Proti severnemu vetru: analiza (3)

RAZMIŠLJANJE O DRUGEM, POGREŠANJE STIKA, USTVARJANJE PODOBE DRUGEGA, 'POGREŠAM VAS’
Besedilo (14-18)
Po tritedenskem premoru ona neizzvano sporoči njemu - sporočilo začne z neformalnim ‘živjo’ - da ji ne pošiljajo več revije, mogoče je on kaj posredoval. Pove, da je za njim poizvedovala po brskalniku in da bi rada vedela, ali je res profesor. In malo ga špikne zastran njegovega suhega humorja. On takoj odgovori, naslovi jo formalno z ‘draga gospa’, a pove, da jo je pogrešal. Da ga je iskala preko brskalnika, mu laska, ni pa mu všeč, da ga ima za profesorja, to je pedantnega starca. Ne, ni starec, je asistent za psihologijo jezika na univerzi. Če morda on deluje starejši, kot je v resnici, pa morda ona deluje mlajša, kot je v resnici. Ona takoj odgovori, vpraša ga, če ugane, kateri njegov stavek se ji je zdel najbolj zanimiv, in doda spet ironično opazko o njegovem (ne)humorju. ‘Sumim, da vaše pisanje zveni mlajše, kot ste’, je stavek, ki je bil njej najbolj zanimiv, sporoči on. Uganil je. Ona mu to prizna, in ga ponovno izzove, naj ugane, koliko je v resnici stara. Ta igra jo zabava. On takoj izčrpno odgovori: piše kot 30-letnica, stara pa je okrog 40, najverjetneje 42. To izčrpno, poznavalsko, utemelji z navajanjem značilnosti njenega pisanja ob upoštevanju generacijskih razlik v izražanju. Na koncu jo opiše: ‘Ste majhni, drobni in živahni...’ Odgovora ni. Naslednji dan jo on pobeza: je morda užaljena? Pokesa se, ker je tako pogumno uganjeval, ko v resnici nima pojma o tem, koliko je stara in kakšna je videti. O njej ima samo nejasno predstavo. Ona ga potolaži, njegov suhi humor ji je všeč, oglasila se mu bo. On se ji zahvali; pomirjen gre spat.
Komentar
Prejšnje dopisovanje je zapustilo sled. Pri obeh se je vzbudilo zanimanje za drugega. Všeč sta si. Kaj jima je všeč na drugem? Kako odgovarja na mejle. Kaj napiše, kako napiše. Dopisovanje je zanimiv ping-pong. Ni pa pravega razloga za nadaljevanje. Iz nadaljevanja zgodbe vemo, da ona nima najmanjšega razloga, da bi se spuščala v kak flirt z neznancem. Srečno je poročena, ima družino. In vendar neznanemu, naključnemu naslovniku, s katerim sta izmenjala nekaj na pol vljudnostnih, malce igrivih, neobvezujočih mejlov, se majčkeno zbližala, sporoči izid svojega odpovedovanja revije. Pogrešala je dopisovanje. Kako to? Premor med mejli ni pomenil praznine v njenem odnosu z novim stikom. V vmesnem času se je v svojem duhu ukvarjala z njim. Brskala je po medmrežju, hotela odkriti, kdo in kaj je. Je profesor? Koliko je star? Ničesar ni odkrila. Možak pa se ji je vsidral v možgane in radovednost ji ni dala miru. Zakaj se je to zgodilo? Kako to, da ji je nekaj prijaznih, vljudnih a vendar pristnih, živih, nestereotipnih stavkov, ki sta si jih izmenjala povzročilo sled v duhu? Ni iskala moškega, nima čustvenega razloga za to. Ali pač? Je to zgolj zanimanje za nekaj drugačnega; za drugega, ki se je pripravljen igrati? A posebnega razloga za kakšen mejl ni bilo. No, končno so ji prenehali pošiljati revijo. To mu mora sporočiti. Zelo dobrodošel povod. In mimogrede mu bo sporočila tudi, da je brskala za njim. Naj ve, da se zanima zanj. Čemu mu je treba to sporočiti? Zakaj tega ne zadrži zase? Saj je zgolj neka muha, nekaj naključnega, nenamernega, brezperspektivnega, brezveznega. Čemu torej? Kaj ima od tega? Hm. Potrebuje priznanje? Potrditev same sebe? Spregledal jo je, pravilno diagnosticiral. Odkriva jo. Ni ji všeč, da jo je razkrinkal, po drugi strani pa hoče biti razkrita. Hoče, da bi jo imel na dlani? Čemu? Hoče, da bi bila sprejeta, kakršna je, z malo lažjo vred, s svojo jezico, nestrpnostjo, tečnobo, zafrkljivostjo?
Mogoče smo s to domnevo blizu pravemu odgovoru. Najti potrditev sebe v drugem.
Je v tem kljub srečnemu partnerstvu prikrajšana? Morda. Je mogoče, da ti vsak človek potrjuje druge lastnosti; da ti vsak odpira druge možnosti? Da potrebuješ več ljudi, da bi se čutil v celoti sprejetega? Da jih potrebuješ več, da bi se uresničil? Kako je potem z izključujočo ljubeznijo, z monogamijo? Ni ta težnja po več drugih preveč samoljubna, veličinska, otročja? Povezana s predstavo, da si kozmos, mikrokozmos? Ni ta predstava ustrezna? Saj pravimo, da je vsak človek vesolje.
On jo je pogrešal. Naj ona to ve. Všeč mu je, da se zanima zanj. Vendar hoče biti prepoznan kot to, kar je in kakršen je; ne kot starejši, ne kot pedant, vseznalec, pametnjakovič. Če je raziskovalec, še ne pomeni, da mora biti težavnik. Do tega mu je, da bi si ona ustvarila o njem pravo podobo; da se ne bi odvrnila od njega zaradi napačne predstave o njem; da bi ga sprejela, kakršen je resnično; no, saj vemo, kako je z resnico, da ima vsak svojo, zato je bolje, če rečemo, za kakršnega se ima sam. Ker ni takojšnjega odgovora, se ustraši: jo je užalil? Ne bi je rad izgubil. Ne bi je rad ranil. Kaj mu pomeni - naključna znanka, ki mu parira v mejlih? On ima mogoče tehtnejši razlog za navezavo stika z žensko, pri kateri se mu rahlo nakazuje možnost pristne potrditve ali celo bolj zadovoljive zveze.

