PRIVOLITEV

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

"LJUDI SPOZNAŠ V NESREČI"?

Na fejsbuku se je pojavil zapis zgodbe, v kateri babica navidezno brez razloga vrže iz hiše vnuka. Vnuk išče pomoč pri nekdanjih kompanjonih, celo pri svojem dekletu, pa mu nihče ne ponudi strehe, ne kake druge pomoči. Nazadnje ga babica sprejme nazaj, da ga lahko pouči. Iz hiše ga je vrgla zato, da bi doživel "pomembno življenjsko lekcijo". Babica je videla, "kako daješ vse ljudem, ki si tega ne zaslužijo ..." In hotela ga je poučiti: "Dal si jim vse iz ljubezni, a ko ti ni ostalo nič ... so te zapustili."

Ob takih moralističnih zgodbicah "o resničnem življenju" zastrižem z ušesi. Nekaj ne štima.

Zgodba govori o človeku, ki je drugim "dal vse iz ljubezni", ti pa mu niso ničesar vrnili, nasprotno: ko se je "ves razdal", so ga zapustili. Iz tega naj bi sledil nauk, da je smiselno dajati samo tistim ljudem, ki si to zaslužijo, ne onim, ki si ne zaslužijo. To lahko pomeni, da si zaslužijo tisti, ki so res v stiski, v potrebi, drugi pa ne. V tem je zrno resnice: smiselno je dajati tistim, ki potrebujejo, ne tistim, ki ne; ne "ljubiti" kar vse vprek, ne se razdajati.

Lahko pa pomeni, da si tvoj dar zaslužijo tisti, ki so "dobri", ne pa tisti, ki so "slabi". Kajti: v nesreči jih spoznaš, spoznaš njihov značaj, njihovo človečnost: če ti vrnejo, so "dobri", sočutni, človečni, če ne, pa ne. S svojo dobrodelnostjo preskusiš njihov značaj.

Pomislim: sem te prosil za dar, za ljubezen, pomoč, ali si me obdaroval, mi pomagal kar tako, iz svojega nagnjenja, iz svoje potrebe? Mogoče, da bi me preskusil, ali ti bom vrnil? Mogoče mi ni bilo do tvojega daru, do tvoje ljubezni, do tvoje pomoči; še manj do tvojega testiranja mojega značaja.

Res je, človeku v stiski nekateri njegovi sorodniki, prijatelji, znanci pomagajo, drugi pa ne. Mogoče mu celo nihče ne. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, ki jim je sam pomagal ali sploh kaj dobrega storil, četudi ga niso prosili. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, od katerih je pričakoval pomoč. Razočaran je. Kaj je pričakoval?

V družbi obstaja norma recipročnosti, "daj-dam". Če komu kaj posodimo, pričakujemo, da nam bo vrnil. Če komu kaj damo, ali storimo uslugo, pa včasih pričakujemo povračilo, včasih pa ne. Beraču dam, ne da bi pričakoval, da mi bo vrnil. Če komu storimo uslugo, včasih pričakujemo, da nam bo vrnil, ko bomo mi potrebovali, včasih pa ne. 

Razlogi za to, da ljudje vrnejo pomoč ali pa ne, so različni. Pogoj, da se drugi odzovejo, je, da opazijo našo stisko in potrebo po pomoči. Nekateri nas bolje poznajo in spremljajo, in sami opazijo, da smo zašli v težave; drugim je treba povedati in jih prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni lahko, saj nas to spravlja v položaj šibkejšega. Pričakovanje, da bojo drugi kar pritekli, ko smo v stiski, je otročje. Tudi če drugi opazijo, da smo v stiski, morda sami niso v stanju, da bi lahko pomagali: telesno, čustveno, časovno, gmotno, iz različnih praktičnih razlogov, četudi bi radi pomagali. Mogoče drugi ne vidijo odnosa enako kot prizadeti: kar je bilo človeku, ki je v stiski, videti kot prijateljstvo, je za drugega bolj neobvezujoča kolegialnost. Prejemnik pomoči se morda čuti v podrejenem položaju, ponižanega, in nam - poleg tega, da se zaveda, da smo mu pomagali - to nekako zameri, hoče pozabiti ponižanje in se čustveno oddalji od nas; ko bi mi potrebovali pomoč, nismo več v njegovem čustvenem dosegu.

Včasih pričakujemo preveč od drugih. Posebej, če smo sami zelo ustrežljivi, lahko zmotno predvidevamo, da bodo drugi ravnali enako, ko bomo mi v stiski. A ljudje imajo različne značaje, zmožnosti in življenjske okoliščine. Če damo drugim brezpogojno, ne smemo samoumevno pričakovati, da nam bodo z enako mero vračali, sicer bomo hitro razočarani. 

Pri tem se je dobro vprašati, od kod naša dobrotljivost, razdajanje in pripravljenost pomagati drugim. Poleg tega, da nam je verjetno res mar za druge, s svojo dobrotljivostjo (1) druge morda proti njihovi volji zadolžimo za vračilo ("Pomagal sem ti, pričakujem, da mi boš vrnil") (2) potrjujemo svojo samopodobo (»Dober sem, sočuten, potrebujejo me, upoštevajo me, ker pomagam« ipd.); (3) kupujemo odobravanje (»Če bom dober do drugih, me bodo imeli radi, me ne bodo zapustili ali kritizirali«); (4) Imamo potrebo po nadzoru ali superiornosti. Pomoč drugim lahko nezavedno postane način, kako biti v "močnejšem" položaju (»sem tisti, ki daje, ti si tisti, ki potrebuje«). Poleg tega včasih sploh ne preverimo, ali je naša pomoč zaželena. Vsiljujemo »dobrosrčnost«, ki je za prejemnika neprijetna, celo ponižujoča ali dušeča.

Razlikujemo pomoč, ki prejemniku pušča avtonomijo, in paternalistično pomoč, pri kateri dajalec pomoči »ve bolje« od prejemnika, kaj je dobro zanj, in mu s tem jemlje avtonomijo. Ko pomoč postane način za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, in ne odziv na resnične potrebe drugega, odnosi postanejo neenakovredni in nezdravi. Dajalec se lahko hitro razočara ali užali, če pomoč ni sprejeta ali cenjena — kar vodi v očitke, manipulacijo ali umik. 

