VATOVČEV PRESTOP

Ne vem, kaj misli Vatovec. Ne poznam ga. Vem samo, da je prestopil iz ene stranke v drugo.  Prestopil je kot poslanec ene stranke v drugo med mandatom, ob tem, ko je opravljal funkcijo vodje poslanske skupine. V novi stranki so ga sprejeli z odprtimi rokami: prestop sta objavila družno "prestopnik" in predsednik strake, v katero je prestopil. To je povzročilo najprej buren odziv v poslančevi matični stranki. Proglašen je bil za izdajalca. Sledili so odzivi v medijih, v glavnem levičarski. 

Kako je s tem? Prestop člana kake stranke v drugo stranko ne bi smel biti nič posebnega. Nove stranke, na primer, nabirajo članstvo tako med državljani, ki do tedaj niso bili povezani v strankah, kot med člani drugih strank, ki pač prestopijo. Razlogi, da človek prestopi, so zelo različni, med njimi je seveda na prvem mestu sprememba nazora ali pa prepričanje, da bo svoja načela bolje uresničeval v novi stranki. Večini komentatorjev gre v nos, če človek spremeni svoj politični nazor: iz komunista postane socialdemokrat. Obudijo se stare zamere med revolucionarnimi komunisti, ki so pripravljeni s svojo revolucijo iti do konca, ne glede na vse, in ustvariti idealno družbo, in socialdemokrati, ki sklepajo kompromise z buržuji, ki so smrtni sovražniki komunistov. To je politika na življenje in smrt, vita (=vittoria) o morte. 

Meni se zdi popolnoma normalno, da človek v življenju spreminja svoj nazor. Pojmovanje, da si slab značaj, če spremeniš svoj nazor, je hudo nespametno. Pomeni, da se ne razvijaš; da ne dojemaš sprememb v sebi in svojem okolju in se ne odzivaš nanje. Naj še vedno verjamem v Miklavža, da bom veljal za trden karakter? Spremembe so različnih vrst: lahko ohranim temeljna etična načela, spremenim pa svoj politični nazor. Lahko pa spremenim tudi temeljna načela. Na primer: iz prepričanja, da je dovoljeno ubijati nasprotnike komunizma (ali kake druge politične vere), v prepričanje, da ni dovoljeno ubijati razen v samoobrambi oziroma neposredni ogroženosti. Sam sem v življenju dvakrat "prestopil": prvič iz krščanske vere in cerkve k ateistom in drugič po nekajletnem članstvu iz ZKJ med nečlane - takrat ko so se drugi množično vključevali. Dvomljiv karakter? Ja, dvomljiv karakter ZKJ. Moj kolega, ki so mu očitali, da ni "na liniji", je odgovoril: "Partija ni na moji liniji." Mogoče Levica ni bila več na Vatovčevi liniji. Članstvo v stranki ne bi smelo pomeniti popolne podreditve, saj stranka lahko pametno deluje samo, če spoštuje mnenja in presoje posameznih članov, četudi kdaj odstopajo od večinskega mnenja ali "platforme".

Če je član stranke poslanec, se zadeva zaplete. V načelu velja, da mandat pripada poslancu ne stranki. V večinskem volilnem sistemu o tem ni dvoma. Tudi v našem, proporcionalnem volilnem sistemu, je načelno tako - poslanec v parlamentu glasuje po svoji vesti, ne po navodilih stranke. Vendar vemo, da volimo strankarsko listo; poslanec vendarle predstavlja stranko. Če bi bil na listi druge stranke, ga ne bi volili. Vendar je tudi v našem volilnem sistemu prestop med mandatom legitimen in dovoljen.

Tako je pravno. Pri etični presoji moramo upoštevati poslančeve zaveze (obljube) stranki in volilcem s tem, ko je pristal na kandidaturo na strankarski listi in ko so ga volilci izvolili.  Etično vrednotenje se skrči na presojo razmerja med pravico (in nujnostjo) posameznika, da sledi svojim načelom, in dolžnostjo, ki izvira iz zaveze (obljube) s strankarskimi sodrugi.  Če se odločim, da bom, ne samo sodeloval v politiki, na primer kot član stranke, ampak da bom sprejel kandidaturo za poslanca z možnostjo, da bom izvoljen, se ne morem kar na lepem premisliti. Pravijo, da v politiki ni prijateljev, vendar se mi zdi, da je to bolj ugotovitev razočaranih prijateljev, kot nedvomna resnica. Resnica je, da so strankarski sočlani tovariši, sodrugi; da jih povezujejo podobne ideje in da so se prostovoljno odločili za skupno nastopanje v politiki, za skupen "boj". Tega se ne da kar izbirisati z izjavo, da v politiki ni prijateljev. Pri skupnem delovanju se ljudje povežejo, med njimi je medsebojna naklonjenost. Izjava sokoordinatorice Levice, da je omenjeni poslanec "izdajalec", je sicer pretirano čustvena, je pa razumljiva. Tudi odziv Vatovčevih volilcev bo podoben.

Če je to vzel v zakup, se ne bo smel pritoževati nad končnim izidom svojega prestopa.

VENEZUELA NA KRATKO

 Včasih si je o kaki stvari težko ustvariti mnenje, ker se v človeku spopadajo različne naklonjenosti. Trumpu nisem naklonjen. Tudi imperializmu ne. Naklonjen sem venezuelskemu ljudstvu, ki ima pravico samo upravljati s svojimi naravnimi viri in s svojo državo in pri tem svobodno sklepati dogovore z drugimi državami. Kako se torej postaviti v sedanjem konfliktu?

Če bi Trump napadel Venezuelo, ker bi si hotel prilastiti njihovo nafto in jo sploh pokoriti, bi se postavil na stran Venezuelcev in rekel: Uprite se. Naj imajo ZDA drugi Vietnam. Tudi če so v vojaški premoči, jih bo vojna stala, in Trumpov projekt povečanja blaginje Američanov bi se sfižil. Toda Venezuela ni nedolžen plen pogoltnega imperialista. 

