečin ni mogoče lajšati na bolniku sprejemljiv način itd. Če ponovim zgodbo osebe s shizofrenijo. Če bi taka oseba zaprosila za PPKŽ, bi bile (po mojem laičnem mnenju) relevantne tele ugotovitve: da ima shizofrenijo, pri kateri se izmenjujejo stanja "normalnosti" s stanji, ko ima simptome; da se bolezenske epizode ponavljajo v takih in takih razmakih s takim in takim trajanjem; da ji to na tak in tak način onemogoča normalno življenje ali znižuje kakovost življenja; da ji obstoječi način zdravljenja ne zmanjšuje bistveno pogostosti in intenzitete bolezenskih epizod; da pa ne sprejema drugega načina zdravljenja, pri katerem bi bila ves čas omamljena in nesposobna opravljati vsakdanja opravila; da zaradi tega trpi in da ne vidi več smisla v nadaljevanju takega življenja.

Izbira kot pritisk. Da, dejstvo, da človek lahko izbira med življenjem in smrtjo, lahko doživlja kot pritisk. To je dilema vsakogar, ki se je že kdaj znašel v življenjski zagati in kot Hamlet pomislil: biti ali ne biti? Logika pri bolnikih v položaju, ki ga predvideva zakon, je naslednja: sem terminalni bolnik; sicer še najdem življenjska zadovoljstva in bi tudi s temi bolečinami ali ležeč v postelji še nekako shajal in si še ne želim umreti. Vem, da s svojim stanjem obremenjujem svojce. Vem, da obstaja možnost PPKŽ. Mogoče vseeno ni prav, da obremenjujem svojce, brez mene bi lažje živeli. Moje sedanje življenje tako ali tako ni prav prelestno. Zaprosil bom za PPKŽ. Kaj je v tem etično problematičnega? Da sem izkoristil neko možnost in sem se žrtvoval za bližnje? Umrl bi nekaj dni, tednov, mesecev prej, preden bi se moje življenje izteklo naravno; a z velikim olajšanjem za svojce. To olajšanje je dvojno: odpadla bi jim skrb zame in ne bi storil "navadnega" samomora. Bil bi državno odobren, zakonit samomor. Od vseh najbolj kompetentnih priznan kot upravičen. Ne bi jih, svojce, v svoji bolečini ali razočaran nad njimi, zapustil. Ne bi nekam odšel in zmrznil. 

Mogoče bi se o svoji nameri prej pogodil z njimi; jim omenil, na kaj mislim in presodil, ali bi jim povzročil preveliko bolečino, večjo od neudobja skrbi zame. Se potem zadržal ali odločil. Ali kot ljubeč mož ali oče smem žrtvovati svoje življenje, poleg tega življenje negibnega v postelji, življenje, ki se bo tako ali tako kmalu izteklo, za dobrobit svojih bližnjih? Saj sem bil sam pri sebi že zdavnaj sklenil, da bi bil pripravljen za koga od njih žrtvovati svoje življenje pri polnem zdravju. Skočil bi za otrokom v deročo vodo ali ogenj. "Pritisk možnosti" je pritisk k premisleku, kot pri vsaki možnosti. Ali "pritisk možnosti" lahko pomeni terminalno bolnemu še kaj drugega? Če ne, gre za dobrodošlo možnost, pritisk k premisleku, ne nujno k dejanju.

Kako bi bilo brez možnosti PPKŽ? Prva možnost: vse slabše moje stanje, vse večje breme nege; na koncu shiram in od oskrbovanja in nege še moja žena; breme obeh pade na hčer, ki zaradi pogostih odsotnosti in nezanesljivosti izgubi službo, vnukinja se ne more šolati... Vsakršni stroški, materialni, socialni in čustveni so mnogo večji; moje življenja pa je tako, da si ga ne želim več. Druga možnost: dajo me v negovalno bolnišnico, kjer se naravno razkrojim... Moji bližnji živijo svoje življenje, odpadejo jim obiski pri meni. Premislite: ali je možnost PPKŽ res samo neprimeren in nezaželen "pritisk"?

Posledice pravne ureditve: redna ponudba. V. piše: "Te /posledice/ so lahko v skladu z novo moralo, zamajejo pa človekova najgloblja razmerja odgovornosti do samega sebe, do sveta in do sodrugov." "... ker ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi." Eno od posledic pravne ureditve, legalizacije, samomora v obliki PPKŽ, sem že navedel. To je večja upravičenost, sprejemljivost tega dejanja, saj bi se ga sicer kot "navadnega" samomora še vedno držala stigma z veliko nejasnosti glede motivov. Zakaj si je vzel življenje, se sprašujemo. Ni ga maral ta, ne oni; zameril se je bil; odveč jim je bil itd. Ne: Bil je na smrt bolan, zaprosil je za pomoč pri samomoru in državna zdravniška komisija mu je to odobrila, potem ko je šest zdravnikov nesporno odločilo, da je do tega upravičen. Basta. Nobenih ugibanj. To je "nova morala" za razliko od "tradicionalne morale", ki je "podeželska morala", "morala palanke", morala obrekovanja. 

