BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (2. dan)

V hotelski sobi naju je okoli šestih zjutraj zbudil hrup, ki je prihajal od nekod zunaj, od nekega prometa. Pogled skozi okno je razkril, da "na dosegu roke" drugo za drugim pristajajo letala, na katerih si brez težav razbral napis Ryanair. Kasneje smo lahko prebrali napis na letališki zgradbi: Aeroporto internazionale Caravaggio Bergamo. Kaj ima s tem Caravaggio, ne vem; da se je Leonardo ukvarjal s konstruiranjem helikopterja, vem, zakaj Caravaggio, pa ne veva ne wikipedija ne jaz. Je pa to letališče ena od baz Ryanaira.

Bergamo, mesto zloveščega imena zaradi nedavne pandemije, je v resnici prav zanimivo mesto z nekaj več kot sto tisoč prebivalci. Zaslovelo pa naj ne bi zgolj zaradi naravne nesreče, ki ga je doletela, ampak na primer tudi, ker se je v njem rodil in umrl slavni skladatelj oper Gaetano Donizetti (Lucia di Lammermoor, Don Pasquale). Ime naj bi mesto prevzelo od Keltov in naj bi pomenilo grad, ali trdnjavo (berg). Današnje mesto se deli na zgornje mesto (citta alta) in spodnje mesto (citta bassa). Zgornje mesto na podolgovatem griču je pretežno starodavno, delno za obzidjem, spodnje pa moderno. Žal se nismo ustavili v spodnjem mestu, da bi lahko posnel slikovit pogled na zgornje mesto, a mi wikipedija dovoli objaviti svoj posnetek. Vsiljuje se primerjava z ljubljanskim Gradom, a tudi tu so razmerja povsem drugačna. Podobno kot na ljubljanski Grad tudi na zgornje mesto Bergamo pelje cesta z nekaj ovinki, le da je precej daljša. Zgornje mesto je delno obdano z obzidjem iz časa Beneške republike.

Calips, CC BY 3.0 https://creativecommons.org/licenses/by/3.0, via Wikimedia Commons

Leta 569 je dotedanje mesto Ligurov in Keltov (Galcev) z latinskim imenom Bergomum postalo vojvodstvo Langobardov, ki so nato vladali mestu vse do 13. stol., ko je prišlo pod vpliv Viscontijev iz Milana in nato po letu 1428 postalo del Beneške republike. Po krajšem napoleonskem obdobju je prišlo pod Avstrijo in se industrializiralo. Po narodnem prebujenju, ko je mesto obiskal sam Garibaldi, saj je prispevalo 174 borcev v vojsko njegovih revolucionarnih "tisoč" (Citta dei Mille), je od 1860 dalje del kraljevine in kasneje republike Italije. Seveda so vsa ta obdobja prispevala svoje spomenike k današnji podobi mesta.

Po nekaj uličicah in trgih, mimo palač tudi s tako okrašenimi portali, kot kaže slika spodaj, 

smo se znašli na Starem trgu (Piazza Vecchia) s Palačo razuma (Palazzo della Ragione) in Državljanskim stolpom (Torre civica ali Il Campanone); v ospredju vodnjak (fontana Contarini).

Na nasprotni strani so nagneteni katedrala sv. Aleksandra (basilica di Sant'Alessandro),  to je, glavna cerkev v Bergamu; kapela Colleoni in krstilnica (Il Battistero) in bazilika sv. Marije (Santa Maria Maggiore):

 Katedrala sv. Aleksandra (vhod)

Katedrala (oltar)

Krstilnica

Eden od vhodov v baziliko sv. Marije ("vhod rdečih levov")

notranjost bazilike sv. Marije

Kapela Colleoni (posvečena kondotjeru Colleoniju)

V prehodu do naslednjega trga je vodnjak, pri katerem so Bergamaske v mrzli vodi prale perilo.

Spodobi se, da pokažemo še univerzo, ki ima sedež na Starem trgu, in dva kampusa: humanističnega v gornjem mestu in pravno-ekonomskega v spodnjem mestu.

Še mnogo drugega bi si bilo vredno ogledati, a se nam je mudilo na dogovorjeno pokušnjo vin in zakusko na bližnje griče. Lepo je bilo pred leti na pokušnji v naših Brdih. V vinski kleti v Dobrovi so se nam odprla srca, počutili smo se domače in prijateljsko - vsa čast našim vinarjem. A tega, kar si je zamislil ta Bergamask, pri nas ne vidiš.

Dve razsežni zgradbi z bajerjem in lepo urejenim parkom ob njem (na zgornji sliki desno, ni vidno) dovolj jasno pričata o premožnosti in podjetniškem zagonu tega vinarja, ki dela vino iz več vrst grozdja po različnih postopkih. Kako obsežni so njegovi vinogradi, ne vem. V desni zgradbi je dom njegove družine, leva pa je v celoti namenjena gostom. Zgoraj je med drugim velika dvorana, vsa v belem, namenjena ohcetim; v njej so tudi nam priredili degustacijo. Spodaj pa je poleg kleti z vinskimi sodi (na sliki levo vhod) posebno urejen krožen prostor s stebi v nekakšnem rimljanskem slogu (na spodnji sliki) za posebno intimne dogodke za manjše družbe. Potem ko smo zgoraj ob bleščeče pogrnjenih okroglih mizah pokusili pet različnih slastnih vin ob obilnem narezku "salumnov", sirov in tortelinov v omaki, nam je spodaj ob sodih gospodar razložil vse o pretvarjanju italijanskih in francoskih količin v angleške. Če bi me to posebno zanimalo, bi zvedel vse o tem, koliko litrov drži en galon in koliko ena bari-lalalala... Ni treba posebej omenjati, da po zgornji pokušini nisem bil preveč razpoložen za spodnjo znanost.

Crespi d'Adda. Ob vračanju v Bergamo smo si ogledali še eno prav presenetljivo znamenitost, to je vzorno naselje, ki ga je bil za delavce svoje tekstilne tovarne, predilnice bombaža, začenši z letom 1877 do 1920, zgradil industrialec Cristoforo Benigno Crespi in je nato prešlo na njegovega sina Silvija. Ko nam je vodič na avtobusu napovedal, kaj si bomo ogledali, sem si pod "delavskim naseljem" predstavljal nekašne "hauze", kakršne sem videl v rudarski koloniji v Trbovljah ali na Ravnah na Koroškem, zato kar nisem mogel verjeti svojm očem, kako spodobne, da ne rečem imenitne, so delavske hiše tu. 

Še prej nekaj o lokaciji. Crespi si je za umestitev svoje tovarne in delavskega naselja izbral trikotnik tik ob sotočju rek Adda in Brembo (na sliki spodaj), zemljišče, ki ni bilo videti primerno za drugo rabo. Celotni trikotnik od Bergamaškega jarka na severu (rdeča črta) med rekama Brembo in Adda se imenuje Bergamaški otok (Isola Bergamasca). Skrajni južni trikotniček ob sotočju je Crespi d'Adda.

