16 julij 2025

NA MORJU 2025 (1)

Na svetu se dogajajo vojne in druge strahote. Človekoljubi pozivajo k miru, k ustavitvi grozodejstev, k solidarnosti in sodelovanju pri teh prizadevanjih. Je pošteno, da si v takem človek privošči uživanje ob morju, meni nič tebi nič? Navsezadnje: je pošteno, da doma na ekranu gledaš morijo in ob tem mirno srkaš pivo? Kako rešiti svojo dušo v tem precepu? Sam pri sebi si rečem: dober namen imaš, za mir si, proti vojni in moritvi. Navaden državljan male države si; storil si vse, kar je v tvoji moči, da si ta svoj namen izrazil na načine, ki so ti na voljo: podpisal si peticijo, napisal pismo bralca v časopis, podprl na volitvah stranko, ki zagovarja te vrednote. Ni pa nikjer zapisano, da moraš zajahati blazino in odpluti v Gazo, ter prebiti blokado. Torej, kot po navadi, julij je čas za na morje brez pretirano slabih občutkov. Če bo treba, bomo pa bežali, saj nismo oboroženi, da bi se uprli. Ali pač?

6. 7. nedelja
Prvič po mnogih letih, kar hodiva kampirat, sva doživela, da sva prišla na postavljeno in urejeno. Ena najinih mladih družinic je prišla sem tri dni pred nama in postavila prikolico in vse okoli, tako kot mora biti. Hvala Poloni, Boštjanu in Larji. V soboto sva se vselila, danes je prvi sproščeni počitniški dan.

V prikolici imam pravo razkošje: pisalno mizo, ki je sicer namenjena obema, a vem, da jo bom pretežno zasedal jaz. Kot običajno sem s seboj prinesel kartonsko škatlo s knjigami, pisalnimi in risalnimi pripomočki. Revije sem strpal v torbo z notesnikom. Tako ni bojazni, da bi se dolgočasil.

S seboj sem med drugim vzel Herodotove Zgodbe. Po sledovih svinčnika sem ugotovil, da sem jih nekoč že doma do konca prebral, a si bolj malo zapomnil. Samo to vem, da so se že v tistem davnem času ljudstva kar naprej vojskovala, iskala zaveznikov in se združevala v obrambno-napadalne pakte. Tako v vojni kot v miru pa so ljudje počeli različna grozodejstva, taka, da je težko verjeti, da je bilo to res. Če je bil mogotec jezen na soseda, ga je povabil na večerjo in mu okusno pripravljenega postregel njegovega sina. Človek se ni spremenil. A Herodot ne laže, morda prenese kakšno legendo ali govorico, kar tudi pove, a sam od sebe se trudi pisati po resnici, čeprav so njegova razmišljanja in sklepi včasih čudni in v nasprotju s sedanjimi spoznanji.

Njegove Zgodbe niso lahko branje, če skušaš slediti dogajanju, povezovati in si ga kolikor toliko zapomniti. Številna nenavadna imena ljudi, krajev, rodovniki ipd. Teh zgodb ni mogoče brati z razumevanjem in slediti rdeči niti, če si ne beležiš imen in njihovih zvez in rodovnikov; in če nimaš pred seboj vsaj tistega zemljevida na notranji strani platnic Sovretovih Starih Grkov ali obširnejšega zemljevida starega sveta. Doma sem bil začel pisati skrajšano verzijo, pa sem nehal, ker se je izrodilo v prepisovanje Sovreta, tako da bi si bilo treba izmisliti kak drug sistem, morda povzetke kot uvode v posamezna poglavja. Zdaj sem branje opustil. Morda se zadeve ponovno lotim v dolgih zimskih večerih. Me pa vleče: rad bi v glavi obdržal jasno celovito sliko dogajanj, namesto vtisa o kaotični množici imen in prizorišč.

Prebral sem intervju z Mojco Mavec (TV Čez planke) v Nedelu. Njen primer večne popotnice bi bilo zanimivo primerjati z de Bottonovimi nazori v Umetnosti potovanja, ki sem jo prebiral, a ne prebral, pred odhodom na morje. V Nedelu sem prebral odgovore sedmih modrih Slovencev na vprašanje o pomenu počitniškega dela za mladino, se spomnil na svoje počitniške zaposlitve. Nedvomno je počitniško delo dijakov in študentov koristno z vidika pridobivanja življenjskih izkušenj v delovnem okolju. Spominjam se sošolke, ki je povedala, da se je od delavk v tovarni, kjer je bila na praksi, naučila vse o seksu, vključno z vsemi kvantami in psovkami. Če bi članek o skupini OHO prebral prej, bi ga povezal z uvodom v del moje disertacije, knjigo, ki jo pripravlja Vesna Leskošek, Od Rakitne do Ploščadi. Socialno terapevtske kolonije so se dogajale v istem času, kot je delovala skupina OHO, in nekaj njihove ideologije se je prijelo tudi naših vzgojiteljev-prostovoljcev. Kaj je pravzaprav bistvo njihovega prizadevanja, mimo tega, da so se posmehovali uradni ideologiji in uprizorili Triglav s človeškimi glavami, ne vem.

Ne moreš samo brati. Treba je bilo v trgovino po kruh; zapičil sem nekaj malih količkov, da sem pritrdil »arafata« (kako nizko je padel spomin na palestinskega vodjo). Pravi mikrokirurški poseg pa je bilo šivanje zadrge na predprostoru. Hvala pokojni mami, ki me je naučila sukati šivanko.

Premestiti sem moral napeljavo vode in elektrike na drug oskrbovalni steber, kjer je bil še prostor, ker so se na dosedanjega priključili novi nemški prišleki. Prišel je F., ki nama je lani in predlani pomagal postaviti baldahin - računalničar iz Solingena, ki mu je pozimi umrla žena, pa se je sam vrnil na kraj, kjer sta preživljala zadnja poletja.

Na jugozahodni strani je prikolica tržaške slovenske družine. Prišli so čez vikend. Prisrčno smo se pozdravili; dolgo se že družimo in kar nekaj poti po slovenskem »zamejstvu« smo prehodili skupaj.

7. 7. ponedeljek
Ponoči je bila ploha, dopoldne še tudi v presledkih dežuje. Nobene škode. Odpeljala sva se v Poreč v Camping-shop po mrežico zoper insekte, ker se je strgala mrežica na strešnem oknu. Nimajo. Iskala sva ležalnik, ker je na starem grobo tkana plastična prevleka delno strgana in se telo preveč ugreza, da se okorno in šibko staro telo komaj dvigne iz njega. Poleg tega so vijaki zviti. Nisva dobila nič primernega. Dobil sem tesnila za vodovodne priključke. Ko sem potem vložil tesnilo, ni bilo nič bolje, voda je curila mimo. Potem sem preklopil na en še prosti priključek in delovalo je, kot mora. Čez nekaj časa sem našel cev izključeno, na tleh. Tržaški mladenič mi jo je meni nič tebi nič brez opozorila izključil, ker sem mu zasedel pipo s pitno vodo. Premestil sem cev na edini preostali priključek, kjer pa pušča. Sosedov, s katerimi si delimo ta steber z električnimi in vodovodnimi priključki, še ni. Imata pa vse postavljeno. Upam, da ne bo kaj puščalo in delalo luže. Te so zoprne, ker se ob njih zadržujejo komarji. Na srečo me še ni še našel noben komar. Ni panike.

Bila sva v treh trgovinah, prinesla hrane, sadja, zelenjave, mesa, pozabila poper, jaz sem pa pozabil iti po en vijak, po katerega bi moral prav v center Poreča. Še dobro, da sem pozabil. Potem sem pometal iglice, veliko količino, da je bilo pri poznem zajtrku kolikor toliko čisto okoli mize. Zdaj se bo kuhalo. Proti večeru pohod ob zunanji ograji kampa, 5,4 km.

8. 7. torek
Ponoči je deževalo, dopoldne občasni kratki nalivi. Ohladilo se je, oblekli smo se. Sosed, Tržačan G., naju je prišel pozdravit. Prijeten fant, tako lepo govori slovensko s tržaškim naglasom. Začel je študirati fiziko na tržaški uni, po prvem letniku pa presedlal na programiranje umetne inteligence. Poročala sva mu o Larji, s katero se je igral tu, ko sta bila še predšolska in sta krmila veverice. Tudi zdaj ima zanje orehe s seboj. Tudi on je imel težave z disleksijo, a so z zgodnjim »ukrepanjem proti«, spravili zadevo na skoraj popolno normalo. Njegova teta je logopedinja. Hvala Bogu, da nima tudi diskalkulije; tega mu tudi AI ne popravi. Potem se je prišla poslovit tudi njegova babica, ki je pri 82 videti prav mladostna. Malo se je poredila, kar ji paše. Občudovala sva jo, kako elegantno in z okusom se je opravila. 

