Samoprijava dela na črno

Spodbujen z odločnim ukrepanjem tržne inšpekcije, ki je Osnovni šoli Prežihovega Voranca iz Ljubljane prepovedala opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, ker je za svoje učence organizirala ekskurzijo na Dunaj, predvideno z učnim načrtom, in v ta namen pobirala od udeleženih gotovino za pokritje stroškov, ter tako kršila zakon o spodbujanju razvoja turizma,

samoprijavljam enake vrste prekršek, 

ki sva ga s soprogo, kot osebi brez licence za turistično vodenje, zagrešila dne 28. 9. 2016, ko sva organizirala ogled Ljubljane za skupino državljanov Italije iz Trsta.

Konkretno: prijavljam delo na črno v obliki nepooblaščenega turističnega vodenja skupine tujih turistov; nestrokovno pripravo aranžmaja; nestrokovno kulturnozgodovinsko razlago turističnih znamenitosti; nestrokovno prevajanje v italijanski jezik; neuporabo storitev MOL, namenjenih turistom (vozila Kavalir); nezaračunanje storitve vodenja in s tem povezano neplačilo pristojbin MOL in Republiki Sloveniji; nezaračunanje prigrizka na tržnici in piva tujim turistom; odžiranje dela pooblaščenim turističnim organizacijam.

V podkrepitev samoprijave navajam naslednja dejstva:

Navedenega dne se je skupina italijanskih državljanov pretežno slovenskega rodu, tako imenovanih "zamejcev", v številu treh (3) oseb, udeležila Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Po sodelovanju na festivalu, ki je potekalo v režiji njihovega upokojenskega društva oziroma v organizaciji Cankarjevega doma in za katero so bile po zagotovilu udeležencev odvedene vse dolžne pristojbine in davki državi Republika Italija in državi Republika Slovenija in Mestna občina Ljubljana, sva s soprogo v neposredni bližini Cankarjevega doma prevzela vodenje te skupine po vnaprej predvidenem in organiziranem itinerarju, ki je v nekoliko skrajšani obliki naslednji: Cankarjev dom - Emonska klet - podhod - Zvezda - Kongresni trg - Dvorni trg - Breg (retour) - Čevljarski most - Mestni trg - stolnica sv. Nikolaja - vzpenjača - Grad z grajskim stolpom - peš pot do Streliške - Krekov trg - Vodnikov trg (tržnica) - Zmajski most - Plečnikove arkade - Tromostovje - Prešernov trg - Wolfova ulica - Kongresni trg.
Mestni občini smo poravnali voznino z vzpenjačo in vstopnino na grajski stolp. Prigrizek pri stojnicah na tržnici sva poravnala vodja ogleda.

Kot olajševalne okoliščine navajam: starost vodij ogleda in s tem povezano neseznanjenost z aktualno zakonodajo na področju turističnega vodenja v Republiki Sloveniji (čeprav vem, da nepoučenost ni argument in bi moral vsak državljan spremljati turistično zakonodajo) kakor tudi zastarelost kulturno-zgodovinskega znanja; dejstvo, da so bili udeleženci z aranžmajem zadovoljni; dejstvo, da je bil finančni profit od aranžmaja negativen, socialni pa izredno pozitiven.

V dokaz resničnosti navedenega dodajam fotografijo skupine z enim od nepooblaščenih in nestrokovnih vodij na črno.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Francesca in Paolo

Zgodba o Francesci da Rimini in Paolu Malatesta še dandanašnji zbuja zanimanje in sočutje, zato sem jo podrobneje raziskal.

Če se peljete od Benetk proti jugu mimo Padove, najprej prečkate Adižo in se znajdete v delti Pada. To široko reko prečkate v bližini Ferrare in že ste na področju polnem zgodovinskih spomenikov in spominov. Vrstijo se mesta Ravenna, Rimini, Pesaro in v njihovem zaledju Urbino in trdnjava Gradara. Ta mesta so bila nekoč tik ob morju. Ravenna je nastala pravzaprav na sipinah sredi močvirij Padove delte, da bi bila tako varnejša pred sovražniki. Kot pravi pesnik:

"...tamkaj, kjer obala 

morja odpira se vodovju Pada

da bi s pritoki vred mu pokoj dala."

