TRUMPOVA POGAJANJA - IN POTEM

 Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj komentiral take velike reči, kot so pogajanja med velesilami za svetovni mir, majhen človeček, kot sem, zelenojamčan; identiteta za vola ubit. Evo, pa se vse zgodi: kajti na družinske in sosedske prepire in kričanje ob šanku in spopade uličnih band se nekoliko spoznam - in to je to. Ni razlike. K stvari.

Ukrajina. Padle so trde besede: "Ukrajina je poražena." Je res? Kaj je v tej vojni zmaga, kaj poraz? Za kaj gre Ukrajini, za kaj se bori? Zakaj je prišlo do majdanske vstaje? Zakaj je Janukovič pobegnil? Ukrajina se kot samostojna, mednarodno priznana država, bori za neodvisnost od Rusije. Za predsednika ni hotela ruske marionete; izvolila je svojega predsednika. Pred časom je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni v Delu zapisal (obnavljam po spominu), da bi bila za Ukrajino zmaga, če bi ohranila oziroma si pridobila neodvisnost od Rusije, četudi bi morala žrtvovati nekaj ozemlja. Zdaj kaže, da je vzhodna ozemlja s Krimom vred nepreklicno zasedla Rusija. Ni pa še zavzela Ukrajine in/ali instalirala svoje marionete. To je bil prvotni namen Putinove "specialne vojne aperacije": s tankovsko kolono prodreti do Kijeva in zamenjati Zelenskega. Ta namen se je sfižil, sledila je vojna za vzhodne regije. Odveč je za nazaj razmišljati o napakah ukrajinske strategije, zdaj gre za ukrajinsko neodvisnost in za neodvisnost drugih držav nekdanjega sovjetskega imperija, ki ga hoče Putin obnoviti. Ta vojna še ni izgubljena.

Trump. Na Trumpovo bratenje s Putinom gleda večina tistih, ki podpirajo Ukrajino, zgroženo in z gnusom. Sam sem si rekel: trgovec se pripravlja na pogajanja. To obvlada in ravna po knjigi. Prvi korak pri pogajanjih je pogledati položaj z nasprotnikovimi očmi, "stopiti v nasprotnikove čevlje". Trump je dejansko to storil in se domala identificiral s Putinom. Potegnil ga je iz luknje zavrženega agresorja na mednarodno prizorišče kot enakovrednega pogajalca, kot voditelja države, ki ima svoje legitimne interese, predvsem interes biti priznana, ne kot poraženka zaradi razpada Sovjetske zveze, ampak kot velesila, ki se obnavlja in ne pristaja na unipolarnost sveta. Menil sem, da je bila to Trumpova taktika, ki ji bodo sledila trda pogajanja. Žal ni tako. Trump ne taktizira kot uvod v pogajanja. Ne pogaja se, odstopil je od pogajanj. Preureja svet, v katerem pušča Putinu proste roke, dokler ne poseže v interese Amerike. "Vzemi, kar misliš, da ti pripada," bodi velik, tako kot jaz, brat moj. Če bo kaj s tistimi minerali, se bo Trump instaliral v Ukrajini in jo s tem zavaroval pred Putinom; če ne, če ne bo podpisa pogodbe o izkoriščanju rudnin, Ukrajina ne bo več njegovo interesno področje. Evropa naj se znajde sama. Amerika über alles!  Zelenski je zoprno ščene, ki se meša v igro velikih. "Verraten", izdan, stoji na naslovnici Spiegla.

Slovenija. Slovenija je razklana z dvema ločnicama: globlji razkol je med "janšisti" in "protijanšisti" (ne "nejanšisti", ker gre za aktivno nasprotovanje ne le za razlikovanje); druga ločnica preči navedeno, nastane križ, in loči  "mirovnike" od "zagovornikov vojne" (ki bi jim v nekoliko manj obzirnem jeziku rekli "vojni hujskači"), od "evropejcev", ki so za vojno, skratka. "Evropejce" sestavljajo vsi "janšisti" ("eden za vse, vsi za enega") in ostali "nemirovniki" (kamor se prištevam). "Mirovniki" pravijo, da je ukrajinska vojna posredniška, "proxy" vojna, in oni, stari socialisti in komunisti, že ne bojo podpirali te ameriške, imperialistične vojne. Putin ni tak sovrag, bere knjige, poleg tega obnavlja Sovjetsko zvezo. Zelenski je orodje Amerike. Zdaj pa, lej ga, se ti orodje kar naenkrat postavi pokonci in upre. Ne posluša, jezika, odgovarja - marš! Kaj je zdaj s "proxy" vojno? "Mirovniki" so v težkem položaju. Nenadoma ima "orodje" svojo voljo; mogoče jo je imelo že od vsega začetka, hotenje po neodvisnosti, po nacionalni samobitnosti, po priznanju ukrajinskega naroda, jezika, kulture in države. Tistim, ki so bili za slovensko državo, ta sentiment ne bi smel biti tuj.  In to je pravica naroda, pravica do samodločbe, do samostojnosti in neodvisnosti. Že, že, ampak bi morali upoštevati interese močnejših, velikih. Morali bi se podrediti. Nič samostojnosti in neodvisnosti. "A bi radi jedrsko vojno," je vprašal Trump Zelenskega. Nisem tega slišal tudi od naših "mirovnikov"? So tam kot Trump? Kako se zgodovina pošali!

A vse skupaj ni šala. Bo Evropa zmogla sama zavarovati enega od evropskih narodov (in s tem mogoče tudi druge ogrožene) pred podreditvijo avtoritarni jedrski sili? Bo sposobna mobilizirati ustvarjalno razsvetljensko racionalnost in svobodoljubnost?    