Chavez je v socialističnem duhu podržavil naftno industrijo in s tem oškodoval ameriške investitorje, češ da so izkoriščali venezuelska naravna bogastva v svoj prid, torej kradli Venezuelcem njihove naravne dobrine. Tudi to je res, vendar so ob tem odpirali delovna mesta za Venezuelce in razvijali infrastrukturo, ki so jo uporabljali tudi Venezuelci. in vse to so počeli po nekakšnih sporazumih, pravno zavarovanih, po katerih je Venezuelcem gotovo ostal kak delež.

Po nacionalizaciji in izgonu Američanov, je država začela propadati delno zaradi sankcij, delno zaradi slabega upravljanja že pod Chavezom, še bolj pod Madurom, ki je dušil opozicijo in ponaredil volitve in vse skupaj peljal v smeri enostrankarske diktature. 

V sedanjem položaju ne ostane Venezueli nič drugega, kot da igra Trumpovo igro, ga uboga in skuša zase s pogajanji iztržiti čim več. Alternativa je oborožen upor v notranje razklani državi, upor, ki je obsojen na propad ob številnih žrtvah.

Če ve kdo kaj boljšega, naj se oglasi.

ŠE ZA PPKŽ

 POSAMEZNIK NI ORODJE

Nasprotniki PPKŽ navajajo kot argumente proti PPKŽ različne škodljive posledice, ki naj bi jih imelo izvajanje PPKŽ za družbo.

- PKKŽ naj bi pomenila dovoljenje za samomore vsevprek. Tisti, ki mu gredo po glavi samomorilne misli, ali ki je preprosto obupan, naj bi si mislil: če se lahko bolnik sam zakonito pokonča, se lahko tudi jaz. 

- Sorodniki starega in bolnega v dolgotrajni oskrbi bojo pritiskali nanj, naj se da pokončati, da jim bo s tem olajšal življenje. Tudi vsem, ki skrbijo za bolne in onemogle, bo postalo vseeno za oskrbovance, s katerimi imajo veliko dela, in bojo pritiskali nanje, naj oddajo prošnjo za PPKŽ.

- Trdijo, da se bo v slovenskem narodu razširila "kultura smrti". Slovenec si bo bolj želel umreti kot živeti. Tako ali tako radi rečemo, da danes "ni za živet". In tudi zdravnikom bo ljubše, če neozdravljiv bolnik umre, kot da bi ga ohranjali pri življenju. Imeli bi manj brezperspektivnega dela.

- V Sloveniji se bo razmerje med rojenimi in umrlimi še bolj nagnilo v smer krčenja številčnosti že tako majhnega naroda, ki bo postopoma izginil z obličja Zemlje.

Itd.

Ni rečeno, da ne bi komu res prišle take misli, vendar zakon o PPKŽ preprečuje, da bi se udejanjile.

Skupna vsem tem bojaznim je težnja, da bi pritisnili na trpečega, naj se odpove prošnji po končanju življenja, ker bi njegova smrt slabo vplivala na slovenski narod. Posameznik naj bi trpel za narod in se odpovedal prekinitvi svojega trpljenja v dobro naroda.

Dragi rodoljubi! Odločitev o tem, da vztrajam v trpljenju v dobro naroda, je moja, prostovoljna, ne vaša, prisilna. Vaša človeška dolžnost je, da mi omogočite prostovoljno izbiro med biti v trpljenju in ne biti.

Saj ste naklonjeni lajšanju trpljenja, kajne?

PALIATIVNA SEDACIJA IN PPKŽ

Kaj je "paliativna sedacija". Prav lepo jo opredeli sestra-usmiljenka, ki skrbi tudi za hudo bolne in umirajoče: "PS pomeni, da damo bolniku, ki ima nek neobvladljiv simptom, sredstvo, ki mu zmanjša stopnjo zavesti do te mere, da simptoma ne čuti več. Bolniki lahko zaspijo ali so le bolj pomirjeni. Lahko je to za neko obdobje, lahko do smrti, gre pa vedno za čisto zadnje dni življenja, ko je trpljenje res prehudo. Mora pa se bolnik ali svojci s tem strinjati" (s. M. M. Mehle na iskreni.net).  Slovensko bi "paliativni sedaciji" lahko rekli tudi "blažilna umiritev" ali - ojoj - "blaga smrt", (gr. eu-thanasia). Saj lahko ta "sedacija" traja do smrti?

Saj tudi pri PPKŽ trpečega ne ustrelijo, ampak sam popije sredstvo, po katerem se njegove bolečine ublažijo, nato pa mirno zaspi za vedno.

V čem je torej razlika?

Pri PS se za ta postopek odloči zdravnik, lahko na prošnjo bolnika, naj mu ublaži trpljenje in po posvetovanju s svojci. Možne smrti ne omenjajo, oni samo blažijo trpljenje in Bogu prepuščajo, da medtem ubogega vzame k sebi. Včasih se potem bolnik celo zbudi in se malo kasneje, mirno, v družbi svojcev poslovi za vedno. Ni prav, sodijo zdravniki, da o končanju življenja odloča trpeči bolnik. O tem lahko odloča samo Bog ali pa njegov zastopnik na Zemlji; ne nujno duhovnik, lahko tudi zdravnik, ki trdno veruje v Boga ali Hipokrata, ki mu je prisegel.

Čemu zapletati z nekim zakonom in dolgotrajnim postopkom, če gre bolj preprosto in to tako ali tako že počnemo?

Zato, ker je opisani postopek v nebo vpijoče dejanje hinavščine in prikrivanja ob tihem a jasnem zavedanju prisotnih, kam ves postopek vodi. To je postopek prikrite evtanazije brez javnega nadzora  pod krinko ohranjanja življenja.

Tej hinavščini nasprotujem. Pri PPKŽ se za skrajšanje trpljenja odloči bolnik, zdravniki pa mu odobrijo prošnjo, če jo. Če bom le mogel, bi rad v okoliščinah, ki jih omenjamo, o končanju svojega življenja odločil sam in se sam usmrtil - v skladu z zakonom, torej upoštevajoč presojo družbe, ki jo zastopajo zdravniki, presojo, ki uravnoteži mojo, morda neutemeljeno težnjo. Torej ne držijo slogani, "da lahko in imaš pravico s svojim življenjem delati kar hočeš, da nikogar nič ne briga in da ti nihče ne sme nič reči." Če bi zašel v položaj neobvladljivega trpljenja in bi si želel umreti, bi se pogovoril s svojci, preden bi oddal prošnjo in jo prepustil presoji družbe. In rad bi pred odhodom s tega sveta  z najbližjimi spil kozarec penine (polsuhe).