Zdrava pomoč pomeni dve stvari: (1) Najprej vprašamo drugega: Ali potrebuješ pomoč? Kako ti lahko pomagam? (2) Pomagamo, ne da bi pričakovali vračilo - in ne da bi s tem hranili našo samopodobo.

Reklo v naslovu "ljudi spoznaš v nesreči" izraža razočaranje nad ljudmi, za katere smo pričakovali, da nam bojo pomagali v stiski, pa nam niso. Vprašati se moramo, kako to, da smo to pričakovali. Smo jih s svojo dobroto in ljubeznijo hoteli zadolžiti?

*

Prosil sem še chat GPT za komentar in prejel naslednji odgovor:

Tukaj so najbolj značilni znaki nezdrave (pogojne ali sebične) pomoči:

1️⃣ Pomoč brez vprašanja ali soglasja
Dajalec pomaga brez da bi vprašal, ali pomoč sploh želiš ali potrebuješ. Primer: »Samo pridem in uredim stvari zate, ker jaz vem bolje, kako je prav.«
2️⃣ Pomoč s skritim pričakovanjem povračila
Dajalec ti sicer nekaj da ali naredi, a (neizrečeno) pričakuje, da boš ti "dolžan" — bodisi hvaležnost, uslugo, lojalnost. Primer: »Vse sem naredil zate, zdaj si ti na vrsti, da meni pomagaš (ali me poslušaš, ali narediš, kar jaz hočem).«
3️⃣ Očitki in prikrita zamera
Če ne sprejmeš pomoči ali je ne pohvališ dovolj, dajalec postane užaljen, oddaljen ali očitajoč. Primer: »Jaz sem se toliko trudil zate, ti pa niti zahvaliti se ne znaš.«
4️⃣ Pomoč, ki znižuje ali ponižuje prejemnika
Pomaga na način, ki nakazuje, da si šibek, nesposoben ali da brez njega ne zmoreš. Primer: »Pusti, pusti, ti tega ne znaš – jaz bom naredil zate.«
5️⃣ Nadziranje in vmešavanje
Pomoč postane izgovor za nadzor nad tvojimi odločitvami ali življenjem. Primer: »Ker sem ti pomagal (dal denar, uredil stvar), imam zdaj pravico odločati, kako boš to uporabljal.«
6️⃣ Pomoč za lastno potrjevanje
Dajalec pomaga zato, da bi se sam počutil vrednega, pomembnega ali posebnega — in ne zato, ker te res sliši ali razume. Primer: »Brez mene si izgubljen. Jaz sem tisti, ki vedno pomaga.« (povezano z vlogo »rešitelja«)
7️⃣ Nezmožnost sprejeti zavrnitev pomoči
Če rečeš »ne, hvala«, dajalec ne more to mirno sprejeti, ampak vztraja, sili ali se užali. Primer: »A res ne boš sprejel moje pomoči? Očitno ti ni mar zame.«
8️⃣ Pomoč, ki ustvarja odvisnost
Pomaga na način, da te naveže nase — da boš še naprej potreboval njegovo pomoč, ne da bi postal samostojen. Primer: »Brez mene tega ne boš zmogel — vedno me boš potreboval.«

Kako to prepoznati v sebi?
Zastavi si preprosta vprašanja:
Ali pomagam zato, ker res želim dobro drugemu?
Ali bom v redu, če pomoč zavrne?
Ali bom razočaran, če ne dobim hvaležnosti ali povračila?
Ali pomagam na način, ki spoštuje avtonomijo in dostojanstvo drugega?

Je ukrajinska vojna res posredniška vojna ZDA z Rusijo?

Pri nas in v svetu se vztrajno ponavlja teza, da je ukrajinska vojna posredniška vojna ZDA proti Rusiji. Pri nas jo zagovarjajo "mirovniki", da bi zavrnili našo podporo Ukrajini, češ da je ta vojna ameriški posel, ne naš. Jenkiji so nategnili Ukrajince, da se tepejo zanje. Kaj imamo mi s tem; mi smo za mir, razglašajo "mirovniki", in se ne vprašajo, kako doseči mir, ki bo ohranil celovito in samobitno Ukrajino?  V resnici jim sploh ni do tega, ampak očitno v strahu pred širitvijo vojne soglašajo s Putinom, ki v maniri svojih predhodnikov širi vpliv Rusije na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. 

Nasprotna teza, ki jo zagovarjam sam, je, da ukrajinska vojna ni posredniška vojna, ampak vojna ukrajinskega naroda za ohranitev narodne samobitnosti in državne neodvisnosti, pri tem pa ji pomagajo druge države, predvsem ZDA in EU. Pomoč napadeni državi v vojni ni posredniška vojna tistih, ki ji pomagajo, ne glede na to, da imajo pri tem tudi svoje interese.

Kaj je posredniška vojna? Država A hoče napasti državo B, vendar iz različnih razlogov stori to tako, da je ne napade neposredno s svojo vojsko in orožjem, ampak pridobi tretjo državo C, da se bori z državo B, bodisi odkrito v imenu države A bodisi prikrito in z zanikanjem vsake povezave z državo A. Ponovimo: posredniška vojna pomeni, da ZDA napadajo Rusijo in pri tem uporabljajo ukrajinsko vojsko in ukrajinsko gospodarstvo. Čemu?

Kakšni so motivi ZDA za vojno proti Rusiji? Kaj hočejo doseči? Okupirati Rusijo, tako kot so zasedli Irak ali Afganistan - in doživeli fiasko? Oslabiti rusko gospodarstvo, da jim lep čas ne bi moglo več konkurirati - in s tem oslabiti možno tržišče svojih proizvodov? Povzročiti v Rusiji spremembo režima? Spraviti Rusijo v svoje okrilje in si jo podrediti, tako kot so si podredile Evropo - do te mere, da jim to zdaj preseda? Kaj so cilji (posredniške) vojne ZDA proti Rusiji? Vse našteto, ali pa nič od tega. Vse to bi bili možni cilji napada ZDA na Rusijo, vendar malo verjetni. To je delno razvidno že iz vprašanj, ki implicirajo odgovore, še bolj pa  iz dejstva, da se ZDA pod Trumpom izolirajo, njihove osvajalske ambicije pa merijo na Grenland, Arktiko, Panamo in Južno Ameriko. 