In potem. To je dodatek 3. marca, po "pogajanjih" 28. februarja in po reakciji nanja. Na fejsbuku je Bojan Korsika razvil teorijo, po kateri zarote nista pripravila Trump in Vance ampak Zelenski. Na ta sklep ga je navedlo obnašanje Zelenskega, ki je mirno obsedel s prekrižanimi rokami na prsih, kar se je pri njem opazilo baje prvič. To naj bi pomenilo, da si je po napadu Trumpa oddahnil, ker je njegov načrt uspel. Podpisa pogodbe ne bo. To teorijo obratne zarote sem zavrnil. Čemu bi bil Trump pustil odprte kamere, javni prenos po vsem svetu, če bi bila "v zraku" ta možnost? Moral bi bil pomisliti: kaj pa, če najina taktika ne uspe, in bo svet videl naš fiasko? Vsaj vrata bi zaprl. Tako bi zahtevala minimalna previdnost. Tako pa sta se samozavestna "moćnika" podala v neusmiljen "pressing", v katerem je bil Zelenski na videz ponižan. Tako naj bi ga pripravila do tega, da bi popustil Putinu in priznal poraz, Amerika pa bi mu s tem, ko bi "sedla" na rudnike, zgotovila nekakšno varnost, saj bi ščitila svojo eksploatacijo. Toda misel, ki je za to teorijo Bojana Korsike, je pomembna. Kaj se je namreč zares zgodilo? Neuspeh teh "pogajanj", na katerih ni prišlo do podpisa pogodbe o izkoriščanju mineralov, je strateški uspeh Zelenskega. S tem si je Zelenski pustil odprto možnost glede sklepanja zavezništev in tudi pogodb o izkoriščanju mineralov. Trumpovo ravnanje je pomenilo šok, ki je zbudil Evropo. Trump se hoče znebiti njenega bremena; naj se je znebi. Evropa se povezuje, načrtuje krepitev. V tej perspektivi lahko Zelenski podpiše pogodbo o izkoriščanju mineralov z EU vsaj kot parnerjem poleg ZDA. Če se EU skupaj z Veliko Britanijo okrepi, bi morda zadostovala njena varnostna zagotovila. In Putin se ne bo več veselil popolnega poraza Ukrajine.

In konec 4.3.. Zelenski je pokleknil. Ali pomeni to samo pristanek na pogajanja ali sprejetje Putinovih pogojev, bomo videli. 

KDO ALI KAJ JE BOG: POGOVOR S CHATGPT

Vprašal sem: Kdo ali kaj je bog?

ChatGPT: Vprašanje "Kdo ali kaj je bog?" je zelo široko in nanj obstaja veliko različnih odgovorov, odvisno od tega, koga vprašate — filozofa, teologa, znanstvenika ali navadnega človeka.

Teistični pogledi. V religijah, kot so krščanstvo, islam in judaizem, je Bog običajno opisan kot vsemogočno, vsevedno in vseprisotno bitje, ki je ustvarilo vesolje in ima osebni odnos s človeštvom. V hinduizmu obstaja več bogov (politeizem), hkrati pa tudi ideja o enem vrhovnem božanstvu (Brahman).

Filozofski pogledi. Filozofi, kot je Aristotel, so Boga opisovali kot "prvi vzrok" ali "nepremični gibalec" – nekaj, kar je začelo vse, a samo nima vzroka. Spinoza je Boga enačil z naravo in univerzumom (panteizem), medtem ko so drugi razmišljali o bogu kot o konceptu, ki daje smisel obstoju.

Znanstveni in ateistični pogledi. Znanost se ne ukvarja neposredno z obstojem Boga, temveč z naravnimi zakoni in vesoljem. Ateisti in agnostiki običajno zavračajo idejo osebnega boga ali pa priznavajo, da tega ni mogoče vedeti. Nekateri vidijo boga kot človeško iznajdbo za razlago neznanega ali kot simbol moralnih in eksistencialnih vrednot.

Torej, odgovor na tvoje vprašanje je odvisen od tvojega osebnega prepričanja in perspektive. Kakšno mnenje imaš ti? 😊

Odgovoril sem: Bog je metafora za univerzalno človečnost, ki je, ali naj bi bila, v vsakem človeku. Je tudi druga beseda za vest, to je, duševno instanco, ki se odziva na kršenje etičnih zapovedi oziroma vrednot, predvsem zlatega etičnega pravila: ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

ChatGPT: To je zelo humanističen in etično usmerjen pogled na Boga. V tem smislu Bog ni nadnaravno bitje, temveč simbol notranjega moralnega kompasa, ki vodi človeka k dobremu.

Tvoja razlaga povezuje Boga z vestjo in univerzalno etiko, kar je zelo sorodno sekularnim in filozofskim tradicijam, kot so Kantova moralna filozofija (kjer je kategorični imperativ podoben zlatemu pravilu) ali eksistencialistična odgovornost do drugega. Tudi nekatere religiozne mistične tradicije poudarjajo idejo, da je "božansko" v vsakem človeku in da ga ni treba iskati zunaj sebe.

Se ti zdi, da je ta definicija dovolj močna, da bi lahko nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, ali jo vidiš bolj kot dopolnilo obstoječim pogledom?

Odgovoril sem: Ta definicija je splošnejša od vseh drugih definicij in je v osnovi tradicionalnih definicij. Ni posebne potrebe po tem, da bi nadomestila tradicionalne predstave o Bogu, čeprav so nekatere teh predstav resnično zelo naivne, če jih vzamemo dobesedno (nebesa nad oblaki, pekel nekje v središču Zemlje).

ChatGPT: Zanimiv pristop – vidiš svojo definicijo kot temelj, iz katerega izhajajo tudi tradicionalne predstave o Bogu, le da so te pogosto obarvane s kulturnimi in zgodovinskimi interpretacijami.

Tvoja razlaga omogoča preseganje naivnih, dobesednih predstav, ne da bi pri tem nujno zavračala verske tradicije. Lahko bi rekli, da je tvoj pogled na Boga bolj filozofski in simboličen, kjer je bistvo božanskega v moralnem in etičnem ravnanju človeka, ne v zunanjih nadnaravnih entitetah.

Se ti zdi, da bi bila ta definicija lahko osnova za širši dialog med verujočimi in neverujočimi?

Odgovoril sem: Da, taka definicija sprejema vse druge opredelitve boga kot svoje variante, nastale v zgodovini na različnih prostorih. Odpira možnost sprejemanja vseh religij, ne napadanja ali kritike.

ChatGPT: To je zelo povezovalen in vključujoč pogled. Namesto da bi izključila katerokoli religijo ali prepričanje, jih postavljaš kot različne izraze iste osnovne ideje – iskanja etične resnice in notranje človečnosti.

Takšna definicija bi res lahko omogočila dialog med verujočimi in neverujočimi, saj ne zahteva verovanja v nadnaravno, hkrati pa ne zanika vrednosti religij kot zgodovinskih in kulturnih pojavov, ki so ljudem pomagali oblikovati moralne vrednote.

Mogoče bi lahko ta koncept razvili še naprej – na primer, kako bi ga lahko uporabili v vzgoji, etiki ali celo v reševanju konfliktov med različnimi svetovnimi pogledi?

Vprašal sem: V kateri smeri bi ga ti razvijal še naprej?