Potem smo iskali nožek za lupljenje. Ko smo preiskali vse predale in kotičke, kjer bi lahko bil, in sem bil poslan še k umivalniku posode pri oddaljenih sanitarijah, kjer bi ga bil lahko pozabil, smo ga našli v smeteh, kamor ga je nekdo (le kdo?) odvrgel hkrati z olupki v rdeči plastični skodeli. Ne spomnim se, da bi jaz danes ali včeraj kaj lupil. Še pred tem sem bil poslan dotočit pitno vodo v dve delno izpraznjeni steklenici, v eni je voda za kuhanje, v drugi za pitje. To je moje opravilo in nihče drug ga ne sme izvesti. Medtem sem opazil, da priključek vodovodne cevi ne pušča (več), kar me veseli.

Berem Mazzinijevo Izbrisano. Kakšno svinjarijo so zakuhali »osamosvojitelji«! Vedel sem, a pisatelj vse približa, vse birokratske absurde in trpljenje nič krive mlade ženske, ki jo melje kolesje nacionalizma.

Popoldne se je zjasnilo, postalo je toplo, proti večeru pa spet pooblačilo in shladilo. Nič nisva šla v morje, tudi hodit ne. Zjutraj sva izmerila 2,5 km. Kaže, da je to običajni jutranji pensum. Večerja: grah v solati, kruh z marmelado, »studentenfutter« - indijski oreščki in brusnice. Vodovodni ventil ne pušča, obe steklenici sta polni sveže vode, obe kanti polni vode. Elektrika dela. Trenutno je vse v redu.

9. 7. sreda
Mraaaazzz. Ob sedmih se odmajem od prikolice proti stranišču, zagledam F., ki se mi reži. On v belo modrih kratkih hlačah, majici, s torbico čez rame, pripravljen za pohod. Nato hitim po kruh. Trgovina se odpre ob pol osmih, manjka še nekaj minut. Ko vstopim, v trgovini ni še nikogar. Police so založene s svežim kruhom. Medtem ko izbiram, se za mano nabere vrsta možakov, ki vsi čakajo, da se bodo zgnetli v ozkem prostoru, namenjenem policam s kruhom. Opravim, tudi pri blagajni je že vrsta.

Sledi pometanje iglic pred predprostorom in pod arafatom, ki se mu zdaj reče »outwell«. Nato zajtrk. Kruh, ki sem ga prinesel – črn s semeni in štiri bige – je v redu, brez pripomb. Potem malo nosim na mizo jaz, malo H. Seveda je treba najprej pojesti stari kruh, beli, kupljen predvčerajšnjim v Plodinah; trd je kot kamen, komaj narežem tri kose, pomaga, opozarja, naj pazim na prste. Vzamem zdravila, tudi lekadol. Hoče me boleti desno uho, ki nanj itak slabše slišim, a tudi na levega ne čisto dobro. Sledi čiščenje najinega prenosnega veceja, baje je poln: odpeti, naložiti na »voziček«, peljati do stranišča v poseben za to opremljen prostorček. V starosti je tak wc nepogrešljiv. Ko peljem posodo ven, opazim na stezi Gunnbritt, staro znanko iz kampa, profesorico geografije. Same ženske treh generacij so se pravkar pripeljale z velikim avtodomom, šofira babica. Ded, ki je bil z njimi, je pred nekaj leti umrl. Parkirajo tik nasproti sanitarij, že od nekdaj, ker je gospod moral pogosto na stranišče, si mislim. Sami stalni gostje povsod okoli.

Pregled spletnih novic. Zdaj bom nadaljeval branje Izbrisane. Je dobro napisano, vleče. Mogoče bi se pisatelj lahko izognil kakšni brci v jajca.

10. 7. četrtek
Sinoči sva šla plavat v nemirno morje, ona, ki tudi doma redno plava, preplava tu vsakokrat deset dolžin našega s plavajočo plutovinasto ograjo omejenega akvatorija, jaz eno počez in nazaj. Vse skupaj je vendarle  trajalo. Potem sva pojedla ostanek rezancev z drobtinami in marmelado in šla na pohod čez Lanterno. Je udobneje po asfaltu mimo plaž in restavracij kot na južno stran zunaj kampa po zvoženih kolovozih in makadamu do morja, potem pa čez kamp. Več kot 5 km. Vrnila sva se pred pol deseto. Ponoči je bil mraz, kljub trojni odeji, me je zeblo v roke, ker sem imel samo majico s kratkimi rokavi. Šele zjutraj okoli šestih sem oblekel trenirko in legel nazaj, spal do pol devetih.

Naredil se je idealen dan: ravno prav toplo, da sonce ogreje, voda pa ohladi, rahla sapica. Odplaval sem cel krog ob ograji.

Poslovil se je nemški par, stalna gosta, srednjih let, ona še črna (no ja) on siv. Zelo prijazna. Njo sva imela za Hrvatico, ki se je bodisi izselila bodisi rodila v Nemčiji hrvaškim staršem. Izrezan balkanski, recimo liški ali dalmatinski obraz, črni lasje, kot Jovanka. Pozdravljala je hrvaško z »dobro jutro« in »dobro veče«. Zdaj je povedala, da ni Hrvatica, da njeni starši niso bili Jugoslovani. Je Nemka, rojena v Nemčiji, imela pa je v Nemčiji prijateljico, Srbkinjo, in z njo je preživela 4 mesece v Beogradu in se naučila »dobro jutro«. Sicer pa, je rekla, je vse to, rod, narodnost, brez veze. Štirideset let je od takrat. Strinjala sva se. Vseeno me ne bo farbala: Jugoslovanka je, pa če se še tako trudi to zanikati. Lice ne laže.

Kaj danes? Ja, včeraj sem na dušek prebral Avgusta se vidiva. Kupil sem jo v Svetu knjige, ker je bila poceni, za četrtletno obveznost. Tale Marquez je pisatelj, svaka mu čast. Do risanja mi še ni. Bom vzel v roke Skalpel od Ahčana; se že dolgo paca in ga moram prebrati.

11. 7. petek
Ponoči hladno, spal neprekinjeno do sedmih. Pohod, 2,5 km. Od plaže do tu je 500 m, torej prehodiva samo gor in dol najmanj 2 km na dan. Bilo je prehladno, da bi naju mikalo morje. Ko sva prišla do plaže, je H. zakolebala, morje je bilo »šajba«, a ker meni ni bilo do plavanja, se mu je tudi ona odpovedala. Zajtrk. Ta črni kruh s semeni je zlata vreden, mehak, okusen, hrustljav. Potem sem se ukvarjal z namestitvijo interneta. Že drugi dan ne deluje. »Tega spletnega mesta ni mogoče doseči«. Doma mi je sin vse razložil, a stara pamet ne vsrka. Šel sem v recepcijo, pokazal mobi in rekel, da imam povezavo preko mobija. Osobna točka. Možak, ki je tam zato, da pomaga pri tovrstnih zapletih, je rekel, da imam gotovo zvezo preko »vašega«, to je slovenskega, wi-fi, in da moram preklopiti na wi-fi guest-valamar. Rečeno storjeno, google je oživel. V prikolici vključim še enkrat. Ne deluje. Pokličem Mareta. Mobilno omrežje in wi-fi nimata nič skupnega. Pojdi v določanje osebne mobilne točke, vključi mobilno točko in poglej, če sta dve črtici, ki kažeta gor in dol vključeni. Z gumbom s tema črticama se vključiš v mobilno omrežje. Pogledam: črtici nista vključeni. Vključim. Deluje. Hvala Mare. Rešitelj. Dopoldne rešeno. Grem v morje. Preplavam en krog, pred tem H. deset dolžin. Kosilo. Medtem ko ona kuha ričet, berem Ahčana. In še po tem, do zdaj.

