01 november 2024

PO ČRNI GORI (2)

 

2. dan: Kanjon Tare - Črno jezero - Ostrog - Podgorica - Virpazar (Skadarsko j.) - Budva 

Zjutraj smo se na poti iz Žabljaka najprej ustavili na mostu čez Taro in ob njenem kanjonu, 1300 m globokem, "najglobljem in največjem kanjonu v Evropi". Most je 135 m visok in 154 m dolg. Graditi so ga začeli leta 1935 po načrtih arhitekta Mijata S. Trojanovića (1902-1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940. Leta 1942 "so partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani, je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jaukoviću, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik" (vir: vagabundo.si). Most so obnovili in ga predali prometu 1946. leta. Dogodki okrog miniranja mostu so bili predloga za igrani film Most (H. Krvavac, s slovenskimi "Nemci", Demetrom Bitencem, Maksom Furjanom). 

 

Na levem bregu stoji v bližini mostu spomenik, bista oficirja kraljeve jugoslovanske vojske, z napisom: "Ovaj spomenik podiže majka Marija sinu Božidaru Žugiću ing. poručniku rođ. 1915 a herojski poginuo 1941 god." Ta spomenik ni nikakor povezan z mostom, ob katerem stoji. Božidar Žugić je bil ubit 13. 4. 1941 (leto pred rušenjem mostu) v spopadu med pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske in vojsko Hortyjeve fašistične Madžarske na jugoslovansko-madžarski meji pri Bačkem Petrovcu v Vojvodini. Preživela priča, prevajalec, vojvodinski Slovak, pripoveduje, da je oddelek kraljeve vojske tam naletel na oddelek hortyjevcev. Komandant je ocenil njihovo premoč, se hotel predati in se začel pogajati s komandantom Madžarov. Žugić pa je svojemu komandantu dejal, da se jugoslovanska vojska ne predaja. Izvlekel je pištolo in ustrelil hortyjevskega komandanta, v tistem trenutku pa je vojak na madžarskem tanku sprožil rafal in vse pokosil (srbska wikipedia, nejasno). Žugića in soborce so pokopali v bližnjem vojvodinskem kraju Gložanu. Ker Žugić ni bil komunist, mu v njegovih rojstnih Plevljah v Črni gori dolgo niso hoteli postaviti spomenika, niti ga proglasiti za narodnega heroja. Šele leta 1966 so postavili spomenik ob mostu na Tari. Na tem mestu bega popotnike, ker mislijo, da je to spomenik inženirju, ki so ga partizani prisilili, da je razstrelil most, nato pa so ga ubili Italijani. "A majka je isterala svoje." Sin ima spomenik na eminentnem kraju, čeprav ne sodi tja. Sicer pa, po mojem, tja tudi ne sodi ZIP-LINE, ki je poglavitna "atrakcija" tega kraja. Prav nobene naklonjenosti ne čutim do teh sodobnih adrenalinskih kopeli.

 

Na poti k Črnemu jezeru pod durmitorskim Bobotovim kukom (2523 m) se je moral avtobus kmalu ustaviti; naprej smo morali peš po zaščitenem področju narodnega parka Durmitor mimo slikovitih mokrišč. 

 



 

Pogled na Črno jezero, ob poti pa številne stojnice z domačimi izdelki vseh vrst. Nekaj časa smo se zadržali ob restavraciji na bregu, nato pa spet na avtobus in proti jugu. Mimo Šavnika in proti Nikšiču - v daljavi navpična gorska pregrada, Ostroška greda, v njej pa se svetlika v skalo vstavljen pravoslavni samostan Ostrog, osrednja božjepotna točka Črne gore (1610-1671).

 

Z avtobusa se izkrcamo spodaj in se preselimo v manjša avtobusa, ki ju upravljata spretna domačina, ter se vzpnemo po serpentinah do ploščadi pred samostanom. Proti pričakovanjem je ploščad kar široka; v samostanskem poslopju, ki je malo nižje od cerkve, pa je očitno dovolj prostora za množico vernikov. Na balkonih so naložene skladovnice blazin. Vzpnemo se po stopnicah in ozkem hodniku mimo mozaikov in slikanih podob do kripte z najsvetejšo - Bogorodico sveto Marijo, ob kateri čuje menih. Ko pridemo ven, se nastavljamo toplemu jesenskemu soncu.

 

Natočimo še zdravilne vode, nato pa se po kakih 30 km vožnje znajdemo na Trgu svobode v Glavnem mestu Podgorici. Koga predstavljajo portreti na velikih panojih, mi ni uspelo ugotoviti, so pa očitno tudi Črnogorci zaplavali v spolno kolikor toliko enakopravno dobo in v demokratično ureditev svobodnih volitev.

 

Odmor za kavo na terasi restavracije na Trgu svobode nekdanjega Titograda in sprehod mimo kavarnic nama dobro dene. Nato pa spet na avtobus in proti Skadarskemu jezeru. Nisem si mislil, da bom kdaj videl to jezero, ki mi je nekoč pomenilo konec sveta. Že smo v Virpazarju, prečkamo tire želenice Beograd-Bar. in se znajdemo na ladjici, ki nas popelje v pentlji skoraj do albanske meje sredi jezera. 

 

Ko se vračamo, je že mrak. Vabljivi gostilnici v pristanu se moramo odpovedati. Hitimo v Budvo.
 










  











31 oktober 2024

PO ČRNI GORI (1)

1. dan: Ljubljana - Sarajevo - Foča - Tara - Sutjeska - Bileća - Nikšič - Šavnik - Žabljak

Malo pred eno zjutraj smo se 13. oktobra 2024 pri Dolgem mostu v Ljubljani vkrcali v avtobus agencije Relax, ki je pripeljal iz Maribora s krepko skupino Štajercev in Korošcev, da bi obiskali republiko Črno goro. Naju je vodila jugonostalgija: Črna gora je edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je še nisva obiskala. Po mirni vožnji, ki je dovoljevala nekaj dremeža, smo se zbudili v sončnem nedeljskem jutru v mestu ob Miljacki. Baščaršija je že živahno utripala. 


 


Še skok do Foče v smeri proti črnogorski meji. Področje Republike srbske, ki zavzema ves vzhodni del nekdanje republike BiH, ni videti spodbudno. Raztresene družinske hiše, zidane v lastni režiji z denarjem, zasluženim v zdomstvu. Vodička, gospa Lidija, ima dober načrt na osnovi izkušenj: iz Foče je kakih 20 km do mejnega prehoda Šćepan polje (?) in nato bi kmalu prispeli v črnogorski Žabljak, kjer naj bi prespali prvo noč. Račun brez bosansko-srbskih krčmarjev. Avtobus se po ozki cesti priziblje do mejnega prehoda. Čakamo. Šofer Jože se potrudi do jeklenega sefa nad sedeži in izvleče dokumente, ki mu jih običajno ni treba pokazati, tokrat pa. Pregledujejo. Čakamo. Nato odločitev: Ne može. Menda so - "nikome ništa" - lani ali prej znižali dovoljeno tonažo na mostu čez Pivo, ki se malo nižje izliva v Drino. Pretežki smo, da bi nas spustili na most in v Črno goro. Kaj to pomeni? Obrni in nazaj po drugi poti, na drug mejni prehod. Jože na ozkem platoju spretno obrne avtobus.

Spodnja tabla dobrodošlice v drugi srbski državi je namenjena potnikom iz Črne gore.


Drug mejni prehod? To je pomenilo nazaj do Foče in od tam dalje po drugi poti proti jugu, po dolini Sutjeske. Tako sva mimogrede in ne da bi nameravala, obiskala področje, ki je bilo v času Jugoslavije prava božja pot. Tudi po sto avtobusov je stalo ob tej cesti v okolici spomenika na Tjentištu. Avtobus je brzel, da bi še pred nočjo prišli do Črne gore in Žabljaka. Tako sem sloviti spomenik kiparja Miodraga Živkovića videl od daleč, skozi okno avtobusa.