Domneva pa se, da je nova morala to, da bojo zdaj vsi hiteli delat zakonite samomore. To je izmišljotina. Predlog zakona jasno določa, kdo in v kakšnem položaju lahko zaprosi za PPKŽ. Ti kriteriji zelo omejujejo "množico" upravičenih. Možni prosilci bi bili drug za drugim zavrnjeni in domnevno navdušenje množice kandidatov bi minilo. Kaj pa če jim bojo "napredni zdravniki" odobravali prošnje? Če je družbeno vzdušje tako, da je treba stare in bolne pospraviti, je tako ali tako že prepozno. Vendar trdno verujem, da zavzemanje za zakon o PPKŽ ne izvira iz tega morilskega nagiba. Jaz sam ga ne podpiram iz tega nagiba in drznim si trditi, da nihče od predlagateljev ne. In gotovo bo še dosti prostora za navadne samomore, če vam je toliko do tega, da se jih ne nadomesti z "odobrenimi". (Ne mislim pisca V. osebno.) In seveda se lahko samo strinjam, da moramo kot družba v prvi vrsti skrbeti za "dobro življenje" vseh; ne izrinjati šibkih iz družbe, ampak poskrbeti za njihovo "smiselno življenje, ne glede na njihove pomanjkljivosti in danosti..."

 ***

Naj se ob tem obregnem še ob pisanje spoštovane gospe zdravnice Alenke Hoefferle (Delo, 3. 6. 24). Ne odobrava tega, da se - namesto o tem, kako pristopiti k umirajočemu "z empatijo in ljubeznijo ... da se pomirjen poslovi od tega sveta" - pogovarjamo o prostovoljnem končanju življenja. "Prostovoljno končanje življenja je samo opisni izraz za samomor." To prizadevanje jo "navdaja z zaskrbljenostjo in - odporom." Moti jo, da zagovorniki PPKŽ navajajo zmanjševanje stroškov in vsestransko zmanjševanje finančnih, zdravstvenih in osebnih težav. Po njenem je predlog zakona o PPKŽ protiustaven in protizakonit. Po ustavi je življenje nedotakljivo in "neki drug zakon zdravniku, ki pacientu v primeru, ko ta resno načrtuje samomor, tega vsaj ne poskusi preprečiti, nalaga kazensko odgovornost!" Poanto njenega pisma vidim v zahtevi, naj tisti, ki želi napraviti samomor, v to ne vpleta drugih; poleg tega pa je "človekovo dostojanstvo v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje" in ne beg v samomor.

PPKŽ in samomor. Zgoraj sem pojasnil razliko med "navadnim samomorom" in recimo temu "zakonsko reguliranim samomorom", kar je PPKŽ. To je razlika med "uradno odobrenim" in samovoljnim samomorom. Opisal sem tudi, da je prvi omenjeni veliko manjše breme za svojce, saj dobijo "uradno" potrditev, da je bil samomor upravičen zaradi neznosnega in nesmiselnega trpljenja, ne zaradi kake njihove krivde. Dejstvo, da ga. H. enači obe vrsti samomora, to bistveno razliko prikriva, da bi lažje nasprotovala predlogu zakona o PPKŽ kot pač zakonu, ki omogoča in podpira "navadni" samomor.

Humanost, empatija in dostojanstvo. Po sodbi ge. H. je treba  "pristopiti k umirajočemu z empatijo in ljubeznijo, da se - spravljen s seboj, drugimi in življenjem - pomirjen poslovi od tega sveta." Čudovito! Ali ta pristop deluje v vseh primerih neozdravljivih bolezni, ki jih spremljajo hude bolečine, ki jih ni mogoče lajšati na za bolnika sprejemljiv način? Pri znanih primerih prostovoljnega končanja življenja očitno ni deloval. Res, mogoče niso poskušali z blago besedo in držanjem za roko teh bolnikov odvrniti od njihove namere. Da ne bi poskušali s paliativo, ne verjamem. Mogoče pa so poskušali s tem, a so oni kljub temu hoteli umreti, ker niso več videli smisla življenja. Je to njihov osebni poraz, poraz stroke, vzgoje, kateheze? Do določene mere, da. Vendar so se ti ljudje poslovili od življenja po premišljeni odločitvi, spravljeni s seboj, drugimi in življenjem. Kdo pravi, da človek, ki se - posebno v okoliščinah, ki jih predvideva predlog zakona - hoče posloviti od življenja, ni sam s seboj in z drugimi spravljen? Poslušajte pripoved moža neke trpeče gospe, ki je šla v Švico končat trpljenje. Veliko sta se pogovarjala o tem; on sam je bil pripravljen iti z njo v smrt, pa so njegovo prošnjo zavrnili. Če ocenjujemo samomor kot posledico nespravljenosti s trpljenjem, se zapletemo v logični krog, v katerem imamo seveda vedno prav. Samomor je tedaj znamenje nepomirjenosti z življenjem; torej je treba doseči bolnikovo pomirjenost in ne bo hotel umreti. Kaj pa če je popolnoma pomirjen in sprijaznjen s stanjem: če ve, da se trpljenje ne bo končalo in ga želi končati? Mislite, da bi se moral sprijazniti z neznosnim trpljenjem in "dotrpeti"? Da bi se - za vas, gospa - zadeva končala idealno? To pa je sočutje! 