ChatGPT: Razvil bi ga v smeri praktične uporabe – kako lahko ta univerzalna definicija Boga, kot metafore za človečnost in vest, dejansko vpliva na vsakdanje življenje, vzgojo, etiko in medosebne odnose.

1. Vzgoja in izobraževanje

• Otrokom bi lahko privzgojili idejo, da je "bog" v njih samih – kot njihova vest in sposobnost sočutja.

• Namesto dogmatičnih predstav o bogu bi jih učili kritičnega razmišljanja o etiki in odgovornosti do drugih.

• Učenje zlatega pravila ("Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi") kot temeljne vrednote, ne glede na vero ali kulturo.

2. Etika in družba

• V politiki in družbenem življenju bi lahko tak pogled na Boga pomagal preseči verske delitve in konflikte, saj poudarja skupno človečnost in ne razlik.

• V podjetjih in organizacijah bi lahko ta koncept spodbujal etično poslovanje – ne kot nekaj zunanjega (zakoni, kazni), ampak kot notranjo odgovornost vsakega posameznika.

3. Medverski in medkulturni dialog

• Če ljudje sprejmejo, da je vsaka predstava o Bogu le različica univerzalne ideje človečnosti, se zmanjša potreba po verskih sporih.

• Ta definicija bi lahko služila kot most med verniki in neverniki, saj daje prostor obema pogledoma – bog kot metafora ni v nasprotju z ateizmom, prav tako pa ne izključuje tradicionalnih verovanj.

4. Notranji razvoj posameznika

• Sprejetje te ideje bi lahko ljudi spodbudilo k bolj zavestnemu življenju – da delujejo etično ne zaradi zunanjih nagrad ali kazni (nebesa/pekel), ampak zaradi notranjega občutka pravilnosti.

• Razvoj duhovnosti, ki ni vezan na določeno religijo, ampak na osebno rast, refleksijo in samospoznanje.

Se ti zdi katera od teh smeri posebej zanimiva? Ali pa imaš kakšno drugo idejo, kako bi to lahko razvili naprej?

Odgovoril sem: Odličen odgovor. Hvala. Zaenkrat nimam drugih idej.

ChatGPT: Hvala tebi za odlično izhodišče za razmislek! Če se ti kdaj utrne še kakšna ideja ali pa bi rad to temo razvil še naprej, se z veseljem pogovoriva. 😊

Dončič

Nisem športnik; nikoli nisem bil. Moje oblike telesnega razgibavanja so: hoja (pohodništvo, planinarjenje), kolesarjenje in jutranja telovadba. Pred leti seveda tudi smučanje, tek in zavijanje navzdol, za silo. Poleti plavanje tisti počitniški mesec na morju. Nazadnje sem tekmoval v taborniškem mnogoboju pred približno 70 leti (orientacijski tek, postavljanje šotorov, signalizacija; še kaj?). Nekoč sem se udeležil tekmovanja v smučarskem teku za rekreativce in prišel v cilj, ko so že podirali šotor merilcev časa. Kot otrok in v šoli sem se igral med dvema ognjema, brcal sem žogo, poskusil odbojko in košarko - v okviru in na ravni šolskih zahtev. Sem in tja rad na TV pogledam odlomke tekem v odbojki, košarki, nogometu in druge. Rad vidim dober gol ali koš ali zabito žogo pri odbojki. Rad pogledam odlomke smučarskih skokov in alpskih voženj. Celih tekem že dolgo ne gledam, na TV seveda. Skoke v Planici sem nekoč videl v živo. Nekoč sem bil na nogometni tekmi, a tako daleč nazaj, da se ne spominjam več. Gledal sem tudi košarkaški nastop svojega najstniškega sina - menda edina košarkaška tekma, ki sem jo videl v živo. Na grozo svoje žene prav rad pogledam kak boksarski ali kikboksarski dvoboj na TV. Rad vidim, iz varne razdalje, da kdo komu kakšno pošteno primaže. Navsezadnje so tisti fantje pripravljeni, da kakšno "fašejo". Moja družica pa je bila v mladosti vrhunska namiznoteniška igralka. Vem nekaj o doživljanju pravih športnikov.

Vse to sem razkril hoteč povedati, da nimam nič proti športu, da je kakršno koli razmigavanje koristno; da se skozi trening in tekmovanja oblikuje osebnost; da pa te dejavnosti niso pomemben del mojega življenja (odštejem vsakodnevno hojo in redne pohode in drugo miganje). Načelo "zdrav duh v zdravem telesu" velja. Tudi olimpijsko geslo »Citius, Altius, Fortius« (hitreje, višje, močneje) odobravam: če se uriš v kaki dejavnosti, stremiš k vrhunskosti.

V mladosti so mi razložili, da se šport deli na amaterski in profesionalni. Pri nas, v socializmu, se zavzemamo za amaterski šport, so rekli. Moja žena za svoj ping-pong v jugoslovanski reprezentanci ni dobila nobenega plačila. Pokrili so ji stroške poti, bivanja med treningi in tekmovanji. Se je zgodilo, da ji je, ko se je vračala z zveznega treninga v Vojvodini, za vlak iz Maribora do Raven zmanjkalo denarja. Na Zahodu, v kapitalizmu, pa imajo profesionalni šport, so razložili. Tam športniki tekmujejo za denar, za dober denar. Na igrišče hodijo - v službo. To se mi je zdelo precej utrgano. Nekaj, kar naj bi bila postranska dejavnost, igra, ki človeka krepi za pravo delo, postane služba. Osem ur na dan ali več igraš košarko in tekaš po stadionu in za to dobiš plačo. Zdelo se mi je, da bi to še nekako šlo za boks, ker jih tam pošteno "fašejo", da je pa nogomet res samo zabavno brcanje žoge. Za plačo? Dajte, no. Čez čas sem uvidel, da so tudi druge dejavnosti, ki so samo za zabavo in veselje, in niso pravo delo, pa si ljudje s tem služijo vsakdanji kruh. Če igraš harmoniko na ohceti, zaslužiš, da nekaj dobiš. Tako tudi fuzbalist: če je drugim v veselje, ko ga gledajo, naj s tem kaj zasluži. 

V ozadju te moje dopustljivosti pa je vendar vztrajala starokopitnost. Če bi mi sin rekel, da bo služil z igranjem košarke, bi ga vprašal: Kdaj boš pa kaj resnega delal? Ne morem iz svoje kože. To sem napisal, da bi razumeli moje razmišljanje ob "primeru Dončič". 