Proti severnemu vetru: analiza (2)

SKLEPANJE O OSEBNIH ZNAČILNOSTIH. IZRAZI NAKLONJENOSTI.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu  doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.

Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.

Proti severnemu vetru: analiza (1)

Ob popularnem romanu v elektronskih pismih Proti severnemu vetru, nemškega novinarja in pisatelja Daniela Glattauerja, ki izredno verno in prepričljivo slika razvoj odnosa med moškim in žensko, ki komunicirata samo elektronsko, se vprašamo, kako je mogoče, da se splete tako tesen odnos med dopisovalcema, ki se nikoli nista srečala, nikoli videla; ki nimata fotografije drug drugega; ki se spoznavata samo z besedami. Kdor je že izkusil ta način komunikacije, ve, da se v tem mediju odnos med dvema razvije drugače kot v 'resničnosti'. Kako se elektronska komunikacija razlikuje od ‘realne’, recimo raje običajne, neposredne? Nekateri pravijo, da elektronska pot omogoča neposreden ‘vstop v dušo’ drugega; drugi menijo, da poteka običajen flirt ‘od zunaj noter’, elektronski pa ‘od znotraj ven’; da, skratka, pri običajnem spoznavanju izhajamo iz zunanjega videza in napredujemo k spoznavanju osebnosti, njene ‘duše’; pri elektronskem pa se najprej seznanimo s človekovo ‘dušo’, potem pa (morda tudi) z njegovo zunanjo podobo. Vsekakor ima e-komuniciranje svoje zakonitosti, ki jih proučuje tudi psihologija. Ob vsem tem se pojavljajo zanimiva vprašanja o človeški naravi. V romanu je z neverjetno intuicijo natančno in verno opisan (verjetno) izmišljen primer takega ‘elektronskega’ odnosa in če se poglobimo vanj, si bomo morda lahko odgovorili na kako splošnejše vprašanje o tem, kakšni smo, kako delujemo in kaj o nas razkrivajo nova elektronska sredstva komuniciranja. Za razumevanje analize je dobro prebrati roman, v katerem nastopata Emmi (E.) in Leo (L.).