Če bi ZDA imele katerega od naštetih ciljev, čemu bi napadle ravno v Ukrajini in uporabile Ukrajince kot posrednike? Kam mislijo napredovati, potem ko bojo, če bojo, osvojile področje Ukrajine, ki ga je v svojem napadu zasedla Rusija? Kaj je strategija te posredniške vojne? Ne bi bilo bolje kar napasti Sankt Peterburg in pri tem uporabiti dobro usposobljeno finsko vojsko, ki je zdaj v Natu? 

Ob tem smo domnevali, da ZDA napadajo Rusijo, kar je v nasprotju z dejstvom, da je Rusija napadla Ukrajino. Torej Rusija napada ZDA preko napada na Ukrajino?

Vprašanj je preveč, da bi človek verjel tezi, da gre za strateško načrtovano uporabo Ukrajine in njene vojske v vojni proti Rusiji, namesto ameriške vojske; da bi človek verjel tezi, da gre za vojno ZDA proti Rusiji.

Seveda je možna tudi "ad hoc" vojna, v kateri bi ZDA zgolj izkoristile ugodno priložnost za napad na Rusijo, ne da bi prej načrtovale tak napad - strategija "ex post".  Tudi v tem primeru se zastavljajo ista vprašanja. Čemu?

Kakšne dokaze navajo zagovorniki teze o posredniški vojni?

- Vpletenost Cie v "majdansko revolucijo". Do "majdanske vstaje" je ukrajinsko vodstvo vodilo politiko, ki je bila v soglasju s Putinovo politiko in je dejansko spravljalo Ukrajino v položaj Rusiji podrejene države. Potem pa naj bi agenti Cie sprožili vstajo, ki je naplavila protirusko "nacistično kliko", kot jo imenuje Putin. Samo dejstvo množičnosti te "vstaje" pomeni, da ima politika neodvisnosti od Rusije ljudsko podporo Ukrajincev. To se je odrazilo na svobodnih volitvah, ki so pripeljale na oblast predsednika Zelenskega. Lahko, da so bili ob majdanu prisotni kaki ameriški agenti (še bolj verjetno tudi ruski - kje ob takih dogodkih ni teh ali onih agentov), toda majdan je bil množična ljudska zahteva po neodvisnosti od Rusije in po evropski prihodnosti Ukrajine. O tem priča podpora Zelenskemu na svobodnih volitvah.

- Sodelovanje ameriških častnikov pri posredovanju informacij ukrajinskim poveljnikom in pri neposrednem poveljevanju. Ta argument nikakor ne zadošča za opredelitev te vojne kot  posredniške. Ameriška informacijska podpora ukrajinski vojski, celo vmešavanje ameriških častnikov v poveljevanje, ne pomeni, da ZDA vodijo posredniško vojno proti Rusiji. Vmešavanje britanskih častnikov v poveljevanje ne pomeni, da Velika Britanija ali Nato vodita vojno proti Rusiji. Bi tudi za Slovenijo rekli, da vodi posredniško vojno proti Rusiji, ker pošilja Ukrajini tanke, ki jih morda spremljajo tudi častniki v pomoč ukrajinskim vojakom?

To bi pomenilo neupravičeno širjenje pojma posredniške vojne na vsako vojaško pomoč napadeni državi, in mešanje strateške in taktične ravni vojevanja. Posredniška vojna je napadalna vojna proti neki državi z uporabo vojske in zmogljivosti tretje države. 

Proti tezi o posredniški vojni govori tudi neubogljivost "posrednikov". Ukrajinci se vedejo svojeglavo pri vodenju vojnih operacij, po mnenju ameriških virov v svojo škodo. Višek neubogljivosti pa je ravnanje predsednika Zelenskega, ki se je uprl Trumpu, ko je izjavil: "Ne igram kart", kar pomeni, da se Ukrajina bori za svojo neodvisnost in je ne zanima geopolitično šahiranje med velesilami.

Posrednik ne sprejema vloge, ki mu jo hočejo naprtiti - mirovniki.

*

2. 5 .2025. ZDA se umikajo iz mirovnih pogajanj o Ukrajini. Prepuščajo svojemu posredniku, da se bori naprej v svojem imenu in za svoj račun? Nočejo se več boriti proti matjuški Rusiji, zdaj ko so dobile ukrajinske rudnike? Še sklenitev miru jih več ne briga? So poražene v vojni proti Rusiji? Ali kako je to, mirovniki, z vašo posredniško vojno? 

"Storiti vse za mir ali podpirati nadaljevanje vojne"?

Delo (15. 4. 24) v članku o preferencah volivcev navaja podatke jesenske ankete Slovenskega javnega mnenja (SJM). Pri vprašanju o stališču do vojne v Ukrajini (vprašanje v članku ni navedeno v celoti) sta bili navedeni alternativi, da je - po mnenju anketiranca - treba 

- storiti vse za mir ali

- podpirati nadaljevanje vojne.

Možen je bil tudi odgovor, ki je v grafu prikazan kot "sredina", torej, ne eno ne drugo ali "ne vem". Kako bi odgovoril sam?

Želim, da se stori vse za vzdržen mir, ne samo za mir pod kakršnimi koli pogoji ampak za mir, ki bo sprejemljiv za ukrajinski narod. Če se Ukrajina v tem trenutku preneha braniti in se vda agresorju, doseženi mir ne bo vzdržen. V tem primeru si bo Putin podredil Ukrajino, bodisi tako, da jo okupira, ali tako da instalira marionetno vlado. Ukrajinci bi v takem miru izgubili samostojnost, zato bi si v prihodnje upravičeno prizadevali, da si jo povrnejo. Iluzorno je, da bi jim jo Putin podaril v kakih novih mirovnih pogovorih, potem ko si je na vse kriplje prizadeval, da bi jim jo vzel. Priborili bi si jo lahko samo v oboroženem uporu.