Kot vsem Slovencem se tudi meni dobro zdi, da je tak košarkaški virtuoz naše gore list. Super se mi je zdela Tina Maze, super se mi zdijo tudi Prevci, še posebej Nika. Tako pišče pa tako daleč skoči. Naj drugih, ki krepijo moj nacionalni ponos, ne omenjam. Dončič veliko zasluži. Naj, nisem mu fovš - pač, taka so pravila igre. Jaz bi moral za objavo svojega raziskovalnega članka s področja družboslovne metodologije plačati mednarodni znanstveni reviji 2000 dolarjev, da bi mi ga objavili, potem ko bi ga odobrili. (Imam dokaze iz korespondence.) Seveda ne vem, če šteje članek več kot trojka z nasprotnega roba igrišča. Pač, taka so pravila igre. 

Pravila igre pravijo, da je klub podjetje, ki mora ustvarjati profit lastnikom. Šport je industrija kot vsaka druga. Igralci in osebje so naprave za ustvarjanje profita. Če se zatikajo, če ne tečejo gladko, se jih zamenja. Gladiatorji? Ja. Človeški odnos? Seveda, vljudno z nasmeškom. Pogajanja? Včasih ne bi nič spremenila in so zatorej odveč. Nečloveško so ravnali z njim, pravijo. Seveda, saj stroj ni človek. 

Dončič se je instaliral v Dallasu in upal tam dočakati penzjon z dobro pokojninsko osnovo. Ustvaril si je dom, krog prijateljev, bil je zvezda, prepoznaven, ugleden meščan velikega ameriškega, naftarskega mesta. Zelo dobro se je počutil. V družbi je rad spil kakšno pivce. Udobje je prispevalo k nekoliko previsoki teži. Pa kaj, pravijo, še vedno je imel boljšo statistiko kot drugi. S težo, ki pritiska na gležnje, so prišle poškodbe. A te se pozdravijo, še vedno vodi v statistiki. Kaj pa v perspektivi? Vstopi lastnica kluba z računom: perspektiva ni dobra. 345 miljonov dolarjev za naslednjih pet let. Pet let česa? Dobre igre? Morda. Pa tudi vse več pivc, vse višja teža, vse več poškodb. Posledica: ne več tako dobra igra. Ni rečeno, možno pa je. Tveganje je preveliko. Torej: vložek bi bil previsok z negotovim jamstvom. Fant se bo morda zamislil, spoznal, da eno pivce vodi k drugemu; v novem okolju spet pridobil stamina. Osvežitev zanj in za biznis!

Nečlovečno? Z miljončkom na mesec, bi marsikdo lahko marsikaj naredil za svojo in drugih človečnost. Tudi Dončič daruje!

Solze so, po mojem, odveč.

Hočem reči: narobe bi bilo, če bi vse dejavnosti vrednotili po njihovi tržni ceni. Zame je delo vrhunskega kirurga, ki zasluži stotinko košarkarjevega honorarja, ali delo dramskega igralca, ki plemeniti duše gledalcev, pa je "samozaposlen v kulturi" s temu primernim zaslužkom, več vredno kot še taka virtuoznost žogobrca.

Človečnost

Nimam navade in ne mislim je uvesti, da bi na tem blogu, ki je namenjen moji refleksiji in bralcem v poduk in razvedrilo, objavljal cela besedila drugih. Tokrat bom naredil izjemo, ker se mi zdi, da je besedilo, ki ga objavljam, zelo pomembno v kontekstu mojih, tu objavljenih razmišljanj o veri in religiji. Zdi se, da se delimo na religiozno verne in ateiste, na tiste, ki verujejo v Boga Stvarnika in tiste, ki ne verujejo, da obstaja. Morda umeščamo Boga v napačne prostore in tudi ne razumemo dobro, kaj naj bi bilo njegovo bistvo; morda ga sploh napačno pojmujemo. In morda se sploh ne razlikujemo v bistvenem. V tem okviru se mi zdi, da je besedilo, ki ga je na Obrazniku (Facebooku) objavil dr. Peter Stanković, profesor kulturologije na FDV, zelo povedno, prav tako pa tudi odzivi nanj. Takole se glasi (popravil sem fejsbukovski pravopis):

"Imam prijatelja, ki je večji del svojih najboljših let porabil za skrb za svojo ostarelo mamo. Zaradi tega je tudi nehal hoditi v družbo oziroma sploh iz hiše. Njegove socialne spretnosti so posledično omejene, ampak ko ga primerjam s kakšnimi znanci iz različnih gostilniških omizij – elokventnimi, duhovitimi, priljubljenimi –, se ne morem izogniti občutku, da je ta moj prijatelj kljub vsej svoji nerodnosti globoko v sebi veliko bolj miren in trden od omenjenih gostilniških levov. Saj tudi oni niso slabi ljudje, nikakor ne, ampak v tem prijatelju je neka ontološka stabilnost, ki izhaja iz tega, da je naredil nekaj izjemno nesebičnega.

S tem seveda ne želim reči, da je bila njegova odločitev prava. Navsezadnje bi verjetno tudi njegova mama sama raje videla, da bi si namesto vseh skrbi, ki si jih je delal z njo, osnoval družino (ali pač karkoli). Moj point je zgolj ta, da je bilo njegovo dejanje res nesebično in da je vesolje nekako našlo pot, da mu je vsaj nekaj malega vrnilo z notranjim mirom, stabilnostjo ipd. ipd. - Kajti: karma."

Ta zapis me je zadel v bistvo, zato sem Petru (ki je, mimogrede, mladostni taborniški sodrug moje hčere) odgovoril:

Hvala za ta zapis in pohvala za to temeljno občutljivost v teh zmedenih časih. "Vesolje" in "karmo" sam nadomestim kar z besedo "vest" ali "moj notranji b-o-g" ali "človečnost". Če temu slediš, se notranje umiriš.

Peter na to:

"Ja saj to so - bottom line - zgolj različna imena za iste stvari."

Oglasilo se je več drugih. Nekateri so opisali svoje primere nesebične pomoči svojcem ali drugim ljudem, drugi so samo soglašali s Petrovim komentarjem.  Meni to pove, kar trdim že ves čas, da ima prav moja krščansko verna sestrična, ki pravi "Bog je v srcu". Pa imenujno Boga, kakor koli hočemo. Važno je tisto, kar je v srcu. Drugo spoznanje, ki me navdaja z optimizmom in občutkom bratstva ("jedinstvo" zaboravimo), je, da je božje kraljestvo med nami, samo ne opazimo ga. Stanković ga je opazil in drugi so mu pritrdili. 