Predstavljal sem si, da spomenik stoji na kaki vpadljivi vzpetini. V resnici je na položnem griču  tik nad cesto, torej v dolini reke. Lokacija je zgodovinsko verna, saj so tam partizani prebili obroč in prečkali cesto ter se pognali v breg Zelengore. Spomenik umetniško izrazno verno prikazuje ta vzgon v pobočje in v "zmagovito prihodnost". Od nekdanjega sijaja pa okoli njega ni ostalo dosti in tudi mi temu predelu nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mudilo se nam je. Vse se konča, tudi zanos in slavnosti. Tudi podoba ranjenega tovariša Tita z roko v beli prevezi bledi. Vse blagodejne utopije o "bratstvu in enotnosti". Vse tone v pozabo. Sic transit gloria mundi.

Sledila je hitra vožnja proti jugu mimo Gackega in Bileće na mejni prehod Klobuk - Ilino Brdo (?). Žalostna pokrajina. Pustote. "Sredi pušk in bajonetov..." Opuščene vojašnice... Čez Nikšič, Šavnik do Žabljaka. Gacko:


Žabljak je nekakšna črnogorska Kranjska gora: izhodišče za planinske in smučarske ture na pobočjih Durmitorja. Hotel, kjer smo se nastanili, je povsem ustrezal opredelitvi vodičke: "Kranjska gora iz 60. let prejšnjega stoletja." Širna razgibana planota daje vtis urbanistične neurejenosti. Vrste hiš - enodružinske? bungalovi? glamping? - kot zasnutki ulic "sredi ničega", pa spet praznina in posamezni "stanovi". 

 



06 oktober 2024

Referendum o Jek 2

 Na referendumu o Jek 2 bom glasoval PROTI. 

Zakaj? Jek 2, nova jedrska elektrarna, naj bi bila upravičena - to je poglavitni argument zagovornikov - zaradi predvidene večje porabe el. energije, ki bo poganjala družbeni razvoj in splošno blaginjo. Razvoj in blaginjo - kakšen in kakšna in kam? Moje nasprotovanje ni tehnične ali ekonomske narave ampak etične in duhovne. Kam je šel razvoj do sedaj in kam naj bi šel v prihodnje? V kakšne namene se troši elektrika? Za življenjsko nujne potrebe ali za potrebe, ki niso nujne, in pomenijo pretiran luksusz in tehnizirano zabavo.

Bom oseben. Elektriko potrebujem (ali bi potreboval, če se odpovem fosilnim virom) za razsvetljavo, delno za ogrevanje, za gospodinjske pripomočke (kuhalnik, bojler, pralni stroj, hladilnik, mikser), RTV, računalnik. Stanujem v mansardi, ki smo jo izolirali. Klime ne potrebujem; bila bi udobna, a je ne potrebujem. Poleti zjutraj prezračimo in nato zapremo; čez dan se obdrži znosna temperatura. Če je prevroče, se zatečem v klet med stare knjige, ali v supermarket, kjer hladijo upokojence in dojenčke. Sicer si pa rečem: to je poletje. Ne vem, zakaj bi morala biti poleti in pozimi v stanovanju enaka temperatura. Električno kolo je fino, a ne tega, ne skiroja ne potrebujem. Gonim z nogami, je zdravo. Razdalje do 5 km prehodim ali prevozim (z nogami). Avto potrebujem včasih in ga bom predvidoma opustil.

Telefoniram na baterijo (ki se polni z elektriko). Radio in TV poslušam in gledam redno, a malo. Računalnik uporabljam redno in veliko. Konzole za igrice ne potrebujem. Za poslušanje glasbe ne potrebujem megavatnih zvočnikov; na koncerte, kjer jih uporabljajo, ne hodim. V večini avtomobilov, ki vozijo mimo mene, sedi ena oseba. Nogometni idol množic, Ibrahimović, ima sedem ferarijev; predvidoma jih bo nadomestil z električnimi (?). Na mesec izdam za elektriko za dvočlansko gospodinjstvo nekaj čez 30 €.

A sem sploh živ? Pa še kako! V moji glavi se kar naprej nekaj dogaja. Berem, pišem, gledam, poslušam, se pogovarjam, si dopisujem, sem na FB; hodim, živim z ženo in jo spoznavam, družim se s sosedi, nekdanjimi sošolci, sodelavci, grem na to ali ono prireditev. Rad imam gledališče (tam tudi rabijo elektriko) in koncerte SF; žal me je zmotila korona in s težavo spet vzpostavljam prekinjeni odnos. Moram biti pošten. V prejšnjih letih sem potoval, tudi z letalom, s križarko. Sem porabil kar nekaj fosilnih goriv in elektrike, da sem si malo ogledal svet. Zdaj vem, da so povsod asfaltirane poti in brezpotja, ljudje, taki in drugačni - kot doma. Ljubo doma, kdor ga ima. Razumem, da zaposleni potrebujejo več - avto za v službo; podjetniki še več, za proizvodnjo. A kam se bojo vozili in kaj bojo proizvajali, da bojo rabili še več elektrike kot zdaj?

Navajajo elektrifikacijo osebnega prometa (el. avtomobile, kolesa, skuterje; eletrifikcija javnega prometa, mestnega (tramvaj, trolejbus, el. avtobusi), medkrajevnega (železnice). Vse to so igre z ničelno vsoto: če se bo okrepil javni promet, bo manj zasebnega; če bojo za nekaj porabili več elektrike, jo bojo za nekaj drugega manj. Ni potrebe po več, če se pametno razporedi.

Zagovorniki Jeka 2 stavijo na nesluteni razvoj z večjo, podvojeno porabo. Nasprotniki poudarjajo razvoj samooskrbe posameznih gospodinjstev, krajevnih skupnosti, občin s sončno, vetrno, vodno energijo; razvoj hranilnikov viškov energije, pa tudi dolgoročno razvoj majhnih jedrskih reaktorjev in njihovo porazdeljeno uporabo.

David Cigoj v svoji knjigi Razvoj zavesti optimistično zatrjuje, da je človek že postal bolj omikan, kot je bil nekoč; pravi, da smo na poti v boljšo družbo z bolj ozaveščenimi, kultiviranimi in odgovornimi ljudmi, usmerjenimi bolj v tisto, kar jih dela bolj človečne, poglobljene in manj površno navdušene za tehnične igrače in materialni luksuz - razvoj v duhovno bogatejšo družbo, saj smo materialno že bogati. Od leta 1990 do leta 2023 se je slovenski BDP povečal za šestkrat. Porazdelimo to pravično, pa bojo vsi imeli za skromno življenje, ki bo še vedno neprimerno udobnejše kot življenje v manj srečnih koncih sveta.

***
Profesorja na Fakulteti za strojništvo UL, dr. Andrej Senegačnik in dr. Mihael Sekavčnik, dokumentirano in z mednarodnimi primerjavami dokazujeta v članku Iluzija o zelenem prehodu do leta 2050 (Delo SP, 2. 11. 24), da je nadomestitev fosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi viri "tehnično neizvedljiva in absurdna". To je sicer argument za Jek2, a ob predpostavki, da bo poraba energije ostala enaka, ali se povečevala z rastjo produktivnosti in zadovoljevanjem vse novih potratnih potreb. Tudi ta pisca vidita rešitev "v sloganu 'nazaj k naravi', zmanjšanju produktivnosti, povečanju obsega fizičnega dela ljudi, omejitvi industrijske  proizvodnje na trajne in smiselno potrebne dobrine ... Večanje produktivnosti linearno veča dobiček, toda eksponentno veča porabo energije..." Navajata primer puhanja odpadlega listja z uporabo nahrbtnega bencinskega puhalnika, pri čemer je "poraba primarne energije vsaj nekaj stokrat večja", kot pri klasičnem fizičnem pometanju. "Kaj bo končni efekt družbe s stalno naraščajočo porabo energije? Da bo imel vsakdo svoj helikopter in bo dopustoval v vesolju...?" 

20 september 2024

BIOGRAFIJA BOGA

 
 

Oni dan sem ponovno vzel v roke debelo žepnico z naslovom God: A Biography, avtorja Jacka Milesa, kolumnista in člana uredništva Los Angeles Timesa, tudi literarnega kritika, nekdanjega jezuita, ki je poleg študija teologije v Rimu in Jeruzalemu pridobil še doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov na Harvardu. To njegovo delo, ki je izšlo leta 1995, je bilo nagrajeno s Pulitzerjevo nagrado za biografijo. Malo pozno sem se spomnil na to knjigo, a Bog je večen.