NAČELNOST ALI SOČUTJE

Sedanja razprava o PPKŽ se v bistvu zvede na gornje nasprotje. Eni poudarjajo svetost življenja; da je življenje Božji dar in ga lahko vzame samo Bog (Daj dar nazaj!). Drugi pravimo, da je treba sočutno uslišati trpečega in neozdravljivo bolnega. Usmiljenje je tudi ena osnovnih norm krščanstva! Kristus je pred zasramovanjem množice zaščitil prostitutko. Usmiljenju je dal prednost pred moralistično obsodbo greha. Zato so ga farizeji imeli za krivoverca. Naši farizeji zdaj zasramujejo kot "samomorilca" trpečega, ki prosi za pomoč pri končanju življenja in se sklicujejo na svetost življenja in Hipokrata, ko imajo pred sabo trpečega.
Tudi zame je življenje sveto. Toda človeško življenje se razlikuje od življenja amebe. Človek mora v svojem življenju videti smisel in imeti željo živeti. Če tega ni, če ni nobenih izgledov, da bi se trpljenje lahko končalo, in si človek sam želi umreti, ga je treba uslišati.

UPOR IN MIROVNIŠTVO

Ponavljam: sem za mir, ne za vojno. Sem za svet brez orožja. Če to objavim na vseh zaslonih sveta in pošljem vsem politikom, ne bo za trenutek več miru, ne za vijak manj orožja; nobena vojna ne bo milejša, ne krajša. To ponavljam - za naše "mirovnike". Moja moč je moč volilca. In - če bi bil mlajši - vojaka. Trenutno me po eni strani ustrezno zastopa predsednica republike, ne vem, če tudi po drugi. Kakor koli obračam, imam samo moč besede med rojaki. Lahko samo pišem in razmišljam o teh zadevah, da bi bile meni in drugim bolj jasne; da bi bolje vedeli, kaj mislijo in kje stojijo.

Predsednik Kučan pravi: "Upirajmo se. Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju. - Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, zbogom orožje. Pa vendar, to ne sme biti naša prevladujoča misel. - Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen. Mirovništvo postaja skorajda že psovka." (govor v Celju, 27. 9. 2025)

Preden se navdušeno strinjam z njegovo izjavo, naj preiščem, kaj pravzaprav pomeni.

Proti komu ali čemu naj se upiramo? Če prav razumem, proti "dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju." To je upor iste vrste kot sicer upor naših "mirovnikov", ki so pri meni zato na slabem glasu. To je upor proti Bruslju in Natu, ki nam diktirata smer upora in odstotek prispevka za oborožitev. To ni moj upor. 

Jaz se upiram napadu Putinove Rusije na neodvisno evropsko državo Ukrajino. Naši partizani, na katere se sklicuje Kučan, so se uprli tujemu okupatorju, ki je hotel uničiti slovenski narod. Ukrajinci se borijo proti ruskemu okupatorju, ki si je prisvojil dele njihove države - četrt stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Prisvojil si jih je pod pretvezo, da ščiti ogroženo rusko manjšino, v resnici pa, da bi si zagotovil industrijsko najbolj razvite predele Ukrajine, ko si ni mogel takoj podrediti cele. V začetku svoje "posebne vojaške operacije" je meril na več, na odstranitev kijevske vlade in instaliranje sebi pokornega predsednika, to je, na popolno podreditev Ukrajine Rusiji. Ukrajina naj bi bila kot Belorusija pod Lukašenkom. Ker se mu je ta namen sfižil zaradi ukrajinskega odpora, je svoje sile usmeril na štiri vzhodne pokrajine. Iz Putinovih govorov in govorov njegovih ideologov nedvoumno izhaja, da je njegov končni cilj podreditev (kar ne pomeni nujno vojaške zasedbe) vseh držav v okviru nekdanje Sovjetske zveze ali pa še kaj več.

Ukrajino podpirajo Evropska Unija, ZDA in Nato. Smo v zvezi Nato, z referendumsko izraženo voljo volilcev. Svojih zavez do sedaj nismo izpolnjevali prav zaradi dvolične "mirovniške politike", ki si je skušala - "če že ne gre drugače" -  čimbolj poceni zagotoviti članstvo v Natu in s tem pomoč zavezništva v primeu, da bi jo potrebovali, hkrati pa je v tem zavezništvu videla kremplje ameriškega imperializma in bila hkrati slepa za bratski imperializem Putina. 

Kakšna je logika "mirovnikov"? Ukrajina je bila del Sovjetske zveze in po njenem razpadu sicer samostojna država, vendar del ruske "interesne sfere", tako kot Belorusija. Imela je predsednike, ki so vodili politiko v skladu z ruskim, to je Putinovim interesom (kot Lukašenko). Putinov interes je ohranjanje ruskega vpliva na področjih nekdanje Sovjetske zveze (bil je sovjetski vohun). Majdanski dogodki, ki so jih po mnenju "mirovnikov" sprožili ameriški imperialisti, so spravili na površje "nacionalistično kliko" z Zelenskim. CIA je ustvarila "ukrajinski narod" z "ukrajinskim jezikom", ki je sicer zgolj dialekt ruščine.  S tem so ogrozili vitalni ruski interes in ogrozili svetovni mir. Tega ne smemo podpirati. Pa tudi če obstajata ukrajinski jezik in narod, bi se morali Ukrajinci v dobro svetovnega miru ukloniti Rusom.  V imenu svetovnega miru. (Na tem mestu ne bom podrobneje navajal vzporednice s slovenskimi "nacionalisti" ob osamosvajanju, čeprav je povezana z "mirovniškim" stališčem.) Tako "mirovniki". 