12. 7. Sobota
Spal sem dobro. V postelji je bilo toplo, zunaj pa ne. Oba sva spala do osmih. Je hladno a znosno. Pohod, plavanje, po kruh, zajtrk. Ko sem kupil kruh, sem zavil še v prodajalnico časopisov. Na stojalu sem videl Delo in Nedelo. Vzel sem oboje in položil pred prodajalca. Za mano pride možak, vpraša za Delo. Nema više. Zadnjega sem vzel jaz, se obrnem k možu. Lahko pridete ponj, ko ga preberem, tamle zgoraj sem… Ni treba, saj ni zame, jaz preberem na spletu, je za prijatelja, invalida, doda odhajajoč med vrati. Bog pomagaj. Toliko, da mi je pustil slab občutek, da sem prikrajšal invalida. Klinc ga gleda. Zadnjič sem prišel prepozno in tudi jaz nisem dobil časopisa. Prejšnja leta hrvaška pošta tukaj ni dostavljala Dela naročnikom. Okrog tega sem imel kar nekaj neprijetnih pogovorov. Zato zdaj za en mesec odpovem Delo in kupim samo sobotno in nedeljsko. A kaže, da spet dostavijo premalo izvodov. Kdo bi se matral s prodajo!

Bogata zaloga branja. Prelistal sem Delo in Sobotno prilogo in prebral najprej večstranski članek Tineta Hribarja Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu (ob njeni obletnici; bila je 2. julija 1990). Tridelnost pomeni, da so bili prisotni in imeli govore: nadškof Šuštar (Cerkev), predsednik Kučan (Država) in pisatelj Jančar (Kultura). Jančar bi moral biti drugi po vrsti, ker je kultura pred politiko po Hribarjevi hierarhiji, a so v zadnjem trenutku neznano zakaj spremenili vrstni red. To ni bistveno. Tridelnost poudarja H. zato, ker danes cerkvenjaki in domobranska zaveza nočejo nič več slišati o spravi med živimi. Radi bi poračunavali. Za njih je bila ta slovesnost samo maša za mrtve, črna maša. V nadaljevanju H. opiše, kdo sestavlja ta tabor oz. kdo so protagonisti poračunavanja, pred vsemi kardinal Rode. Omenja tudi duhovnike, ki niso v tem taboru. Zame je bilo novo, da je poleg Kučana tudi Dolanc pomagal preprečiti aretacijo Hribarjevih, Bučarja in drugih po jugoslovanskih oblasteh. Domobranski časopis Nova zaveza, ki izhaja vse od osamosvojitve dalje, v vsaki številki opisuje »komunistične zločine«, belogardističnih in domobranskih pa ne. – Nekaterih podatkov, ki jih navaja H., nisem poznal, a zame je stvar zaključena. Napisal sem bil prispevek za posvetovanje SAZU o spravi, je objavljen; povedal sem svoje mnenje in s tem je zame stvar končana.

Drugi članek čez celo stran redne dnevne številke Dela je Rizmanov Biti ali ne biti v Natu. Iz številnih virov navaja komentarje in ocene Trumpa in njegove avtokratske politike, na koncu pa se ob vprašanju, kaj naj stori Slovenija, izvije z nedoločnim namigom, da naj upošteva, da se je Nato spremenil, kar naj bi pomenilo, da ni več tisti, v katerega smo se včlanili, ergo se lahko odčlanimo. S tem se ne strinjam, a imam počitnice in se ne bom pričkal. Zadostuje utemeljeno nasprotno stališče nekdanjega veleposlanika Cerarja v Sobotni prilogi, Je za Slovenijo Nato res predrag?

Sicer pa je sobota dan, ko se gostje menjajo. Kolikor sem videl, jih je na našem koncu nekaj odšlo, že včeraj se je blizu nas instaliral nekdo, niti ne vem ali Slovenec ali Avstrijec s kolesom in šotorom. Na tisti parceli je bil prejšnja leta kranjski par. Malo pred dopustom so njej ugotovili limfom. Telefonirala je H., da je v bolnici in jih ne bo.

07 junij 2025

O GENOCIDU

V javnosti in na omrežjih se je razvnela debata o tem, ali je to, kar počne izraelska država s Palestici v Gazi genocid ali ne, in kdo ima prav: predsednica Nataša Pirc Musar (NPM) ali nekdanji predsednik, zdaj zasebnik, Borut Pahor (BP). NPM je v svojem govoru v evropskem parlamentu obsodila početje izraelske vojske v Gazi in ga imenovala "genocid". "Nalijmo si čistega vina. Gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho." BP pa je v nedeljskem intervjuju na TVS1 na vprašanje voditelja oddaje, ali je bila uporaba besede "genocid" s strani predsednice pogumno dejanje, ali kaj drugega, odvrnil, da za to ravnanje ne bi uporabil besede "genocid". Sicer pa je pohvalil govor predsednice, posebno poudarek o potrebi po večji enotnosti unije, s čimer "se absolutno strinjam". Predsednica je, ko je govorila o Gazi, odstopila od napisanega besedila: "če je tako začutila, je pač to rekla, jaz pa ne bi", je pristavil BP. Poudaril je, da smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, da pa pozabljamo, da Hamas še vedno zadržuje talce...

Govor NPM je v (levi?) javnosti naletel na splošno odobravanje, izjava BP pa na splošno negodovanje in obsodbo. Najprej o tem, o čemer oba imenovana soglašata in s čimer se tudi večina javnosti strinja. Dejanja izraelske vojske v Gazi so vsega obsojanja vredna. Do sedaj je izgubilo življenje več kot 54 tisoč Palestincev, med njimi 44 odstotkov otrok in 26 odstotkov žensk, skupaj je torej od vseh smrtnih žrtev 70 odstotkov otrok in žena. Poleg tega je 124 tisoč ranjenih, tudi med njimi večina otrok in žensk.

Ali je početje Izraelske vojske v Gazi genocid? Zdi se, da lahko vsakdo odgovori na to vprašanje po svojem občutku in/ali vedenju. Ko na TV gledam grozote, ki se dogajajo v Gazi, si rečem: to je genocid. Pa bi znal to utemeljiti? Po katerih merilih naj presodim, ali je početje, ki mi ga prikazujejo in o katerem poročajo, genocid?

Na osnovi na spletu dostopnih podatkov, tudi UI, povzemam bistveno. Merila so naslednja:

1. Izkazan namen popolnega ali delnega uničenja nacionalne ali etnične skupine.

Po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948) je genocid definiran kot katero koli dejanje, storjeno z namenom popolnega ali delnega uničenja nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take. Ta dejanja vključujejo: ubijanje članov skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine (npr. lakota, pomanjkanje osnovnih sredstev), ukrepe za preprečevanje rojstev, prisilni prenos otrok v drugo skupino.

Ključni element je dokazan namen ("dolus specialis"), torej namen uničenja skupine kot take.

Ali je ta namen v danem primeru izkazan? Je izraelska vladajoča politika izrazila ta namen? (Opuščam podatke o okoliščinah izjav.) Predsednik vlade Netanjahu: ""Spopadli se bomo z 'človeškimi živalmi', in delovali bomo ustrezno." Gre za dehumanizacijo kot upravičevanje uničenja. - Obrambni minister: "Gaza bo oblegana: brez elektrike, brez hrane, brez goriva. Vse zapiramo. Bojujemo se proti človeškim živalim in delujemo ustrezno." Popolno onemogočanje življenja na obleganem področju in dehumanizacija. - Predsednik Izraela: "Celotna nacija [Palestincev v Gazi] je odgovorna. To ni res, da so [civilisti] vsi nedolžni." Usmerjenost na kaznovanje ali uničenje vseh/večine prebivalcev. - Minister za kmetijstvo: "Uresničujemo Nakbo 2023." "Nakba" pomeni etnično čiščenje Palestincev iz njihove domovine leta 1948. To pomeni zavestno nadaljevanje izgona Palestincev. - Itd.

Moje mnenje: izkazan je namen izgona Palestincev iz Gaze in/ali njihovo delno ali popolno uničenje.

2. Dejansko izvajanje omenjenih genocidnih dejanj. 

Izkazana so naslednja dejanja: ubijanje prebivalcev, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb, namerno ustvarjanje pogojev za uničenje skupine, to je, lakota, onemogočanje oskrbe z vodo,  pomanjkanje drugih osnovnih sredstev, kolaps zdravstvenega sistema, rušenje drugih življenjsko pomembnih stanovanjskih zgradb, ustanov, infrastrukture, razseljevanje itd.

Zgoraj smo navedli podatke o številu ubitih in ranjenih. Ti znašajo 2,6 odstotka celotne populacije Gaze. To se ne zdi zelo veliko, vendar so to samo neposredno ubiti, brez ranjenih, bolnih, lačnih, brezdomnih, ki bodo vsi počasi umrli, če se agresija ne konča. 