                                      

Crespi d'Adda

Di Giorces uploaded. - Giornale dell'Isola che ha autorizzato espressamente Giorces a estrarla e utilizzarla., CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1486729

Tovarna in upravno poslopje

Tovarna

Delavsko naselje, panorama

Di Luigi Chiesa - Opera propria, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2130451

Ena od delavskih hiš

Šola

Cerkev sv. Marije

Do leta 1970 je bilo naselje v lasti tovarne. Potem pa je tovarna počasi prenehala delovati,  hiše v delavskem naselju so prišle v roke drugih zasebnikov. Ugaslo tovarno je leta 2013 kupil predsednik nogometnega kluba Atalanta, Antonio Percassi, sam nogometaš. Trenutno ne obratuje in v njej (še) ni kakih drugih dejavnosti. Tovarna in naselje sta pod patronatom UNESCA.

Crespi si je ob tovarni zgradil veličastno vilo-grad, do katere nismo mogli, ker je v zaprtem krogu tovarne, in grobnico v obliki nekakšne pagode:

Tako je možak dobro poskrbel za posel, za delavce, za potomstvo, zase in za svoje posmrtno življenje.

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (1. dan)

Spet sva na avtobusu s skupino sedanjih in nekdanjih tečajnikov italijanščine in drugih s Tretje univerze v Ljubljani. Za potovanje nas je navdušila profesorica Katarina Koren in izročila v varno vodstvo Branetu Urbaniji iz turistične agencije Fortuna Travel. Namenjeni smo v Lombardijo, natančneje v mesta Brescio, Bergamo in Cremono.

Lombardia se razteza po Padski nižini, na levem bregu Pada (na desnem je regija Emilia), vse do Švice na severu. Je po površini nekoliko večja od Slovenije, prebivalcev pa ima petkrat več (okoli 10 milijonov) in je po številu prebivalcev in gostoti poseljenosti prva med italijanskimi regijami. Razdeljena je na 11 provinc in glavno mesto Milano. V preteklih letih smo s tečajniki italijanščine obiskali že tri njene province (Milano, Pavia, Mantova). Ime dežele izvira iz imena Langobardia, ker so tam prebivali germanski Langobardi, ki so se po propadu Rimskega imperija naselili tu v 6. stol, prišedši iz svoje prvote domovine v porečju Labe, Odre in Visle. Pred njimi so na tem ozemlju prebivala staroselska ljudstva bakrene dobe, za temi galski Insubri in Cenomani, nato pa gotski Eruli (Odoaker) in Ostrogoti s Teodorikom Velikim. Prvotno je Lombardia kot obmejna marka imperija Karla Velikega segala tudi onstran Pada (Lombardia di la dal Po - Lombardia di qua dal Po).

Di Vonvikken - Opera propria, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=12229894

Brescia. Po dveh postankih na avtocesti, na katerih smo si privezali dušo, da ni utonila v sen, smo zapeljali v Brescio in se ustavili nedaleč od statue prevratniškega avguštinskega meniha Arnalda iz 12. stol., ki se je v Parizu spoprijateljil s svojim učiteljem in filozofom Petrom Abelardom in ostro nastopal proti klerikalizmu, to je, težnji cerkve po posvetni oblasti, bogastvu in grešnem življenju, za njeno evagelijsko čistost in uboštvo. Ko so ga večkrat izobčili kot heretika, pomilostili, spet obsodili, in se je selil iz kraja v kraj, so ga na koncu v Rimu obesili in njegov pepel raztrosili v Tibero. Postal je navdih za vse kasnejše upornike. Temu se reče večno življenje.

Brescia leži v ravnini na robu predalpskega gričevja in je z okoli 200 tisoč prebivalci po njihovem številu takoj za Milanom. Je industrijsko mesto (metalurgija, tekstil, kemija, prehrana), sicer znano po dirki starodobnikov "Tisoč milj" (Mille miglia) od Brescie do Rima in nazaj, dirke, ki se danes odvija v spomin na 30-letno obdobje pravih hitrostnih dirk, ki so se končale zaradi nesreče leta 1957. Mesto se kiti s ponosnim nazivom "Levinja" (Leonessa), kot družica beneškega leva, zaradi svoje vdanosti Beneški republiki in upora proti Avstriji leta 1849.

Ogledali smo si znamenitosti treh obdobij: rimskega, langobardskega in novoveškega (od 15. stol. dalje). Med rimskimi ostalinami sta rimsko gledališče in kapitol. Da so izkopali rimsko gledališče (theatrum) zgrajeno okoli 80 n. š., so morali odstraniti stavbe, ki so jih v kasnejših stoletjih pozidali na njem, ki je bilo pred tem v 5. stol. že delno uničeno v potresu. Danes je zaradi svoje dolžine 86 m eno največjih v Italiji. Sprejelo je 16.000 gledalcev. Ob njem smo se sprehodili po sedanji poti, ki je 6 m nad nekdanjim nivojem "odra". Toliko se je v stoletjih nakopičilo ruševin. Tik ob gledališču je malo višje lepo restavriran kapitol, tempelj Jupitra, Junone in Minerve. Ostanke stebrov so dopolnili in jih postavili pokonci, da podpirajo del timpanona s prizori v čast cesarju Vespazijanu, tako da gledalec lahko občuduje veličino prvotne postavitve.

Med langobardskimi spomeniki so najznamenitejši bazilika Odrešenika (San Salvatore, l. 753, visoki srednji vek), ki jo je dal postaviti kasnejši langobardski kralj Desiderij; cerkev sv. Marije (Santa Maria in Solario, 12. stol.); cerkev sv. Julije (Santa Giulia, 15.-16. stol.). Predvsem pa zbudi pozornost krožna zgradba Stare stolnice (Duomo Vecchio, popularno La Rotonda) ali sokatedrala Marijinega Vnebovzetja (Sta. Maria Assunta), pa še Nova stolnica (Duomo Nuovo).

Rimsko gledališče

Kapitol

Stara in nova stolnica

Nova stolnica

Mimogrede smo naleteli še na tale preiskovalna dejanja policije in karabinjerjev:

Ni prostora za vse znamenitosti. Omenim naj le še nebotičnik na Trgu zmage (Piazza della Vittoria) iz fašističnega obdobja in njemu nasproti javno govornico ali prižnico, ki jo obdajajo reliefi iz zgodovine mesta.

Na poti k jezeru Iseo smo se v času kosila ustavili na kmečkem turizmu in pokušnji vin:

Jezero Iseo (Lago d'Iseo) je 25 km dolgo in 4 km široko ter 258 m globoko ledeniško jezero, ki je znamenito tudi po tem, da je sredi njega otok, pravzaprav kar 600 m visoka gora (Monte Isola), poleg nje pa še majhen otoček, ravno dovolj velik za nekaj menihov. Za tistega, ki si je pojem jezera ustvaril ob pogledu na Blejsko ali Bohinjsko jezero, je Lago d'Iseo veliko in čudno jezero. Otok v njem, ki je na spodnji sliki velik temen pravokotnik, je gora, ki zakrije obzorje; ob njej otoček, ki je na spodnji sliki majhna pika, je pa približno tako velik kot Blejski otok. Blejsko jezero je približno 1 km v kvadrat.