NAKLJUČNI STIK. 'POOSEBLJANJE' FORMALNIH SPOROČIL.

Besedilo
E. hoče pri neki založbi odpovedati naročnino na revijo. Pri tem pri tretjem sporočilu napačno napiše eno črko elektronskega naslova in njeno pismo dobi L. Vljudno jo napoti na pravi naslov. E. se zahvali za pojasnilo. Čez 9 mesecev E. pošlje L-u voščilo za Božič in Novo leto, ker je pač poslala voščilo avtomatično vsem svojim stikom. L. se zahvali, a hkrati ironično izrazi nestrinjanje s pošiljanjem neosebnih mehaničnih elektronskih voščil. E. se opraviči, češ da je bilo voščilo poslano po pomoti, hkrati pa zafrkljivo vpraša L., s kakšno drugačno formulacijo bi bilo mogoče zaželeti vesel Božič in srečno Novo leto. L. ji odgovori z duhovitim osebnim voščilom. E. izrazi občudovanje.
Komentar
Tretje pismo E. založbi, potem ko ves mesec ni dobila odgovora od založbe, je jezno. E. se kaže kot živa oseba s čustvi. L. se odzove na njeno pismo tako, da se ne zadrži pri goli ugotovitvi, da se je zmotila, ampak doda naklonjen komentar: ‘Ste že tretji, ki želite odpovedati. Revija se je morala res poslabšati.’ Ta dodatek je z vidika gole stvarne komunikacije nepotreben in s tem, ko sporoči neki podatek (‘že tretji’) in neko osebno mnenje, domnevo (‘Revija se je morala res poslabšati’),  izraža neko nagnjenost k osebni, recimo mehki komunikaciji; komunikaciji s človekom, osebo, ne zgolj z vlogo neke naročnice neke revije. L. se vživlja (empatija) v dopisovalko, postavi na njeno stališče in ji da prav. Kako to? Zakaj se ne zadovolji s pustim stvarnim pojasnilom? Iz kasnejših dopisov zvemo, da L. trenutno ni prav srečen, škripa v njegovi zvezi z M. Nezadovoljen je, ranjen, zato odprt in razumevajoč. Seveda bi bilo tudi možno, da je pač take vrste človek, bolj ‘socialen’, k ljudem usmerjen; da kar nekako ne more biti uradniško pust. Srečujemo ljudi, neznance, ki nas ogovorijo, ki na glas kaj pokomentirajo, ki radi poklepetajo. In druge, ki tega ne bi storili za živo glavo. Vendar je L. izobraženec, raziskovalec, ni kaka klepetulja, zato je pri njem verjetnejša prva domneva. Čuti potrebo po človeškem stiku. Rad bi bil s kom prijazen, ljubezniv. Kaže, da je to osnovna človeška potreba, ki išče zadovoljitev, če ni ustrezno zadovoljena. Potreba po drugem človeku; po biti dober, človeški z drugim, v bistvu s komer koli, ki ustreza nekim pogojem sprejemljivosti. Avtomatsko sporočeno voščilo bi L. lahko spregledal in si ga razložil kot pač pomoto, ki se pogosto zgodi, kadar pošiljamo kako sporočilo vsem stikom, tudi tistim, ki so se na našem seznamu znašli slučajno. To vemo vsi in taka sporočila spregledamo, nanja ne odgovarjamo. L.-u se zdi potrebno odgovoriti, izraziti svoje negodovanje, svojo preferenco; poudariti svoje nagnjenje k ‘osebni’, nestereotipni komunikaciji; se dvigniti malo nad pošiljateljico in njen slog; malo okarati pošiljateljico. Spet se lahko vprašamo, zakaj. In spet si bomo to pojasnili z nekakšno osamljenostjo, ki trenutno pesti L.-a. Rad bi se s kom pogovarjal, s kom drugim kot s svojo partnerko M. Rad bi bil ‘oseben’ in ne ‘neoseben’. Mogoče je sploh malo nezadovoljen s svetom in ljudmi, pa se pojavi še to nemogoče mehanično voščilo. Vrag vzemi to tehnizirano neosebnost. Vrag vzemi zmešane babe. ‘Množične mejle obožujem’ napiše ironično, prav cinično zveni - naj se malo zamisli, ženska.