Moje mnenje: Celotna akcija izraelske vlade kaže, da se namen delnega ali popolnega uničenja ali izselitve prebivalstva Gaze uresničuje z ubijanjem ljudi, onemogočanjem življenjsko pomembnih dejavnosti, s povzročanjem lakote, z rušenjem njihovih bivališč, institucij in infrastrukture. 

3. Mednarodno-pravno deklariranje dogajanja kot "genocid"

Na osnovi ocene položaja po gornjih kriterijih lahko vsakdo sklene, da gre v danem primeru za genocid. Temu primerno lahko usmerja svoje ravnanje kot posameznik ali kot član skupine, podjetja, organizacije ali institucije. S tem lahko doseže določene učinke na izvajalce genocida in vpliva na to, ali se uresničevanje genocidnega namena nadaljuje ali ne. Vendar tako protigenocidno delovanje ni pravno zavarovano, dokler genocidno ravnanje ni mednarodno pravno razglašeno za genocid. Taka razglasitev obvezuje vse države k preprečevanju genocida in kaznovanju njegovih izvajalcev; iz nje sledi individualna kazenska odgovornost in odgovornost države, ki lahko utrpi različne vrste posledic (izključitev iz mednarodnih organizacij, mednarodnega financiranja njenih programov ipd.)

Meddržavno sodišče (ICJ) je v postopku, ki ga je januarja 2024 sprožila Južna Afrika, presodilo, da obstaja verjetna možnost, da se v Gazi dogaja genocid. Ni pa še odločilo, ali je do genocida dejansko prišlo — ta proces lahko traja leta. Izrael trdi, da izvaja samoobrambo proti teroristični organizaciji Hamas in da ne cilja civilistov, temveč uporablja vojaško silo proti zakonitim tarčam. Trenutno ni pravno dokončno potrjeno, da gre za genocid, a resni indici obstajajo — toliko, da je Meddržavno sodišče odredilo nujne ukrepe za preprečitev genocida. Da se ne bi deklariranje genocida politično zlorabljalo, je potrebno pred sodiščem listinsko in s pričevanjem dokazati, da gre res za genocid.

Kdo ima torej prav, NPM ali BP? Predsednica je pogumno imenovala početje Izraela kot genocid, kar v bistvu ustreza dejanskemu stanju: njihovi politiki so v številnih izjavah izrazili genocidni namen, ki ga tudi uresničujejo, kot pričajo skoraj vsa poročila s terena. S tem je predsednica spodbudila dejavnosti, ki naj bi vodile do razglasitve ravnanja izraelske države kot genocida. BP se zaveda, da ravnanje izraelske države mednarodnopravno  (še) ni opredeljeno kot genocid in da je dokazovalno breme postavljeno visoko, da ne bi podpirali politične diskriminacije Izraela, o kateri imamo iz preteklosti obilo dokazov, vključno z vojno agresijo na to državo. Lahko se zgodi, da ravnanje izraelske države ne bo razglašeno kot genocid. Če bi bil v vlogi predsednika države, ki jo je izkusil, bi bil zadržan.

Mi pa "bomo videli", ali nam bosta poštenost in korajža koristili ali škodili. Moj nekdanji dobri sociološki kolega je rekel: Poštenje je najbolja politika. V odnosu do ukrajinskega konflikta mnogi pri nas na levi močno dvomijo v to in poštenjake posmehljivo proglašajo za "pravičnike". V odnosu do dogajanja v Gazi, pa je "pravičništvo" v časti. Levaki smo ne samo močno razdeljeni, ampak precej trumpovski: levica danes ne ve, kaj je rekla levica včeraj.

*

PRIPIS 8. 6. 2025

V uvodniku v Sobotno prilogo Dela 7. 6. 25 urednik komentira izjavo Boruta Pahorja, da "uporaba besede 'genocid' ni primerna, ker sodni postopki, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali se v Gazi dogajajo najhujša hudodelstva, še trajajo." Urednik se sprašuje: "Kakšno zanko nam natikajo Borut Pahor in drugi, ki rabo besed pogojujejo s sodno odločitvijo?" Zanka, ki jo ima v mislih, je, da bomo na tako sodno odločitev čakali zaman, "ker je Trumpova administracija torpedirala delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča." - Zgoraj sem dobesedno navedel izjavo BP in opisal kontekst. PB je dejal, da on te besede ne bi uporabil - ne bi je uporabil kot predsednik države v govoru v evropskem parlamentu. To je razvidno iz konteksta. Ni izjavil, da uporaba te besede nasploh v javni komunikaciji ni primerna. To besedo prepričani v resničnost tega, kar označuje, uporabljajo vsi in jo lahko uporabljajo po mili volji. BP nam ni nataknil nobene zanke. Pošteno je povedal svoje mnenje. 

Zdi se, da je beseda "genocid" zadobila pomen magične zarotitve, zakletve. Če bomo le vsi vztrajno ponavljali, da gre v Gazi za "genocid", se bo ta nehal. In če kdo tega ne bo počel, bo izobčen iz skupnosti verujočih.

11 maj 2025

PRAVIČNIKI IN MIROVNIKI

Tako so brumni novinarji poimenovali tabora, ki sta se oblikovala v odnosu do rusko-ukrajinske vojne. Sam se uvrščam med pravičnike in sem besen, ker novinarsko poimenovanje vključuje predstavo, da so, 

prvič, mirovniki za mir, pravičniki pa po implikaciji kot nasprotniki mirovnikov niso za mir. To je potvorba. Seveda sem za mir, toda ne za mir za vsako ceno; ne za mir, v katerem bi bila Ukrajina pokorjena in spet spremenjena v rusko marioneto. 

Drugič, "pravičnik" je, če že ne slabšalen pa podcenjevalen naziv, ki pomeni človeka, ki pravici, pravični rešitvi, podreja vse drugo, vključno človeška življenja v nadaljevanju vojne ali morebitni atomski vojni. Dobesedno: Fiat iustitia pereat mundus. Naj bo rešitev pravična, pa če propade svet. Ne. To je druga potvorba. To ni moje stališče. Rusija je s svojim napadom kršila temeljno načelo mednarodnega prava, ki je veljalo po drugi svetovni vojni do te sedanje vojne, ne morda kakšnega manj pomembnega mednarodnega dogovora. Moje stališče in tudi stališče drugih, ki so nam prilepili etiketo "pravičniki", ni, da je treba gnati vojno naprej, dokler ne bo Rusija poražena. "Mirovniki" se posmehujejo "pravičnikom, češ, kako je mogoče poraziti Rusijo, jedrsko silo? Kakšna vnebovpijoča neumnost "pravičnikov"! Ne gre za to, da bi porazili Rusijo, ampak za to, da si Ukrajina zagotovi taka pogajalska izhodišča, da ohrani svojo neodvisnost. 

Tretji zamolčani očitek, ki sodi k nalepki "pravičništvo", je, da "pravičniki" ne upoštevamo realnih razmerij moči, da Rusija ne bo popustila in da se vojna lahko vleče v nedogled in izčrpa Ukrajino in Evropo. Rusije pa ni mogoče izčrpati, pravijo. To stališče predpostavlja, da nam gre za izčrpanje Rusije. Gre nam za to, da spravimo Rusijo za pogajalsko mizo. Ne gre za to, da bi Rusija izčrpala vse svoje vire. Rusijo ta vojna stane gospodarsko in politično. Putinu preti izčrpanje volje in naklonjenosti prebivalstva. Zato v neposrednih spopadih uporablja tuje plačance in vojake iz manj razvitih delov države, prav tako za zanje sorazmerno dobro plačo; da ne bi ruske matere objokovale svojih padlih sinov. S tem ne zmanjšuje naklonjenosti prebivalstva osrednjih delov države do "posebne vojne operacije" in do sebe samega. Toda to ne gre v nedogled. Da bi se obdržal na oblasti, bo moral privoliti v pogajanja.

Kaj pomeni, da so "mirovniki" za mir? So za takojšnjo prekinitev spopadov pod Putinovimi pogoji? Tedaj so za pokoritev Ukrajine, za prenehanje njenega statusa neodvisne države, za to, da postane vazalna država Rusije, kot je Belorusija pod diktaturo Lukašenka. To pomeni, da so "na Putinovi liniji" obnavljanja Sovjetske zveze. Če niso za to, da se sprejmejo Putinovi pogoji, in so za pogajanja, se zavzemajo za isto kot "mirovniki". Tedaj ni razlike med "pravičniki" in "mirovniki".