Iz obalnega kraja Sulzano smo se za ladjico zapeljali do Monte Isola, kot se imenuje tudi pristaniško naselje na otoku. Vožnja je trajala 4 minute. Pozno popoldanski sprehod ob lepo tlakovanem obrežju, kjer so tudi kioski s ponudbo prigrizkov, pijače in slaščic. Za 100 tisoč evrov lahko kupite še kar ohranjeno enonadstropno hišo z gospodarskimi pritiklinami ob jezerski obali. 

Še vožnja z ladjico nazaj v Sulzano, z avtobusom proti Bergamu, kjer je v bližini Airport Hotel, letališki hotel, naše bivališče za dve noči.

DO MIRU Z OROŽJEM? TUDI

Gospa Spomenka Hribar je naslovila dramatičen poziv našim državnikom in politikom, naj se "za božjo voljo" zavzamejo za mir v Ukrajini in ne za oboroževanje, ki da pomeni samo 
nadaljevanje vojnega trpljenja in nevarnost evropske ali svetovne morije. Razumem 
Spomenkino osebno prizadetost zaradi njenih izkušenj z vojno in izgub svojcev v zadnji 
svetovni vojni. Pridružujem se ji v želji po miru in v mnenju, da ima Ukrajina pravico do 
samoobrambe. Ima tudi pravico do neodvisnosti od ruske nadvlade, bi dodal. Rusko kulturo cenim in želim si, da bi bila Rusija nekoč del demokratične Evrope od Atlantika do Pacifika in da bi se Francozi in Nemci morali učiti cirilice, že vedo zakaj. – S trditvami kolegice Spomenke pa se ne strinjam.

Nam, ki se ne spoznamo na vprašanja vojaške in mirovne strategije, se zdi logično, da 
kopičenje orožja pomeni vojno, ne miru. Pred časom sem zasledil nasprotno tezo, namreč, da oboroževanje ne vodi do vojne, ampak vzdržuje mir, ker se povečuje tveganje poraza pri obeh nasprotnikih. To naj bi dokazoval razvoj v svetu po drugi svetovni vojni. ZDA in SZ sta nakopičili dobro zalogo nuklearnega in konvencionalnega orožja, vendar smo vse do zdaj živeli v miru. Ni prišlo do spopada med njima. Bila je "hladna vojna" in bile so "lokalne" vojne, v Afganistanu, Čečeniji, Iraku itd., v katerih so vedno veliko močnejši (Rusi ali Američani) napadli šibkejšega. Bi ga napadli, če bi imel ta močno vojsko in oborožitev in podporo zaveznikov? Čemu ima Slovenija svojo vojsko in zaveznike v Natu?

S sedanjim oboroževanjem skuša Evropa nadoknaditi zaostanek, ki je morda odločilno 
pripomogel k odločitvi Putina, da napade Ukrajino. Predvsem nemška politika je bila 
pretirano zaupljiva do Putina, kar plačuje zdaj z gospodarskimi težavami. Sam verjamem, da se oborožujemo, da bi preprečili širši ali ponovni napad Rusije in povečali pogajalsko moč Ukrajine nasproti Rusiji do sklenitve vzdržnega miru. Pogajanja se ta čas nadaljujejo.

Druga problematična teza, ki prikazuje Rusijo kot miroljubno žrtev, je: "V vsej zgodovini Rusi niso napadli Evrope, so jo pa obranili pred Napoleonovo in Hitlerjevo vojsko." Rusija je pod Petrom Velikim napadla Švedsko (1700); skupaj s Prusijo in Avstrijo si je prisvojila del Poljske (1772-75); v napoleonski vojni so ruske, pruske in avstrijske sile pod poveljstvom carja Aleksandra vkorakale v Pariz (1814) (Putin je prav zdaj ponovil grožnjo); v prvi svetovni vojni je Rusija napadla Avstroogrsko, med drugo svetovno vojno pa Finsko. V obdobju Sovjetske zveze je zatrla vstajo na Madžarskem in "češko pomlad". Zdaj skuša Putinova Rusija zatreti ukrajinsko pomlad.

Tretjič. Res je, da "Zahod" (ZDA, NATO, EU, OVSE) ni sprejel varnostnih zagotovil, ki jih 
je zahteval Putin in je odločanje o tem prepustil posameznim državam. Tako se npr. Švedska in Finska nista vključili v Nato. Ostale države vzhodne Evrope pa so se paktu pridružile. Glede Ukrajine je Zahod še zdaj zadržan; čeprav je napadena, še ni v paktu. Je pa Putinov  napad povzročil, da sta se paktu pridružili Švedska in Finska. Ne čuti se ogrožena samo  Rusija ampak tudi njene sosede in države, v preteklosti zasedene od Rusije. Kaže, da bi se Rusija čutila varno samo, če bi nadzorovala vse območje nekdanje SZ z vzhodno Evropo do nekdanje železne zavese. Ker Putinove varnostne zahteve niso bile sprejete v obliki, kot je zahteval, se ni pogajal, da bi iztržil več, ampak je napadel Ukrajino, da bi odstranil nepokorno vlado. To pomeni, da so bile njegove zahteve ultimat. "... namen sprejeti v Nato tudi Ukrajino"; je pomenil prekoračitev "rdeče črte", piše S., čeprav ta namen še vedno ni uresničen, se pa zaradi Putinove agresije veča verjetnost, da bo. 

Četrtič: "Položaj petmilijonske brezpravne ruske manjšine v Ukrajini je ukrajinska oblast (pod Zelenskim!) "reševala" s prepovedjo ruskega jezika in kulture ter z vojsko in bombardiranjem lastnih (ruskih) sodržavljanov." Pripadniki ruske manjšine so državljani Ukrajine, uživajo enake pravice kot drugi državljani, zanje veljajo isti zakoni, isto pravo; zakaj torej "brezpravni"? Niso pa "večpravni". Pred "majdanom" je bil sprejet zakon o jeziku (2012), ki je dovoljeval uporabo ruščine kot regionalnega jezika v regijah, kjer je bila večinsko govorjena in je bila dejansko drugi uradni jezik. Po "majdanu" je vlada omejila uporabo ruskega jezika, uzakonila ukrajinski jezik kot edini uradni jezik in omejila uporabo ruščine v šolstvu. Leta 2019 je bil sprejet zakon o ukrajinskem jeziku kot edinem uradnem jeziku, ki je dodatno omejil uradno uporabo ruščine. Te omejitve so izzvale nezadovoljstvo rusko govorečih, toda taka vprašanja se ne rešujejo z vojno intervencijo matične države. Prepričan sem, da bi Ukrajina vprašanje ruščine in ruske manjšine uredila podobno, kot so to uredili v baltskih državah, v katerih živijo Rusi, če ne bi prišlo do ruske agresije. Celo vprašanje področij z rusko večino in morebitno odcepitev od Ukrajine bi lahko uredili mirno, če ne bi Rusija podpihovala separatistov in jih vojaško podpirala. To počne, ker ji ni uspelo zamenjati vlade v Kijevu. Zaščita manjšine je pretveza za osvojitev nekdanjih ključnih gospodarskih regij, ki bi jih nadzorovala, če bi imela Ukrajina vazalno vlado, in pretveza za morebitno razširitev vojne, katere namen bi bila vrnitev Ukrajine pod nadvlado Rusije, podobno kot je ruska »zaveznica« Belorusija.