Moje stališče je, da ima vsak narod - in ne dvomim, da so Ukrajinci narod s svojim jezikom, kulturo in narodno zgodovino - pravico, da se osamosvoji in svoje življenje oblikuje po svoje, upoštevajoč seveda sosednje narode in države. V redu, ampak Ukrajinci niso upoštevali želja sosednjega naroda, bi odgovorili "mirovniki". Odgovarjam: od kod Ruski federaciji in Putinu želja in pravica, da sega po drugih državah? Od kod mu pravica, da z orožjem napade sosednjo državo in skuša odstraniti njeno izvoljeno vodstvo? Zaradi obrambe Rusije? Kako daleč od meja Ruske federacije naj sega ruski "tamponski pas", da se bo Putin čutil varnega? Nato ne obljublja članstva Ukrajini. Švedska in Finska nista bili članici Nata do Putinove agresije. Rus naj bi imel pravico, da se čuti ogroženega, evropske države, ki so že bile plen Rusije, pa ne? Zahod ima enako pravico, da se brani. Slovencem očitajo nekateri, da smo z osamosvojitvijo povzročili zadnjo balkansko vojno. Vemo, da smo se za to odločili zaradi poskusa srbskih nacionalistov, da bi si podredili Jugoslavijo. Mi smo se za Nato odločili na referendumu; Ukrajinci naj bi pa molče sprejeli rusko nadvlado? A tudi pri nas imajo nekateri osamosvojitev za nelegalno in nelegitimno.

Predsednik Kučan je proti ruskemu ugrabljanju ukrajinskih otrok, kot je proti izraelskemu morjenju otrok v Gazi. A medtem ko obsoja izraelsko zločinsko početje v Gazi, ne obsoja ruske agresije na Ukrajino, ki je povzročila tragedijo ugrabljenih otrok, ampak se v imenu svetovnega miru zavzema za deeskalacijo na strani Ukrajine in Nata, ne za pritisk na Putinove fantazije o obnovitvi Sovjetske zveze. To pa pomeni, da se zavzema za podreditev ukrajinskega interesa ruskemu, za vdajo Putinu. 

Sam podpiram intenziviranje diplomatskih prizadevanj, a Putin ni dovzeten za diplomacijo; Trumpovo barantanje je pri njem pogorelo. S prijaznim smehljajem izčeblja pristanek na vse in nadaljuje svoje. Z grožnjo z atomsko bombo drži Zahod v šahu. Ve pa, da ima tudi Trump bombo. A Trumpu ni do Evrope; je tudi "mirovnik". Zato Putin lahko nesramno vohuni z droni nad baltskimi državami. Spretno manevrira in zmanjšuje pritisk na civilno prebivalstvo v Rusiji, ki še ne čuti dovolj ne sankcij ne vojnih žrtev (srednjeazijskih plačancev). Navajeni so tiranije, revščine in žrtev. Ne bodo ga vrgli, ker jim zagotavlja red upognjenih glav. Če bi se Putin zavedel, da ima Zahod tudi močno konvencionalno vojsko (če bi jo ta zares imel), bi se morda začel pogajati. Morda se bo začel pogajati, če se mu bo začel tresti prestol. Do tedaj pa je naša odpoved orožju kapitulacija. Ne: "manj strašna noč je v črne zemlje krili" ampak nekakšen mir in sprijaznjenost s "sužnimi dnovi". Saj res: niso to zdavnaj pozabljene romantične vrednote, ko je vendar kakršno koli životarjenje več vredno od Antigonine etične smrtne izpostavljenosti? Mirovniška etika veli: "Mir za vsako ceno"!

Milan Kučan ima prav: orožje je namenjeno uničevanju - nemšega in italijanskega okupatorja med 2. svetovno vojno, velikosrbske "jugo"-vojske ob osamosvojitvi ali pa ruskih agresorjev na Ukrajino. Orožje, dokler ni uporabljeno, pa služi odvračanju apetitov napadalca. Zato ga je treba kupiti nekaj več, kot ga imamo zdaj, ko ga imamo zaradi zaviralne "mirovniške politike" premalo za učinkovito obrambo in premalo za pomoč Ukrajini.

Naša prevladujoča misel ni zavojevanje drugih držav ali narodov, ni vojna proti nikomur, tudi proti avtokratkemu vohunskemu režimu Putina ne. Naj vlada, naj ga Rusi častijo, navajeni so samodržcev. Njihov problem. Naša prevladujoča misel je mir, toda ne vsakršen, ne mir upognjenih glav. Takega miru ne privoščimo ne sebi ne Ukrajincem. 

Mislim, da sem dovolj govoril o miru in uporu - o uporu proti agresorju in o pravičnem miru - da me predsednik Kučan ne more uvrstiti med tiste, ki o tem ne želijo govoriti. Mislim, da mi tudi ne more očitati nečlovečnosti, kajti k tej ne sodi samo objokovanje mrtvih, otrok še posebej, ampak tudi skrb za obrambo domovine, zavezniških in prijateljskih držav, da ne bi bilo mrtvih zaradi agresije.

CONTRA SZYMBORSKI

 

CONTRA SZYMBORSKI

"Slabo sem se vedla včeraj v kozmosu.

Preživela sem dan in noč, ne da bi kaj spraševala,

in ne da bi se čemu čudila."*

Midva s kozmosom nisva na ti.

tudi na vi ne, ne na oni.

Bôli me kozmos.

Naj se z njim ukvarjajo astronomi

- in Bog; s tem sta v nekakšnem sorodu.

Tu sem in ne bom več,

ko kozmos še bo ali pač ne.

Moj kozmos ne bo.

Ne čudim se,

zakaj je nekaj 

in ne raje nič.

V nekaj sem nekaj

in bom kmalu nič.

Nič thaumazein.

Ta vprašanja me ne zanimajo.

Zrem v to stran

pismenk iz duha.

Pri nas se piše;

pišem, o, hvala za dar,

in me zabava.

Vesel sem, da kaj

prihaja iz glave

četudi jeznega nasprotovanja.

Zanima me drugo vprašanje:

Od kod si vzela to zapoved

spraševanja o kozmosu? 

Od Talesa? Parmenida?

Od kod tvoj napuh?

Od kod ta poza?

Čemu se mučiš 

s to ideologijo,

poslušna

učenka

?

(Če se ozreš v to podobo,

boš videl bodalo.

Nastalo je samo;

kako to?)

______

                                        *W. Szymborska, Radost pisanja, Nepozornost, str. 407

OPRAVIČILO SZYMBORSKI

Imela je slab dan

že proti koncu

svoje pesniške poti,

ko se je trapila

s samokritičnostjo

in krčevitim prizadevanjem,

da bi še kaj ustvarila

čudeč se kozmosu in sprašujoč

in se ji je zdel dan izgubljen,

če je mirno dremala.