Vdaja kot pot do nekakšnega miru torej ni pot do vzdržnega miru. Tega je mogoče doseči samo s podporo Ukrajini, da nadaljuje vojno, dokler ne pride do pogajanj, v katerih bo lahko nastopala s pozicij enakovrednega, to je, dovolj močnega pogajalca, ki si bo pridobila varnostna zagotovila ob podpori Evrope oziroma pakta Nato, h kateremu smo pristopili tudi mi z referendumsko voljo. Prizadevanje za mir ne izključuje pomoči Ukrajini v vojni. To pomeni, da sem za nadaljevanje vojne, dokler si Ukrajina ne zagotovi ustrezne pogajalske moči in hkrati za mir, ki bo dosežen tako, da si Ukrajina z vojno pridobi dovolj dobra pogajajalska izhodišča in jamstva za mir.

Sem torej "nekaj srednjega"? Nikakor, moje stališče ni sredinsko, ni nekaj vmes, je jasno stališče, ki pa ne ustreza shemi SJM. Za sestavljavce ankete sem vojni hujskač, ker "podpiram nadaljevanje vojne" in torej ne sodim k tistim, ki so pripravljeni "storiti vse za mir".

Sedanja formulacija vprašanja v anketi SJM odraža stališče "mirovnikov", ki ne "podpirajo nadaljevanja vojne" in skušajo "storiti vse za mir", samo ne za mir, ki bo upošteval pravico ukrajinskega naroda do samoodločbe, ker imajo to njegovo pravico za plod uma nacističnih ekstremistov, ki so si nezakonito pridobili oblast. V metodološkem oziru je vprašanje v okviru ankete SJM 2024 pristransko, kar je zelo neprijetna metodološka napaka. Kdo ne bi hotel "storiti vse za mir" in kdo je tako bojaželjen, da "podpira nadaljevanje vojne", če ima možnost, da bi "storil vse za mir"? Poleg tega "storiti vse za mir" vključuje tudi podpreti nadaljevanje vojne za dosego miru.

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (3. dan)

Pravokotno na os Brescia - Bergamo se priključi cesta za Cremono, južno lombardsko mesto ob levem bregu Pada. Njej nasproti, na desnem bregu te severnoitalijanske žile, leži Piacenza v regiji Emilia Romagna, ki smo jo obiskali lani. Iz Bergama je do Cremone 75 km. Mesto je po številu prebivalcev malo manjše od Maribora. Ime mesta je predrimsko, morda galsko, in naj bi izviralo iz besede "carra", ki pomeni "kamen" (>carra-one > cremone, z malo fantazije). Po drugi razlagi naj bi se imenovalo po trojanskem junaku Brimoniju, ki se je iz pokončane Troje zatekel "na lavinijske brege" tako kot Enej. Sčasoma je iz Brimonio nastalo Cremona (z nekaj fantazije). Tretji pa pravijo, da se imenuje po - nič več in nič manj - kot po Parisovem družabniku Cremoneju. Če se ne motim, ni imel ta nič opraviti s Parisovo sodbo, s katero je ta sprl tri boginje. Sploh pa naj bi mesto ustanovil sam Herkul (tu pa fantazija gospoduje). Prejšnje cenomansko naselje so leta 218 p.n.š. kot castrum utrdili Rimljani, da bi se pripravili na Hanibalov pohod iz Španije v Italijo. Cremona je postala pomembno rečno pristanišče s cestnimi povezavami na vse konce, do Milana, do Gardskega jezera, v Brescio (Brixia) in po vsej cisalpinski Galiji. Leta 603 n.š. so jo zasedli Langobardi. Leta 825 je karolinški cesar Lotarij (Lotaringija) v Cremoni ustanovil šolo prava, retorike in svobodnih umetnosti (artes liberales), tako kot v Paviji, ki je bila tedaj glavno mesto italijanskega kraljestva znotraj SRCNN. V nadaljevanju je bila Cremona pomembno mesto "Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti", kar pa ni izključevalo spopadov med mesti, poskusov uporov proti nemškemu cesarju s podporo papeža (Lombardska liga), pomiritev in ponovne podreditve. Kasneje je mesto postalo del Milanskega vojvodstva vse do združitve v kraljevino Italijo. 

Od parkirišča avtobusa smo se sprehodili do osrednjega trga, Piazza del Comune, okrog katerega so razporejene poglavitne znamenitosti.

Katedrala z zadnje strani

Malo priškrnjeno je posneta največja znamenitost mesta, to je stolp, Il Torazzo, visok 112 m, tretji najvišji opečnati stolp na svetu. Prva dva sta na Bavarskem (Landshut) in v Belgiji (Bruges); je pa najstarejši in edini na svetu svoje starosti, ki še stoji.

Katedrala (Il Duomo), desno krstilnica (Il Battistero)

Oltar v katedrali

V katedrali so ogleda vredne freske Kristusovega trpljenja breščanskega slikarja Girolama di Romano, imenovanega Il Romanino (1519). Prikazani so prizori: Kristus pred Kajfom, Bičanje, Kronanje z trnovo krono in Ecce homo. Žal so visoko gori na desni strani, gledano od vhoda, tako da jih je precej naporno gledati. Bolj dostopna pogledu je freska križanja na zadnji steni stolnice slikarja Giovani Antonio de Sachis, imenovenega Il Pordenone. To je prav "divja" slika, ki se - po mojem vtisu - zelo razlikuje od do sedaj videnih slik križanja. Rimski vojaki so upodobljeni kot španski, posodobljeno na slikarjevo sodobnost.

Golgota ali Križanje

Il Pordenone, Public domain, da Wikimedia Commons

Občinska palača (Il Palazzo comunale)

            Spominska plošča ženskam odporniškega gibanja, padlim za svobodo (vzidano 2016)

Po ogledu Trga in znamenitosti okrog njega, smo se napotili še do muzeja violin. Cremona je mesto Stradivarija, svetovno znana po svoji tradiciji izdelave violin in drugih godal. Tu so se rodili in ustvarjali nekateri največji violinisti in ustvarjalci inštrumentov, kot sta Antonio Stradivari in Giuseppe Guarneri. Tu še vedno izdelujejo vrhunske violine. V muzeju so razstavljene violine slavnih violinistov, prikazan je postopek izdelave godala, ovekovečene so slike pomembnih violinistov. Za kako minuto smo vstopili v posebno, bučastno oblikovano, leseno komoro, v kateri je 12 (20?) zvočnikov razporejenih povsod okoli tako, da je poslušalec "potopljen v zvok" (immersione acustica). Poslušali smo odlomek nekega kvarteta (?) - zanimiva izkušnja, a kratka. 