Petič. Vojna v Ukrajini ni "nadomestna vojna", ni "posredniška vojna". Je vojna Ukrajincev 
za osamosvojitev Ukrajine od ruske nadvlade. Je eksistencialna vojna Ukrajincev. To je zdaj 
popolnoma jasno. Domnevno orodje ameriškega imperializma, predsednik Zelenski, se je 
svojemu domnevnemu šefu Trumpu uprl: "Ne igram kart". S tem je jasno povedal, da je ta 
vojna vojna Ukrajincev za svoboden obstoj, da pa, ko je kasneje "pokleknil" in stokrat izrazil hvaležnost Ameriki, pač potrebuje pomoč do zmage. Zmaga pa je v tem primeru predvsem ohranitev samostojnosti Ukrajine, morda za ceno okupiranih ozemelj.

Šestič. Čudi me naslednja misel: "Da bi se slovenski vojaki borili v Ukrajini in najbrž tudi na ruskih tleh z ruskimi vojaki, je čisti absurd!" Zakaj? Je posredi "slovansko rodoljubje"
rusofilstvo, občudovanje Putinovega režima? Slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi borili
proti "bratom Srbom", ki so jim hoteli preprečiti osamosvojitev in jih podrediti »komandni
naciji«. Zgodovinski narodni sovražniki Nemci pa so nam pri njej pomagali. Naši prostovoljci so se v Španiji borili za republiko. Kaj je absurdnega pri tem?

Sedmič. Tu je še vprašanje o zagotovitvi sredstev za oboroževanje. Ob mirovniško intoniranih razpravah o tem (pri tem naslovljenka nima nič), mi na misel prihaja nespodoben slovenski rek, ki pravi, da ne moreš istočasno stisniti in spustiti. Ali se bomo oborožili, ali pa bomo zgradili železnico. Seveda se lahko tank prepelje po železnici, a železnica nekako ne spada k pojmu "oborožitev". Od kod bomo vzeli? Mislim, da bi se morali držati osnovnega načela, da ne bomo jemali od družbenih služb, upokojencev in tudi ne od nevladnih organizacij. Tu je Spomenkin ukor Rutteja upravičen. Mogoče bi denar za izgradnjo pokritega smučišča preusmerili v vojno industrijo.

Mir se lahko zagotovi z orožjem, tudi če ga ne uporabimo. Predvsem pa naj bi ga zagotovili z diplomacijo. O tem je v sedanjem hitenju premalo govora, moralo pa bi biti enako, če ne bolj pomembno. Evropa si mora pridobiti zaveznike drugod, če starim njena družba ni več všeč - in to hitro.

Objavljeno v SP Dela, 15. 3 .2025

Sramotni babyboomerji ali sramotno moraliziranje The Economista

 Delo je 11. 2. 25 v prevodu ponatisnilo članek londonskega The Economista z naslovom Babyboomerji ohranjajo svoje slabe navade tudi po upokojitvi. Članek navaja podatke o problematičnem vedenju te generacije današnjih upokojencev in sklene pregled s stavkom: "Generacije, ki se zdaj sramotno starajo, so bile sramotne tudi v mladosti in srednjih letih." Tak sklep je možen samo ob popolnem spregledu zgodovinskih okoliščin in zaslug te generacije, to je, ob popolnoma odsotni analizi vzrokov "slabih navad", njihovi psihologizaciji in pedagogizaciji, česar si renomirani časnik ne bi smel privoščiti.

Sam pripadam "mirni generaciji", to je, generaciji, ki je še doživela vojno, in je od številčne povojne generacije starejša od deset do dvajset let; dovolj, da sem jo lahko kritično spremljal. Leta 1968 sem bil star 28 let.

The Economist navaja - na osnovi pričakovano preverjenih podatkov - da se je v ZDA pa tudi v drugih bogatih deželah - Veliki Britaniji,  Avstraliji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Japonski - nesorazmerno povečalo število različnih pregreh med ljudmi, starimi 55 let in več: širijo se spolno prenosljive bolezni, alkoholizem, odvisnost od drog, smrti zaradi zlorabe drog, promiskuiteta, razveze zakona, kazniva dejanja, "politično nasilje", depresija, zasegi nepremičnin, samomori. Tisti, ki so še pri močeh, pa se združujejo v "upokojenskih skupnostih", spominu na promiskuitetne komune, in žurirajo v "rimskih togah" (člankar je imel v mislih tunike; ni pomembno). Zdaj niso več problem mlade generacije, ki so spodobne, ampak stari babyboomerji. "Včasih je politike skrbela revolucionarna in lahkomiselna mladina, danes pa najstarejši obremenjujejo javne službe, povzročajo kaos v nacionalni politiki in so odgovorni za vse večji delež družbenih problemov."

Zakaj je ta generacija tako zabredla? "Generacija X se je rodila staršem, ki so ... prešli iz vojne v blaginjo, se mladi poročili, zgodaj imeli otroke in jih vzgajali z minimalno pozornostjo." Zdi se, da to ni dovolj močan razlog  za take hude zastranitve. Člankar doda: "Odraščali so v času osvinčenega bencina (ki so ga dolgo povezovali z impulzivnim vedenjem)". Ob tem se spomnimo na naše domače teorije o vplivu DDT na pomanjkljivo "maskulinizacijo" moških, kar baje vodi do propada civilizacije. In še en vzrok: "... "propad družbenih norm", kajti "imeli so dostop do kontracepcije, splava in pop glasbe". Ni čudno, da človek moralno propade ob starševskem zanemarjanju, v bencinskih hlapih in - za The Economist - propadu družbenih norm zaradi kontracepcije. To so vzroki v otroštvu in mladosti. So pa tudi kasnejši vzroki. Ta generacija se je konformirala, si ustvarila primeren življenjski standard. So bogati, imajo svoje hiše, nimajo otrok in vnukov, ali pa jim ni treba skrbeti zanje, ker se je "razširilo plačljivo varstvo otrok v obliki vrtcev", ki jih - še ena nespodobnost - subvencionira vlada. Skratka, so "ledig in fraj" in že v mladosti pokvarjenim ostane samo še ekscesno uživanje, ki povzroča težave družbi. Tolikšne konzervativnosti že dolgo ne!