07 maj 2025

KAJ POMENI PRIVOLITI V SEKS?

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

05 maj 2025

"LJUDI SPOZNAŠ V NESREČI"?

Na fejsbuku se je pojavil zapis zgodbe, v kateri babica navidezno brez razloga vrže iz hiše vnuka. Vnuk išče pomoč pri nekdanjih kompanjonih, celo pri svojem dekletu, pa mu nihče ne ponudi strehe, ne kake druge pomoči. Nazadnje ga babica sprejme nazaj, da ga lahko pouči. Iz hiše ga je vrgla zato, da bi doživel "pomembno življenjsko lekcijo". Babica je videla, "kako daješ vse ljudem, ki si tega ne zaslužijo ..." In hotela ga je poučiti: "Dal si jim vse iz ljubezni, a ko ti ni ostalo nič ... so te zapustili."

Ob takih moralističnih zgodbicah "o resničnem življenju" zastrižem z ušesi. Nekaj ne štima.
Zgodba govori o človeku, ki je drugim "dal vse iz ljubezni", ti pa mu niso ničesar vrnili, nasprotno: ko se je "ves razdal", so ga zapustili. Iz tega naj bi sledil nauk, da je smiselno dajati samo tistim ljudem, ki si to zaslužijo, ne onim, ki si ne zaslužijo. To lahko pomeni, da si zaslužijo tisti, ki so res v stiski, v potrebi, drugi pa ne. V tem je zrno resnice: smiselno je dajati tistim, ki potrebujejo, ne tistim, ki ne; ne "ljubiti" kar vse vprek, ne se razdajati.

Lahko pa pomeni, da si tvoj dar zaslužijo tisti, ki so "dobri", ne pa tisti, ki so "slabi". Kajti: v nesreči jih spoznaš, spoznaš njihov značaj, njihovo človečnost: če ti vrnejo, so "dobri", sočutni, človečni, če ne, pa ne. S svojo dobrodelnostjo preskusiš njihov značaj.

Pomislim: sem te prosil za dar, za ljubezen, pomoč, ali si me obdaroval, mi pomagal kar tako, iz svojega nagnjenja, iz svoje potrebe? Mogoče, da bi me preskusil, ali ti bom vrnil? Mogoče mi ni bilo do tvojega daru, do tvoje ljubezni, do tvoje pomoči; še manj do tvojega testiranja mojega značaja.

Res je, človeku v stiski nekateri njegovi sorodniki, prijatelji, znanci pomagajo, drugi pa ne. Mogoče mu celo nihče ne. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, ki jim je sam pomagal ali sploh kaj dobrega storil, četudi ga niso prosili. Mogoče mu ne pomagajo prav tisti, od katerih je pričakoval pomoč. Razočaran je. Kaj je pričakoval?

V družbi obstaja norma recipročnosti, "daj-dam". Če komu kaj posodimo, pričakujemo, da nam bo vrnil. Če komu kaj damo, ali storimo uslugo, pa včasih pričakujemo povračilo, včasih pa ne. Beraču dam, ne da bi pričakoval, da mi bo vrnil. Če komu storimo uslugo, včasih pričakujemo, da nam bo vrnil, ko bomo mi potrebovali, včasih pa ne. 

Razlogi za to, da ljudje vrnejo pomoč ali pa ne, so različni. Pogoj, da se drugi odzovejo, je, da opazijo našo stisko in potrebo po pomoči. Nekateri nas bolje poznajo in spremljajo, in sami opazijo, da smo zašli v težave; drugim je treba povedati in jih prositi za pomoč. Prositi za pomoč ni lahko, saj nas to spravlja v položaj šibkejšega. Pričakovanje, da bojo drugi kar pritekli, ko smo v stiski, je otročje. Tudi če drugi opazijo, da smo v stiski, morda sami niso v stanju, da bi lahko pomagali: telesno, čustveno, časovno, gmotno, iz različnih praktičnih razlogov, četudi bi radi pomagali. Mogoče drugi ne vidijo odnosa enako kot prizadeti: kar je bilo človeku, ki je v stiski, videti kot prijateljstvo, je za drugega bolj neobvezujoča kolegialnost. Prejemnik pomoči se morda čuti v podrejenem položaju, ponižanega, in nam - poleg tega, da se zaveda, da smo mu pomagali - to nekako zameri, hoče pozabiti ponižanje in se čustveno oddalji od nas; ko bi mi potrebovali pomoč, nismo več v njegovem čustvenem dosegu.

Včasih pričakujemo preveč od drugih. Posebej, če smo sami zelo ustrežljivi, lahko zmotno predvidevamo, da bodo drugi ravnali enako, ko bomo mi v stiski. A ljudje imajo različne značaje, zmožnosti in življenjske okoliščine. Če damo drugim brezpogojno, ne smemo samoumevno pričakovati, da nam bodo z enako mero vračali, sicer bomo hitro razočarani. 

Pri tem se je dobro vprašati, od kod naša dobrotljivost, razdajanje in pripravljenost pomagati drugim. Poleg tega, da nam je verjetno res mar za druge, s svojo dobrotljivostjo (1) druge morda proti njihovi volji zadolžimo za vračilo ("Pomagal sem ti, pričakujem, da mi boš vrnil") (2) potrjujemo svojo samopodobo (»Dober sem, sočuten, potrebujejo me, upoštevajo me, ker pomagam« ipd.); (3) kupujemo odobravanje (»Če bom dober do drugih, me bodo imeli radi, me ne bodo zapustili ali kritizirali«); (4) Imamo potrebo po nadzoru ali superiornosti. Pomoč drugim lahko nezavedno postane način, kako biti v "močnejšem" položaju (»sem tisti, ki daje, ti si tisti, ki potrebuje«). Poleg tega včasih sploh ne preverimo, ali je naša pomoč zaželena. Vsiljujemo »dobrosrčnost«, ki je za prejemnika neprijetna, celo ponižujoča ali dušeča.

Razlikujemo pomoč, ki prejemniku pušča avtonomijo, in paternalistično pomoč, pri kateri dajalec pomoči »ve bolje« od prejemnika, kaj je dobro zanj, in mu s tem jemlje avtonomijo. Ko pomoč postane način za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb, in ne odziv na resnične potrebe drugega, odnosi postanejo neenakovredni in nezdravi. Dajalec se lahko hitro razočara ali užali, če pomoč ni sprejeta ali cenjena — kar vodi v očitke, manipulacijo ali umik. 

Zdrava pomoč pomeni dve stvari: (1) Najprej vprašamo drugega: Ali potrebuješ pomoč? Kako ti lahko pomagam? (2) Pomagamo, ne da bi pričakovali vračilo - in ne da bi s tem hranili našo samopodobo.

Reklo v naslovu "ljudi spoznaš v nesreči" izraža razočaranje nad ljudmi, za katere smo pričakovali, da nam bojo pomagali v stiski, pa nam niso. Vprašati se moramo, kako to, da smo to pričakovali. Smo jih s svojo dobroto in ljubeznijo hoteli zadolžiti?

*

Prosil sem še chat GPT za komentar in prejel naslednji odgovor:

Tukaj so najbolj značilni znaki nezdrave (pogojne ali sebične) pomoči:

1️⃣ Pomoč brez vprašanja ali soglasja
Dajalec pomaga brez da bi vprašal, ali pomoč sploh želiš ali potrebuješ. Primer: »Samo pridem in uredim stvari zate, ker jaz vem bolje, kako je prav.«
2️⃣ Pomoč s skritim pričakovanjem povračila
Dajalec ti sicer nekaj da ali naredi, a (neizrečeno) pričakuje, da boš ti "dolžan" — bodisi hvaležnost, uslugo, lojalnost. Primer: »Vse sem naredil zate, zdaj si ti na vrsti, da meni pomagaš (ali me poslušaš, ali narediš, kar jaz hočem).«
3️⃣ Očitki in prikrita zamera
Če ne sprejmeš pomoči ali je ne pohvališ dovolj, dajalec postane užaljen, oddaljen ali očitajoč. Primer: »Jaz sem se toliko trudil zate, ti pa niti zahvaliti se ne znaš.«
4️⃣ Pomoč, ki znižuje ali ponižuje prejemnika
Pomaga na način, ki nakazuje, da si šibek, nesposoben ali da brez njega ne zmoreš. Primer: »Pusti, pusti, ti tega ne znaš – jaz bom naredil zate.«
5️⃣ Nadziranje in vmešavanje
Pomoč postane izgovor za nadzor nad tvojimi odločitvami ali življenjem. Primer: »Ker sem ti pomagal (dal denar, uredil stvar), imam zdaj pravico odločati, kako boš to uporabljal.«
6️⃣ Pomoč za lastno potrjevanje
Dajalec pomaga zato, da bi se sam počutil vrednega, pomembnega ali posebnega — in ne zato, ker te res sliši ali razume. Primer: »Brez mene si izgubljen. Jaz sem tisti, ki vedno pomaga.« (povezano z vlogo »rešitelja«)
7️⃣ Nezmožnost sprejeti zavrnitev pomoči
Če rečeš »ne, hvala«, dajalec ne more to mirno sprejeti, ampak vztraja, sili ali se užali. Primer: »A res ne boš sprejel moje pomoči? Očitno ti ni mar zame.«
8️⃣ Pomoč, ki ustvarja odvisnost
Pomaga na način, da te naveže nase — da boš še naprej potreboval njegovo pomoč, ne da bi postal samostojen. Primer: »Brez mene tega ne boš zmogel — vedno me boš potreboval.«