Vhod v muzej violin

Razstavni prostor

Stradivari

Pomanjkljivost vseh teh izletov je, da se hiti od ene znamenitosti do druge, vse v množici: hitri vtisi, ki se tudi hitro pozabijo. 

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (2. dan)

V hotelski sobi naju je okoli šestih zjutraj zbudil hrup, ki je prihajal od nekod zunaj, od nekega prometa. Pogled skozi okno je razkril, da "na dosegu roke" drugo za drugim pristajajo letala, na katerih si brez težav razbral napis Ryanair. Kasneje smo lahko prebrali napis na letališki zgradbi: Aeroporto internazionale Caravaggio Bergamo. Kaj ima s tem Caravaggio, ne vem; da se je Leonardo ukvarjal s konstruiranjem helikopterja, vem, zakaj Caravaggio, pa ne veva ne wikipedija ne jaz. Je pa to letališče ena od baz Ryanaira.

Bergamo, mesto zloveščega imena zaradi nedavne pandemije, je v resnici prav zanimivo mesto z nekaj več kot sto tisoč prebivalci. Zaslovelo pa naj ne bi zgolj zaradi naravne nesreče, ki ga je doletela, ampak na primer tudi, ker se je v njem rodil in umrl slavni skladatelj oper Gaetano Donizetti (Lucia di Lammermoor, Don Pasquale). Ime naj bi mesto prevzelo od Keltov in naj bi pomenilo grad, ali trdnjavo (berg). Današnje mesto se deli na zgornje mesto (citta alta) in spodnje mesto (citta bassa). Zgornje mesto na podolgovatem griču je pretežno starodavno, delno za obzidjem, spodnje pa moderno. Žal se nismo ustavili v spodnjem mestu, da bi lahko posnel slikovit pogled na zgornje mesto, a mi wikipedija dovoli objaviti svoj posnetek. Vsiljuje se primerjava z ljubljanskim Gradom, a tudi tu so razmerja povsem drugačna. Podobno kot na ljubljanski Grad tudi na zgornje mesto Bergamo pelje cesta z nekaj ovinki, le da je precej daljša. Zgornje mesto je delno obdano z obzidjem iz časa Beneške republike.

Calips, CC BY 3.0 https://creativecommons.org/licenses/by/3.0, via Wikimedia Commons

Leta 569 je dotedanje mesto Ligurov in Keltov (Galcev) z latinskim imenom Bergomum postalo vojvodstvo Langobardov, ki so nato vladali mestu vse do 13. stol., ko je prišlo pod vpliv Viscontijev iz Milana in nato po letu 1428 postalo del Beneške republike. Po krajšem napoleonskem obdobju je prišlo pod Avstrijo in se industrializiralo. Po narodnem prebujenju, ko je mesto obiskal sam Garibaldi, saj je prispevalo 174 borcev v vojsko njegovih revolucionarnih "tisoč" (Citta dei Mille), je od 1860 dalje del kraljevine in kasneje republike Italije. Seveda so vsa ta obdobja prispevala svoje spomenike k današnji podobi mesta.

Po nekaj uličicah in trgih, mimo palač tudi s tako okrašenimi portali, kot kaže slika spodaj, 

smo se znašli na Starem trgu (Piazza Vecchia) s Palačo razuma (Palazzo della Ragione) in Državljanskim stolpom (Torre civica ali Il Campanone); v ospredju vodnjak (fontana Contarini).

Na nasprotni strani so nagneteni katedrala sv. Aleksandra (basilica di Sant'Alessandro),  to je, glavna cerkev v Bergamu; kapela Colleoni in krstilnica (Il Battistero) in bazilika sv. Marije (Santa Maria Maggiore):

 Katedrala sv. Aleksandra (vhod)

Katedrala (oltar)

Krstilnica

Eden od vhodov v baziliko sv. Marije ("vhod rdečih levov")

notranjost bazilike sv. Marije

Kapela Colleoni (posvečena kondotjeru Colleoniju)

V prehodu do naslednjega trga je vodnjak, pri katerem so Bergamaske v mrzli vodi prale perilo.

Spodobi se, da pokažemo še univerzo, ki ima sedež na Starem trgu, in dva kampusa: humanističnega v gornjem mestu in pravno-ekonomskega v spodnjem mestu.

Še mnogo drugega bi si bilo vredno ogledati, a se nam je mudilo na dogovorjeno pokušnjo vin in zakusko na bližnje griče. Lepo je bilo pred leti na pokušnji v naših Brdih. V vinski kleti v Dobrovi so se nam odprla srca, počutili smo se domače in prijateljsko - vsa čast našim vinarjem. A tega, kar si je zamislil ta Bergamask, pri nas ne vidiš.

Dve razsežni zgradbi z bajerjem in lepo urejenim parkom ob njem (na zgornji sliki desno, ni vidno) dovolj jasno pričata o premožnosti in podjetniškem zagonu tega vinarja, ki dela vino iz več vrst grozdja po različnih postopkih. Kako obsežni so njegovi vinogradi, ne vem. V desni zgradbi je dom njegove družine, leva pa je v celoti namenjena gostom. Zgoraj je med drugim velika dvorana, vsa v belem, namenjena ohcetim; v njej so tudi nam priredili degustacijo. Spodaj pa je poleg kleti z vinskimi sodi (na sliki levo vhod) posebno urejen krožen prostor s stebi v nekakšnem rimljanskem slogu (na spodnji sliki) za posebno intimne dogodke za manjše družbe. Potem ko smo zgoraj ob bleščeče pogrnjenih okroglih mizah pokusili pet različnih slastnih vin ob obilnem narezku "salumnov", sirov in tortelinov v omaki, nam je spodaj ob sodih gospodar razložil vse o pretvarjanju italijanskih in francoskih količin v angleške. Če bi me to posebno zanimalo, bi zvedel vse o tem, koliko litrov drži en galon in koliko ena bari-lalalala... Ni treba posebej omenjati, da po zgornji pokušini nisem bil preveč razpoložen za spodnjo znanost.