Saj prej kdaj 

je že zavrnila

astronoma,

ki ji je kazal

novo zvezdo,

kot bi ga jaz:

A res? Aha.

"Zvezda je brez konsekvenc."*

Oprosti Wislawa.

______

*W. Szymborska, Radost pisanja, Presežek, str. 275

DOL SISTEM! GOR SISTEM!

 DOL SISTEM! GOR SISTEM!

Eni imajo, drugi nimajo.

Eni se matrajo, drugi uživajo.

Eni ropajo, drugi oropani.

Kaj naj storimo?

Spremenimo sistem!

Krave ne telijo,

Ovce imajo črne jezike,

Voda zaudarja, otroci se v smogu dušijo.

Kaj naj storimo?

Spremenimo sistem!

Kaj pravijo modri:

Karl, Friedrich, Michel,

Teodor, Jacques, Giorgio in drugi?

Spremeniti sistem!

Saj smo ga že! Dvakrat.

Tudi drugi so ga spremenili:

Lenin, Stalin, Mao, Castro,

Kim il Sung in Ho Ši Minh,

Mugabe, Ogabe*, Pol Pot.

Kje so? Kje eldoradi?

Kdo naj nam zgled bo?

Kakšna je "tretja pot"?

Kje je pot, ki ne pelje v propad

po krvavi moriji;

pot, ki vsem ljudem omogoča

osebno izpolnitev in

človeško skromno preživetje,

ta oksimoron?

_____

*Napaka humane inteligence, ki včasih iz čistega veselja napiše besedo, po zvoku sorodno prejšnji, čeprav ne ustreza dejstvom. Zanimivo je, da se pogosto ta nehotna napaka vsebinsko ujema z besedilom.

SCHERZO

     

SCHERZO

Pomisel ob Pomoti nobelovke Szymborske, (Radost pisanja, str. 203).

 Pisoar v galeriji

Je umetnost.

Priznano zgodovinsko dejstvo.

"Dober dan"

je vsakdanjost.

Če ga izreče

pesnik v pesmi,

je umetnost.

Je polnočni drindrin telefona,

pozabljenega v galeriji

klasičnih portretov,

umetnost,

ker je zazvonil

v galeriji?

Pa že. Ne likovna,

glasbena.

Uf, pomota.

Bil bi scherzo,

če bi zazvonil v Filharmoniji.

Še bolje med koncertom,

kot pisalni stroj.*

Tole je pesem,

ker je vsaka beseda

v svoji vrsti

(in ker ne razumete dobro metafore).

In ker sem -

pesnik.

___________

*Skladbo za orkester in pisalni stroj, "The Typewriter", je leta 1950 napisal ameriški skladatelj Leroy Anderson. Prva izvedba je bila 8. septembra 1953 v Chicagu, z orkestrom Boston Pops pod vodstvom Arthurja Fiedlerja.

APOKRIF*

Nekoč je Francoz Duchamp

na opuščeno tramvajsko remizo

obesil tablo

MODERNA GALERIJA.

Je najprej na stene

dal nekaj impresionistov,

da so galeristi in gledisti -

naveličani CHIAROSCURO -

sladostrastno metuljčkali

ob NOVEM TRENDU.

Potem je šel

in izruval školjko bližnjega

SCALNIKA

in jo postavil kot skulpturo

na podstavek z napisom

PISSOIR.

Okrog skulpture 

so se zbrali roji blaziranih

iskalcev NOUVAUTE 

in vzklikali

SENSATION,

Res,  VOILA, glej, glej,

kako nesramen, kako UPOREN,

kako AVANTGARDE

kako lepa oblika,

kako ORIGINEL.

Kakšen umetnik

Je ta tipček!

Kako napreduje

UMETNOST.

______

*Zgodovinsko neresničen, potvorjen zapis.

A PROPOS SZYMBORSKA

Sproščen verz,

povzdignjenje vsakdanjosti,

zavedanje minljivosti

in čudeža biti

so mi vrnili

zaupanje v poezijo,

zapravljeno od tistih,

ki so se šli srce*.

Prelomni stih Gertrude Stein

"Roža je roža je roža je roža"

Se v verziji Szymborske glasi:

"Krave so krave."**

Nov prelom

v smeri prizemljenosti

proti sentimentalnosti.

Nobel zaslužen.

________

*Szymborska, Radost pisanja, str. 159, Krajina: "Ne znam se iti srca"

**Radost pisanja, Sejem čudežev, str. 308

Z računalnika k pisanju na roko ...

... ali prispevek k moji obsedenosti

Veliki Šmaren je mimo. Je nekakšna prelomnica v mojem doživljanju počitnic. Ko se približuje novo šolsko leto, se v meni zbudijo prastari instinkti - priprava na šolo. Ne čudite se: šole sem se veselil, čeprav  nisem blestel - razen v prvih razredih osnovne šole - veselil  ne samo zato, ker se bom spet srečal s sošolci in bo veselo, ampak ker me je zanimalo, kaj bo novega. Čeprav je šola že davno za mano in jaz v njej v obeh vlogah, učenca in učitelja, in mi ne bi bilo treba niti z eno možgansko celico pomisliti nanjo, sem v teh dneh ves v pripravah. Organizirati moram svojo delovno sobo in delovno mizo in neštevilne papirje in pisala in risala. In zapiske in kataloge in dnevnike. Do konca življenja mi ne bo uspelo teh reči urediti v popolno zadovoljstvo. Uživam, ko se vsako leto ponovno spopadam s tem izzivom ("izziv" se reče, ne "problem"; če rečeš "problem", zapadeš v neozdravljiv pesimizem in začarani krog slabšanja samopodobe in krnitve dostojanstva in človekovih pravic). 

