Nad dolino Dragonje (26.5.2012)

Obvestilo o pohodu skozi delček Krajinskega parka Dragonja sva prebrala v Delu in prireditelji, domačini, so se veselo začudili, da je bilo njihovo obvestilo objavljeno in je seglo tako daleč. Napovedali so, da je pot "primerna tudi za telesno slabše pripravljene različnih starosti" in da bo hoje za okrog dve uri. Nimava se za telesno slabše pripravljena, saj redno vzdržujeva kondicijo, a zdelo se nama je, da bosta dve uri po soncu dovolj. 
Preden sva malo pred Dragonjo še enkrat natančno prebrala obvestilo, sva bila zavila po napačni cesti, na koncu sva le prišla pravočasno do izhodišča na križišču sredi Dragonje. Prvi pogled na zbirajoče se pohodnike je zadoščal: res so bili vseh starosti, a prevladovali so starejši. Ugotovila sva tudi, da naju je preveč skrbelo, da bova zamudila odhod; počakali smo še tega in onega prijatelja, soseda ali znanca in počasi krenili zložno navkreber kake pol ure po najavljeni zborni uri. No, med čakanjem so se mnogi krepčali s ta ostrim in se prijateljsko pomenkovali. Z asfaltirane ceste v smeri proti Sv. Petru smo kmalu zavili na kolovoz in potem zložno navkreber nad dolino Dragonje do zaselka Škerjevec. Neka gospa je nabrala  šop špargljev. Ob hiši murve, na eni strani s črnimi sladkimi plodovi, na drugi z zeleno-rumenimi. Na oni strani na vrhu hriba cerkveni zvonik in gruča hiš - Kaštel. Na delcu poti smo hodili po naravnem tlaku položnih skalnih skladov. Tu in tam grm živorumene brnistre, oljke, blizu naselja vinograd. Veliko neobdelane zemlje. Vode ni. Ko smo se začeli spuščati, se je na razgledni točki odprl lep pogled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline. Pri prvih hišah naselja Dragonja so nas postregli z malvazijo. Nižje doli smo se na streljaj približali mejnemu prehodu. Pot smo po malo manj kot dveh urah končali na oni strani glavne ceste, kjer so skladišča ali obrati podjetja Kras, v bifeju, kjer naj bi za 3 evre dobili ričet. Izkazalo  se je, da je bil to najboljši del pohoda. Sijajnemu ričetu, ki ga je bilo še za repete, so sledili zelo okusni čevapčiči. Že pri teh dobrotah so šli po vodi vsi načrti za hujšanje. K čevapčičem je ena od domačink prinesla pravkar spečen, še topel, mehak bel kruh s hrustljavo skorjo; sledili so kosci pite ali narastka ali, kar je že bilo tisto sladko, in povrh še domače češnje. Se je spodobil še en kapučin. K najini mizi sta prisedli domačinki, izkazalo se je, da sta sestri in organizatorici. Pohod je bil pravzaprav namenjem domačinom. "Vse manj se srečujemo, vse manj poznamo. Taki časi so. Takole se vsaj včasih zberemo. In veseli smo, da ste prišli tudi iz notranjosti. Še pridite." Sva rekla, da prideva na kolesarski izlet septembra.

Hm, kakšen Evropejec?