Tudi E.-jino sporočilo ima dva dela: v prvem, stvarnem, se opraviči za nehote poslano voščilo; v drugem, ki tako kot L.-jev dostavek tudi ni nujno, pa izzove L.-a, naj si izmisli kaj bolj izvirnega. Gre torej za jezno-vljudno, zafrkljivo, ironično  komunikacijo. En majčken ravs med moškim, ki se čuti superiornega, in žensko, ki se zaradi svoje nerodnosti čuti malo okregano in ponižano, pa vrne z izzivalnim vprašanjem: če ste že tak genij, pa povejte... Gospod se izkaže, gospa ostrmi - tale ni od muh, parira ji. Prvo dejanje se konča.
Torej: Nista ostala pri stvarni, uradni komunikaciji, ampak sta jo popestrila z osebnimi odzivi in izzivi, ki so pošteni (nezavajajoči, nesprenevedasti), pristni; malo vljudnega božanja, nekaj vljudnega ravsa. Iz tega se po mnogih peripetijah lahko rodi kavs. Vendar do zdaj ni še nič obvezujočega, vzbujeno je malenkostno zanimanje dveh za drug drugega. L. ima med svojimi stiki neko čudno, malce tečno a dovolj vljudno in razborito žensko. E. ima med svojimi stiki vljudnega gospoda, ki pa je še kar razumevajoč, precej redoljuben, in občutljiv. Kaže, da se ima za nekaj boljšega. A če še malo pomislimo: ali ni nenavadno, da se spustimo v izražanje svojih nagnjenj, v zafrkljivo karanje, v opravičevanje in izzivanje v naključnem srečanju z osebo, ki je ne poznamo, ki je nikoli nismo srečali, ki je ne vidimo, o kateri ne vemo nič in ki je zgolj - elektronski naslov.

Shylock

Literarni lik iz Shakespearjeve komedije Beneški trgovec; beneški trgovec, prislovični lik judovskega oderuha in skopuha. Njegovo ime, pravzaprav priimek, ki zveni tuje med benečanskimi imeni, izvajajo iz angl. shy, ki pomeni nezaupljiv, in lock, kar pomeni ključavnica, zaklepanje. V igri prosi benečanski trgovec Antonio, melanholičen in dobrotljiv gospod, Juda Shylocka za posojilo za svojega prijatelja Bassania. Shylock sovraži Antonia, ker je kristjan; ker posoja denar brez obresti in s tem znižuje obrestonosnost; ker Shylockovo početje pred vsemi trgovci imenuje odiranje; ker ga psuje in ponižuje pred vsemi. Toda, posel je posel, Shylock ocenjuje, da je Antonio plačilno sposoben. Privoli; za posojilo ne bo zahteval obresti, le penale, če v treh mesecih ne bo vrnjeno; penale pa je nenavadno, funt mesa s katerega koli dela Antonijevega telesa. Ob tem pa ne gre prezreti, da Shylock sam tega penala ne jemlje resno. Prvič: Antonia ima za ‘trdnega’, to je plačilno sposobnega; zato je sploh pripravljen dati posojilo. Ne pričakuje torej, da bo v resnici z Antonija treba odrezati funt mesa. Drugič: ko se je Bassanio ob takem pogoju pripravljen odreči posojilu, Shylock vidi v tem neupravičeno sumničenje in nespametno domnevo, da hoče Shylock imeti od tega nekakšno korist: “Ah, oče Abraham, kaj je s kristjani! / Lastna nizkotnost jih sumničiti / navaja misli drugih! / Prosim, kaj pa / bi jaz, če on dospetje prekorači, / imel od izterjatve takšne obveze? “/ Tretjič: Shylock izrecno pravi: “s tem bi / si kupil rad naklonjenost njegovo...” Četrtič: zatrdi dobronamernost: “... za lep namen me, prosim, ne žalite.” Vse to v resnici kaže, da Shylock za nenavadno krvoločno obliko penala skriva željo, da bi si pridobil naklonjenost Antonia; navsezadnje bo, tako kot Antonio, posodil denar brez obresti in se celo odrekel glavnici. Ker mu je kar nerodno zaradi lastne velikodušnosti, jo zamaskira s krvoločnim pogojem, katerega uresničitev pa je nadvse malo verjetna. Po tej interpretaciji je Shylock sicer ponižan in razžaljen, vendar si želi Antonijeve naklonjenosti. Želi biti sprejet. Ravna kot on, posoja brez obresti, še več, pripravljen ga je prekositi v velikodušnosti in odpustiti glavnico. Seveda je še vedno možna tudi nasprotna interpretacija, ki se opira na predstavo o Shylocku kot maščevalcu. Tedaj bi krvavi penale izražal resnično Shylockovo željo, ki se kaj lahko uresniči, saj je vse Antonijevo premoženje zgolj potencialno, še vedno na valovih nepredvidljivega morja. Shylockovo zagotavljanje, da z grozljivim penalom pravzaprav ne misli resno, pa je, po tej interpretaciji, zgolj sprenevedanje. Navsezadnje nadaljnji potek dogodkov in Shylockovo vztrajanje pri izvržbi penala na koncu tudi govorita za to drugo interpretacijo. Shakespeare spretno nastavi past gledalcu, da se prepozna kot bolj ali manj črnogled ocenjevalec značaja in namenov Juda Shylocka, s tem ko prevzame prvo ali drugo interpretacijo.
Če velja prva interpretacija, da Shylocku ni do resnične izvršitve penala, čemu na koncu tako brezkompromisno vztraja pri njej? Odgovor je na dlani. Potem ko je bila pogodba sklenjena, je Shylock izgubil hčer. Pobegnila je s kristjanom, okradla ga je in namerava se pokristjaniti. Njen pobeg je maslo kristjanov. To je vsekakor dober razlog, da se hoče Shylock maščevati z izvršitvijo pogodbene kazni nad kristjanom. Za pobeg hčere zve Shylock v istem prizoru kot za potonitev Antonijevih ladij. Jezi zaradi hčerinega pobega in izgube dragotin neposredno sledi sklep o maščevanju nad Antonijem. Osnovni razlog za maščevanje pa ni sodelovanje kristjanov pri pobegu hčere ampak diskriminacija. Antonio ga je sramotil, mu preprečeval posle, zasmehoval njegove dobičke, odtegoval prijatelje, podžigal sovražnike - zakaj? Ker je Shylock Jud. A Shylock dokazuje: Jud je prav tako človek. Če se kristjan lahko maščuje, če ga Jud prizadene, zakaj se ne bi smel Jud maščevati kristjanu?