Drugi ideal ge. H. je dostojanstvo. "Človeško dostojanstvo je v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje." Človek, ki se odloči za samomor, namesto da bi se pogumno soočil s trpljenjem in ga prenesel, pogrne na izpitu dostojanstva. Človek se mora pogumno soočiti z životarjenjem, s spreminjanjem v rastlino - to je dostojanstveno! Trpeči človek v bolniški postelji mora dostojanstveno dotrpeti. Da, gospa doktor, pokorno javljam, da hočem dotrpeti!

To pomeni, da ga. H. - zgolj miselno, o tem sem prepričan - podreja resnično trpečega posameznika velikim idealom: trdni veri v zdravilno moč Neskončnega Usmiljenja (samo ne navadnega usmiljenja do tegale tukaj in zdaj trpečega) in normi Človeškega Dostojanstva, ki ima samomor za nedostojno dejanje. Vidovič: "Čudna je etika, ki me sili boriti se za to, da človek trpi ... zaradi abstraktnih načel in strahov."

Vpletanje drugih v samomor. Ga. H. : "A če ima posameznik tako željo, zakaj mora z njo bremeniti in vanjo vpletati druge?" Pokončaj se, če hočeš, mene pa ne vpletaj v to! Zdravnica noče sodelovati pri samomoru, saj je tako sodelovanje zdaj kaznivo. Tudi če ne bi bilo, bi bilo proti njeni vesti. Ni ji treba sodelovati. Tudi po morebitnem sprejetju zakona o PPKŽ, ji ne bo treba sodelovati. Torej njen poziv pomeni, naj zdravništvo ne bi bilo vpleteno v "samomore". S tem tistim zdravnikom, ki čutijo drugače, vsiljuje svojo normo, čeprav svojo "vključenost" lahko zavrne.

Žal so drugi, hočeš nočeš, vedno vpleteni, razen v primeru, ko človek, ki hoče narediti samomor, že dolgo ni bil v stiku z nikomer in "nima nikogar". Bolnik je v stiku z zdravniki. Če zaprosi za pomoč pri samomoru ali če ne zaprosi, pa samo odkloni zdravljenje, so zdravniki vpleteni. Vpleteni so, če "sprijaznjen z življenjem" mirno trpi in umira. Če mu lajšajo trpljenje, uspešno ali neuspešno. Ni jim vseeno (si mislim), zadržijo se profesionalno, tudi do svojih občutkov, niso pa nevpleteni. Svojci so vpleteni. Tega mi ni treba opisovati do podrobnosti. Niso vpleteni v samo dejanje, čutijo pa posledice. Te pa so, kot sem zgoraj - upam da dovolj prepričljivo - pokazal, blažje pri "uradno odobrenem" samomoru kot pri "navadnem".  

Na pravne vidike predlaganega zakona (protiustavnost in protizakonitost) se ne spoznam. Jaz ta predlog zagovarjam, pravniki pa naj poiščejo pot, da se uveljavi. Če ne, se bojo trpeči ljudje, med katerimi se lahko znajdem sam, zvijali v nesmiselnem trpljenju ali pa pač delali samomore brez fizične udeležbe drugih, a s še kako bolečim doživljanjem drugih potem. Predlagatelji zakona tudi ne poudarjajo stroškov in prihrankov; to ni njihov motiv za predlaganje zakona, ampak napihnjeno podtikanje nasprotnikov, češ da zagovorniki predlagajo ta zakon zato, da bi prihranili stroške pokojninske blagajne in da so pripravljeni za ta namen moriti itd. Še o razdeljenosti družbe. Seveda bi bila družba "nerazdeljena", če bi bili vsi pobožni katoliki, ki položijo svoje življenje v božje roke. Pa nismo. Ne maramo enoumja. 

 

Približno poznam zgodbo ge. H. Svoje prepričanje o tolažilni - če že ne zdravilni - moči ljubezni in dostojanstvenem vztrajanju v trpljenju črpa iz svoje izkušnje in izkušnje svojih bližnjih. Toda: ljudje so taki in drugačni, v takih in drugačnih okoliščinah, ki jih nikdar ni mogoče narediti idealnih, umira pa se ta trenutek, ko ni več časa za izboljševanje družbe in ljudi. Bomo počakali s pomočjo umirajočim pri prostovoljnem končanju neznosnega trpljenja, dokler ne pristanemo v idealni družbi ljubezni in dostojanstva?