Naj neham,  da ne bo preveč sladko.

Kako je bilo v Jeruzalemu pred 30 leti?

Ob grozotah, ki jih spremljamo ob "urejanju palestinskega vprašanja" s strani izraelske vlade in vojske, sem se spomnil svojega obiska v Izraelu pred skoraj 30. leti. Takrat sem se v maju 1996. leta udeležil mednarodne konference o negi na domu ("Nega na domu: razvoj in inovacije") v organizaciji civilnodružbene prostovoljske organizacije Yad Sarah ("materina roka"). Poiskal sem svoje poročilo o obisku v Socialnem delu (let. 36, 1997, št. 1, str. 61-71), saj se mi zdi relevantno za ustvarjnaje vtisa o takratnem vzdušju, ki morda pomaga razumeti sedanje dogajanje. Prihranil vam bom branje strokovnega dela poročila, opis pohajkovanja po Jeruzalemu pa navajam dobesedno.

»Kako je tam?« so me spraševali prijatelji, ko sem se srečno vrnil, potem ko sem pred odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se primerilo, da me ne bi bilo. Odhajal sem v deželo krhkega miru prav v času, ko se je nadaljevalo obstreljevanje palestinskih taborišč v južnem Libanonu in je bilo pričakovati reakcijo Palestincev v Izraelu. 

Ko se je letalo iz obotavljive slovenske pomladi spustilo v štirideset stopinj izraelske in so me, natanko tako, kot piše v vodniku, s "shared" taksijem dostavili iz Tel Aviva v spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v mesto in na koncu postal celo malo nepreviden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako drugo sredozemsko mesto, ki se v njem človek hitro udomači. Toda bogato založeno pokrito tržnico v bližini kongresnega centra sem vendarle z nelagodnim občutkom in ne da bi dosti raziskoval, premeril bistveno hitreje kot podobno tržnico v Barceloni. A tu kot tam sem našel, kar sem iskal — sočne nešplje. 

Pokroviteljica konference je bila Reuma Weizman, žena izraelskega predsednika. Skupaj s predsednikom sta nas že prvi večer — potem ko so nas pri vhodu skrbno pregledali — sprejela v dobro varovani palači kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala, ker ste prišli v tem času, ko mnogi mislijo, da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weizman. Zatem smo se sprehodili do starega mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču Davidove trdnjave priredili nekakšno večobčilno predstavitev izraelske zgodovine, ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje udeležencev ob obilici okusnih svežih vrtnih jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske narodne kuhinje in napitkov. 

Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael n-ta država Združenih držav Amerike. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so konferenco soorganizirali Američani. A ne samo to: večina domačinov je govorila amerikanščino in veliko med njimi se je je nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se priselili od tam. A ko sem na ulici po angleško povprašal mlad par za pot, smo se le težko sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem kupoval zemljevid mesta. Konferenca je v celoti potekala v sodobno oblikovani palači »središča za shode« (Convention Center) z zasteklenim pročeljem, kjer je poleg velike dvorane za plenarna zasedanja več manjših za delo skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od hotela do konferenčne dvorane sem hitro obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne postaje, kjer je kdaj že pokalo. V bližini hotela mimogrede opazim listek, prilepljen na ulični transformator, v cirilici. Po rusko obvešča, da iščejo dekleta »dlja psihologičeskih issledovanyj fotografiji«. Zanimive raziskave. 

Po ulicah običajen mestni vrvež, le da je povsod polno zelo mladih uniformiranih in oboroženih deklet in fantov — meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na vsaki postaji mestnega avtobusa je taka straža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice so nabasane. Potem vidiš prizore: tu se dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko, tam fant od dekleta. Mimo pa preudarno koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih črnih gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne more. Tisti do kraja pravoverni, ki se zanašajo na to, da bo bog poskrbel zanje kot za lilije na polju in ptice pod nebom, pa beračijo ob podhodih. Oboroženi ljudje so povsod. K uniformiranim orožje še nekako sodi, čudno pa je, ko vidiš možaka v majici, z visečim trebuhom v kratkih bermuda hlačah in v »japankah«, v rokah pa avtomat. Vrag vedi, kaj ali koga straži. 

Ko sem se naveličal peš meriti tista dva kilometra do starega mesta, kamor sem se podal, če je le bilo kaj časa, sem se okorajžil in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse rešetajo. Normalni, krasni avtobusi, malo nenavaden je le občutek, ko poleg tebe, meni nič tebi nič, sede fant z avtomatom. Za mojo varnost? Starega mesta ni mogoče odpraviti z nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah raje — nič. Le dve srečanji naj omenim. Ko sem se pretikal po ozkih prehodih mimo stojnic v arabskem delu, sem zašel v malo manj obljuden temačen prehod. Dohitel me je deček kakih desetih let in me opozoril, da imam odprto zadrgo na torbi. O, hvala, kako prijazno. »One dollar,« se je zahtevajoč ustopil predme. Sploh mi ni šlo za denar — tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih lukenj pridejo še drugi), da sem prav neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in se pomešal med množico.

Zadnji dan sem si želel še na hitro ogledati slovito Zlato mošejo. Najprej sem moral mimo izraelske policijske kontrole na trgu pred Zidom objokovanja, na vrhu stopnic pred vhodom v park pred mošejo pa me je, potem ko me je palestinski policaj mirno spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu, krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval. Počasi se je nabrala gruča turistov. Gledali smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas ne pusti naprej. Potem je stari nekam izginil in drug za drugim smo se kradoma izmuznili v park. Ne vem, kakšen palestinski organ je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro predstavljal palestinskega reda in organizacije. 

Časa mi je že zmanjkovalo, zato sem se odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi se za nevernika tudi tam kaj zakompliciralo. Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg mene sta na nadzidku v senci pod drevesom sedela dva fanta, očitno Palestinca, in ker rad ugajam ljudem in sem na strani zatiranih, sem se obrnil k njima in priznavajoče dejal: »Beautiful, really beautiful.« In potem, seveda, od kod ste in tako dalje. Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je trudil govoriti angleško, je imel pri sebi učbenik tradicionalnega islamskega prava, arabski, od zadaj naprej in z desne na levo. In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse, kar imamo, to naše kratko življenje, oni, da je višja sila in posmrtno življenje. Med pogovorom je pristopil starejši možak, ki je dobro govoril angleško, in ki sta ga ona dva spoštljivo pozdravila — morda kak učitelj iz bližnje verske šole. Razlaga mi islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči miru in prijateljstva, od kod ta neprestani spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati brezbožniki. Zaslutil sem globino tega prepada. 