Ne nameravam opisovati ali celo ocenjevati tega dela ne v celoti ne delno, zadržal bi se rad samo ob vprašanju, ali je mogoče (na)pisati biografijo Boga; kaj naj bi to sploh pomenilo. Da držim v rokah natisnjeno knjigo z naslovom Biografija Boga, je dejstvo. Ali je to, kar je v njej, res biografija ali kaj drugega, pa je odprto vprašanje.

Avtor sam si v predgovoru oziroma prvem poglavju zastavi to vprašanje: Je možno opisati življenje Boga? Ateist bi brez posebnega razmišljanja odgovoril, da ne: o izmišljeni osebi ni mogoče napisati življenjepisa. Lahko o njej napišemo roman, ampak potem je to roman, bolj ali manj verjetna in berljiva in umetniško prepričljiva literatura, ne pa biografija. Tudi teistu, krščanskemu verniku (kajti v mislih imamo krščanskega Boga), se zazdi tak naslov knjige nenavaden, sumljiv, morda celo bogokleten: neki človeček si je neskončnega Boga, Stvarnika nebes in Zemlje in tako dalje, v načelu nedoumljivega, postavil predse kot predmet, ki naj bi ga opisoval. Ponižal ga je na raven nekakšnega "idola", kipca, ki ga je mogoče opisovati.

Pisec se ogradi z vseh strani. Ni zgodovinar, ne namerava napisati zgodovinske biografije. Ne namerava pisati kot teolog in kaj novega povedati o Bogu. Tudi ni, sklepamo, filozof ali kritik religije, ki bi dokazoval obstoj ali neobstoj Boga. Postavi se na stališče, da obstaja Biblija ali Sveto pismo (misli predvsem na Staro zavezo), to je knjiga, ki nevernim govori o Bogu, vernim pa je to beseda Boga. Na njeni osnovi je mogoče opisati, kaj je Bog počel v času od stvarjenja in do koder sežejo pripovedi Svetega pisma; kako se je spreminjal in kakšen je, kakšne so njegove lastnosti, opisane v sedanjem, posvetnem jeziku. Pisec bi rad ostal v okviru literature, književnosti; zanima ga, kakšen je Bog kot literarni lik, opisan v Svetem pismu.  

"Ali se lahko za literarni lik reče, da živi življenje od rojstva do smrti ali drugače, da se razvija od začetka do konca? Ali pa je literarni lik – pritrjen na strani knjige, ujet v vedno iste besede in dejanja – samo nasprotje živega, razvijajočega se človeškega bitja?" Ko skuša odgovoriti na to vprašanje, obnovi pisec spor med angleško govorečimi literarnimi teoretiki v prejšnjem stoletju. Ti so se razdelili na tabor kritikov in tabor akademikov ali šolnikov. Prvi so zagovarjali nazor, da ne moreš razumeti Hamleta, če miselno ne sežeš preko tega, kar vidiš na odru, in si predstavljaš Hamleta kot resnično zgodovinsko osebnost, ki se je rodila v določenih resničnih zgodovinskih okoliščinah. Drugi so vztrajali na tem, da je vse, kar imaš na voljo, to, kar se dogaja na odru, oziroma, kar je napisano. Hamleta razumeš na osnovi tega, kar vidiš na odru. Sklicevali so se na Hamletove besede ob uprizoritvi njegove igre v igri (v prostem prevodu): »Igra je vse, kar je« (The play's the thing). "Menili so, da empirično gledano, ni Hamleta; so samo Shakespearove besede na papirju, zato se lahko legitimno govori samo o njih."

Značilen je piščev obrat ob koncu povzemanja te razprave, ki razkriva njemu samemu prikrito protislovje v njegovem stališču. Medtem ko je v začetku zagotavljal, da želi pri opisovanju Boga ostati v okviru literature, ne teologije ali zgodovine (in bi torej pripadal stranki akademikov), na koncu trdi (in s tem prestopi na stran kritikov): "Lik, za katerega menimo, da ne živi onkraj odra, tudi na odru ne zaživi. Tako je tudi z Bogom kot protagonistom Biblije." S tem prestopom nam je avtor povedal, da veruje, da Bog živi tudi zunaj Biblije, ali drugače, da on veruje v Boga. Če ga ne bi bilo, Boga, tudi v Bibliji ne bi "zaživel". Če Martin Krpan ne bi v resnici živel, nas tudi v Levstikovi zgodbi ne bi prepričal. Torej: Martin Krpan je zgodovinska osebnost. Torej lahko to isto trdimo za Don Kihota in Fausta in za brez števila izmišljenih literarnih likov. Od kod torej njihova prepričljivost, če so izmišljeni in niso nikjer in nikoli zares živeli?

Njihova prepričljivost ne izvira iz bralčeve predstave, da so ti liki nekje živi; nasprotno, prepričljivost ni posledica predstave o živosti; občutek živosti, nazornosti, je posledica umetnikove prepričljivosti, veščine vživetja v like, ki jih opisuje in natančnega nazornega opisovanja njihovih notranjih in zunanjih stanj in dejanj. Vse te angleške literarne učenjake bi bil lahko poučil naš stari Josip Vidmar, da gre pri literaraturi za veščino empatičnega ustvarjanja verjetnih likov in položajev - ne resničnih, verjetnih, takih, kot bi bili resnični. Gledalcu ni treba, da bi si mislil, da resnični Hamlet nekje obstaja, da bi se lahko vživel v igranega Hamleta; kot ni treba, da bi verjel v resnični obstoj Martina Krpana, da bi užival v Levstikovi zgodbi.

Miles je tako svoji veri podredil književno teorijo in logiko. Teorijo zato, ker je zaradi svoje vere v obstoj Boga zunaj Biblije zavrnil nazor, ki mu je bil prvotno bolj naklonjen, da je "igra vse, kar je", to je, da Bog obstaja samo v Bibliji, samo kot literarni lik; logiko zato, ker bi po njegovi (spreobrnjeni) logiki v resnici obstajali tudi Don Kihot, Faust in Martin Krpan. No, zaradi tega Milesovo pisanje biografije Boga ne trpi; kot analitik je izvrsten.

Biografij je več vrst. Prava biografija je zgodovinska biografija, to je, na osnovi dokumentov (pisnih, ustnih in drugih virov) narejen opis življenja zgodovinske osebe, osebe, ki je nekoč resnično živela. Pisec take biografije navede, prepiše ali povzame dokumente, ki opisujejo dogodke, okoliščine in značilnosti oseb in jih uredi v časovno zaporedje človekovega življenja. Praznine v dokumentaciji in povezave med dokumentiranimi dogodki dopolni z domnevami, ki jih kot take jasno označi, in vse poveže v zgodbo, ki ima ves čas značaj domneve (hipoteze), saj se vedno lahko pojavijo dokumenti, ki ovržejo to ali ono domnevo. 

Na osnovi dokumentarnih virov ali zgodovinske biografije lahko nastane literarizirana ali romansirana biografija. Ta bolj ali manj verno opisuje dejanske dogodke in osebe; bolj ali manj poudarjen je domišljijski prispevek pisca. Tako delo je v skrajnem primeru le še roman, ki se samo v nekaterih točkah opira na resnične dogodke v življenju protagonista. 

Sveto pismo je religiozno besedilo, katerega namen je čaščenje Boga ter posredovanje, utrjevanje in širjenje vere. Ni zgodovinopisna knjiga. Njeni pisci in njeni viri niso znani. V njej opisani dogodki in osebe niso - z nekaj izjemami - preverjeni na način zgodovinske vede. V to, kar je v tej knjigi opisano, se veruje ali ne veruje, tega se ne dokazuje. Bog, ki je v njej opisan, in njegova dejanja, je Bog izročila, ustnih in kasneje zapisanih pripovedi ljudi, ki so vanj verovali. Kakšno biografijo Boga je mogoče ustvariti zgolj na osnovi te knjige?

Sveto pismo stare zaveze je zelo raznorodna knjiga in zelo obsežna, ima skupaj s pojasnili blizu 1500 strani. V njej so besedila velikega števila piscev: pet Mojzesovih knjig, šest knjig zgodnjih prerokov, petnajst knjig poznejših prerokov, trinajst spisov, deset apokrifnih knjig. Gradivo je vsebinsko in oblikovno zelo raznorodno: od opisov božjih dejanj in dejanj drugih pomembnih oseb (kraljev), opisov dogodkov, do molitev, hvalnic in podobnega. Že od nekdaj so za namene verskega pouka pripravljali krajše izdaje. Primer take je npr. Ilustrirano družinsko sveto pismo (angl. založbe Dorling Kindersley, prevod založba Stillmark, Ljubljana 1998), ki povzema in delno dobesedno navaja pomembnejše zgodbe.  