(Dante, Božanska komedija, V/97-99, prev. A. Capuder)

V 13. stol. sta to področje Romagne obvladovali plemiški družini, ki sta se borili za prevlado. V Ravenni je gospodoval Guido da Polenta (12?? - 1310), v Riminiju pa Malatesta da Verucchio (1212-1312). Družini sta se izčrpavali v medsebojnih bojih in to stanje je začelo obojim presedati. Čas je bil za sklenitev miru. Po tedanjem običaju so se take pomiritve sklepale s porokami med člani nasprotnih družin. Guido da Polenta je bil pripravljen dati svojo lepo, 16-letno hčer Francesco (1255 - 1285) zamož sinu Malateste da Verucchio Giovanniju (1240 - 1304), ki je bil 15 let starejši od nje. Bil je sicer hraber v bojih a nagle jeze in šepav. Imenovali so ga Gianciotto ("sciancatto") in tako v ime ujeli tisti onomatopoetski "zoppo" (šepavec): Gianni + zoppo = Gianciotto. Eden od slikarjev, ki so kasneje radi slikali te prizore, ga je - nedvomno realistično - upodobil rdečelasega z rdečo brado. S tem možakom naj bi se torej poročila Francesca da Polenta.

Malateste so živeli v trdnjavi Gradara, sezidani na pečini nad morjem, enim zadnjih obronkov Apeninov. Trdnjavo je l. 1150 zgradila družina De Griffo, ki pa je bila na strani gibelinov (podporniki cesarja) in je padla v papeževo nemilost. Ta je nagradil zvestobo kondotiera guelfov (podporniki papeža) iz Romagne, Malatesta da Verucchio, in mu prepustil Gradaro in oblast nad okoliškimi mesti, Riminijem, Ceseno in Pesarom.

Bocaccio si je kasneje izmislil zgodbo, da bi napeljal znanstvo med Francesco in njenim kasnejšim ljubimcem, Gianciottovim mlajšim in privlačnejšim bratom Paolom. Francescin oče, Guido da Polenta, naj bi se bal, da hči ne bo hotela sprejeti starega in kruljavega Gianciotta, zato je uredil, da jo je v odsotnosti Gianciotta prišel zasnubit brat Paolo kot njegov zastopnik in jo odpeljal na grad Malatestov. Francesca pa naj bi mislila, da je Paolo pravi ženin in naj bi šele zjutraj po poročni noči spoznala, da se je zmotila. Bocacciova domišljija je šla tu vendarle predaleč, pravijo kritiki. Ni mogoče, da Francesca ne bi vedela za oba brata; da ne bi vedela, da je Paolo poročen. Dodali bi, da si v tistih časih očetje niso delali skrbi s tem, ali bo ženin hčeri všeč ali ne. Pokoriti se je morala "višjim interesom".

Francesca je torej zapustila rodno Ravenno in se preselila na Malatestov grad Gradara in kot žena Gianciotta Malateste postala gospodarica Riminija. Zato je prišla v zgodovino (in opero) kot Francesca da Rimini. Kakor koli že: Francesca se je 1275 poročila z ihtavim Gianciottom.

V Gradari je Francesca spoznala moževega ljubeznivega mlajšega brata Paola. Med njima se je vnela ljubezen. Kako se je to zgodilo, pripoveduje sama Francesca Danteju, ko jo je obiskal v peklu:

"Za razvedrilo neki dan sva brala,

kak Lancelota je ljubezen vila,

nič hudega sluteč sama sva ostala.

Ob branju večkrat sva oko sklenila,

bleda v obraz, a tam ob sliki eni,

glej, ponevedoma sva se izgubila.

Prebrala sva, kako nasmeh želeni

ljubimec tisti je poljubil vroče,

ko on, ki bo na vekomaj ob meni,

je k mojim ustnam svoje dal tresoče,

Galjot je bil pisar in to berilo

več brati potlej ni bilo mogoče."

... 

(Dante, Božanska komedija, V/127-138, prev. A. Capuder)

V bratovi odsotnosti je torej Paolo delal družbo njegovi ženi. Bral ji je romane, med drugim tudi zgodbo o vitezu Lancelotu in gospe Ginevri. Ko je vitez poljubil Ginevro, je Paolo poljubil Francesco, knjiga jima je spolzela iz rok in ne da bi si mogla pomagati, sta se predala ljubezni.

Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.

Nekega dne je namreč oba ljubimca in flagranti zasačil zakoniti mož Gianciotto Malatesta in ju v prešuštniški postelji posekal z mečem; neki komentator pravi, da objeta z enim zamahom. To posteljo z baldahinom, v kotu z ognjem v kaminu ogrevane sobane, je mogoče še danes videti.