Kdo so babyboomerji in v kakšnem času so preživljali svojo mladost in zrela leta? Da bi postavili trditve članka v kontekst, bi bil dovolj en sam stavek: babyboomerji so generacija študentske revolucije 1968, revolucije, ki je zajela ves zahodni svet. To je generacija najpomembnejšega protestnega demokratičnega gibanja v drugi polovici preteklega stoletja, gibanja, ki je vplivalo na politiko vlad v ZDA in drugod. Tudi v socialistični Jugoslaviji so tedaj študentje zahtevali "debirokratizacijo" in "pravi socializem". Morda bi dodali še: to je generacija hipijev. Ker pa mlajše generacije o tem očitno ne vedo kaj dosti, naj dejanja te generacije opišem nekoliko podrobneje.

Generacije rojenih med 1946 in 1964 so se po eni strani upirale družbenemu svetu, v katerega so se rodile, po drugi strani pa zavzemale za svoboščine, ki jih je ta svet omejeval. Odobje od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je zaznamovala vojna, ki so jo vodile ZDA v Vietnamu (1955-1975). Številne generacije mladih Američanov so žrtvovale svoja življenja "v obrambi demokracije proti komunizmu", v resnici pa v dolgotrajni vojni za geostrateško prevlado, vojni, ki se je končala z umikom iz Vietnama in združitvijo Severnega in Južnega Vietnama, to je, s prevlado komunističnega severnega dela nacije (1976). Mladi so protestirali proti obveznemu naboru in proti nepravični, imperialistični vojni. Slike pokola nedolžnih civilistov v vietnamski vasi My Lai so tedaj obkrožile svet in vzbujale čustva solidarnosti z upornimi ameriškimi študenti. Ti so pod geslom "ljubezni, ne vojne" (Make love not war) poleg drugega organizirali protestni pohod na Pentagon (1967). Njihovi protesti so bili uspešni. Amerika se je umaknila iz Vietnama, predsednik Nixon je končal vojno. Kasneje so ukinili obvezen nabor. Protestniki pa so plačali tudi ceno v človeških življenjih. V tako imenovanem Kent State Masacre (1970) je nacionalna garda ubila štiri študente-protestnike.

Mladi so protestirali proti okostenelosti političnega sistema in proti puritanski hipokriziji v kulturi. Podpirali so sočasno gibanje za državljanske pravice proti rasni diskriminaciji in segregaciji (Martin Luther King). Zahtevali so spremembe izobraževalnega sistema na univerzah. Zavzemali so se za alternativne življenjske sloge, življenje v skupnostih-komunah in podobno. Hipiji so se predstavljali kot "cvetlična moč" (Flower power). Sočasno sta se razmahnili feministično gibanje in gibanje za pravice istospolno usmerjenih. Del te kulturne revolucije je bila tudi seksualna revolucija, zavzemanje za odkrito govorjenje o spolnosti in za bolj sproščene spolne odnose. Študentsko gibanje je dejansko zajelo vsa področja kulture, še posebej je vzcvetela pop glasba. To je bil čas festivala v Woodstocku (1969), čas Beatlov, Rolling Stonesov, Jimmyja Hendrixa, Janis Joplin, Johna Lennona, Boba Dylana. Ne nazadnje, leta 1970 smo prvič praznovali Dan Zemlje in s tem začetek skrbi za okolje in podnebje.

Kakšni so nasledki tega gibanja? Večje uveljavljanje žensk v družbi, več pravic spolnim manjšinam, manj rasne diskriminacije (temnopolti predsednik Obama), sprostitev izobraževalnih poti, obogatitev pop kulture v glasbi in drugih umetnostih, razvoj okoljske zavesti in ekoloških gibanj. Ni mogoče zanikati negativnih vplivov predvsem uživanja drog in zasvojenosti.

Za tem so prišla osemdeseta in devetdeseta leta, padec berlinskega zidu, železne zavese,  razpad Sovjetske zveze, unipolarni svet in vzhajanje Kitajske. V kulturi pa računalniki, splet, spletna socialna omrežja; ruska agresija na Ukrajino in razpad mednarodnih mirovnih institucij v politiki grobe sile. 

Kaj se je zgodilo z babyboomerji? Podatki, na katerih gradi zgodbo The Economist, so zgolj prvi korak k analizi: razčlenjeni so po starostnih skupinah in delno po spolu. Za ZDA bi morali ugotoviti, koliko je v teh generacijah veteranov dvajsetletne vietnamske vojne. Ne bi se čudil, če bi zaradi telesnih in/ali duševnih poškodb iskali uteho v alkoholu, drogah in zašli v kriminal. Za druge morda velja, da svoj sproščeni, antipuritanski mladostni življenjski slog ponavljajo v starosti. Zakaj gre člankarju to v nos? Vsekakor zato ne zaslužijo, da jih ima za "sramotne v mladosti in zrelih letih". Poskrbeli so za prevetritev usmrajene politike, obsodbo prikrivanja vojnih zločinov, puritansko hipokrizijo, in vnesli duha človeške prizadetosti in upanja v ravnodušje, pehanje za denarjem in oblastjo in čaščenje grobe sile.

Njihov zgled je dragocen tudi za sedanje stanje v svetu. V Srbiji se je dvignila nova generacija študentov in pritegnila vse sloje. Morda še ni čas, da bi se dvignila ameriška mladina; če bi se ruska, bi bil čudež.

Ob objavi prevoda tega članka The Economista v Delu se sprašujem: mar ni nihče opazil, da članek zamolčuje vse, kar je pozitivnega prinesla ta generacija s svojo človeško prizadetostjo in aktivizmom? Se tudi pri nas širita novi konzervativizem in puritanstvo, ki jima grejo na živce ne samo kontracepcija ampak tudi vrtci, ki jih podpira država?

Objavljeno v Delu, 14. 3. 2025

TRUMPOVA POGAJANJA - IN POTEM

 Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj komentiral take velike reči, kot so pogajanja med velesilami za svetovni mir, majhen človeček, kot sem, zelenojamčan; identiteta za vola ubit. Evo, pa se vse zgodi: kajti na družinske in sosedske prepire in kričanje ob šanku in spopade uličnih band se nekoliko spoznam - in to je to. Ni razlike. K stvari.

Ukrajina. Padle so trde besede: "Ukrajina je poražena." Je res? Kaj je v tej vojni zmaga, kaj poraz? Za kaj gre Ukrajini, za kaj se bori? Zakaj je prišlo do majdanske vstaje? Zakaj je Janukovič pobegnil? Ukrajina se kot samostojna, mednarodno priznana država, bori za neodvisnost od Rusije. Za predsednika ni hotela ruske marionete; izvolila je svojega predsednika. Pred časom je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni v Delu zapisal (obnavljam po spominu), da bi bila za Ukrajino zmaga, če bi ohranila oziroma si pridobila neodvisnost od Rusije, četudi bi morala žrtvovati nekaj ozemlja. Zdaj kaže, da je vzhodna ozemlja s Krimom vred nepreklicno zasedla Rusija. Ni pa še zavzela Ukrajine in/ali instalirala svoje marionete. To je bil prvotni namen Putinove "specialne vojne aperacije": s tankovsko kolono prodreti do Kijeva in zamenjati Zelenskega. Ta namen se je sfižil, sledila je vojna za vzhodne regije. Odveč je za nazaj razmišljati o napakah ukrajinske strategije, zdaj gre za ukrajinsko neodvisnost in za neodvisnost drugih držav nekdanjega sovjetskega imperija, ki ga hoče Putin obnoviti. Ta vojna še ni izgubljena.