To pomeni, da je Sveto pismo nekakšna zaloga dokumentacije o doživljanju Boga vernih pričevalcev. Povsem legitimno je to zalogo uporabljati in iz nje oblikovati delne zgodbe po različnih vidikih. Eden takih vidikov je "razvoj Boga": kako se je doživljanje Boga spreminjalo od prvih strani Biblije do zadnjih. Verniki lahko rečejo: kako se je Bog spreminjal od začetka časov do časa zadnjih zapisov. 

Ali je to biografija? Zgodovinska ne. Romansirana? Tudi ne. Milesova knjiga ni dramatična zgodba spisana po literarnih kriterijih na osnovi zgodovinskega gradiva. Še najbližje je pojmu eksegeze, to je razlaganja svetega besedila. Toda ne razlaganja kot tolmačenja pomena besed, opisov dogodkov in oseb v "teoretičnem", enovitem v sebi zaključenem religioznem nauku; to ni teološka eksegeza. Miles zelo občutljivo in natančno opisuje, registrira posamezna dejanja in vloge Boga, na primer, kako se milostni Bog spremeni v ukazovalnega Gospoda ali nebrzdanega, impulzivnega uničevalca; kako obžaluje svoja uničevalna dejanja in se prerodi v pospeševalca prireje populacije Izraelcev; kako se mu zdijo zato pomembni moški udi in jih veli obrezovati; kako se spremeni v tankovestnega pravnika, ko določa zakone, predpise in kazni. Itd. 

V tem pomenu je to besedilo res nekakšen življenjepis Boga, recimo "biografija" - v narekovajih.  

18 september 2024

ROGOVA KNJIŽNICA

Včeraj sem se ojunačil in stopil v prenovljeni Center Rog, "kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam_a ..." Ker si trenutno nisem ničesar nameraval izdelati sam, čeprav bi mi prav prišel kakšen čevljar, sem si namenil ogledati knjižnico. Da bi bil vtis popolnejši, nisem uporabil dvigala, ampak sem se do prvega nadstropja povzpel po širokih stopnicah. Hiša je bila polna obiskovalcev; mislim, da je potekal nekakšen kongres. Tudi kavarna je bila polna, tako da sem se odpovedal misli na kavo. Odkril sem vhodna vrata v knjižnico, ki pa se mi, začuda, niso vdala ne na "potegni" ne na "potisni". Čeprav imam v življenju kar srečo, sem tokrat naletel ravno na torek, ko se knjižnica ne odpre ob 8.00 ampak ob 10.00. Manjkalo je še deset minut, ki sem jih aktivno in ustvarjalno prebil na hodniku pred vhodom v knjižnico v udobnem stolu (fotelju?) za klubsko mizico ob prelistavanju zadnje številke Sodobnosti, ki sem jo vzel s stojala za revije pred vhodom v knjižnico. Potem je iz knjižnice prišla ena gospodična, vrata so se torej odprla, in jaz sem smuknil noter, vljudno pozdravil mlado knjižničarko (svet postaja vse lepši, poln je mladih žensk), zamomljal, da bi si rad malo ogledal in se zazrl v novitete, razstavljene na mizi takoj nasproti vhoda.

Ob tem, ko sem prelistaval knjige in preletaval povzetke na zadnjih straneh ovitkov, sem se radovedno oziral po prostoru. Že prej na hodniku sem skozi zastekljene stene knjižnice opazil, da so knjižne police nenavadno razporejene. Vidi se odločna arhitektova roka. Ta je police, ki niso višje od srednjevelikega moškega (kdo bi plezal po lojtrah na visoke police), razporedil nekonvencionalno v valovite polkrožne formacije, ki ustvarjajo odprte krožne prostore, ki se pretakajo drug v drugega. Sprehodil sem se ob teh policah, si ogledal napise, ki označujejo vrsto literature in pri oknu naletel na podolžno mizo, ne prav dolgo, z nekaj računalniki. Tu naj bi obiskovalci brali knjige in pisali. Mogoče je prostora za po tri osebe na vsaki strani; a miza se mi je zdela preozka, da se ne bi nasproti sedeča studiosusa motila. Zdaj je pri mizi za računalnikom sedela samo ena gospodična - morda od osebja.

Navsezadnje je to knjižnica, ne čitalnica, sem si mislil. Prideš, si ogledaš knjige, izposodiš in greš. Zunaj, na hodniku sem v stekleni steni, ki ločuje knjižnico od hodnika, opazil okence za vračanje knjig z režo z napisom POLOŽI SAMO ENO KNJIGO NAENKRAT. To pomeni, da knjige vračaš tako, da jih eno po eno potiskaš skozi režo. Pri tem se najbrž prebere koda knjige in stvar je opravljena. V moščanski knjižnici vračam knjige tako, da jih pri okencu izročim knjižničarki. Včasih je kdo pred mano in je treba počakati.

Potem sem pomislil, da bi pravzaprav tudi izposojo lahko avtomatizirali. Na računalniškem zaslonu v katalogu izbereš knjigo in ta čez čas prileze skozi tisto režo. Notri bi seveda morali vsaki knjigi odmeriti svoj stalni prostorček v gibljivih košaricah, od koder bi jih avtomatske prijemalke polagale na tekoči trak. Nič novega. Sodobni skladiščni sistemi to že zdaj počnejo. Le kako zmore AMAZON precej nezmotljivo pošiljati po spletu naročene knjige po vsem svetu. Potem ti v bistvu sploh ne bi bilo treba do polic in jemati higiensko oporečnih knjig v roke. Mogoče ti sploh ne bi bilo treba iti v knjižnico in bi naročeno knjigo dobil kar v poštni nabiralnik. Če bi si dal instalirati posebno napravo - to je stvar naslednjih desetletij - pa bi knjiga pristala kar na tvoji delovni mizi. Lahko bi bil ves dan za svojo mizo. Ne bi ti bilo treba iti ven, z nikomer se ti ne bi bilo treba pogovarjati in izrekati te zoprne brepomenske fraze, kot so "dober dan", "prosim, bi si lahko izposodil tole knjigo" itd. Tega že zdaj itak ne govoriš, samo pomoliš knjigo ženski pod nos, da jo položi na čitalec kod in ti jo da. V bistvu gre brez besed. Na, zdaj sem malo zašel.

Aja, knjižnica v Rogu. Zapuščal sem jo s slabim občutkom. Razočaran.

Knjižnica je zame svetišče. A ne taka Rogova. Ali so police take ali drugačne, štorasto pravokotne ali nežno valovite, v nadstropjih ali ne, ni pomembno. Mora pa biti v knjižnici poleg dovolj prostrane čitalniške mize, da se ljudje ne zadevajo drug v drugega in si ne odrivajo zvezkov in knjig, še vsaj en kot z udobnimi fotelji, da se lahko zavališ v fotelj in v miru bereš. Še lepše je, če je takih kotov s fotelji več ali pa osamljeni fotelji med policami. Saj ne vem, kaj me je še motilo. Ta knjižnica se mi je zazdela dolgočasen, negostoljuben prostor. PREGLEJ - VZEMI - PRINESI NA PULT - ODIDI. (In VRNI SKOZI REŽO, DA TE NE VIDIM!)

Naj umni arhitekti premislijo, kako narediti iz knjižnice svetišče. Plečnik je naredil cerkev.

Epilog (19. 9. 24). Po opravku, ki sem ga imel v mestu, sem danes zavil v osrednjo mestno knjižnico Otona Župančiča. Ta je po mojem okusu: prostorna, pregledna in - po vseh kotih in presledkih med policami so oblazinjeni sedeži. Pregledal sem novitete (stoje) in nato sedel na mehko ob nekem regalu, nedaleč od časopisne čitalnice, in v miru prebral nekaj odstavkov knjige. Ta knjižnica sicer ni cerkev, je pa blizu moji predstavi o idealni knjižnici.