Moje korajžno zatrjevanje, da sem Evropejec, se je hitro znašlo na preizkušnji. Včeraj dopoldne sva šla z ženo v mesto, da bi videla vnukinjo, ki naj bi v okviru prireditev ob Dnevu Evrope s soplesalcem PK Urška odplesala španski ples passo doble. Ker so njun nastop prestavili na zgodnejšo uro, sva ga zamudila. Znašla pa sva se sredi zanimivega živžava.
Tam je bila vrsta stojnic, kjer so osnovne šole predstavljale evropske države; vsaka OŠ eno. Ogledoval sem si predstavitve, se tu in tam pustil testirati z vprašanji o značilnostih države in potem sem dobil piškotek. Vedel, zakaj ima Nizozemska oranžno barvo v zastavi (roko na srce: megleno vedel): 'Oranževci, Viljem Oranski', sem negotovo zinil. 'O, gospod, vi pa kar nekaj veste', me je pohvalila učiteljica. Potem sem pri simpatični Vrhničanki odgovarjal o Slovaški na naključna vprašanja izmed petnajstih. Vedel sem, da se ne pozdravljajo s ‘hi’, ampak z ‘ahoy’ in da so republika ne kraljevina in da nimajo morja. Potem sem punco pohvalil, da je dobro sestavila test, pa se je izkazalo, da ni ona ampak on. 'Ma ja, če maš pa dolge lase'. Čisto me je potrlo - imam homoseksualna nagnjenja? Takoj nato sem kiksnil število prebivalcev Grčije: ni jih 6 ampak 11 milijonov. Lahko bi bil vedel, saj vsak dan poslušam o Grčiji. Potem sem pa po zvočniku slišal od neke nadebudnice, da ima Sofija 800 miljonov prebivalcev. Sem bil kar potolažen; vsaj red velikosti zadenem. Na irski stojnici niso imeli največje irske znamenitosti, piva Guiness. So se nekaj izgovarjali, da še ni 12. ura. Pri Špancih sem znal celo po špansko prebrati in pravilno prevesti neki pregovor o tem, da se moraš zjutraj, ko vstaneš, pozitivno naravnati. Za nagrado sem smel prebrati drug pregovor. Potem mi niso znali pojasniti, kaj je pravilen odgovor na vprašanje, kateri jezik/i je/so uradni jezik/i v Španiji: kastiljski, španski, katalonski, baskovski? A je španski drugo kot kastiljski? O Belgiji vem, da so tam Flamci in Valonci in da se ne marajo. Nič kaj dosti drugega. Nisem vedel, kakšne so barve belgijske zastave. O tem, na katere države meji, sem se pa kar malo sporekel z deklico, ki je trdila, da je med njimi Danska, jaz pa, da sem med drugimi pravilno omenil Luksemburg. Na srečo so imeli vse jasno napisano na zemljevidu, ki so ga sami narisali, tako da ni bila potrebna arbitraža. O Latviji nisem vedel nič. Ja, Riga. Tallin, Riga, Vilnius, tako gre po vrsti od severa proti jugu. Estonija, Latvija, Litva. V Tallinu sem bil, pa sem kar pozabil, da ima Estonija črno v zastavi: modro, črno, belo. Črno zaradi težke zgodovine in zaradi zemlje, ki je tam taka, morostasta; belo za upanje, modro za modro nebo in morje. Priznam, da sem se kar malo zamislil: kakšen Evropejec sem, če - kljub prisluženim piškotkom - toliko reči ne vem.

Potem so prihajale vrste v rumenih majicah in rdečih kapah, pa taki v modrem in taki navadni. Z njimi učiteljice, ki so jih obsesivno preštevale. Žena se je nasmehnila: ja kar naprej jih moraš šteti, drugače kar kakšen izgine. Učiteljice so za vsemi temi pisanimi stojnicami in prizadevnimi učenci. Učiteljice, ki so tako primeren objekt, da se na njih skuša varčevati.

Ali sem Evropejec?