Moje letošnje vodilo in izziv je: od računalnika k ročno pisanim dnevnim beležkam in refleksijam. To ni nekakšna eko- modna muha, trend, ampak povsem osebna zagata in potreba. V prvem navdušenju nad računalnikom sem hotel vse delati na računalniku: pisati, računati, risati, voditi kataloge prebranih knjig, na novo naučenih besed, itd. Vse. Potem sem ugotovil, da se v računalniku kljub nesporni možnosti natančnega priklica vsebin - vse izgubi! Pravzaprav ne izgubi ampak pozabi. Ko enkrat shraniš datoteko, je za tvoj pogled ni več. Ničesar nimaš v roki. Zaželel sem si imeti zvezek, debel zvezek, ki ga držiš v roki, v katerega pišeš in rišeš z roko in ki ga lahko prelistaš in imaš pregled za nazaj - dnevnik, tak kot v osnovni šoli. Vem, vse to ti omogoča računalnik - a ni isto. Ni isto. Rad pišem in trudim se pisati lepo in čitljivo. Lepopis sem imel odlično. Odnos med pisanjem na roko in tipkanjem bom obrnil. Glavno skladišče mojih zapiskov, takih in drugačnih, bo na roko pisan dnevnik. Datoteke v računalniku mi bojo pri pisanju krasnega debelega ilustriranega dnevnika v pomoč. Včasih bom kaj sprintal in nalepil v Z V E Z E K.

Zdaj imam več zvezkov. Delim jih na besedilne in likovne. Med besedilnimi je osnovni LOGO-dnevnik. Vanj vpisujem dnevna opravila in dogodke po alinejah brez komentarjev. To počnem redno in disciplinirano, čeprav pogosto opustim vpisovanje ponavljajočih se dnevnih obredov. Tudi dnevne prioritete ali načrtovana opravila včasih vpišem, včasih pa ne. Že nekaj časa vpisujem dnevno prehojene korake ali kilometre. 

Za vpisovanje zdravstvenih podatkov, pritiska, pulza, teže, vadbe imam drug dnevnik, v katerega vpisujem vsako jutro. Vodim ga, odkar sem si pred leti opomogel od infarkta.

Potem se pa moja disciplina neha. Po pomenu in obsegu prvi naj bi bil običajni dnevnik, v katerega naj bi vpisoval dnevne dogodke, doživljanje in razmišljanja. Teh se je do zdaj nabralo kakih sedem, od tega dva ali trije formata A4. Izpuščena so cela obdobja. Vanje sem lepil tudi besedila, shranjena v računalniku in nato sprintana, v časopisu objavljena pisma bralca in sestavke z bloga. Včasih se mi te dnevne refleksije zazdijo banalne, da me je kar sram moje plitkosti. Pač nisem ne pisatelj ne osamosvojitelj, nikakršen veleum. Te vrste dnevnik bi rad nadaljeval v taki ali drugačni obliki.

 Imam zvezek, v katerega naj bi zapisoval citate iz literature in iz tiska (časopisov in revij). To počnem v valovih, včasih me prime in potem popusti. Že več let ga imam, pa še ni napolnjen. 

V drug zvezek naj bi vpisoval povzetke prebranih knjig, komentarje in ocene. Ta zvezek je skoraj prazen, ker sem to zelo nedosledno vpisoval v računalnik. Skoraj vse te ocene lahko preberete na tem blogu. Prav na koncu je dnevnik, ki je bil včasih na prvem mestu, to je raziskovalni dnevnik, dnevnik izpiskov in strokovne literature, povzetkov, miselnih vzorcev in shem.

Odkar sem končal tečaj risanja in slikanja na UTŽO, je risanje in slikanje moj prednostni konjiček. Imam skicirko, trdo vezani zvezek z debelejšim papirjem, ki prenese tudi vodene barve. V njem so risbe s svinčnikom, peresom oziroma flomastrom, včasih tempera ali akvarel. Do zdaj se je nabralo pet zvezkov formata A5. 

Nekoč sem si omislil ilustrirani dnevnik, v katerega naj bi na nekakšen stripovski način vpisoval in risal vsakdanje dogodke, risbe z nekaj besedila. Nazadnje sem vanj vnesel svoj satiričen odziv na koronske proteste. Ta dnevnik je zamrl. 

In potem je likovni dnevnik ali katalog, v katerega lepim fotografije svojih likovnih stvaritev, kronološko in kolikor mogoče disciplinirano. Včasih dodam kak likovni nasvet. Zdaj imam v roki četrti tak zvezek. V ta namen sem uporabil stare rokovnike. Najdebelejši je rokovnik "1994 CENTO ANNI DELLA BANCA COMMERCIALE ITALIANA", ki mi ga je podaril moj prijatelj z one strani meje. Do konca je napolnjen z nalepljenimi fotkami mojih likovnih del. 

Potem je tu še ilustrirani dnevnik potovanj. Z dobrim namenom začet mi ne uspeva najbolje. Vpisi ob foto-znamkicah so nepopolni, zadnja potovanja še niso vpisana. Je kar precej dela s tem.

Vendar misel in želja je: poleg besedil in slik v računalniku na različnih diskih in ključkih bi rad imel nekaj v roki, zvezek ali zvezke s podobicami. Moram sprejeti več odločitev. Najprej: osredotočil se bom na urejanje besedilnih dnevnikov. Likovno lahko počaka. Razen ilustriranega dnevnika potovanj drugo deluje. Potem pa ključno vprašanje: ali več dnevnikov, za vsak namen poseben zvezek, ali en sam zvezek, morda večjega formata, v katerem je vse pomešano?

Pred časom sem na tem blogu predstavil v angleškem prostoru znan "commonplace book". V začetku pojmovan kot zvezek, v katerega vpisuješ sentence iz literature, tako imenovana "splošna mesta", obče poučne misli, je s časom postal zvezek, v katerega dnevno vpisuješ vse, kar se ti zdi pomembno ali zanimivo zapisati - in narisati - mešanica, "melange" ali "miscelania", "skupna knjiga". Je neke vrste edino odlagališče zate pomembnih ali zanimivih misli in informacij, zbirnik vsega. Pri meni se je nekakšen strokovni raziskovalni dnevnik, v katerega sem pisal citate in izvlečke iz literature in risal sheme in miselne vzorce, spremenil v tak "melange", "sračje gnezdo". Od leta 2000 dalje imam pet urejenih zvezkov formata A4, prav toliko še neurejenih. Zvezek je urejen, ko mu dodaš kazalo: seznam sestavkov in strani, kjer jih najdeš.

"Commonplace book" naj bi se razlikovala od dnevnika in naj ne bi bila urejena kronološko ampak po kategorijah. Mislim, da se lahko oba vidika združita in različne kategorije sestavkov različno obarvajo ali drugače označijo. 