Shylock je kot diskriminirani Jud ambivalenten do svojega večinskega nasprotnika: po eni strani si želi biti sprejet in je pripravljen velikodušno se odpovedati svoji trenutni premoči nad Antonijem. Po drugi strani pa, ko je izpostavljen novemu ponižanju, pobegu hčere, novi podlosti kristjanov, ponovno vzplamtijo stare zamere in misel na maščevanje po krščanskem zgledu. “Podlost, ki me je učite, hočem izkazati in težko, da ne bom naukov še presegel.”
Da ne bi bil gledalec v prevelikih dvomih glede tega, ali je Shylockovo ravnanje vredno obsodbe, Shylock ni prikazan kot ljubeč oče. Nasprotno: ni mu mar hčere, mar mu je dukatov, ki jih je odnesla s sabo. Prekolne jo. Nož v njegovo srce je izguba osemdesetih dukatov, ki jih je hči zapravila v eni noči. Raje bi videl, da bi hči mrtva ležala pred njim, z njo pa tudi dragulji in dukati. Razumemo njegovo ogorčenje zaradi diskriminacije, a sočutje do njega naleti na njegovo trdo skopost in odsotnost ljubezni. V svoji obsodbi diskriminacije zastanemo: ta si res ne zasluži, da bi ga obravnavali kot človeka, enakega nam. Naj kar požre, kar si je zakuhal. Tako nas Shakespeare pripelje do sklepa: ja, ni prav, da ga diskriminirajo, Juda, a kako naj bi drugače ravnali z njim, ko pa je tak trd, preračunljiv, neljubeč, maščevalen in krut, Jud pač... Še dobro jo je odnesel. Diskriminacija se opravičuje s sklicevanjem na individualne lastnosti diskriminiranega.
Nauk o diskriminaciji za današnji čas? Ravnanje diskriminiranca je odvisno od dejstva, da je diskriminiran (njegov odnos do večincev je ambivalenten, po eni strani bi rad njihovo naklonjenost, po drugi jih sovraži) in od njegovega značaja; značaj lahko okrepi ali ublaži diskriminacijo.  