Crespi d'Adda. Ob vračanju v Bergamo smo si ogledali še eno prav presenetljivo znamenitost, to je vzorno naselje, ki ga je bil za delavce svoje tekstilne tovarne, predilnice bombaža, začenši z letom 1877 do 1920, zgradil industrialec Cristoforo Benigno Crespi in je nato prešlo na njegovega sina Silvija. Ko nam je vodič na avtobusu napovedal, kaj si bomo ogledali, sem si pod "delavskim naseljem" predstavljal nekašne "hauze", kakršne sem videl v rudarski koloniji v Trbovljah ali na Ravnah na Koroškem, zato kar nisem mogel verjeti svojm očem, kako spodobne, da ne rečem imenitne, so delavske hiše tu. 

Še prej nekaj o lokaciji. Crespi si je za umestitev svoje tovarne in delavskega naselja izbral trikotnik tik ob sotočju rek Adda in Brembo (na sliki spodaj), zemljišče, ki ni bilo videti primerno za drugo rabo. Celotni trikotnik od Bergamaškega jarka na severu (rdeča črta) med rekama Brembo in Adda se imenuje Bergamaški otok (Isola Bergamasca). Skrajni južni trikotniček ob sotočju je Crespi d'Adda.

                                      

Crespi d'Adda

Di Giorces uploaded. - Giornale dell'Isola che ha autorizzato espressamente Giorces a estrarla e utilizzarla., CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1486729

Tovarna in upravno poslopje

Tovarna

Delavsko naselje, panorama

Di Luigi Chiesa - Opera propria, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2130451

Ena od delavskih hiš

Šola

Cerkev sv. Marije

Do leta 1970 je bilo naselje v lasti tovarne. Potem pa je tovarna počasi prenehala delovati,  hiše v delavskem naselju so prišle v roke drugih zasebnikov. Ugaslo tovarno je leta 2013 kupil predsednik nogometnega kluba Atalanta, Antonio Percassi, sam nogometaš. Trenutno ne obratuje in v njej (še) ni kakih drugih dejavnosti. Tovarna in naselje sta pod patronatom UNESCA.

Crespi si je ob tovarni zgradil veličastno vilo-grad, do katere nismo mogli, ker je v zaprtem krogu tovarne, in grobnico v obliki nekakšne pagode:

Tako je možak dobro poskrbel za posel, za delavce, za potomstvo, zase in za svoje posmrtno življenje.

 

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (1. dan)

Spet sva na avtobusu s skupino sedanjih in nekdanjih tečajnikov italijanščine in drugih s Tretje univerze v Ljubljani. Za potovanje nas je navdušila profesorica Katarina Koren in izročila v varno vodstvo Branetu Urbaniji iz turistične agencije Fortuna Travel. Namenjeni smo v Lombardijo, natančneje v mesta Brescio, Bergamo in Cremono.

Lombardia se razteza po Padski nižini, na levem bregu Pada (na desnem je regija Emilia), vse do Švice na severu. Je po površini nekoliko večja od Slovenije, prebivalcev pa ima petkrat več (okoli 10 milijonov) in je po številu prebivalcev in gostoti poseljenosti prva med italijanskimi regijami. Razdeljena je na 11 provinc in glavno mesto Milano. V preteklih letih smo s tečajniki italijanščine obiskali že tri njene province (Milano, Pavia, Mantova). Ime dežele izvira iz imena Langobardia, ker so tam prebivali germanski Langobardi, ki so se po propadu Rimskega imperija naselili tu v 6. stol, prišedši iz svoje prvote domovine v porečju Labe, Odre in Visle. Pred njimi so na tem ozemlju prebivala staroselska ljudstva bakrene dobe, za temi galski Insubri in Cenomani, nato pa gotski Eruli (Odoaker) in Ostrogoti s Teodorikom Velikim. Prvotno je Lombardia kot obmejna marka imperija Karla Velikega segala tudi onstran Pada (Lombardia di la dal Po - Lombardia di qua dal Po).

Di Vonvikken - Opera propria, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=12229894

Brescia. Po dveh postankih na avtocesti, na katerih smo si privezali dušo, da ni utonila v sen, smo zapeljali v Brescio in se ustavili nedaleč od statue prevratniškega avguštinskega meniha Arnalda iz 12. stol., ki se je v Parizu spoprijateljil s svojim učiteljem in filozofom Petrom Abelardom in ostro nastopal proti klerikalizmu, to je, težnji cerkve po posvetni oblasti, bogastvu in grešnem življenju, za njeno evagelijsko čistost in uboštvo. Ko so ga večkrat izobčili kot heretika, pomilostili, spet obsodili, in se je selil iz kraja v kraj, so ga na koncu v Rimu obesili in njegov pepel raztrosili v Tibero. Postal je navdih za vse kasnejše upornike. Temu se reče večno življenje.

Brescia leži v ravnini na robu predalpskega gričevja in je z okoli 200 tisoč prebivalci po njihovem številu takoj za Milanom. Je industrijsko mesto (metalurgija, tekstil, kemija, prehrana), sicer znano po dirki starodobnikov "Tisoč milj" (Mille miglia) od Brescie do Rima in nazaj, dirke, ki se danes odvija v spomin na 30-letno obdobje pravih hitrostnih dirk, ki so se končale zaradi nesreče leta 1957. Mesto se kiti s ponosnim nazivom "Levinja" (Leonessa), kot družica beneškega leva, zaradi svoje vdanosti Beneški republiki in upora proti Avstriji leta 1849.

Ogledali smo si znamenitosti treh obdobij: rimskega, langobardskega in novoveškega (od 15. stol. dalje). Med rimskimi ostalinami sta rimsko gledališče in kapitol. Da so izkopali rimsko gledališče (theatrum) zgrajeno okoli 80 n. š., so morali odstraniti stavbe, ki so jih v kasnejših stoletjih pozidali na njem, ki je bilo pred tem v 5. stol. že delno uničeno v potresu. Danes je zaradi svoje dolžine 86 m eno največjih v Italiji. Sprejelo je 16.000 gledalcev. Ob njem smo se sprehodili po sedanji poti, ki je 6 m nad nekdanjim nivojem "odra". Toliko se je v stoletjih nakopičilo ruševin. Tik ob gledališču je malo višje lepo restavriran kapitol, tempelj Jupitra, Junone in Minerve. Ostanke stebrov so dopolnili in jih postavili pokonci, da podpirajo del timpanona s prizori v čast cesarju Vespazijanu, tako da gledalec lahko občuduje veličino prvotne postavitve.