Trump. Na Trumpovo bratenje s Putinom gleda večina tistih, ki podpirajo Ukrajino, zgroženo in z gnusom. Sam sem si rekel: trgovec se pripravlja na pogajanja. To obvlada in ravna po knjigi. Prvi korak pri pogajanjih je pogledati položaj z nasprotnikovimi očmi, "stopiti v nasprotnikove čevlje". Trump je dejansko to storil in se domala identificiral s Putinom. Potegnil ga je iz luknje zavrženega agresorja na mednarodno prizorišče kot enakovrednega pogajalca, kot voditelja države, ki ima svoje legitimne interese, predvsem interes biti priznana, ne kot poraženka zaradi razpada Sovjetske zveze, ampak kot velesila, ki se obnavlja in ne pristaja na unipolarnost sveta. Menil sem, da je bila to Trumpova taktika, ki ji bodo sledila trda pogajanja. Žal ni tako. Trump ne taktizira kot uvod v pogajanja. Ne pogaja se, odstopil je od pogajanj. Preureja svet, v katerem pušča Putinu proste roke, dokler ne poseže v interese Amerike. "Vzemi, kar misliš, da ti pripada," bodi velik, tako kot jaz, brat moj. Če bo kaj s tistimi minerali, se bo Trump instaliral v Ukrajini in jo s tem zavaroval pred Putinom; če ne, če ne bo podpisa pogodbe o izkoriščanju rudnin, Ukrajina ne bo več njegovo interesno področje. Evropa naj se znajde sama. Amerika über alles!  Zelenski je zoprno ščene, ki se meša v igro velikih. "Verraten", izdan, stoji na naslovnici Spiegla.

Slovenija. Slovenija je razklana z dvema ločnicama: globlji razkol je med "janšisti" in "protijanšisti" (ne "nejanšisti", ker gre za aktivno nasprotovanje ne le za razlikovanje); druga ločnica preči navedeno, nastane križ, in loči  "mirovnike" od "zagovornikov vojne" (ki bi jim v nekoliko manj obzirnem jeziku rekli "vojni hujskači"), od "evropejcev", ki so za vojno, skratka. "Evropejce" sestavljajo vsi "janšisti" ("eden za vse, vsi za enega") in ostali "nemirovniki" (kamor se prištevam). "Mirovniki" pravijo, da je ukrajinska vojna posredniška, "proxy" vojna, in oni, stari socialisti in komunisti, že ne bojo podpirali te ameriške, imperialistične vojne. Putin ni tak sovrag, bere knjige, poleg tega obnavlja Sovjetsko zvezo. Zelenski je orodje Amerike. Zdaj pa, lej ga, se ti orodje kar naenkrat postavi pokonci in upre. Ne posluša, jezika, odgovarja - marš! Kaj je zdaj s "proxy" vojno? "Mirovniki" so v težkem položaju. Nenadoma ima "orodje" svojo voljo; mogoče jo je imelo že od vsega začetka, hotenje po neodvisnosti, po nacionalni samobitnosti, po priznanju ukrajinskega naroda, jezika, kulture in države. Tistim, ki so bili za slovensko državo, ta sentiment ne bi smel biti tuj.  In to je pravica naroda, pravica do samodločbe, do samostojnosti in neodvisnosti. Že, že, ampak bi morali upoštevati interese močnejših, velikih. Morali bi se podrediti. Nič samostojnosti in neodvisnosti. "A bi radi jedrsko vojno," je vprašal Trump Zelenskega. Nisem tega slišal tudi od naših "mirovnikov"? So tam kot Trump? Kako se zgodovina pošali!

A vse skupaj ni šala. Bo Evropa zmogla sama zavarovati enega od evropskih narodov (in s tem mogoče tudi druge ogrožene) pred podreditvijo avtoritarni jedrski sili? Bo sposobna mobilizirati ustvarjalno razsvetljensko racionalnost in svobodoljubnost?    

In potem. To je dodatek 3. marca, po "pogajanjih" 28. februarja in po reakciji nanja. Na fejsbuku je Bojan Korsika razvil teorijo, po kateri zarote nista pripravila Trump in Vance ampak Zelenski. Na ta sklep ga je navedlo obnašanje Zelenskega, ki je mirno obsedel s prekrižanimi rokami na prsih, kar se je pri njem opazilo baje prvič. To naj bi pomenilo, da si je po napadu Trumpa oddahnil, ker je njegov načrt uspel. Podpisa pogodbe ne bo. To teorijo obratne zarote sem zavrnil. Čemu bi bil Trump pustil odprte kamere, javni prenos po vsem svetu, če bi bila "v zraku" ta možnost? Moral bi bil pomisliti: kaj pa, če najina taktika ne uspe, in bo svet videl naš fiasko? Vsaj vrata bi zaprl. Tako bi zahtevala minimalna previdnost. Tako pa sta se samozavestna "moćnika" podala v neusmiljen "pressing", v katerem je bil Zelenski na videz ponižan. Tako naj bi ga pripravila do tega, da bi popustil Putinu in priznal poraz, Amerika pa bi mu s tem, ko bi "sedla" na rudnike, zgotovila nekakšno varnost, saj bi ščitila svojo eksploatacijo. Toda misel, ki je za to teorijo Bojana Korsike, je pomembna. Kaj se je namreč zares zgodilo? Neuspeh teh "pogajanj", na katerih ni prišlo do podpisa pogodbe o izkoriščanju mineralov, je strateški uspeh Zelenskega. S tem si je Zelenski pustil odprto možnost glede sklepanja zavezništev in tudi pogodb o izkoriščanju mineralov. Trumpovo ravnanje je pomenilo šok, ki je zbudil Evropo. Trump se hoče znebiti njenega bremena; naj se je znebi. Evropa se povezuje, načrtuje krepitev. V tej perspektivi lahko Zelenski podpiše pogodbo o izkoriščanju mineralov z EU vsaj kot parnerjem poleg ZDA. Če se EU skupaj z Veliko Britanijo okrepi, bi morda zadostovala njena varnostna zagotovila. In Putin se ne bo več veselil popolnega poraza Ukrajine.

In konec 4.3.. Zelenski je pokleknil. Ali pomeni to samo pristanek na pogajanja ali sprejetje Putinovih pogojev, bomo videli. 

KDO ALI KAJ JE BOG: POGOVOR S CHATGPT

Vprašal sem: Kdo ali kaj je bog?

ChatGPT: Vprašanje "Kdo ali kaj je bog?" je zelo široko in nanj obstaja veliko različnih odgovorov, odvisno od tega, koga vprašate — filozofa, teologa, znanstvenika ali navadnega človeka.