27 avgust 2024

SAMSKOST IN KOREKTNOST

V Nedelu, nedeljski izdaji časnika Delo, je bil 18. 8. 24 objavljen članek novinarke Katje Cah z naslovom Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi. V članku so, delno dobesedno navedeni delno povzeti, intervjuji s tremi govorci, "z Evo Mihalinec, mag. sociologije, ki je prav na to temo diplomirala in magistrirala, psihologom dr. Andrejem Perkom in psihiatrom dr. Matjažem Lunačkom." V intervjuju z dr. Perkom je posebej poudarjena in ponovljena v posebnem okencu izjava, ki je bila nato ponatisnjena še v rubriki "Beseda ni konj". Potem je zaokrožila po socialnih omrežjih. Če hočem o tem razpravljati, jo moram ponatisniti tudi sam:

»Pogosto citiram dr. Janeza Ruglja, ki je izjavil, da je samskost celo najhujša psihiatrična diagnoza. Pretežno samski človek namreč nima možnosti, da se oblikuje kot spodobna osebnost.«

Dr. Perko v nadaljevanju pravi, da se človek "lahko primerno izbrusi šele v odnosu ob partnerju, ko lastne potrebe včasih daje na stran in se prilagaja. Prav zato ne more vedno delovati po načelu ugodja, ki je sicer značilno za našo dobo..." Pojasni, "zakaj to ne velja za določene duhovne poklice, ko posamezniki v celibatu ob sebi nimajo partnerjev ... denimo duhovniki in nune ..." Samskih je po njegovem mnenju toliko predvsem "zaradi nezrelosti moških" in "negativnega feminizma ... ki ne priznava različnosti med moškim in žensko, kar zadeva našo naravo, možgane in čustvovanje" in ki se kaže v tem, da v odnosu prevzemajo vajeti ženske in "moškega kastrirajo"; ta pa se z žensko ne bode, ampak se raje umakne, tudi v alkoholno ali drugačno omamo. Poleg tega družba spogledovanje in zapeljevanje razglaša za spolno nadlegovanje, "kar je grozno". Celoten članek sem prebral z zanimanjem, saj je v okviru dnevnika, ki ni strokovno glasilo, dobro predstavil razpon problematike in različnih mnenj.

Na Perkovo izpostavljeno izjavo se je na FB odzvala psihoterapevtka, gospa Katja K. Knez Steinbuch. Navedla je, da gre za skrajno neprimerno stališče, ki bi ga morala obravnavati psihoterapevska zbornica, ki je še ni, in bi bila njena ustanovitev nujna prav za obravnavo takih stališč. "... ljudje ... se ob tako neprimernih izjavah lahko počutijo ponižane, slabe, nevredne, ne dovolj dobre, čudne... In kaj če ta izjava najde človeka ravno takrat, ko je že v močni stiski in ga potisne še globlje? Globlje v depresijo, globlje v samomorilnost?! Kdo bo odgovarjal potem?" Mediji naj bi se zamislili, da je to škodljivo za ljudi v stiski; država naj bi se zavedela, da mora zaščititi ljudi in to področje zakonsko urediti. "Ker moramo zaščiti ljudi!" (Za zakonsko ureditev psihoterapije sem se že javno zavzel.)

Razvila se je razprava, v kateri je večina izrecno ali z všečki podprla psihoterapevtinjo in obsodila Perkovo izjavo. Nekateri so pri tem napisali, da je bila izjava vzeta iz konteksta. Oglasila se je tudi neka novinarka, ki je zapisala, da se izjava nanaša na osebe, ki do 40. leta niso oblikovale nobenega odnosa. Psihoterapevtka je odgovorila, da prav zato te osebe potrebujejo še več miselnih objemov, še več ljubezni in varnosti, ker so to nekje izgubile, jim je to nekdo vzel in si zato ne upajo stopiti v odnose. Nikakor pa si ne zaslužijo dodatnega obsojanja s strani medijev, ki sicer objavljajo tudi dobre in spodbudne zgodbe. Novinarka je odgovorila, da bo pri globoko depresivnem človeku že manj dramatična izjava sprožila poslabšanje in opozorila, da je na drugem mestu v istem časniku ločena družina označena za "invalidno". To bi lahko pomenilo, da se je težko izogniti negativnemu poimenovanju ne-dobrih ali ne-idealnih pojavov in jih poimenovati pozitivno. (Kar je slabu, nej dobru.)

Potem sem se oglasil še sam. Menil sem, da Perkova izjava vsebuje predpostavko "zdrave" ali "razvite, oblikovane" osebnosti, kar dolgotrajno samska oseba, po njegovem, ni. Vprašal sem, ali zavračanje te izjave pomeni zavračanje vsakega kriterija zrele ali razvite osebnosti. "Je normativnost zastarela? Manj obsojanja - več razmišljanja!" Ta zadnji stavek je ujezil psihoterapevtko, ki je odgovorila, da je, če skrajšam, Perkova izjava vsestransko "toksična". Poudarila je: "Partnerstvo ne sme in ne more biti vrhunec zivljenja. Lahko je pomemben in ključen mejnik na poti k zrelosti, ni pa zrelost sama… še več, zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko sploh gradi varne odnose." Perko ni izjavil, da je partnerstvo "vrhunec življenja", nasprotno, izjavil je, da je sredstvo dozorevanja, v njem se človek obrusi; je pa izjavil, da, na primer, duhovništvo, to je življenje brez (spolnega) partnerja, predpostavlja zrelost. Knez Steinbuch piše: "Zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko gradi varne odnose". Iz tega sledi, da je "graditev varnih odnosov" cilj, zrelost pa predpogoj za dosego tega cilja. Skratka, iz vsega sledi, da je tako Perku kot Knez Steinbuchovi pomembno, da ljudje gradijo dobre odnose, prvemu, da se v njih obrusijo, drugi, ker so sami po sebi nekaj dobrega. Kdo jih postavlja na piedestal, ali je prej kura ali jajce, niti ni pomembno.

Perko navaja Rugljevo izjavo (Rugelj je umrl 2008). Izjava je vzeta iz konteksta. Kontekst je trojen: vzeta je iz celote intervjuja; vzeta je s področja urejanja odvisnih od alkohola in "zaležancev", kot jih je imenoval dr. Rugelj; vzeta je iz drugega časa. Ti konteksti so zamolčani. Izjava je groba in netočna: "samskost po 40. letu" ni uradna psihiatrična diagnoza. Je pa v izjavi pojmovana kot osebnostna pomanjkljivost, češ da je samo človek v partnerskem odnosu polna osebnost (recimo raje tako kot "spodobna", čeprav danes ni odveč opozoriti na spodobnost, saj jo primanjkuje). Ta izjava je iz nekega specifičnega konteksta posplošena s poudarjeno objavo, da bi bila splošna orientacija, kar ne more biti. Ta izjava ni "uporabna" kot orientacija običajnemu bralcu. Morda je res "udarila" na patriarhalno ali pa na marketinško žilico kakega urednika. Izjava iz tega razloga ne sodi v Delov cvetober. Perko pa je rekel, kar je rekel, in prav je, da je objavljeno - brez cenzure.
 
Ob vsem tem ostajata zame odprti dve vprašanji: 1. Kaj pomeni zatrjevanje, da lahko neka izjava, objavljena v časopisu ali drugem mediju, koga prizadene in kaj torej storiti, in 2. Ali nisem morda sam s kako javno objavljeno izjavo koga prizadel in ga pognal v samomor, in kaj to pomeni za moje nadaljnje pisanje? Ali sem koga "potisnil predaleč"?

1. O besedah, ki prizadenejo. - V splošnem se mi zdi, da objavljamo, kar objavljamo, da bi koga "prizadeli"; da bi se ljudje zamislili, da bi v njih in svetu kaj premaknili. Sam sodelujem v polemikah in - ja, včasih me kaj prizadene. (Je ga. psihoterapevtka pomislila, da me je morda prizadela? Kaj ve o duševnem stanju "poodmaklog" starca?) Vživimo se v malo starejšega, še vedno samskega fanta (ali dekle), ki prebere tele besede "Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi" (ja, to je naslov članka v Nedelu). "Res je, da sem samski, ampak jaz nisem nič površen, nisem nepotrpežljiv. Doma vse pospravim, vse natančno pomijem in obrišem, tudi za spodnjimi robovi posode. Še mami je zadovoljna. Zelo sem potrpežljiv, že toliko let prenašam to k----vo življenje, čeprav je vedno isto in ni nič iz njega. In zdaj me bojo še po cajtengah zaj----val... saj res ni za žvet..." Itd. Kaj če človek v takem razpoloženju naleti na Sartra in prebere, da "so pekel drugi", in da je "življenje gnus" ali na Camusa, ki pravi da živimo v absurdu, saj je življenje nesmiselno. Naj ne omenim romanov, ki dokaj podrobno opisujejo nesrečnike, ki si vzamejo življenje. Kaj naj s temi izjavami, ki lahko človeka "potisnejo na rob in še globlje"? - Vennn! Črtati! Prepovedati! Mar res?