Tak zbirnik ima lahko naslednje rubrike: citate iz literature, izvlečke iz literature ali povzetke, osebna razmišljanja, anekdote, poezijo, recepte, zapise sanj in mističnih doživetij, ustvarjalne ideje in ilustracije. Je odprt za dodajanje novih rubrik. Seveda nas nič ne omejuje, da ne bi poleg zbirnika imeli tudi posebne zvezke za določena področja. Tak poseben dnevnik bi bil recimo intimni dnevnik, dnevnik intimnega doživljanja. To ni "common".

Kako se bomo odločili, ali za več zvezkov ali za en univerzalni zbirnik, je v veliki meri odvisno od okoliščin, v katerih živimo. Upokojenci si lažje izmišljamo vse mogoče, pri zaposlenih pa je poglavitna pozornost namenjena službi, stroki. Starejši imamo druga zanimanja kot mlajši, ženske druga kot moški itd.

Več o tem najdete na pinterestu pod geslom "commonplace book".

Tako. To je bila teoretična priprava. Zdaj grem pospravljat.

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/08/cudoviti-svet-dnevnikov.html

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/08/knjiga-izpiskov.html

NA MORJU 2025 (2)

13. 7. nedelja
Ponoči mi je piskalo v pljučih in sklenil sem, da ne grem plavat. Opravil sem pohod okrog našega dela kampa. Morje je bilo precej valovito in kopalcev ni bilo, tako da se mi ni bilo težko odpovedati plavanju, Po zajtrku sem vzel lekadol. A baje voda ni bila hladna, plavanje pa naporno zaradi valov. Kakor koli, sledi nedelja počitka in branja. Čutim pa, da bo spet toplo, če že ne vroče.

Z zavistjo berem Ahčanov Skalpel. Zavidam zdravniku-kirurgu njegov človekoljubni poklic, zavidam človeku neznansko različne življenjske izkušnje na vseh področjih, od jadranja in ribolova do potovanj in predavanj na tujih univerzah, in zavidam piscu njegovo razgledanost, poglobljeno razmišljanje in natančno in lepo ubesedovanje. Ni da ni. Kar preveč. Superman. No, tale zadnja, cinična, je zgolj izraz mojega občutka manjvrednosti spričo vsestranskosti in popolnosti. Je pa res, da je svojo mladost preživel v drugih časih, časih več možnosti. Pomislim, da bi se tudi jaz lahko odločil za medicino, za kirurgijo. Mama mi je rada kazala, kako je znotraj narejena kura, kje nastanejo jajčeca. A ob tem mi ni prišlo na misel, da bi sam prijel nožek in trančiral kuro. Vse skupaj mi je bilo malo gnusno in odvratno. Tudi mesarja nisem občudoval, ko je izrezoval kost ali rezal zrezke, čeprav sem ga z zanimanjem opazoval. Najbrž sem imel to sliko pred očmi, ko sem zavrnil medicino. Poleg debelih učbenikov, seveda. Zdaj imam, kar imam. Moje človekoljubje je seglo do tod, da sem invalidni punci, ki ji statistika ni šla v glavo, malo priredil izpitne zahteve. Dobro zanjo, slabo za človeštvo.

Ura bo 12. Nič drugega nisem opravil. Popoldne bom dremal. Naj bo, nedelja je. Nekaj sem postoril okrog kuhinje, pa sem spet sedel k računalniku. 

Berem Delo. Vidim, da moram v otročje preprostem jeziku izraziti svoje stališče, saj ga tisti, ki naj bi skrbeli za jasnost sporočanja, zapletajo v dolgovezne članke in vzvišeno moraliziranje. Ta se zavzema, da bi orožje prekovali v lemeže, oni da naj bi izstopili iz obrambne zveze, ker ji baje načeljuje razkrajajoča se demokracija s samovšečnim avtokratom. Kar naj, bomo mogoče s kovanjem lemežev oživili Unior v Zrečah. Na živce mi gre to vzvišeno moralistično abstraktno mirovništvo. Kot da tisti, ki menimo, da je prav, da je država oborožena, nimamo rajši miru kot vojne. Kot da se ne zavzemamo za obnovitev in utrditev mednarodnih mirovnih institucij. Kot da smo bojaželjni in krvoločni. Kot da imamo delnice v orožarski industriji in trgovini. Leporečniški »mirovniki« se ne vprašajo, zakaj so partizani tvegali življenja, da so si goloroki priborili puške. Zakaj so teritorialci zgrabili za puške? Zakaj se Ukrajinci branijo z orožjem, namesto da bi se uklonili ruskemu samodržcu in samo orali svoj plodni černozjom - zanj? Naposlušali smo se refrena o dobičkih ameriške orožarske industrije, kot da jih ruska nima. O zahodnem imperializmu, kot da Rusija ne skuša obvladovati Bližnjega vzhoda in širiti vpliva na Balkanu v Afriki in drugod, da načrta obnovitve Sovjetske zveze ne omenim. Vstopili smo v pakt in sprejeli zaveze, ki jih nismo izpolnili. Zdaj se je pa ta pakt menda tako spremenil, da zaveze ne veljajo več in da je bolje izstopiti iz njega. Tudi mi smo, kot Judje, blagoslovljen narod, od butalskega boga.

Pooblačilo se je. Od časa do časa se silijo kaplje.

14. 7. ponedeljek
Naredil se je idealen dan. Vstala sva ob pol osmih po dolgem spancu, prekinjanem z odhodi na stran. Devet ur. Če mi ne bi v široki in udobni postelji z dvema odejama sončni žarek silil v oči, bi še poležal. Čeprav nisem nameraval v hladno vodo, da ne bi še podaljševal piskanja v pljučih, sem po obhodu kampa vendarle zaplaval in odplaval običajno ruto. Ne vem, koliko je to, mogoče 300, mogoče 500 m. Dovolj. Voda ni bila izrazito mrzla. Imel sem še srečo, da mi ni nihče ukradel tople vode pod tušem. V ceveh tuša se namreč voda pod sončnimi žarki segreje, in če se pred tabo nihče ne tušira, te pod tušem poboža topla voda, kar neznansko prija. Zato me vedno ujezi, kadar vidim, da kdo leze iz vode pred mano, ker vem, da mi bo ukradel toplo vodo iz tuša. Ljudje so v glavnem samo motnja.