Ta umor se je zgodil domnevno leta 1284 ali 1285.

Po Danteju sta Francesca in Paolo v drugem krogu pekla, med manjšimi grešniki, med nesrečniki, ki so se vdajali nezmernim strastem. Še vedno sta v ljubezenskem objemu (vsaj bila sta takrat, ko ju je obiskal Dante in se z njima pogovarjal), toda po zraku ju večno premetava viharni vrtinec, tako da ne najdeta miru. Dante je bil Francescin sodobnik, kakih deset let mlajši od nje. Ob njeni smrti je bil star 20 let in gotovo je vedel zanjo. Francesco je poznal, kajti v peklu jo pokliče po imenu. Ko mu je Francesca v peklu izpovedala to zgodbo, je Dante od ganotja omedlel:

"Ko senca to izustila je milo, 

tako je jokal drugi, da zgubljeno

v sočutju mi telo ni več služilo,

in padel sem kot truplo pokošeno."

(Dante, Božanska komedija, V/139-142, prev. A. Capuder)

Delta Pada - Urbino - San Marino

Vsaj malo moram nadoknaditi, kar nisem poročal. Prvi je zgodnjeaprilski izlet s tečajniki italijanščine na UTŽO in pridruženimi sopotniki v delto Pada in naprej (8. do 10. 4. 2016).

Gorino v delti Pada je izhodišče za vožnjo z ladjico po okljukih delte v rahlem dežju.

 

Od tam ni daleč do Ravenne z njenim zgodovinskim bogastvom: bazilika san Vitale, mavzolej Galle Placidije (na sliki), bazilika San Apollinare Nuovo, Dantejev mavzolej. Notranjščina mavzoleja Galle Placidije je resnično presunljivo lepa.

Nedaleč od Riminija je slovito mestece Urbino - ne samo bivališče Valentina Rossija - ampak predvsem rojstni kraj renesančnega slikarja Rafaela.

 

Rafaelova Nema (La Muta) v vojvodski palači Montefeltro:

Preko Pesara, rojstnega kraja Gioacchina Rossinija, smo prišli v Gradaro. Za ljubitelje dramatičnih zgodb je nujen obisk tega slikovitega mesteca s trdnjavo, kjer je prevarani Giovanni Malatesta lastnoročno posekal prešuštnika, svojo ženo Francesco da Polenta iz Riminija (Francesca da Rimini) in brata Paola, ki mu jo je prevzel. Gneča okoli domnevne postelje, kjer sta obležala v krvi, je bila tolikšna (čeprav so od tedaj že vse počistili), da nisem mogel fotografirati. 

 

Slikovite srednjeveške relikvije in pogledi na starodavno mestece in utrdbo prestavijo človeka v drug čas, tudi če ga ne zaprejo v kletko, v kateri so nekoč izpostavljali hudodelce.

Na San Marinu človek pomisli, da bi bilo morda tudi Sloveniji v prid, če bi jo namesto desetin predsednikov in ministrov vodila dva konzula. V tej mestni državici se to obnese.

 

Pot smo sklenili na Griču pesnikov (Collina dei Poeti) na kmečkem turizmu v Sanarcangelu.

Iz Efemerid v Begotnice

Ja, spremenil sem naslov svojega bloga iz Efemeride v Begotnice.
Osnovni razlog je, da je bil naslov Efemeride zavajajoč. Efemeride so astronomski pojem. Beseda izvira iz grške besede ephemerios, ki pomeni "enodneven". V astronomiji so efemeride "preglednica z izračunanimi prihodnjimi legami Sonca, Meseca in planetov z astronomskimi in navigatorskimi podatki" (Veliki slovar tujk). Dosedanji naslov bloga je bil sicer kar primerna metafora za dnevniško pisanje, navsezadnje so moje Efemeride beležile gibanje Meseca po svetnih in duhovnih pokrajinah.
Vendar je težava v tem, da so na ta naslov klikali tudi vsi, ki jih zanimajo astronomske efemeride in ne moji doživljaji. Domišljam si, da so "begotnice" več kot ustrezen prevod in nadomestek grške besede in pojma in njegova razširitev oziroma prenos iz astronomije na življenje v celoti in obogatitev slovenščine v času, ko se vsi trudijo, da bi jo razvrednotili. Hura!

... just fucking do it.