Kako to prepoznati v sebi?
Zastavi si preprosta vprašanja:
Ali pomagam zato, ker res želim dobro drugemu?
Ali bom v redu, če pomoč zavrne?
Ali bom razočaran, če ne dobim hvaležnosti ali povračila?
Ali pomagam na način, ki spoštuje avtonomijo in dostojanstvo drugega?

23 april 2025

Je ukrajinska vojna res posredniška vojna ZDA z Rusijo?

Pri nas in v svetu se vztrajno ponavlja teza, da je ukrajinska vojna posredniška vojna ZDA proti Rusiji. Pri nas jo zagovarjajo "mirovniki", da bi zavrnili našo podporo Ukrajini, češ da je ta vojna ameriški posel, ne naš. Jenkiji so nategnili Ukrajince, da se tepejo zanje. Kaj imamo mi s tem; mi smo za mir, razglašajo "mirovniki", in se ne vprašajo, kako doseči mir, ki bo ohranil celovito in samobitno Ukrajino?  V resnici jim sploh ni do tega, ampak očitno v strahu pred širitvijo vojne soglašajo s Putinom, ki v maniri svojih predhodnikov širi vpliv Rusije na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. 

Nasprotna teza, ki jo zagovarjam sam, je, da ukrajinska vojna ni posredniška vojna, ampak vojna ukrajinskega naroda za ohranitev narodne samobitnosti in državne neodvisnosti, pri tem pa ji pomagajo druge države, predvsem ZDA in EU. Pomoč napadeni državi v vojni ni posredniška vojna tistih, ki ji pomagajo, ne glede na to, da imajo pri tem tudi svoje interese.

Kaj je posredniška vojna? Država A hoče napasti državo B, vendar iz različnih razlogov stori to tako, da je ne napade neposredno s svojo vojsko in orožjem, ampak pridobi tretjo državo C, da se bori z državo B, bodisi odkrito v imenu države A bodisi prikrito in z zanikanjem vsake povezave z državo A. Ponovimo: posredniška vojna pomeni, da ZDA napadajo Rusijo in pri tem uporabljajo ukrajinsko vojsko in ukrajinsko gospodarstvo. Čemu?

Kakšni so motivi ZDA za vojno proti Rusiji? Kaj hočejo doseči? Okupirati Rusijo, tako kot so zasedli Irak ali Afganistan - in doživeli fiasko? Oslabiti rusko gospodarstvo, da jim lep čas ne bi moglo več konkurirati - in s tem oslabiti možno tržišče svojih proizvodov? Povzročiti v Rusiji spremembo režima? Spraviti Rusijo v svoje okrilje in si jo podrediti, tako kot so si podredile Evropo - do te mere, da jim to zdaj preseda? Kaj so cilji (posredniške) vojne ZDA proti Rusiji? Vse našteto, ali pa nič od tega. Vse to bi bili možni cilji napada ZDA na Rusijo, vendar malo verjetni. To je delno razvidno že iz vprašanj, ki implicirajo odgovore, še bolj pa  iz dejstva, da se ZDA pod Trumpom izolirajo, njihove osvajalske ambicije pa merijo na Grenland, Arktiko, Panamo in Južno Ameriko. 

Če bi ZDA imele katerega od naštetih ciljev, čemu bi napadle ravno v Ukrajini in uporabile Ukrajince kot posrednike? Kam mislijo napredovati, potem ko bojo, če bojo, osvojile področje Ukrajine, ki ga je v svojem napadu zasedla Rusija? Kaj je strategija te posredniške vojne? Ne bi bilo bolje kar napasti Sankt Peterburg in pri tem uporabiti dobro usposobljeno finsko vojsko, ki je zdaj v Natu? 

Ob tem smo domnevali, da ZDA napadajo Rusijo, kar je v nasprotju z dejstvom, da je Rusija napadla Ukrajino. Torej Rusija napada ZDA preko napada na Ukrajino?

Vprašanj je preveč, da bi človek verjel tezi, da gre za strateško načrtovano uporabo Ukrajine in njene vojske v vojni proti Rusiji, namesto ameriške vojske; da bi človek verjel tezi, da gre za vojno ZDA proti Rusiji.

Seveda je možna tudi "ad hoc" vojna, v kateri bi ZDA zgolj izkoristile ugodno priložnost za napad na Rusijo, ne da bi prej načrtovale tak napad - strategija "ex post".  Tudi v tem primeru se zastavljajo ista vprašanja. Čemu?

Kakšne dokaze navajo zagovorniki teze o posredniški vojni?

- Vpletenost Cie v "majdansko revolucijo". Do "majdanske vstaje" je ukrajinsko vodstvo vodilo politiko, ki je bila v soglasju s Putinovo politiko in je dejansko spravljalo Ukrajino v položaj Rusiji podrejene države. Potem pa naj bi agenti Cie sprožili vstajo, ki je naplavila protirusko "nacistično kliko", kot jo imenuje Putin. Samo dejstvo množičnosti te "vstaje" pomeni, da ima politika neodvisnosti od Rusije ljudsko podporo Ukrajincev. To se je odrazilo na svobodnih volitvah, ki so pripeljale na oblast predsednika Zelenskega. Lahko, da so bili ob majdanu prisotni kaki ameriški agenti (še bolj verjetno tudi ruski - kje ob takih dogodkih ni teh ali onih agentov), toda majdan je bil množična ljudska zahteva po neodvisnosti od Rusije in po evropski prihodnosti Ukrajine. O tem priča podpora Zelenskemu na svobodnih volitvah.

- Sodelovanje ameriških častnikov pri posredovanju informacij ukrajinskim poveljnikom in pri neposrednem poveljevanju. Ta argument nikakor ne zadošča za opredelitev te vojne kot  posredniške. Ameriška informacijska podpora ukrajinski vojski, celo vmešavanje ameriških častnikov v poveljevanje, ne pomeni, da ZDA vodijo posredniško vojno proti Rusiji. Vmešavanje britanskih častnikov v poveljevanje ne pomeni, da Velika Britanija ali Nato vodita vojno proti Rusiji. Bi tudi za Slovenijo rekli, da vodi posredniško vojno proti Rusiji, ker pošilja Ukrajini tanke, ki jih morda spremljajo tudi častniki v pomoč ukrajinskim vojakom?

To bi pomenilo neupravičeno širjenje pojma posredniške vojne na vsako vojaško pomoč napadeni državi, in mešanje strateške in taktične ravni vojevanja. Posredniška vojna je napadalna vojna proti neki državi z uporabo vojske in zmogljivosti tretje države. 

Proti tezi o posredniški vojni govori tudi neubogljivost "posrednikov". Ukrajinci se vedejo svojeglavo pri vodenju vojnih operacij, po mnenju ameriških virov v svojo škodo. Višek neubogljivosti pa je ravnanje predsednika Zelenskega, ki se je uprl Trumpu, ko je izjavil: "Ne igram kart", kar pomeni, da se Ukrajina bori za svojo neodvisnost in je ne zanima geopolitično šahiranje med velesilami.

Posrednik ne sprejema vloge, ki mu jo hočejo naprtiti - mirovniki.