Med langobardskimi spomeniki so najznamenitejši bazilika Odrešenika (San Salvatore, l. 753, visoki srednji vek), ki jo je dal postaviti kasnejši langobardski kralj Desiderij; cerkev sv. Marije (Santa Maria in Solario, 12. stol.); cerkev sv. Julije (Santa Giulia, 15.-16. stol.). Predvsem pa zbudi pozornost krožna zgradba Stare stolnice (Duomo Vecchio, popularno La Rotonda) ali sokatedrala Marijinega Vnebovzetja (Sta. Maria Assunta), pa še Nova stolnica (Duomo Nuovo).

Rimsko gledališče

Kapitol

Stara in nova stolnica

Nova stolnica

Mimogrede smo naleteli še na tale preiskovalna dejanja policije in karabinjerjev:

Ni prostora za vse znamenitosti. Omenim naj le še nebotičnik na Trgu zmage (Piazza della Vittoria) iz fašističnega obdobja in njemu nasproti javno govornico ali prižnico, ki jo obdajajo reliefi iz zgodovine mesta.

Na poti k jezeru Iseo smo se v času kosila ustavili na kmečkem turizmu in pokušnji vin:

Jezero Iseo (Lago d'Iseo) je 25 km dolgo in 4 km široko ter 258 m globoko ledeniško jezero, ki je znamenito tudi po tem, da je sredi njega otok, pravzaprav kar 600 m visoka gora (Monte Isola), poleg nje pa še majhen otoček, ravno dovolj velik za nekaj menihov. Za tistega, ki si je pojem jezera ustvaril ob pogledu na Blejsko ali Bohinjsko jezero, je Lago d'Iseo veliko in čudno jezero. Otok v njem, ki je na spodnji sliki velik temen pravokotnik, je gora, ki zakrije obzorje; ob njej otoček, ki je na spodnji sliki majhna pika, je pa približno tako velik kot Blejski otok. Blejsko jezero je približno 1 km v kvadrat.

Iz obalnega kraja Sulzano smo se za ladjico zapeljali do Monte Isola, kot se imenuje tudi pristaniško naselje na otoku. Vožnja je trajala 4 minute. Pozno popoldanski sprehod ob lepo tlakovanem obrežju, kjer so tudi kioski s ponudbo prigrizkov, pijače in slaščic. Za 100 tisoč evrov lahko kupite še kar ohranjeno enonadstropno hišo z gospodarskimi pritiklinami ob jezerski obali. 

Še vožnja z ladjico nazaj v Sulzano, z avtobusom proti Bergamu, kjer je v bližini Airport Hotel, letališki hotel, naše bivališče za dve noči.

DO MIRU Z OROŽJEM? TUDI

Gospa Spomenka Hribar je naslovila dramatičen poziv našim državnikom in politikom, naj se "za božjo voljo" zavzamejo za mir v Ukrajini in ne za oboroževanje, ki da pomeni samo 
nadaljevanje vojnega trpljenja in nevarnost evropske ali svetovne morije. Razumem 
Spomenkino osebno prizadetost zaradi njenih izkušenj z vojno in izgub svojcev v zadnji 
svetovni vojni. Pridružujem se ji v želji po miru in v mnenju, da ima Ukrajina pravico do 
samoobrambe. Ima tudi pravico do neodvisnosti od ruske nadvlade, bi dodal. Rusko kulturo cenim in želim si, da bi bila Rusija nekoč del demokratične Evrope od Atlantika do Pacifika in da bi se Francozi in Nemci morali učiti cirilice, že vedo zakaj. – S trditvami kolegice Spomenke pa se ne strinjam.

Nam, ki se ne spoznamo na vprašanja vojaške in mirovne strategije, se zdi logično, da 
kopičenje orožja pomeni vojno, ne miru. Pred časom sem zasledil nasprotno tezo, namreč, da oboroževanje ne vodi do vojne, ampak vzdržuje mir, ker se povečuje tveganje poraza pri obeh nasprotnikih. To naj bi dokazoval razvoj v svetu po drugi svetovni vojni. ZDA in SZ sta nakopičili dobro zalogo nuklearnega in konvencionalnega orožja, vendar smo vse do zdaj živeli v miru. Ni prišlo do spopada med njima. Bila je "hladna vojna" in bile so "lokalne" vojne, v Afganistanu, Čečeniji, Iraku itd., v katerih so vedno veliko močnejši (Rusi ali Američani) napadli šibkejšega. Bi ga napadli, če bi imel ta močno vojsko in oborožitev in podporo zaveznikov? Čemu ima Slovenija svojo vojsko in zaveznike v Natu?

S sedanjim oboroževanjem skuša Evropa nadoknaditi zaostanek, ki je morda odločilno 
pripomogel k odločitvi Putina, da napade Ukrajino. Predvsem nemška politika je bila 
pretirano zaupljiva do Putina, kar plačuje zdaj z gospodarskimi težavami. Sam verjamem, da se oborožujemo, da bi preprečili širši ali ponovni napad Rusije in povečali pogajalsko moč Ukrajine nasproti Rusiji do sklenitve vzdržnega miru. Pogajanja se ta čas nadaljujejo.

Druga problematična teza, ki prikazuje Rusijo kot miroljubno žrtev, je: "V vsej zgodovini Rusi niso napadli Evrope, so jo pa obranili pred Napoleonovo in Hitlerjevo vojsko." Rusija je pod Petrom Velikim napadla Švedsko (1700); skupaj s Prusijo in Avstrijo si je prisvojila del Poljske (1772-75); v napoleonski vojni so ruske, pruske in avstrijske sile pod poveljstvom carja Aleksandra vkorakale v Pariz (1814) (Putin je prav zdaj ponovil grožnjo); v prvi svetovni vojni je Rusija napadla Avstroogrsko, med drugo svetovno vojno pa Finsko. V obdobju Sovjetske zveze je zatrla vstajo na Madžarskem in "češko pomlad". Zdaj skuša Putinova Rusija zatreti ukrajinsko pomlad.