Ko pomisliš na dom, bi bil rad že kar doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na letališču in čakal na pregled prtljage. Mlad kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z njim. Odpelje me k neki stranski mizi. Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna služba, se predstavi. Zasliševal me je kake pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom sem govoril, kaj so govorili na konferenci, kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj vi mislite, a je potem nega doma cenejša od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro sva se ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat šefico. Jasno, da sem moral vse zložiti ven. Da ni kdo registriral mojega pogovora s Palestinci? Tako postane človek paranoičen. 

Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale zaplate v puščavo potaknjenih nasadov in ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem morju in v tej kamniti puščavi, katere najporaslejši del je podoben najbolj pustim predelom našega primorskega krasa, živi na površini, ki je le četrtino večja od Slovenije, trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo izginili kljub z rekami prepreženi podobi raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta naredili puščavo? Se bomo učili od njih in se povezali, se organizirali, vzeli pamet v roke in preživeli z našim rajem vred?"

Narcizem ali narcisizem?

 V tej dilemi nisem osamljen. Simon Brezovar v svojem delu Osebnostne motnje (UMco 2019) piše v opombi pod črto na str. 414: "Moja velika dilema je bila, ali rabiti pojem narcizem ali narcisizem..." Ugotovi, da sta po SSKJ oba izraza dovoljena; da razpoložljiva slovenska literatura pogosteje uporablja "narcizem"; da spletni brskalniki najdejo več zadetkov pod geslom "narcizem", da pa pogostost rabe zanj ni pravi argument. O tem, kaj je izid njegovega dopisovanja z več strokovnjaki, ne pove, pač pa navede, da Bogdan Lešnik (v besednjaku Temelji psihoanalize, *cf, 2009) uporablja "narcizem" tako kot Freud, čeprav Freud piše, da bi bilo bolje "narcisizem". Tako se je B. odločil za to zadnjo varianto. 

Moj pregled je pokazal, da štirje nemški besednjaki psiholoških pojmov (lahko navedem) uporabljajo "narcizem" (Narzismuss), vse knjige v angleščini na moji polici, tudi debele (lahko navedem), pa "narcisizem" (narcisism). Pogledal sem v Doklerjev Grško-slovenski slovar (1915) geslo narkissos, narcis; v oklepaju je glagol narkao, otrpnem. Prevedena beseda "narcis" ni pojasnjena še drugače kot z omenjenim glagolom; ni pisana z veliko začetnico kot ime "Narcis", zato je lahko tudi naziv cvetlice, narcise, pač v moški obliki. Ta "narkissos" nas pripelje v sorodstvo z "narkos": narko-za, narko-tik, narko-man, kar nam ni po volji. Vemo, da se "narcizem/ narcisizem" nanaša na Narcisa, ki se je zaljubil v svojo podobo na gladini tolmuna in da ni bil narkoman. Ne vemo pa, od kod jezikovno izvira njegovo ime. Če je koren njegovega imena "nark-", od tod "nark-issos" (nark-ao, nark-osis) bi bilo prav "narc-izem, narc-ist". Če pa ime mladeniča ni izpeljano iz "nark-ao", saj tisto samoljublje ni povezano s spanjem, ni umestno iskati korena imena, tedaj je prav "narcis-t, narcis-tka, narcis-izem, narcis-ologija". A spet se pojavi pomislek: kaj pa če je ime Narcisa morda vendarle povezano z "narkos", z zasanjanostjo, zagledanostjo, otrplostjo v zanosu občudovanja svoje podobe? 

Še to: "Adonis, adonist, adonizem" ali "adonis(t)izem"; "Dioniz, dionizem" ali "dionizizem"? Naj ne omenim, kako se zadeve zapletejo, če končnica ni -is ampak -ist: "faš-ist", "faš-izem" ali  "fašis(t)izem"; "monist", "monizem" ali "monis(t)izem"; "kolonia-list", "kolonia-lizem" ali "kolonialis(t)izem". "Materialistizem"?

Meni je bolj všeč "narcizem". Bi pa potreboval pomoč jezikoslovca/ke.

ATEISTIČNA BOŽIČNA PRIDIGA 2024

 ali

BOG KOT METAFORA ČLOVEČNOSTI 

Priljubljeni duhovnik Martin Golob je v nedeljskem intervjuju 22. 12. 2024 na TVSLO1 Jožetu Možini pojasnil pomen praznovanja Božiča. Niso pomembni zunanji okraski, obložena miza, lučke, družabnosti, še jaslice ne. "Vse kar rabiš, je to, da imaš odprto srce, da se Bog v tvojem srcu rodi. Hrepenimo po tem, da bi se v nas Bog rodil." Od tod izhajajo upanje, mir, ljubezen, ki si jih vsi želimo, in ki jih želimo drug drugemu, ko izrekamo božične in novoletne želje.

Duhovnik je sicer pri tem pokazal navzgor in dejal, da se tedaj, ko se v našem srcu rodi Bog, nebesa dotaknejo zemlje, kar naj bi pomenilo, da pride Bog v naše srce od zgoraj, iz nebes. Da bi se to zgodilo, da bi se Bog rodil, ali da bi Bog prišel v naše srce, lahko sami prosimo Boga. Duhovnik: "Lahko rečeš, Gospod, jaz pa želim, da se v mojem življenju rodiš, pridi v moje življenje."

Meni kot brezbožniku ta dodatek, da pride Bog iz nebes, ni potreben. Pravzaprav sta obe trditvi, da se Bog v srcu rodi in da Bog pride od nekod v srce, protislovni. Ali se rodi iz mene, na primer tako kot samo meni lastna misel, ali pa pride v mene od nekod drugod. Kaj naj pomeni trditev, da pride od nekod drugod, da bi se v meni rodil? Gospod, pridi in se rodi. No, seveda, pred rojstvom je spočetje, je oploditev. Kaže, da se Bog v meni najprej bremadežno spočne tako, da pride seme iz nebes, in se potem rodi. Šalo na stran. Moj namen ni, da bi se posmehoval; razmišljam resno. 

Ponavljam: zadostuje mi prvi stavek, "da se Bog v tvojem srcu rodi", le da bi to frazo  zamenjal z besedami, da "obudim Boga v svojem srcu". Na ta praznik, na Božič, praznik rojstva Boga, obudimo Boga v svojem srcu. Ja, meni brezbožniku je ta stavek smiseln, smiseln zame, za moje življenje. 