To je izvir "politične korektnosti", ki preureja starodavne pravljice (Dostojevskega se še ne upa) in ki meče iz službe "nekorektne" univerzitetne profesorje (v ZDA). Tej "korektnosti", tej vseobsegajoči ljubezni in prizanesljivosti, ki preti zatreti vso pestrost življenja in kastrirati vso moškost v imenu reševanja duš, sem gorak. Če se do štiridesetega leta nisi spravil stran od matere - brco v rit. (Najbrž bom izginil prej, preden bo ustanovljena psihoterapevtska zbornica, za katere člana itak nimam kvalifikacij, zato si upam.)

2. O moji krivdi. - V nekem svojem zapisu, objavljenem v taistem, zgoraj omenjenem časniku, sem bil med drugim zapisal:

... smo sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena.

Ta stavek bi človeka, ki premišlja, da bi storil samomor, vsekakor utrdil v njegovi nameri, če ga že ne bi kar pognal v brezno. Če bi ga pognal v brezno, ker je bil tik pred tem in je manjkal samo še malenkosten potisk, bi bil jaz kriv? Bi se čutil krivega? Ne bi bil kriv objektivno, nobeno sodišče me ne bi spoznalo za krivega, ker je nekdo, ki je storil samomor, pred tem prebral ta stavek. Stavke pišemo, da bi jih ljudje brali. Pa tudi subjektivno se ne bi čutil krivega, saj moj namen ni bil navajati ljudi k samomoru. Razmišljal sem o veri in neveri in celo skušal dopovedati bralcem, da mora vsak človek sam najti smisel svojega življenja, ker ta ni od zunaj dan ali zapovedan. Je res nesreča, če je to nekega človeka pognalo v smrt. Vendar se ne čutim krivega. Naj neham misliti in pisati in objavljati, da ne bi koga prizadel? So ljudje, ki se čutijo prizadete, ko te vidijo; ko pomigaš z mezincem... Naj neham migati? - No, to ni zgodba o meni ampak o nesrečnih ljudeh.

Bi se pa čutil krivega, če bi mi predočili konkretno povezavo med tem, kar sem rekel ali napisal, in smrtjo bližnjega, mojega soseda ali prijatelja. Če bi mi rekli: "Veš, prebral je tisti tvoj blog in rekel 'Blaž tudi misli, da je življenje nesmiselno'; zjutraj smo ga pa našli mrtvega." Vem, v mislih mi očitate, da se šalim z resnimi in žalostnimi rečmi. Vendar bi bilo tako. V tem primeru mi ne bi bilo vseeno; bi se pa čudil, kako to, da ga je en moj stavek - res je, da sva si bila zelo blizu - navedel do njegove odločitve. Kako to, da je sploh razmišljal o samomoru? Imam jaz kaj pri tem? Sem ga kako drugače užalil? Itd. Skratka, tudi če bi bila zadnja stvar, ki jo je nesrečnež prebral, moj stavek, napisan v drugem kontekstu in z drugim namenom, ne bi sam pri sebi prevzel vse krivde za njegov samomor. Prej bi se čutil krivega, ker nisem opazil, da se z njim nekaj dogaja. To se mi je nekoč zgodilo. S fantom, ki je bil z nami na taborjenju, sva se nekoč srečala v mestu. Fant je vedel, da sem psiholog in da v grobem poznam njegovo zgodbo. Verjetno mi je tudi zaupal. Spregovorila sva nekaj vljudnostnih fraz, potem pa me je povabil na kavo, kot da bi mi imel še nekaj povedati. Odklonil sem, ker se mi je res mudilo po opravkih. Čez nekaj časa sem zvedel, da si je vzel življenje. To me je kar žrlo: nisi prepoznal stiske, tvoj ničevi biznis ti je bil pomembnejši...

Kak pameten sklep iz vsega tega si boste morali oblikovati sami.





16 avgust 2024

NAPAD NA POLICISTE

Mediji so te dni polni obsojanja Romov, ki so pri Kočevju napadli policiste, ki so skušali prijeti njihovega sovaščana in sorodnika, ker je s prehitro in nevarno vožnjo kršil cestno-prometne predpise in ob poskusu prijetja pobegnil. Soglašam z izjavami policije in varnostnih strokovnjakov. Šlo je za prekršek in preprečitev dejanja uradnim osebam, za nedopustno ravnanje romskih mladostnikov in moških, dejanje, ki ga je treba najstrožje obsoditi.

Zdaj so se oglasili še župan in vseh vrst politiki in vsi obsojajo to dejanje in pozivajo k še večji represiji, nihče pa ne ne vidi v tem znamenja, da je država popolnoma zatajila pri urejanju romske problematike, saj se že vse od Ambrusa in Drnovškovega oštevanja krajanov "A ste ljudje", ni nič bistvenega spremenilo. Pa ne gre za to, da bi morali krajani spremeniti svoj odnos do Romov, saj imajo njihovega obnašanja upravičeno poln kufer. Gre za to, da bi morala država aktivno urejati odnose med romskimi skupnostmi in krajani in znotraj romskih skupnosti. Kdor se je malo seznanil z naravo in načeli skupnostnega socialnega dela, ve, kako se tej reči streže. Namesto, da se z Romi ukvarjajo državni uradniki iz pisarn in preudarjajo, katere socialne transferje naj jim dajo ali odzamejo in za koliko, bi morali v občinah, kjer so Romi, namestiti stalnega skupnostnega delavca, ki bi posredoval v odnosih med Romi in krajani in bil z njimi v dnevnem stiku. Pri delu z Romi je uspešen le človek, ki dela z njimi kot sebi enakimi ljudmi, in vzpostavi z njimi fer odnos zaupanja.

Spominjam se svoje nekdanje študentke Irene Hlača (zasluži, da navedem njeno ime), socialne delavke na OŠ Šmihel. Delala je z romskimi učenci in njihovimi družinami tako, da so jo klicali "teta Irena" in "mama Irena". Samo tako se lahko kaj doseže.

Naj omenim še učiteljico neke ljubljanske OŠ. V 4. razredu je imela krepkega, kako leto starejšega Albanca Redžepa, ki je nekega dne, ko ga je opomnila, v besu brcnil v vrata. Samodejno mu je v tistem trenutku primazala klofuto (nihče je ni prijavil, na srečo) in mu takoj za tem, ko se je grozeče pomikal proti njej, mirno pojasnila, da pri njej tega ne bo počel. Potem pa je žrtvovala naslednjo uro pouka za to, da je Redžepu dala priložnost, da je vsemu razredu opisal, kako živijo v njihovi skupnosti, in odgovarjal na vprašanja sošolcev. Zagotovila si je mir in fantovo spoštovanje do konca šolanja.

14 avgust 2024

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).

17 julij 2024

Pogovor o rasah z umetno inteligenco

Ker je pred kratkim nekdo kliknil na moj stari zapis, v katerem sem se hudoval nad politčno korektnim zanikanjem človeških ras, sem o tem povprašal svojega prijatelja ROBIJA - beri robota ali umetno inteligenco.

 Povzetek: seveda obstajajo na pogled vidne (fenotipske) razlike med človeškimi subpopulacijami, le da jih zaradi zgodovinske zlorabe te besede ni spodobno imenovati "rase".

Ali obstajajo različne rase človeka (homo sapiens sapiens)?

ChatGPT

Iz biološkega in znanstvenega vidika ne obstajajo različne rase človeka. Človeška vrsta, Homo sapiens sapiens, je genetsko izjemno homogena, kar pomeni, da so razlike med posamezniki znotraj vrste zelo majhne. V sodobni biologiji in genetiki je pojem "rase" zastarel in neustrezen za opisovanje človeške raznolikosti.