Tretjič. Res je, da "Zahod" (ZDA, NATO, EU, OVSE) ni sprejel varnostnih zagotovil, ki jih 
je zahteval Putin in je odločanje o tem prepustil posameznim državam. Tako se npr. Švedska in Finska nista vključili v Nato. Ostale države vzhodne Evrope pa so se paktu pridružile. Glede Ukrajine je Zahod še zdaj zadržan; čeprav je napadena, še ni v paktu. Je pa Putinov  napad povzročil, da sta se paktu pridružili Švedska in Finska. Ne čuti se ogrožena samo  Rusija ampak tudi njene sosede in države, v preteklosti zasedene od Rusije. Kaže, da bi se Rusija čutila varno samo, če bi nadzorovala vse območje nekdanje SZ z vzhodno Evropo do nekdanje železne zavese. Ker Putinove varnostne zahteve niso bile sprejete v obliki, kot je zahteval, se ni pogajal, da bi iztržil več, ampak je napadel Ukrajino, da bi odstranil nepokorno vlado. To pomeni, da so bile njegove zahteve ultimat. "... namen sprejeti v Nato tudi Ukrajino"; je pomenil prekoračitev "rdeče črte", piše S., čeprav ta namen še vedno ni uresničen, se pa zaradi Putinove agresije veča verjetnost, da bo. 

Četrtič: "Položaj petmilijonske brezpravne ruske manjšine v Ukrajini je ukrajinska oblast (pod Zelenskim!) "reševala" s prepovedjo ruskega jezika in kulture ter z vojsko in bombardiranjem lastnih (ruskih) sodržavljanov." Pripadniki ruske manjšine so državljani Ukrajine, uživajo enake pravice kot drugi državljani, zanje veljajo isti zakoni, isto pravo; zakaj torej "brezpravni"? Niso pa "večpravni". Pred "majdanom" je bil sprejet zakon o jeziku (2012), ki je dovoljeval uporabo ruščine kot regionalnega jezika v regijah, kjer je bila večinsko govorjena in je bila dejansko drugi uradni jezik. Po "majdanu" je vlada omejila uporabo ruskega jezika, uzakonila ukrajinski jezik kot edini uradni jezik in omejila uporabo ruščine v šolstvu. Leta 2019 je bil sprejet zakon o ukrajinskem jeziku kot edinem uradnem jeziku, ki je dodatno omejil uradno uporabo ruščine. Te omejitve so izzvale nezadovoljstvo rusko govorečih, toda taka vprašanja se ne rešujejo z vojno intervencijo matične države. Prepričan sem, da bi Ukrajina vprašanje ruščine in ruske manjšine uredila podobno, kot so to uredili v baltskih državah, v katerih živijo Rusi, če ne bi prišlo do ruske agresije. Celo vprašanje področij z rusko večino in morebitno odcepitev od Ukrajine bi lahko uredili mirno, če ne bi Rusija podpihovala separatistov in jih vojaško podpirala. To počne, ker ji ni uspelo zamenjati vlade v Kijevu. Zaščita manjšine je pretveza za osvojitev nekdanjih ključnih gospodarskih regij, ki bi jih nadzorovala, če bi imela Ukrajina vazalno vlado, in pretveza za morebitno razširitev vojne, katere namen bi bila vrnitev Ukrajine pod nadvlado Rusije, podobno kot je ruska »zaveznica« Belorusija.

Petič. Vojna v Ukrajini ni "nadomestna vojna", ni "posredniška vojna". Je vojna Ukrajincev 
za osamosvojitev Ukrajine od ruske nadvlade. Je eksistencialna vojna Ukrajincev. To je zdaj 
popolnoma jasno. Domnevno orodje ameriškega imperializma, predsednik Zelenski, se je 
svojemu domnevnemu šefu Trumpu uprl: "Ne igram kart". S tem je jasno povedal, da je ta 
vojna vojna Ukrajincev za svoboden obstoj, da pa, ko je kasneje "pokleknil" in stokrat izrazil hvaležnost Ameriki, pač potrebuje pomoč do zmage. Zmaga pa je v tem primeru predvsem ohranitev samostojnosti Ukrajine, morda za ceno okupiranih ozemelj.

Šestič. Čudi me naslednja misel: "Da bi se slovenski vojaki borili v Ukrajini in najbrž tudi na ruskih tleh z ruskimi vojaki, je čisti absurd!" Zakaj? Je posredi "slovansko rodoljubje"
rusofilstvo, občudovanje Putinovega režima? Slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi borili
proti "bratom Srbom", ki so jim hoteli preprečiti osamosvojitev in jih podrediti »komandni
naciji«. Zgodovinski narodni sovražniki Nemci pa so nam pri njej pomagali. Naši prostovoljci so se v Španiji borili za republiko. Kaj je absurdnega pri tem?

Sedmič. Tu je še vprašanje o zagotovitvi sredstev za oboroževanje. Ob mirovniško intoniranih razpravah o tem (pri tem naslovljenka nima nič), mi na misel prihaja nespodoben slovenski rek, ki pravi, da ne moreš istočasno stisniti in spustiti. Ali se bomo oborožili, ali pa bomo zgradili železnico. Seveda se lahko tank prepelje po železnici, a železnica nekako ne spada k pojmu "oborožitev". Od kod bomo vzeli? Mislim, da bi se morali držati osnovnega načela, da ne bomo jemali od družbenih služb, upokojencev in tudi ne od nevladnih organizacij. Tu je Spomenkin ukor Rutteja upravičen. Mogoče bi denar za izgradnjo pokritega smučišča preusmerili v vojno industrijo.

Mir se lahko zagotovi z orožjem, tudi če ga ne uporabimo. Predvsem pa naj bi ga zagotovili z diplomacijo. O tem je v sedanjem hitenju premalo govora, moralo pa bi biti enako, če ne bolj pomembno. Evropa si mora pridobiti zaveznike drugod, če starim njena družba ni več všeč - in to hitro.

Objavljeno v SP Dela, 15. 3 .2025