Vir: William Shakespeare, Beneški trgovec. Gledališki list, sezona 2010/11, 10. SNG Drama Ljubljana 2010.

Beneški trgovec

Bassanio, mlad beneški plemič, prosi svojega starejšega prijatelja Antonia, trgovca, za posojilo, da bi osvojil lepo, čednostno in bogato dedinjo Porzio. Nesebični Antonio trenutno nima denarja na posodo, saj so vse njegove ladje z dragocenimi tovori na morju, namenjene na različne konce sveta. Pripravljen pa se je za svojega prijatelja zadolžiti pri svojem sovražniku, Judu Shylocku, prav tako trgovcu, ki v nasprotju z Antonijem posoja denar za obresti. Jud mu v resnici posodi tri tisoč dukatov. Če bi mu jih Antonio ne vrnil v treh mesecih, pa prezirani in zasramovani Jud, ki se mu je ponudila možnost maščevanja za žalitve, terja od njega, ne glavnice z obrestmi, ampak funt mesa z njegovega lastnega telesa. Antonio lahkomiselno privoli v to pogodbo. Z izposojenim denarjem se Bassanio odpravi osvajat Porzio v njeno razkošno prebivališče Belmont. Porziini snubci morajo - da bi osvojili Porzio - med tremi skrinjicami, zlato, srebrno in svinčeno, na slepo izbrati tisto, v kateri je Porziina slika. Dva snubca, Maročan in Španec, ki se odločita za zlato in srebrno skrinjico, zgrešita in se poražena pobereta, tretji, Bassanio, pa se skromno odloči za svinčeno skrinjico in si pridobi Porzio. Medtem je z ljubčkom, Bassanijevim prijateljem Lorenzom, Judu Shylocku pobegnila hčerka Jessica, ki se hoče pokristjaniti. Shylock bolj kakor izgubo hčerke obžalujo izgubo dragotin, ki jih je odnesla s sabo. Medtem ko Bassanio s prijatelji slavi zvezo s Porzio, se širijo vesti, da so Antoniu potonile vse ladje. Shylock zahteva izvršitev pogodbe in že brusi nož, da bi Antoniu izrezal funt mesa. Posredovanje samega doža ne zaleže. Nespoštovanje prava bi odvrnilo tujce in ogrozilo beneško trgovanje. Tedaj v dogajanje poseže Porzia. Najprej preko Bassania ponudi Shylocku dvojno vsoto glavnice, še več, če bi hotel. Shylock ponudbo zavrne; hoče, da se pogodba izvrši, tako kot je zapisano. Nato Porzia, preoblečena v nadebudnega mladega sodnika, razloži, da pogodba sicer določa, da si Shylock lahko odreže funt mesa z Antonijevega telesa, ne določa pa, da lahko pri tem prelije krščansko kri; tudi mora odrezati natanko funt, ne malo več ne malo manj. Poleg tega je dejanje, ki ga je nameraval izvršiti Shylock, naklepanje umora, za kar določa zakon zaplembo premoženja, pri čemer gre polovica žrtvi, polovica pa državi; o življenju storilca pa odloča dož. Antonio se milostno odpove svojemu deležu, Jud pa naj se pokristjani in po smrti zapusti vse preostalo premoženje hčeri in zetu. Shylock, v pasti, skrušen obljubi, da bo podpisal darilno pogodbo. Porzia kot lažni sodnik ne sprejme od Bassania ponujenega plačila, prosi ga le za prstan, ki mu ga je bila sama kot žena podarila. Bassanio okleva, a nazadnje na Antonijevo prigovarjanje prelomi prisego, dano Porzii, in izroči sodniku prstan. Ta zaplet vodi nato, ko se vsi vrnejo na Belmont, do nekaj preigravanja med navidez ljubosumno Porzio in  krivega se čutečim, skrušenim Bassanijem; preigravanje se srečno razreši, ko Porzija razkrije svojo dvojno vlogo. Da bi bil konec še veselejši, pride obvestilo, da so vse Antonijeve ladje srečno pristale.

Vir: William Shakespeare, Beneški trgovec. Gledališki list, sezona 2010/11, 10. SNG Drama Ljubljana 2010.