Saj ne, da bi me to vprašanje posebej težilo. Prigodniško je, ob 9. maju, Dnevu Evrope, ki obeležuje spomin na dan, ko se je v Evropi končala 2. svetovna vojna. To vprašanje zastavljajo novinarji kakšnim pomembnežem. Pa recimo, da bi ga meni, ki nisem pomembnež in se ne grem politike. Pri prvem odgovoru ne oklevam. Seveda sem Evropejec - prvič, geografsko. Drugič, kot državljan pripadam skupnosti držav, ki so se združile v Evropsko zvezo, EU. Torej sem Evropejec tudi politično. Tisti, ki zastavljajo to vprašanje, ne mislijo na ta formalni status. Sprašujejo, če se človek čuti Evropejca. Neka angleška pisateljica je vprašala nemškega pisatelja Hansa Magnusa Enzensbergerja, ali se čuti Evropejca ali Nemca. To je nespametno vprašanje. Ali se čutim Evropejca ali Slovenca? Vprašanje zahteva izključujoč odgovor, ko je na dlani, da je smiseln le  oboje vključujoč. Moja enačba je: Slovenec < (Jugoslovan) < Evropejec < Zahodnjak < Zemljan. Vse to sem; vse to se čutim, da sem. Slovenec sem po rodu, domovini, jeziku. Nisem navdušen, da sem Slovenec. Preprosto sem. Tudi nisem navdušen, da sem moški. Sem pač. Človek se navadi in sprijazni. Ne mislim, da smo Slovenci od Boga izbrano ljudstvo, kaj posebnega, čeprav bi se lahko ponašali z marsičim, ne samo s prvim smučarjem z Mont Everesta in prvim letalcem, ki je s šampionskim ultralahkim letalom obletel svet. Majhnost, majvrednostni kompleks, nas spodbuja k izjemnim dosežkom.
Bil sem Jugoslovan. Ne samo geografsko in politično. Všeč mi je bilo, da sem živel v državi s toliko tako različnih narodov, s tako pestro geografijo in zgodovino. Imel sem se za Jugoslovana in pred tujci mi ni bilo nerodno priznavati svoje državne pripadnosti. Pravzaprav mi je zdaj bolj nerodno razlagati, da Slovenija ni Slovaška itd. Jugoslavija, Titova partizanska dežela originalnega socialističnega eksperimenta, je bila dober korektiv mojega slovenskega manjvrednostnega občutka.
Se čutim Evropejca? Ja. Bom skušal opisati - občutka mi utemeljevati ni treba. V šoli sem se učil evropsko zgodovino. Ali bolje: zgodovina, kakršne smo se učili, je bila evropska zgodovina, zgodovina Evrope. Učil sem se grško in latinsko, nemško in angleško. Se seznanil z grško in rimsko antično kulturo. Vse revolucije in obe svetovni vojni so se skuhale v Evropi. Slovenci smo bili del avstroogrskega imperija, zasedli so nas Nemci, Italijani, Madžari. Stric se je kot avstrijski vojak boril proti Italijanom. Po kavbojke smo hodili v Trst. Na strokovni obisk smo šli v Dortmund, na Dunaj, v Prago, Varšavo. V okviru evropskih programov izmenjave študentov in profesorjev sem bil v Barceloni, v Nijmegenu, Coimbri, v Pecsu, v Helsinkih, Tallinu, Berlinu, Londonu, Cambridgu, Parizu. Kot turist sem obiskal mesta klasične Grčije, bil v Rimu, Neaplju, Pompejih, obkrožil Sredozemlje, bil v Provansi, na Irskem. Gotovo sem še kaj pozabil. Berem poleg slovenskih in nekdaj hrvaških in srbskih časopisov Der Spiegel, Die Zeit, včasih pogledam še kak drug tuj (?), evropski časopis: L'Expresso, La Repubblica. Stanoval sem pri Schrubi v Dortmundu, bil v počitniški hiši Therese nad Barcelono, srečal prijatelje in prijateljice Fernando, Roso, Mario de Lourdes, Joseja in Jana in druge, katerih imena počasi tonejo v pozabo. Všeč mi je, da imamo enotno valuto, da se povezujemo v znanosti in izobraževanju. Všeč mi je načelo enotnosti v različnosti.
Bil sem v Ameriki, a sem rajši Evropejec. Tam mi je bila všeč odprtost ljudi, širina, vsaj na prvi pogled. Odbijala me je puščoba mesta. Rad imam evropska mesta, evropsko raznolikost, prepletanje obdobij, slojev.
Mislim, da bom kar ostal v Evropi. Če nas ne bojo ven vrgli.