*

2. 5 .2025. ZDA se umikajo iz mirovnih pogajanj o Ukrajini. Prepuščajo svojemu posredniku, da se bori naprej v svojem imenu in za svoj račun? Nočejo se več boriti proti matjuški Rusiji, zdaj ko so dobile ukrajinske rudnike? Še sklenitev miru jih več ne briga? So poražene v vojni proti Rusiji? Ali kako je to, mirovniki, z vašo posredniško vojno? 

15 april 2025

"Storiti vse za mir ali podpirati nadaljevanje vojne"?

Delo (15. 4. 24) v članku o preferencah volivcev navaja podatke jesenske ankete Slovenskega javnega mnenja (SJM). Pri vprašanju o stališču do vojne v Ukrajini (vprašanje v članku ni navedeno v celoti) sta bili navedeni alternativi, da je - po mnenju anketiranca - treba 

- storiti vse za mir ali

- podpirati nadaljevanje vojne.

Možen je bil tudi odgovor, ki je v grafu prikazan kot "sredina", torej, ne eno ne drugo ali "ne vem". Kako bi odgovoril sam?

Želim, da se stori vse za vzdržen mir, ne samo za mir pod kakršnimi koli pogoji ampak za mir, ki bo sprejemljiv za ukrajinski narod. Če se Ukrajina v tem trenutku preneha braniti in se vda agresorju, doseženi mir ne bo vzdržen. V tem primeru si bo Putin podredil Ukrajino, bodisi tako, da jo okupira, ali tako da instalira marionetno vlado. Ukrajinci bi v takem miru izgubili samostojnost, zato bi si v prihodnje upravičeno prizadevali, da si jo povrnejo. Iluzorno je, da bi jim jo Putin podaril v kakih novih mirovnih pogovorih, potem ko si je na vse kriplje prizadeval, da bi jim jo vzel. Priborili bi si jo lahko samo v oboroženem uporu.

Vdaja kot pot do nekakšnega miru torej ni pot do vzdržnega miru. Tega je mogoče doseči samo s podporo Ukrajini, da nadaljuje vojno, dokler ne pride do pogajanj, v katerih bo lahko nastopala s pozicij enakovrednega, to je, dovolj močnega pogajalca, ki si bo pridobila varnostna zagotovila ob podpori Evrope oziroma pakta Nato, h kateremu smo pristopili tudi mi z referendumsko voljo. Prizadevanje za mir ne izključuje pomoči Ukrajini v vojni. To pomeni, da sem za nadaljevanje vojne, dokler si Ukrajina ne zagotovi ustrezne pogajalske moči in hkrati za mir, ki bo dosežen tako, da si Ukrajina z vojno pridobi dovolj dobra pogajajalska izhodišča in jamstva za mir.

Sem torej "nekaj srednjega"? Nikakor, moje stališče ni sredinsko, ni nekaj vmes, je jasno stališče, ki pa ne ustreza shemi SJM. Za sestavljavce ankete sem vojni hujskač, ker "podpiram nadaljevanje vojne" in torej ne sodim k tistim, ki so pripravljeni "storiti vse za mir".

Sedanja formulacija vprašanja v anketi SJM odraža stališče "mirovnikov", ki ne "podpirajo nadaljevanja vojne" in skušajo "storiti vse za mir", samo ne za mir, ki bo upošteval pravico ukrajinskega naroda do samoodločbe, ker imajo to njegovo pravico za plod uma nacističnih ekstremistov, ki so si nezakonito pridobili oblast. V metodološkem oziru je vprašanje v okviru ankete SJM 2024 pristransko, kar je zelo neprijetna metodološka napaka. Kdo ne bi hotel "storiti vse za mir" in kdo je tako bojaželjen, da "podpira nadaljevanje vojne", če ima možnost, da bi "storil vse za mir"? Poleg tega "storiti vse za mir" vključuje tudi podpreti nadaljevanje vojne za dosego miru.


08 april 2025

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (3. dan)


Pravokotno na os Brescia - Bergamo se priključi cesta za Cremono, južno lombardsko mesto ob levem bregu Pada. Njej nasproti, na desnem bregu te severnoitalijanske žile, leži Piacenza v regiji Emilia Romagna, ki smo jo obiskali lani. Iz Bergama je do Cremone 75 km. Mesto je po številu prebivalcev malo manjše od Maribora. Ime mesta je predrimsko, morda galsko, in naj bi izviralo iz besede "carra", ki pomeni "kamen" (>carra-one > cremone, z malo fantazije). Po drugi razlagi naj bi se imenovalo po trojanskem junaku Brimoniju, ki se je iz pokončane Troje zatekel "na lavinijske brege" tako kot Enej. Sčasoma je iz Brimonio nastalo Cremona (z nekaj fantazije). Tretji pa pravijo, da se imenuje po - nič več in nič manj - kot po Parisovem družabniku Cremoneju. Če se ne motim, ni imel ta nič opraviti s Parisovo sodbo, s katero je ta sprl tri boginje. Sploh pa naj bi mesto ustanovil sam Herkul (tu pa fantazija gospoduje). Prejšnje cenomansko naselje so leta 218 p.n.š. kot castrum utrdili Rimljani, da bi se pripravili na Hanibalov pohod iz Španije v Italijo. Cremona je postala pomembno rečno pristanišče s cestnimi povezavami na vse konce, do Milana, do Gardskega jezera, v Brescio (Brixia) in po vsej cisalpinski Galiji. Leta 603 n.š. so jo zasedli Langobardi. Leta 825 je karolinški cesar Lotarij (Lotaringija) v Cremoni ustanovil šolo prava, retorike in svobodnih umetnosti (artes liberales), tako kot v Paviji, ki je bila tedaj glavno mesto italijanskega kraljestva znotraj SRCNN. V nadaljevanju je bila Cremona pomembno mesto "Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti", kar pa ni izključevalo spopadov med mesti, poskusov uporov proti nemškemu cesarju s podporo papeža (Lombardska liga), pomiritev in ponovne podreditve. Kasneje je mesto postalo del Milanskega vojvodstva vse do združitve v kraljevino Italijo. 

Od parkirišča avtobusa smo se sprehodili do osrednjega trga, Piazza del Comune, okrog katerega so razporejene poglavitne znamenitosti.

Katedrala z zadnje strani

Malo priškrnjeno je posneta največja znamenitost mesta, to je stolp, Il Torazzo, visok 112 m, tretji najvišji opečnati stolp na svetu. Prva dva sta na Bavarskem (Landshut) in v Belgiji (Bruges); je pa najstarejši in edini na svetu svoje starosti, ki še stoji.

Katedrala (Il Duomo), desno krstilnica (Il Battistero)

Oltar v katedrali

V katedrali so ogleda vredne freske Kristusovega trpljenja breščanskega slikarja Girolama di Romano, imenovanega Il Romanino (1519). Prikazani so prizori: Kristus pred Kajfom, Bičanje, Kronanje z trnovo krono in Ecce homo. Žal so visoko gori na desni strani, gledano od vhoda, tako da jih je precej naporno gledati. Bolj dostopna pogledu je freska križanja na zadnji steni stolnice slikarja Giovani Antonio de Sachis, imenovenega Il Pordenone. To je prav "divja" slika, ki se - po mojem vtisu - zelo razlikuje od do sedaj videnih slik križanja. Rimski vojaki so upodobljeni kot španski, posodobljeno na slikarjevo sodobnost.

Golgota ali Križanje
Il Pordenone, Public domain, da Wikimedia Commons


Občinska palača (Il Palazzo comunale)


            Spominska plošča ženskam odporniškega gibanja, padlim za svobodo (vzidano 2016)

Po ogledu Trga in znamenitosti okrog njega, smo se napotili še do muzeja violin. Cremona je mesto Stradivarija, svetovno znana po svoji tradiciji izdelave violin in drugih godal. Tu so se rodili in ustvarjali nekateri največji violinisti in ustvarjalci inštrumentov, kot sta Antonio Stradivari in Giuseppe Guarneri. Tu še vedno izdelujejo vrhunske violine. V muzeju so razstavljene violine slavnih violinistov, prikazan je postopek izdelave godala, ovekovečene so slike pomembnih violinistov. Za kako minuto smo vstopili v posebno, bučastno oblikovano, leseno komoro, v kateri je 12 (20?) zvočnikov razporejenih povsod okoli tako, da je poslušalec "potopljen v zvok" (immersione acustica). Poslušali smo odlomek nekega kvarteta (?) - zanimiva izkušnja, a kratka. 
Vhod v muzej violin


Razstavni prostor

Stradivari

Pomanjkljivost vseh teh izletov je, da se hiti od ene znamenitosti do druge, vse v množici: hitri vtisi, ki se tudi hitro pozabijo. 