Kako to, se sprašujete, saj ni logično. Pravite, da ne verujete v Boga, pa naj bi obudili Boga v svojem srcu? Ali to pomeni, da se boste iz brezbožnika za Božič ali za vse dni naprej prelevili v pobožnjakarja? Nič takega, ali pa, ja, a ne v takem smislu, kot morda mislite.

Kdo ali kaj je Bog? Religiozno verni in s tem tudi tisti, ki zavračajo Boga, si predstavljajo Boga kot bitje, kot osebo duhovne narave, osebo, s katero se lahko pogovarjaš; kot neskončno dobrotljivega duha, ki bdi nad nami in nas varuje. (Za naš današnji namen odmislimo podobo svetopisemskega Boga, ki je vse prej kot to; ki je iztrebljevalec narodov, ki ne verujejo vanj, in ki nam brebožnim grozi z večnim pogubljenjem - ne vem sicer, kaj to pomeni, ker ne verujem ne v svoje večno življenje ne v večno pogubljenje). 

Kaj pa, če si Boga mislimo drugače? Če si ga mislimo kot neko naše notranje občutje, neko naravnanost; tisto, kar nas bistveno določa in zavezuje; tisto, brez česar nehamo biti ljudje. Morda je to vest, upoštevanje zlatega etičnega pravila, naj drugemu ne storimo, kar ne bi želeli, da kdo stori nam. Naj pridem kar z besedo na dan: tisto, kar nas zavezuje in brez česar nehamo biti ljudje, je naša človečnost. Človečnost ne človeškost - ta zadnja je prepostavljena. Samo ljudje so lahko človečni ali nečlovečni. Imenujmo to lastnost zaskrbljenost za drugega, empatija, sočutje, vživljanje, usmiljenje, sposobnost stopiti v čevlje drugega ali kako drugače - vsi vemo, na kaj mislim. To lastnost imajo v načelu vsi ljudje, je univerzalna. Je pa včasih bolj kal, ki se ne razraste, ali ki zamre, zakrni, ali pa jo človek zanika, se ji odpove, ker so mu važnejši užitki ali oblast.

Bog zame ni bitje, oseba, duh "v nebesih" ali povsod okoli nas. "Bog" je prispodoba, metafora za človečnost. Če tako pojmujemo "Boga", postane poziv, naj v svojem srcu obudimo svojo človečnost, nadvse smiseln. Zakaj ravno za Božič? Za brezbožne pravzaprav ni razloga, da to storimo ravno na Božič. Ni pa odveč, da od časa do časa sami pri sebi naredimo "inventuro" in se vprašamo, kako je z našo občutljivostjo za dobro drugih. Za Božič praznujemo rojstvo Jezusa iz Nazareta, ki je kot mlad moški hotel ljudem pokazati, kaj je človečnost v nasprotju s primitivno nečlovečnostjo množice, ko je zaščitil prostitutko rekoč: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo" (Jn 8, 9); ko je nastopal proti togim, nečlovečnim postavam, kot so jih uveljavljali farizeji;  "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote" (Mr 3, 27). 

Božič je praznik človečnosti. Praznujemo ga tako, da obudimo človečnost v svojem srcu. To pa gre lažje, če smo obdani z drugimi in obojestransko ljubeznivostjo, ob kateri se zavemo, da smo samo ljudje.

PO ČRNI GORI (4)

  5. dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva

Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri proti Cetinju. Odprl se nam je lep pogled na celotno Budvo, v kateri je stara Budva za obzidjem na čeri le majhen del. 

Cetinje s svojimi 15 tisoč prebivalci je kakih 30 km oddaljeno, to je, za dobre pol ure vožnje od Budve, na dobrih 600 m nad morjem, na kraškem polju pod Lovćenom. Sem se je v 15. stol. iz Žabljaka, ki so ga zavzeli Turki, ki so pritiskali z vzhoda, preselil Ivan Crnojević, vladar Zete, in tu postavil prvi dvor (1482) in nato samostan. V teh divjih časih ob neprestanem spopadanju s Turki so Crnojevići (Ivanov sin Đurad Crnojević) nekaj deset let po Gutenbergovi iznajdbi tiska in 50 let pred prvo v tujini tiskano slovensko knjigo ustanovili tiskarno, prvo med Južnimi Slovani. Tiskarna je tiskala knjige v cirilici. Prvo natisnjeno delo je "Cetinski oktoih" (1494). "Oktoih" (iz gr. okto-ehoi, osem glasov) je liturgična (bogoslužna) knjiga osmih spevov o Kritusovem vstajenju (vaskresenije). V naslednjih dveh stoletjih so Turki uničili in do tal porušili dvor in samostan. Cetinje si je opomoglo šele s prihodom dinastije Petrović in razglasitvijo Kneževine Črne gore in samostojnosti na Berlinskem kongresu (1878) (knez Danilo I Petrović) in končno Kraljevine Črne gore s kraljem Nikolom I Petrovićem (1910). Petar Petrović Njegoš je ustanovil novo tiskarno (1833—1852), v kateri je tiskal svoje speve.

V obdobju od Berlinskega kongresa do prve svetovne vojne je Cetinje doživelo nepojmljiv razcvet. V novi, mednarodno priznani evropski državi, je okrog dvajset evropskih držav ustanovilo svoja poslaništva. Njihove zgradbe so se ohranile do danes, ko so v njih različne kulturne institucije črnogorske države. Poslaniki so tudi družno ustanovili in oblikovali lep park, ob katerem smo se sprehodili. Cetinje je mesto umetnosti z likovno galerijo in mesto kulture sploh.

Nekdanji dvor kralja Nikole II

Tile mrcini, stegnjeni na toplem, oktobrskem soncu na glavni aveniji, nista crknjeni, a se ves čas našega pohajanja tam okoli nista niti za dlako premaknili, tako jima je bil všeč ta položaj. (Sram naj ga bo, kdor ob tem pomisli na njuno nacionalnost, saj vendar psi nimajo nacionalnosti.)

 

Nekako se mi ni posrečilo posneti kakih lepih fotk Cetinja, čeprav za to ni krivo Cetinje. Naj zato vzneseno izjavim: če bi bil upokojenec brez vseh vezi in obveznosti, bi rad živel v tem mestu vsaj nekaj tednov na leto; tako je mirno, brez prometa s tako osvežilnim zrakom, toliko kulture in dovolj kavarnic.