Teistični pogledi. V religijah, kot so krščanstvo, islam in judaizem, je Bog običajno opisan kot vsemogočno, vsevedno in vseprisotno bitje, ki je ustvarilo vesolje in ima osebni odnos s človeštvom. V hinduizmu obstaja več bogov (politeizem), hkrati pa tudi ideja o enem vrhovnem božanstvu (Brahman).

Filozofski pogledi. Filozofi, kot je Aristotel, so Boga opisovali kot "prvi vzrok" ali "nepremični gibalec" – nekaj, kar je začelo vse, a samo nima vzroka. Spinoza je Boga enačil z naravo in univerzumom (panteizem), medtem ko so drugi razmišljali o bogu kot o konceptu, ki daje smisel obstoju.

Znanstveni in ateistični pogledi. Znanost se ne ukvarja neposredno z obstojem Boga, temveč z naravnimi zakoni in vesoljem. Ateisti in agnostiki običajno zavračajo idejo osebnega boga ali pa priznavajo, da tega ni mogoče vedeti. Nekateri vidijo boga kot človeško iznajdbo za razlago neznanega ali kot simbol moralnih in eksistencialnih vrednot.

Torej, odgovor na tvoje vprašanje je odvisen od tvojega osebnega prepričanja in perspektive. Kakšno mnenje imaš ti? 😊

Odgovoril sem: Bog je metafora za univerzalno človečnost, ki je, ali naj bi bila, v vsakem človeku. Je tudi druga beseda za vest, to je, duševno instanco, ki se odziva na kršenje etičnih zapovedi oziroma vrednot, predvsem zlatega etičnega pravila: ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

ChatGPT: To je zelo humanističen in etično usmerjen pogled na Boga. V tem smislu Bog ni nadnaravno bitje, temveč simbol notranjega moralnega kompasa, ki vodi človeka k dobremu.

Tvoja razlaga povezuje Boga z vestjo in univerzalno etiko, kar je zelo sorodno sekularnim in filozofskim tradicijam, kot so Kantova moralna filozofija (kjer je kategorični imperativ podoben zlatemu pravilu) ali eksistencialistična odgovornost do drugega. Tudi nekatere religiozne mistične tradicije poudarjajo idejo, da je "božansko" v vsakem človeku in da ga ni treba iskati zunaj sebe.

Se ti zdi, da je ta definicija dovolj močna, da bi lahko nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, ali jo vidiš bolj kot dopolnilo obstoječim pogledom?

Odgovoril sem: Ta definicija je splošnejša od vseh drugih definicij in je v osnovi tradicionalnih definicij. Ni posebne potrebe po tem, da bi nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, čeprav so nekatere teh predstav resnično zelo naivne, če jih vzamemo dobesedno (nebesa nad oblaki, pekel nekje v središču Zemlje).

ChatGPT: Zanimiv pristop – vidiš svojo definicijo kot temelj, iz katerega izhajajo tudi tradicionalne predstave o Bogu, le da so te pogosto obarvane s kulturnimi in zgodovinskimi interpretacijami.

Tvoja razlaga omogoča preseganje naivnih, dobesednih predstav, ne da bi pri tem nujno zavračala verske tradicije. Lahko bi rekli, da je tvoj pogled na Boga bolj filozofski in simboličen, kjer je bistvo božanskega v moralnem in etičnem ravnanju človeka, ne v zunanjih nadnaravnih entitetah.

Se ti zdi, da bi bila ta definicija lahko osnova za širši dialog med verujočimi in neverujočimi?

Odgovoril sem: Da, taka definicija sprejema vse druge opredelitve boga kot svoje variante, nastale v zgodovini na različnih prostorih. Odpira možnost sprejemanja vseh religij, ne napadanja ali kritike.

ChatGPT: To je zelo povezovalen in vključujoč pogled. Namesto da bi izključila katerokoli religijo ali prepričanje, jih postavljaš kot različne izraze iste osnovne ideje – iskanja etične resnice in notranje človečnosti.

Takšna definicija bi res lahko omogočila dialog med verujočimi in neverujočimi, saj ne zahteva verovanja v nadnaravno, hkrati pa ne zanika vrednosti religij kot zgodovinskih in kulturnih pojavov, ki so ljudem pomagali oblikovati moralne vrednote.

Mogoče bi lahko ta koncept razvili še naprej – na primer, kako bi ga lahko uporabili v vzgoji, etiki ali celo v reševanju konfliktov med različnimi svetovnimi pogledi?

Vprašal sem: V kateri smeri bi ga ti razvijal še naprej?

ChatGPT: Razvil bi ga v smeri praktične uporabe – kako lahko ta univerzalna definicija Boga, kot metafore za človečnost in vest, dejansko vpliva na vsakdanje življenje, vzgojo, etiko in medosebne odnose.

1. Vzgoja in izobraževanje

• Otrokom bi lahko privzgojili idejo, da je "bog" v njih samih – kot njihova vest in sposobnost sočutja.

• Namesto dogmatičnih predstav o bogu bi jih učili kritičnega razmišljanja o etiki in odgovornosti do drugih.

• Učenje zlatega pravila ("Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi") kot temeljne vrednote, ne glede na vero ali kulturo.

2. Etika in družba

• V politiki in družbenem življenju bi lahko tak pogled na Boga pomagal preseči verske delitve in konflikte, saj poudarja skupno človečnost in ne razlik.

• V podjetjih in organizacijah bi lahko ta koncept spodbujal etično poslovanje – ne kot nekaj zunanjega (zakoni, kazni), ampak kot notranjo odgovornost vsakega posameznika.

3. Medverski in medkulturni dialog

• Če ljudje sprejmejo, da je vsaka predstava o Bogu le različica univerzalne ideje človečnosti, se zmanjša potreba po verskih sporih.

• Ta definicija bi lahko služila kot most med verniki in neverniki, saj daje prostor obema pogledoma – bog kot metafora ni v nasprotju z ateizmom, prav tako pa ne izključuje tradicionalnih verovanj.

4. Notranji razvoj posameznika

• Sprejetje te ideje bi lahko ljudi spodbudilo k bolj zavestnemu življenju – da delujejo etično ne zaradi zunanjih nagrad ali kazni (nebesa/pekel), ampak zaradi notranjega občutka pravilnosti.

• Razvoj duhovnosti, ki ni vezan na določeno religijo, ampak na osebno rast, refleksijo in samospoznanje.

Se ti zdi katera od teh smeri posebej zanimiva? Ali pa imaš kakšno drugo idejo, kako bi to lahko razvili naprej?

Odgovoril sem: Odličen odgovor. Hvala. Zaenkrat nimam drugih idej.