04 april 2025

BRESCIA - BERGAMO - CREMONA (2. dan)

V hotelski sobi naju je okoli šestih zjutraj zbudil hrup, ki je prihajal od nekod zunaj, od nekega prometa. Pogled skozi okno je razkril, da "na dosegu roke" drugo za drugim pristajajo letala, na katerih si brez težav razbral napis Ryanair. Kasneje smo lahko prebrali napis na letališki zgradbi: Aeroporto internazionale Caravaggio Bergamo. Kaj ima s tem Caravaggio, ne vem; da se je Leonardo ukvarjal s konstruiranjem helikopterja, vem, zakaj Caravaggio, pa ne veva ne wikipedija ne jaz. Je pa to letališče ena od baz Ryanaira.

Bergamo, mesto zloveščega imena zaradi nedavne pandemije, je v resnici prav zanimivo mesto z nekaj več kot sto tisoč prebivalci. Zaslovelo pa naj ne bi zgolj zaradi naravne nesreče, ki ga je doletela, ampak na primer tudi, ker se je v njem rodil in umrl slavni skladatelj oper Gaetano Donizetti (Lucia di Lammermoor, Don Pasquale). Ime naj bi mesto prevzelo od Keltov in naj bi pomenilo grad, ali trdnjavo (berg). Današnje mesto se deli na zgornje mesto (citta alta) in spodnje mesto (citta bassa). Zgornje mesto na podolgovatem griču je pretežno starodavno, delno za obzidjem, spodnje pa moderno. Žal se nismo ustavili v spodnjem mestu, da bi lahko posnel slikovit pogled na zgornje mesto, a mi wikipedija dovoli objaviti svoj posnetek. Vsiljuje se primerjava z ljubljanskim Gradom, a tudi tu so razmerja povsem drugačna. Podobno kot na ljubljanski Grad tudi na zgornje mesto Bergamo pelje cesta z nekaj ovinki, le da je precej daljša. Zgornje mesto je delno obdano z obzidjem iz časa Beneške republike.


Calips, CC BY 3.0 https://creativecommons.org/licenses/by/3.0, via Wikimedia Commons

Leta 569 je dotedanje mesto Ligurov in Keltov (Galcev) z latinskim imenom Bergomum postalo vojvodstvo Langobardov, ki so nato vladali mestu vse do 13. stol., ko je prišlo pod vpliv Viscontijev iz Milana in nato po letu 1428 postalo del Beneške republike. Po krajšem napoleonskem obdobju je prišlo pod Avstrijo in se industrializiralo. Po narodnem prebujenju, ko je mesto obiskal sam Garibaldi, saj je prispevalo 174 borcev v vojsko njegovih revolucionarnih "tisoč" (Citta dei Mille), je od 1860 dalje del kraljevine in kasneje republike Italije. Seveda so vsa ta obdobja prispevala svoje spomenike k današnji podobi mesta.

Po nekaj uličicah in trgih, mimo palač tudi s tako okrašenimi portali, kot kaže slika spodaj, 


smo se znašli na Starem trgu (Piazza Vecchia) s Palačo razuma (Palazzo della Ragione) in Državljanskim stolpom (Torre civica ali Il Campanone); v ospredju vodnjak (fontana Contarini).



Na nasprotni strani so nagneteni katedrala sv. Aleksandra (basilica di Sant'Alessandro),  to je, glavna cerkev v Bergamu; kapela Colleoni in krstilnica (Il Battistero) in bazilika sv. Marije (Santa Maria Maggiore):


 Katedrala sv. Aleksandra (vhod)


Katedrala (oltar)

Krstilnica

Eden od vhodov v baziliko sv. Marije ("vhod rdečih levov")

notranjost bazilike sv. Marije

Kapela Colleoni (posvečena kondotjeru Colleoniju)

V prehodu do naslednjega trga je vodnjak, pri katerem so Bergamaske v mrzli vodi prale perilo.


Spodobi se, da pokažemo še univerzo, ki ima sedež na Starem trgu, in dva kampusa: humanističnega v gornjem mestu in pravno-ekonomskega v spodnjem mestu.


Še mnogo drugega bi si bilo vredno ogledati, a se nam je mudilo na dogovorjeno pokušnjo vin in zakusko na bližnje griče. Lepo je bilo pred leti na pokušnji v naših Brdih. V vinski kleti v Dobrovi so se nam odprla srca, počutili smo se domače in prijateljsko - vsa čast našim vinarjem. A tega, kar si je zamislil ta Bergamask, pri nas ne vidiš.



Dve razsežni zgradbi z bajerjem in lepo urejenim parkom ob njem (na zgornji sliki desno, ni vidno) dovolj jasno pričata o premožnosti in podjetniškem zagonu tega vinarja, ki dela vino iz več vrst grozdja po različnih postopkih. Kako obsežni so njegovi vinogradi, ne vem. V desni zgradbi je dom njegove družine, leva pa je v celoti namenjena gostom. Zgoraj je med drugim velika dvorana, vsa v belem, namenjena ohcetim; v njej so tudi nam priredili degustacijo. Spodaj pa je poleg kleti z vinskimi sodi (na sliki levo vhod) posebno urejen krožen prostor s stebi v nekakšnem rimljanskem slogu (na spodnji sliki) za posebno intimne dogodke za manjše družbe. Potem ko smo zgoraj ob bleščeče pogrnjenih okroglih mizah pokusili pet različnih slastnih vin ob obilnem narezku "salumnov", sirov in tortelinov v omaki, nam je spodaj ob sodih gospodar razložil vse o pretvarjanju italijanskih in francoskih količin v angleške. Če bi me to posebno zanimalo, bi zvedel vse o tem, koliko litrov drži en galon in koliko ena bari-lalalala... Ni treba posebej omenjati, da po zgornji pokušini nisem bil preveč razpoložen za spodnjo znanost.

Crespi d'Adda. Ob vračanju v Bergamo smo si ogledali še eno prav presenetljivo znamenitost, to je vzorno naselje, ki ga je bil za delavce svoje tekstilne tovarne, predilnice bombaža, začenši z letom 1877 do 1920, zgradil industrialec Cristoforo Benigno Crespi in je nato prešlo na njegovega sina Silvija. Ko nam je vodič na avtobusu napovedal, kaj si bomo ogledali, sem si pod "delavskim naseljem" predstavljal nekašne "hauze", kakršne sem videl v rudarski koloniji v Trbovljah ali na Ravnah na Koroškem, zato kar nisem mogel verjeti svojm očem, kako spodobne, da ne rečem imenitne, so delavske hiše tu. 

Še prej nekaj o lokaciji. Crespi si je za umestitev svoje tovarne in delavskega naselja izbral trikotnik tik ob sotočju rek Adda in Brembo (na sliki spodaj), zemljišče, ki ni bilo videti primerno za drugo rabo. Celotni trikotnik od Bergamaškega jarka na severu (rdeča črta) med rekama Brembo in Adda se imenuje Bergamaški otok (Isola Bergamasca). Skrajni južni trikotniček ob sotočju je Crespi d'Adda.

                                      

Crespi d'Adda
Di Giorces uploaded. - Giornale dell'Isola che ha autorizzato espressamente Giorces a estrarla e utilizzarla., CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1486729



Tovarna in upravno poslopje

Tovarna

Delavsko naselje, panorama
Di Luigi Chiesa - Opera propria, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2130451

Ena od delavskih hiš

Šola

Cerkev sv. Marije

Do leta 1970 je bilo naselje v lasti tovarne. Potem pa je tovarna počasi prenehala delovati,  hiše v delavskem naselju so prišle v roke drugih zasebnikov. Ugaslo tovarno je leta 2013 kupil predsednik nogometnega kluba Atalanta, Antonio Percassi, sam nogometaš. Trenutno ne obratuje in v njej (še) ni kakih drugih dejavnosti. Tovarna in naselje sta pod patronatom UNESCA.

Crespi si je ob tovarni zgradil veličastno vilo-grad, do katere nismo mogli, ker je v zaprtem krogu tovarne, in grobnico v obliki nekakšne pagode:

Tako je možak dobro poskrbel za posel, za delavce, za potomstvo, zase in za svoje posmrtno življenje.
 



NA MORJU 2025 (1)

Na svetu se dogajajo vojne in druge strahote. Človekoljubi pozivajo k miru, k ustavitvi grozodejstev, k solidarnosti in sodelovanju pri teh ...