Po kratki vožnji smo se ustavili malo pred začetkom tlakovane poti proti mavzoleju na vrhu Lovćena. Predstavljal sem si, skromni Slovenac, da je Njegošev mavzolej manjši, tak malo boljši Aljažev stolp. V resnici je prav impozantna zgradba. Tudi nisem vedel, da je del poti do njega pokrit, obzidan; da, skratka, vodijo stopnice skozi tunel, kar pride še kako prav, kadar piha. 

 

Z Lovćena smo se spustili v vasico Njeguši, rojstni kraj Petrovićev. Ne vem, ali sem preslišal, ali ni bilo povedano, a rojstne hiše nobenega člana dinastije nisem videl. Je pa vas znana po siru in pršutu. Z obojim so nam postregli v krajevni gostilni, ki je prav lično urejena, tako da ohranja stare arhitekturne vrednote in je hkrati prijazna sodobnemu turistu.

 

Iščoč motive sem se potikal po okolici gostilne in ob temle mostiču naletel na skoraj brezzobega soseda. Povedal je, da je delal v Ljubljani "u INDOS". No, tam kot moj svak. Smo bratje, kakor koli vzameš. 

Po številnih serpentinah. ki jih je naš šofer Jože odlično zvozil, smo se znašli v Kotorju, mestu, po katerem nosi ime Boka Kotorska, Kotorski zaliv. 

Nezmotljivo znamenje nove dobe je velika križarka (ta naziv se je uveljavil, čeprav smo včasih tako imenovali samo vojne ladje), zaradi katere so ozke uličice starodavnega mesta prepolne turistov. Zgodovina Kotorja se je začela davno prej kot zgodovina Cetinja. Naselbino so ustanovili Rimljani kot Acruvium, ki se prvič omenja 168 p.n.š., kasneje je spadal pod vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc. Naziv mesta izvira po eni verziji iz bizantinskega dekateron ali dekaderon (gr. deka-thyra, deset vrat) oziroma srednjeveško latinskega Catarum. Po drugi verziji so v Acruvium v 9. stol. prišli z zlatom in srebrom iz bosanskih rudnikov opremljeni trije bosanski plemiči s spremstvom iz Kotorja (Vesekatro) pri Banjaluki (!), ki so si hoteli tu ob morju ustvariti utrjeno zatočišče. Z meščani Akruvija so se dogovorili, naj žreb odloči o imenu (wiki, srbhrv.). (Mimogrede: hrvaška, srbska, srbohrvaška in bosanska verzija članka o K. v wikipediji, se razlikujejo in poudarjajo vsaka svoj delež v zgodovini mesta!) Kasneje je mesto prešlo pod nadvlado Srbije, a je ohranilo delno avtonomijo tudi zaradi zveze z Dubrovnikom. Po več kot treh stoletjih pod oblastjo Benetk in vmesnih turških obleganjih in menjavanjih gospodarjev je prešlo pod oblast Avstoogrske do konca prve svetovne vojne, ko je postalo del Kraljevine Jugoslavije.

Katedrala sv. Trifuna

Pravoslavna cerkev sv. Nikolaja

Kljub vpadljivi reklami ni bilo časa, da bi si v miru privoščili kotorsko krempito; ostale so samo sline. Po nedolgi vožnji smo se po cesti, ki vodi iz Tivata, vrnili v Budvo.

PO ČRNI GORI (3)

 4. dan: Budva

V Budvi smo se nastanili v turističnem naselju Slovenska plaža. "Turistično" pomeni, da je narejeno za turiste in ni morda kakšna črnogorska vasica. Naj zveni še tako privlačno in domače, naselje ni ne plaža ne slovenska. Tako se imenuje po Slovakih, ki sami sebe imenujejo Slovenci, nas pa Slovinci. Bili so eni prvih novodobnih turistov v tem kraju - kdaj in kako, nisem raziskal. Verjemem navedbam v wikipediji. Mi je pa zasnova naselja všeč; nisem pa arhitekt. Ob glavni aleji, ki vodi od recepcije do izhoda ograjenega naselja na drugi strani in po kateri je poleg pešačenja dovoljen in mogoč promet s hotelskimi električnimi vozili, so razporejeni otoki, "insule", stanovanjskih vil. Z aleje vodijo stranske uličice do vil, ki nosijo imena po sredozemskih rastlinah, recimo "orhideje", "masline" (olive), "kamelija" ipd. V vsaki vili je več "stanovanj", apartmanov, večjih in manjših. Po uličicah, ki vodijo do obale, se pride do dveh notranjih, okroglih bazenov in do velike restavracije, ki nosi ponosno ime "Nacionalni restoran", in nekaj manjših lokalov. Ob aleji so prav tako bari, trgovinice in lokali s storitvami. 

Po glavni aleji z "mostovi" med insulami:

Stanovanja imajo izhod na teraso s pogledom na notranji atrij; na nekaterih terasah so zunanji kamini, ki pa jih, kot kaže, danes ne uporabljajo. 

Seveda sva, takoj ko je bilo mogoče, šla do plaže in do najbližjega pomola (V daljavi stara Budva):

Dopoldne smo si nato ogledali stari, obzidani del mesta. Na tem mestu so bile naselbine od najstarejših časov, najprej so bili tu Iliri, za njimi Grki, Rimljani, nato pa je bil Budva (Budua) več kot tristopetdeset let pod Benečani do napoleonskih vojn ob koncu 18. stol.. Po njih je pripadla Avstroogrski. 

Med ogleda vrednimi znamenitostmi je katedrala Ivana (Janeza) Krstnika z modernistično poslikanim oltarjem. Nedaleč stran pa Santa Maria in Punta, cerkvica čisto na skalnem pomolu, zgrajena že leta 840 n. š.

 V bližini je avditorij, saj je prostor za cerkvijo primeren za različne predstave.

 

Zunaj obzidja se odpre pogled na novi del mesta z nebotičnimi hoteli, ki jih baje gradijo s turškim in ruskim denarjem. Letališče v bližnjem Tivatu ima stalno zvezo z Moskvo. "Nas i Rusa ima sto milijona." Ko smo se z ladjico vozili po zalivu, so nekateri naši sopotniki govorili rusko.

Pogled na nam najbližjo plažo. Bilo je toplo in tehle kopalcev petnajstega oktobra zanesljivo ni zeblo. Midva pa sva bila tako utrujena, da sva najlepše sončne urice po kosilu - prespala.