ChatGPT: Hvala tebi za odlično izhodišče za razmislek! Če se ti kdaj utrne še kakšna ideja ali pa bi rad to temo razvil še naprej, se z veseljem pogovoriva. 😊

Dončič

Nisem športnik; nikoli nisem bil. Moje oblike telesnega razgibavanja so: hoja (pohodništvo, planinarjenje), kolesarjenje in jutranja telovadba. Pred leti seveda tudi smučanje, tek in zavijanje navzdol, za silo. Poleti plavanje tisti počitniški mesec na morju. Nazadnje sem tekmoval v taborniškem mnogoboju pred približno 70 leti (orientacijski tek, postavljanje šotorov, signalizacija; še kaj?). Nekoč sem se udeležil tekmovanja v smučarskem teku za rekreativce in prišel v cilj, ko so že podirali šotor merilcev časa. Kot otrok in v šoli sem se igral med dvema ognjema, brcal sem žogo, poskusil odbojko in košarko - v okviru in na ravni šolskih zahtev. Sem in tja rad na TV pogledam odlomke tekem v odbojki, košarki, nogometu in druge. Rad vidim dober gol ali koš ali zabito žogo pri odbojki. Rad pogledam odlomke smučarskih skokov in alpskih voženj. Celih tekem že dolgo ne gledam, na TV seveda. Skoke v Planici sem nekoč videl v živo. Nekoč sem bil na nogometni tekmi, a tako daleč nazaj, da se ne spominjam več. Gledal sem tudi košarkaški nastop svojega najstniškega sina - menda edina košarkaška tekma, ki sem jo videl v živo. Na grozo svoje žene prav rad pogledam kak boksarski ali kikboksarski dvoboj na TV. Rad vidim, iz varne razdalje, da kdo komu kakšno pošteno primaže. Navsezadnje so tisti fantje pripravljeni, da kakšno "fašejo". Moja družica pa je bila v mladosti vrhunska namiznoteniška igralka. Vem nekaj o doživljanju pravih športnikov.

Vse to sem razkril hoteč povedati, da nimam nič proti športu, da je kakršno koli razmigavanje koristno; da se skozi trening in tekmovanja oblikuje osebnost; da pa te dejavnosti niso pomemben del mojega življenja (odštejem vsakodnevno hojo in redne pohode in drugo miganje). Načelo "zdrav duh v zdravem telesu" velja. Tudi olimpijsko geslo »Citius, Altius, Fortius« (hitreje, višje, močneje) odobravam: če se uriš v kaki dejavnosti, stremiš k vrhunskosti.

V mladosti so mi razložili, da se šport deli na amaterski in profesionalni. Pri nas, v socializmu, se zavzemamo za amaterski šport, so rekli. Moja žena za svoj ping-pong v jugoslovanski reprezentanci ni dobila nobenega plačila. Pokrili so ji stroške poti, bivanja med treningi in tekmovanji. Se je zgodilo, da ji je, ko se je vračala z zveznega treninga v Vojvodini, za vlak iz Maribora do Raven zmanjkalo denarja. Na Zahodu, v kapitalizmu, pa imajo profesionalni šport, so razložili. Tam športniki tekmujejo za denar, za dober denar. Na igrišče hodijo - v službo. To se mi je zdelo precej utrgano. Nekaj, kar naj bi bila postranska dejavnost, igra, ki človeka krepi za pravo delo, postane služba. Osem ur na dan ali več igraš košarko in tekaš po stadionu in za to dobiš plačo. Zdelo se mi je, da bi to še nekako šlo za boks, ker jih tam pošteno "fašejo", da je pa nogomet res samo zabavno brcanje žoge. Za plačo? Dajte, no. Čez čas sem uvidel, da so tudi druge dejavnosti, ki so samo za zabavo in veselje, in niso pravo delo, pa si ljudje s tem služijo vsakdanji kruh. Če igraš harmoniko na ohceti, zaslužiš, da nekaj dobiš. Tako tudi fuzbalist: če je drugim v veselje, ko ga gledajo, naj s tem kaj zasluži. 

V ozadju te moje dopustljivosti pa je vendar vztrajala starokopitnost. Če bi mi sin rekel, da bo služil z igranjem košarke, bi ga vprašal: Kdaj boš pa kaj resnega delal? Ne morem iz svoje kože. To sem napisal, da bi razumeli moje razmišljanje ob "primeru Dončič". 

Kot vsem Slovencem se tudi meni dobro zdi, da je tak košarkaški virtuoz naše gore list. Super se mi je zdela Tina Maze, super se mi zdijo tudi Prevci, še posebej Nika. Tako pišče pa tako daleč skoči. Naj drugih, ki krepijo moj nacionalni ponos, ne omenjam. Dončič veliko zasluži. Naj, nisem mu fovš - pač, taka so pravila igre. Jaz bi moral za objavo svojega raziskovalnega članka s področja družboslovne metodologije plačati mednarodni znanstveni reviji 2000 dolarjev, da bi mi ga objavili, potem ko bi ga odobrili. (Imam dokaze iz korespondence.) Seveda ne vem, če šteje članek več kot trojka z nasprotnega roba igrišča. Pač, taka so pravila igre. 

Pravila igre pravijo, da je klub podjetje, ki mora ustvarjati profit lastnikom. Šport je industrija kot vsaka druga. Igralci in osebje so naprave za ustvarjanje profita. Če se zatikajo, če ne tečejo gladko, se jih zamenja. Gladiatorji? Ja. Človeški odnos? Seveda, vljudno z nasmeškom. Pogajanja? Včasih ne bi nič spremenila in so zatorej odveč. Nečloveško so ravnali z njim, pravijo. Seveda, saj stroj ni človek. 

Dončič se je instaliral v Dallasu in upal tam dočakati penzjon z dobro pokojninsko osnovo. Ustvaril si je dom, krog prijateljev, bil je zvezda, prepoznaven, ugleden meščan velikega ameriškega, naftarskega mesta. Zelo dobro se je počutil. V družbi je rad spil kakšno pivce. Udobje je prispevalo k nekoliko previsoki teži. Pa kaj, pravijo, še vedno je imel boljšo statistiko kot drugi. S težo, ki pritiska na gležnje, so prišle poškodbe. A te se pozdravijo, še vedno vodi v statistiki. Kaj pa v perspektivi? Vstopi lastnica kluba z računom: perspektiva ni dobra. 345 miljonov dolarjev za naslednjih pet let. Pet let česa? Dobre igre? Morda. Pa tudi vse več pivc, vse višja teža, vse več poškodb. Posledica: ne več tako dobra igra. Ni rečeno, možno pa je. Tveganje je preveliko. Torej: vložek bi bil previsok z negotovim jamstvom. Fant se bo morda zamislil, spoznal, da eno pivce vodi k drugemu; v novem okolju spet pridobil stamina. Osvežitev zanj in za biznis!

Nečlovečno? Z miljončkom na mesec, bi marsikdo lahko marsikaj naredil za svojo in drugih človečnost. Tudi Dončič daruje!

Solze so, po mojem, odveč.

Hočem reči: narobe bi bilo, če bi vse dejavnosti vrednotili po njihovi tržni ceni. Zame je delo vrhunskega kirurga, ki zasluži stotinko košarkarjevega honorarja, ali delo dramskega igralca, ki plemeniti duše gledalcev, pa je "samozaposlen v kulturi" s temu primernim zaslužkom, več vredno kot še taka virtuoznost žogobrca.