Antropologi in genetiki se strinjajo, da so vse vidne razlike med ljudmi, kot so barva kože, oblika oči, las in drugi fizični atributi, posledica prilagoditev na različne okoljske pogoje in so zelo majhne v smislu genetske raznolikosti. Te prilagoditve so se zgodile v relativno kratkem času v evolucijskem smislu, ko so se ljudje selili in prilagajali različnim podnebnim razmeram.

Znanstvena skupnost danes uporablja pojme kot so "etnična skupina" ali "populacija", da bi opisala kulturno, zgodovinsko in geografsko raznolikost med ljudmi, kar pa ni enako kot biološke rase.

Povzemimo: V sodobni znanosti in biologiji koncept različnih človeških ras ni podprt, saj smo vsi pripadniki ene vrste z minimalnimi genetskimi razlikami.

Ali obstajajo različne pasme psov? Kako se utemeljuje različnost, če vsi psi po svojih bioloških značilnostih spadajo v isto vrsto?

ChatGPT

Da, obstajajo različne pasme psov, kar je v nasprotju z razumevanjem "ras" pri ljudeh. Pasme psov so različne podvrste, ki so bile razvite skozi selektivno vzrejo, da bi poudarili določene fizične lastnosti in vedenjske značilnosti. Vsi psi, ne glede na pasmo, spadajo v isto biološko vrsto, Canis lupus familiaris, vendar se pasme razlikujejo glede na specifične lastnosti, ki so bile izbrane in ohranjene skozi vzrejo.

Različnost med pasmami psov se utemeljuje na naslednje načine:

  1. Selektivna vzreja: Ljudje so skozi stoletja selektivno vzrejali pse za različne naloge, kot so lov, čuvanje, pastirstvo ali druženje. Ta selekcija je povzročila razvoj posebnih fizičnih lastnosti (npr. velikost, oblika telesa, barva dlake) in vedenjskih lastnosti (npr. nagon po pastirstvu, lovski nagon, prijaznost do ljudi).

  2. Genetska izolacija: Zaradi usmerjene vzreje so bile določene genetske značilnosti ohranjene in izolirane znotraj določene pasme. To je povzročilo visoko stopnjo homogenosti znotraj pasme, vendar tudi razliko med različnimi pasmami.

  3. Standardizacija: Kinološke organizacije, kot je Mednarodna kinološka zveza (FCI) ali Ameriški kinološki klub (AKC), so določile standarde za vsako pasmo. Ti standardi opisujejo idealne fizične in vedenjske lastnosti, ki jih mora imeti pes določene pasme.

  4. Morfološke in vedenjske razlike: Pasme psov se močno razlikujejo glede na morfologijo (npr. velikost, oblika gobca, struktura dlake) in vedenje (npr. energičnost, poslušnost, zaščitniški nagon). Te razlike so rezultat selektivne vzreje za specifične namene.

Čeprav so vse pasme psov pripadnice iste vrste, so genetske in fenotipske razlike med njimi veliko večje kot genetske razlike med različnimi človeškimi populacijami. Pri ljudeh se koncept "rase" ne uporablja zaradi zelo majhnih genetskih razlik in ker je uporaba tega koncepta pogosto povezana z zgodovinskimi in družbenimi predsodki, ki nimajo znanstvene podlage. Pri psih pa pasme predstavljajo jasne in namerne genetske in fizične razlike, ki so bile vzpostavljene skozi nadzorovano selektivno vzrejo.

Ali drži, da je bila tudi za različne podskupine ljudi (homo sapiens) značilna selektivna vzreja glede na podnebje, geografske značilnosti in stopnjo civilizacije: nomadi, lovci, nabiralci, severna ljudstva, južna ljudstva? Ali drži, da so bile tudi različne podskupine človeštva genetsko izolirane, "inbreeding"? Ali drži, da je po značilnostih fenotipa možno razdeliti ljudi glede na barvo kože, obliko lobanje, telesno višino, odpornost na določene bolezni ipd.?

ChatGPT

Človeške populacije so resnično prilagojene različnim podnebnim, geografskim in kulturnim razmeram skozi zgodovino, kar je vodilo do nekaterih genetskih in fenotipskih razlik med njimi. Vendar pa obstaja nekaj ključnih razlik med tem, kako so se te razlike razvile pri ljudeh in pri psih, kjer so bile pasme psov ustvarjene z namensko selektivno vzrejo.

Selekcija in prilagoditve pri ljudeh

  1. Naravna selekcija: Ljudje so se prilagajali različnim okoljskim razmeram skozi naravno selekcijo. Na primer, ljudje, ki živijo v bolj sončnih območjih, so razvili temnejšo kožo, kar pomaga pri zaščiti pred ultravijoličnimi žarki. Ljudje v hladnejših območjih pa imajo svetlejšo kožo, kar omogoča boljšo sintezo vitamina D.

  2. Genetska izolacija: Nekatere človeške populacije so bile genetsko bolj izolirane zaradi geografskih ovir ali kulturnih praks, kar je vodilo do večje homogenosti znotraj teh skupin. Vendar pa so bile te izolacije pogosto začasne, in medčloveško mešanje (gene flow) je potekalo skozi zgodovino, kar je povečalo genetsko raznolikost.

  3. Fenotipske značilnosti: Človeške populacije se res razlikujejo po fenotipskih značilnostih, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina in odpornost na določene bolezni. Te razlike so rezultat kompleksne interakcije med genetskimi dejavniki in okoljskimi vplivi.

Razlike med ljudmi in psi v smislu vzreje

  1. Naravna vs. umetna selekcija: Pri ljudeh je prilagajanje okolju večinoma rezultat naravne selekcije, medtem ko je pri psih rezultat umetne selekcije s strani ljudi.

  2. Genetska homogenost: Čeprav obstajajo razlike med človeškimi populacijami, so te razlike majhne v primerjavi z genetsko raznolikostjo znotraj človeške vrste kot celote. Ljudje imajo veliko večjo genetsko homogenost v primerjavi z raznolikostjo med pasmami psov.

  3. Etnične skupine in populacije: Pojmi "rase" pri ljudeh so sociokulturni konstrukt in nimajo trdne znanstvene osnove. Namesto tega znanstveniki uporabljajo pojme kot so "etnične skupine" ali "populacije", da bi opisali genetske in kulturne razlike med ljudmi.

Zaključek

Medtem ko so človeške populacije resnično prilagojene različnim okoljem in imajo določene fenotipske razlike, te razlike niso tako izrazite ali genetsko določene kot pri pasmah psov. Človeška raznolikost je rezultat kombinacije genetskih, okoljskih in kulturnih dejavnikov, pri čemer je pomembno poudariti, da so vse človeške populacije pripadniki iste vrste z zelo majhnimi genetskimi razlikami.

Če se podskupine človeštva razlikujejo glede na naravno selekcijo, genetsko izolacijo in fenotipske značilnosti - ali ni smiselno uporabiti koncept rase?

ChatGPT

Koncept "rase" pri ljudeh je zelo zapleten in obremenjen z zgodovinskimi, sociokulturnimi in znanstvenimi implikacijami. Medtem ko obstajajo biološke razlike med človeškimi populacijami, uporaba pojma "rasa" ni smiselna iz več razlogov:

Biološki razlogi

  1. Nizka genetska raznolikost: Genetske razlike med človeškimi populacijami so zelo majhne v primerjavi z razlikami znotraj posameznih populacij. Genetske raziskave so pokazale, da je večina genetske raznolikosti med ljudmi prisotna znotraj posameznih populacij in ne med različnimi populacijami.

  2. Neprekinjen spekter: Človeške fenotipske značilnosti, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina itd., se pojavijo v neprekinjenem spektru in ne v jasno ločenih skupinah. To pomeni, da ni jasnih mej med "rasami", ampak kontinuum variacij.

  3. Gene flow: Človeške populacije so se skozi zgodovino nenehno mešale (gene flow), kar dodatno zmanjšuje pomen kakršnih koli poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zgodovinski in sociokulturni razlogi

  1. Zloraba koncepta: Pojem "rase" je bil zgodovinsko zlorabljen za opravičevanje diskriminacije, rasizma in neenakosti. Rasne kategorije so bile uporabljene za ustvarjanje hierarhij in marginalizacijo določenih skupin ljudi.

  2. Sociokulturne konstrukcije: "Rasa" je večinoma sociokulturna konstrukcija, ki nima trdne biološke podlage. Ljudje različnih kultur in družb so definirali rasne kategorije na različne načine, pogosto na podlagi družbenih in političnih potreb.