Ko sem se otiral z brisačo, je prišel na plažo par, Nemca ali Italijana, ona kot živ okostnjak pa še z naprej pomaknjeno spodnjo habsburško čeljustjo. Pomislil sem, da bi bila idealen model za učenje risanja figure, saj se ji je poznala sleherna koščica ramenskega obroča in trupa sploh. H. se je je malo zatem ustrašila v vodi. Mislila je, da ji nasproti plava sama Matilda. V naslednjih dneh sva ta par srečevala na jutranjih pohodih okrog kampa. Zanjo bi bilo bolje, ko bi ležala v senci in jedla.

Pripravil sem zajtrk, to je, skuhal kavo in čaj in narezal kruh, pripravil mizo. Takoj po zajtrku sem odhitel v trgovino, da bi še dobil ta čudoviti črni kruh s semeni, ki ga hitro razgrabijo. Pri blagajni je bil jugovzhodni Azijec, vrag si ga vedi ali Tajec, indonezijec, Malezijec, Bangladešan, pač en temen, kar močan fant, ki se ni trudil biti prijazen in mu je bilo skeniranje kod očitno zelo odveč. Pokazal mi je na ekrančku 11.85 € in dal sem mu 12 in rekel ok. Ko sem basal kruh v nahrbtnik, je na tekočem traku odkril še steklenico kefirja, ki jo je pozabil računati in mi pokazal še 1.80 €. Računa mi ni dal nobenega. Bez veze. Potem sem ugotovil, da je krompir z njive v trgovini 1 € kg, pri zelenjadarju na vogalu v kampu pa 2 €. Temu se reče čuječnost, zaznavanje majhnih razlik. Češnje so pri njem 12 €. O, to je pa drago, sem rekel prijaznemu prodajalcu, fantu, ki me pozna iz prejšnjih let. Pa baš zbog toga vam i nisam rekao za črešnje. Pozna mojo kupno moč. Kupil sem slive po 3 €. Rad kupim tako, kar se je po grižljajih, slive, grozdje. K res ta pravi breskvi se moraš pripraviti že s slinčkom, da o lubenici ne govorim.

Potem sem bral Nedelo. Zanimiv pogovor z oblikovalcem Tomatom Koširjem. Najprej sem misli, da gre za tiskarkega škrata in je mož v resnici Tomo. Ne, Tomato je. Naslovnice, ki jih oblikuje, objavljajo tuji časopisi, Guardian, Politico, Internazionale. Članek bom shranil za Larjo. Slike so res duhovite, zelo preproste, ekonomične: dve v križ položeni ogoreli vžigalici – ob požaru v Notre Dame; Trumpova rdeča kapa, posneta od zadaj, da se vidi polkrožna zadnja odprtina pregrajena z bodečo žico – o Trumpovem urejnju migracij. Umetnik. Življenjska zgodba pa tragična: oba starša je izgubil že kot otrok, mamo po duševni bolezni, ohranil pa je 241 avtomobilčkov, letal in drugih vozil, ki mu jih je na stružnici oblikoval oče-delavec, ki ni nihče prepoznal in izkoristil njegove nadarjenosti. Zato je Tomato sam pri sedmih letih sklenil, da bo nekaj naredil iz sebe. In je.

Zanimiv je tudi pogovor z obramboslovcem Grošljem in s političnim analitikom Lovcem o obrambnih izdatkih nevtralnih držav in držav v Natu. V glavnem pri nas nasprotniki povečanja odstotka za vojsko dvigujejo paniko predvsem zaradi populističnega pridobivanja glasov. V Natu obljubljene številke so politična obljuba, ne zaveza, ki bi ji sledile sankcije, in vsi jih utemeljijo z ustvarjalnim računovodstvom. 

Po večerji (ostanki od včeraj in danes) sva šla na sladoled z namenom, da nazaj grede ob poti ugotoviva, kaj piše na tisti tabli, ki naznanja, da se tam prodajajo ribe. Kdaj? Vzela sva mangov in čokoladni sladoled, se sprehodila ob obali do klopce, kjer sva sedela ob prvem obisku kampa, spominsko posedela na njej in gledala sonce, ki se je pomikalo v zaton. Nato sva postala ob dveh fantičih, ki sta družno igrala vsak na svojo harmoniko. Nisva si mogla kaj, pa sva vrgla v nastavljeni klobuk drobiž, ki sem ga imel v žepku denarnice. Na info-tabli sva prebrala, da je bila danes najvišja temperatura zraka 25, vode pa 22 stopinj. Ko sva prišla do table, zaradi katere sva šla na sprehod, sva na njej prebrala, da na tistem mestu prodajajo ribe vsak dan od 11h do 12h. Torej jutri bom/bova (?) tam ob 11h. Nato je H. na štantu kupila šild za 10 €, ker se ji je stari celuloidni zlomil. Zdaj pa pravi, da ga ne bo imela za plavanje.

16. 7. sreda
Včeraj je bil lep, sončen dan. Vse je potekalo po dnevnem redu. Čas ob računalniku sem posvetil urejanju bloga. Nimam dobrega pregleda čez porabo v mobilnem omrežju. Zvečer sem odplaval cel krog, z lahkoto. Ni bilo izrazitih valov. Ponoči je deževalo. 

Ko sva danes okoli pol osmih vstala, je bilo oblačno, sem in tja kakšna kaplja. Padla je odločitev, da je dan kot nalašč za v trgovino. Plodine. Bilo bi zanimivo opisati mikro premike z vozičkom in komande, pregledovanje polic, vračanje, izogibanje. Vse skupaj je zame v vlogi voznika vozička precej mučno, kajti voziček mora stati vedno tik za njeno ritjo, da ni treba narediti niti koraka do njega. Pač. Kupila sva krompir itd. Med drugim istarsko slanino za jutranji ham-and-eggs. Sa tartufima, kar sva ugotovila doma. Najbrž je bila zato dražja. Po oceni kuharice neprimerna za njen namen. Poleg s čebulo zmešanega jajca je bila na krožniku neka temno rjava hrustljava krpica, precej slana. Pomivanja pa spet več kot običajno.