Alternativni pristopi

  1. Etnične skupine: Namesto uporabe koncepta "rase" znanstveniki in sociologi uporabljajo pojem "etnična skupina", ki upošteva skupno kulturno dediščino, jezik, religijo in zgodovino.

  2. Populacijska genetika: V populacijski genetiki se uporabljajo bolj natančni opisi, kot so specifične genske frekvence in prilagoditve, brez poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zaključek

Čeprav obstajajo biološke in fenotipske razlike med človeškimi populacijami, koncept "rase" ni znanstveno utemeljen in je obremenjen z negativnimi zgodovinskimi in sociokulturnimi konotacijami. Namesto tega je bolj smiselno uporabljati pojme, kot so "etnične skupine" ali "populacije", ki natančneje opisujejo človeško raznolikost brez negativnih posledic, povezanih s konceptom "rase".

Ali to pomeni, da sicer obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, da pa teh razlik ni priporočljivo označiti s konceptom "rasa" ampak s kako drugo, zgodovinsko manj obremenjeno besedo?

ChatGPT

Tako je. Čeprav obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, uporaba koncepta "rase" ni priporočljiva zaradi zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s tem pojmom. Namesto tega je bolje uporabiti termine, ki natančneje in nevtralno opisujejo te razlike. Tu so bolj primerne alternative:

Etnične skupine

Etnične skupine poudarjajo kulturne, jezikovne, verske in zgodovinske značilnosti, ki so skupne določeni skupini ljudi. To omogoča bolj celostno razumevanje identitete in pripadnosti, ne da bi se osredotočali zgolj na biološke značilnosti.

Populacije

Populacije so izraz, ki ga uporabljajo genetiki in antropologi za opisovanje skupin ljudi, ki delijo določene genetske značilnosti zaradi skupne zgodovine in geografskih razmer. Ta izraz je bolj natančen in se izogiba negativnim konotacijam.

Specifične prilagoditve

Specifične prilagoditve so način, kako opisati razlike med skupinami ljudi na podlagi prilagoditev na različne okoljske pogoje. Na primer, temnejša koža je prilagoditev na močnejše sončno sevanje, medtem ko svetlejša koža omogoča boljšo sintezo vitamina D v območjih z manj sončne svetlobe.

Genetske značilnosti

Genetske značilnosti opisujejo določene genetske lastnosti, ki so pogostejše v določenih skupinah ljudi. To vključuje odpornost na določene bolezni, prenašanje laktaze v odrasli dobi ali specifične krvne skupine.

Zaključek

Uporaba bolj nevtralnih in natančnih terminov kot so etnične skupine, populacije, specifične prilagoditve in genetske značilnosti omogoča opisovanje človeške raznolikosti brez zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s konceptom "rase". To prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu razumevanju človeške biološke in kulturne raznolikosti.

Kako genetiki in antropologi imenujejo skupino ljudi, pretežno živečo v severnih predelih Evrope, svetle kože, viske sloke rasti, svetlih las, dolihokefalne - včasih imenovane "arijska rasa"?

ChatGPT

Genetiki in antropologi sodobno uporabljajo bolj nevtralne in znanstveno natančne izraze za opisovanje takšnih skupin ljudi, brez uporabe zgodovinsko obremenjenih terminov, kot je "arijska rasa". Tukaj je nekaj primerov, kako bi se takšna skupina ljudi opisovala v sodobnem znanstvenem kontekstu:

1. Populacija Severne Evrope

To je splošen izraz, ki se uporablja za opisovanje ljudi, ki živijo v severnih predelih Evrope. Ta termin se osredotoča na geografsko lokacijo brez rasnih konotacij.

2. Etnična skupina

Antropologi bi lahko uporabili specifične etnične izraze, kot so Skandinavci, Germani, Balti, itd., odvisno od specifične kulturne in jezikovne pripadnosti skupine.

3. Genetska populacija

Genetiki bi lahko uporabili izraz "genetska populacija" in opisali specifične genetske lastnosti, ki so pogostejše v tej skupini, na primer določene alele, ki so povezani s svetlo kožo, svetlimi lasmi in visoko rastjo.

4. Dolihokefalna populacija Severne Evrope

Če se osredotočamo na specifične fenotipske značilnosti, bi se lahko uporabil izraz, ki opisuje dolihokefalnost (podolgovato obliko glave) in druge fenotipske značilnosti, kot so svetla koža in svetli lasje.

5. Nordijska populacija

V nekaterih kontekstih se lahko uporabi izraz "nordijska populacija" ali "nordijska etnična skupina" za opisovanje ljudi iz severne Evrope s temi fenotipskimi značilnostmi. Ta termin se včasih uporablja v antropoloških študijah, vendar je treba biti previden pri njegovi uporabi zaradi zgodovinskih konotacij.

6. Populacija s specifičnimi fenotipskimi značilnostmi

Znanstveniki lahko uporabljajo opisne izraze, kot so "populacija z visoko frekvenco svetle kože in las", da bi opisali te fenotipske značilnosti brez sklicevanja na zgodovinsko obremenjene izraze.

Zaključek

V sodobni genetiki in antropologiji se poudarja uporaba nevtralnih, natančnih in opisnih terminov za opisovanje človeških skupin. Izogibanje zgodovinsko obremenjenim izrazom prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu znanstvenemu diskurzu.

Bi torej zastareli pojem "arijska rasa" lahko zamenjali s pojmom "nordijska populacija"?

ChatGPT

Da, pojem "nordijska populacija" bi bil ustreznejši in znanstveno bolj sprejemljiv nadomestek za zastareli in obremenjeni pojem "arijska rasa". Vendar je pomembno poudariti nekaj ključnih točk pri uporabi takega izraza:

Razlogi za uporabo "nordijska populacija"

  1. Geografska natančnost: Izraz "nordijska populacija" jasno nakazuje geografsko območje, tj. severno Evropo, in se izogiba rasnim konotacijam, ki so povezane z zgodovinskimi zlorabami pojma "arijska rasa".

  2. Opis fenotipskih značilnosti: "Nordijska populacija" lahko opisuje fenotipske značilnosti, kot so svetla koža, svetli lasje, visoka rast in dolihokefalnost, brez zgodovinskih in ideoloških obremenitev.

  3. Kulturna in etnična identifikacija: Ta izraz se lahko uporablja tudi za opis kulturnih in etničnih značilnosti, ki so povezane z ljudmi iz severne Evrope, kot so Skandinavci, Germani ipd.

Pomembne točke pri uporabi izraza

  1. Izogibanje stereotipom: Kljub temu, da je izraz "nordijska populacija" manj obremenjen kot "arijska rasa", je pomembno, da se izogibamo posploševanju in stereotipom, ki lahko še vedno spremljajo takšne izraze.

  2. Zgodovinski kontekst: Pomembno je razumeti in priznati zgodovinski kontekst uporabe teh izrazov. Izraz "arijska rasa" je bil zlorabljen v rasističnih ideologijah 20. stoletja, zato je ključnega pomena, da se takšne konotacije ne prenesejo na nove izraze.

  3. Znanstvena natančnost: Uporaba izraza "nordijska populacija" mora temeljiti na znanstvenih dokazih in ne sme biti uporabljena za ustvarjanje ali utrjevanje rasnih hierarhij. Gre za opis fenotipskih in genetskih značilnosti brez vrednostnih sodb.

Zaključek

Izraz "nordijska populacija" je znanstveno sprejemljivejši in nevtralen način opisovanja ljudi iz severne Evrope z določenimi fenotipskimi značilnostmi. Vendar je pomembno, da se ta izraz uporablja previdno in odgovorno, da se izognemo zgodovinskim napakam in ideološkim zlorabam.

B. M.:

Uvodničarki National Geographica je torej treba povedati: Da "ras" ni, je politično korektna izmišljotina. Vsem očitne razlike med človeškimi populacijami, ki so jih včasih zlobno imenovali "rase", obstajajo, vendar jih ni priporočljivo imenovati "rase".


PO ČRNI GORI (2)

  2. dan: Kanjon Tare - Črno jezero - Ostrog - Podgorica - Virpazar (Skadarsko j.) - Budva   Zjutraj smo se na poti iz Žabljaka najprej usta...