Pregledal sem statistiko svojega bloga, tisto stran, ki jo vidim samo jaz, bralci pa ne. Od leta 2010, ko sem začel ta blog, do danes, je imela ta stran 13924 obiskov; pretekli mesec 138, danes 22. Seveda si ne domišljam, da so vsi, ki so obiskali mojo stran, tudi kaj prebrali. Veliko je najbrž povsem naključnih klikov, recimo tistega Kitajca ali Indijca, za katerim se morda skriva Slovenec, ki se je znašel tam. Imam celo 2 (dva) stalna spremljevalca. Eden od razlogov, da se vračam k pisanju, je tudi ta, da ju nočem popolnoma razočarati.
So pa še drugi dobri razlogi, da nadaljujem pisanje.
Seveda pisanje zahteva zbranost. Projekt je treba pripeljati do konca. Pozoren moraš biti na ideje, se spomniti tem, se organizirati, brati, raziskovati in zapis ("post") dokončati. S tem ohranjaš svojo sposobnost zbranosti in organizirane izpeljave dela.
Res je. Človek se v takemle blogu "razkazuje", kot se sleherni javni govorec ali pisec, sleherni novinar, četudi ne piše o sebi in svojih dogodivščinah. Pisanje o sebi je danes "v trendu". Nedavno tega sem prebral debel "roman", ki je v bistvu zelo veristična avtobiografija. Kovačič, Kavčič, samo ta dva omenim, eno samo "samorazkazovanje". Dobro, posebne vrste pretanjeno samorazkazovanje. A pri meni sploh ne gre za razkazovanje. Zakaj ne bi temu rekli "skrb zase"; skrb, da se ohranjam živega, čutečega, razmišljujočega? Če imajo še drugi kaj od tega, toliko bolje.
Ko pripravljam zapis na kako temo, raziskujem. Preberem kak članek, pogledam v enciklopedijo, pobrskam po spletu. Odkrivam reči, spoznavam, se učim.
Da bi bili moji zapisi kolikor toliko užitni, se moram potruditi, da se jazno izrazim; zato moram jasno misliti. Pisanje samo mi pomaga, da jasneje mislim, da izpeljem logična zaporedja.
Navsezadnje si domišljam, da imajo tudi bralci mojih zapisov nekaj od tega. Karkoli. Važno je, da obiščejo moj blog in preberejo (vsaj) kak zapis. Domišljam si tudi, da je morda moj blog spodbuda drugim, Za karkoli, morda da se odločijo, da bojo tudi oni pisali javni ali zasebni dnevnik. Je koristno, zanje in za bralce.
Zadnji sunek v nov zagon pa je bil post, ki sem ga prebral danes zjutraj. To je članek dizajnerja
Tobiasa van Schneiderja, One video, article or side project can change your life. Piše prav o pisanju bloga in svoje razmišljanje zaključi s pozivom "... don't think to much, just fuckin' do it." Ne premišljaj preveč, kar naredi, krščenmatiček!"

https://medium.com/desk-of-van-schneider/one-video-article-or-side-project-can-change-your-life-361b953059f5#.r6dcwy9qb

Naj še pišem?

Od marca 2016 se nisem oglasil. Samo stran o risanju in slikanju sem dodal kasneje. Zgodil se mi je premor, ki ga nisem ne hotel ne načrtoval. Premor je bil tako dolg, da sem začel razmišljati, da bi blog popolnoma opustil. Za to bi bilo več dobrih razlogov.
Staram se. Vse težje mobiliziram toliko zbranosti, da pripeljem kak projekt do konca. Upokojenčevi dnevi so vse krajši. Vsaka nova dejavnost mi pobere preveč moči in časa. Begam od dejavnosti do dejavnosti. Ob bralnem fotelju se mi kopičijo odprte knjige; knjige, ki sem jih začel brati, pa mi je medtem pozornost pritegnila druga knjiga. In tako dalje.
Mar ni takle blog javno samoljubno (zdaj se reče "narcistično") samorazkazovanje? Navsezadnje nima ne umetniške ne znanstvene vrednosti, ki bi ga opravičevala.
Tem pomislekom se pridruži pomislek glede varnosti. Vse, kar je na spletu, je lahko plen hudobnežev vseh vrst. Vohljajo, začnejo zalezovati, psovati, ukradejo ti identiteto, zasujejo te s spletnimi smetmi, pošljejo ti uničevalni virus.
Nisem pisatelj, ne znam s čudežnim talentom ubesedovanja pritegniti pozornosti bralcev. Moji zapisi so najbrž precej nezanimivi. Čemu torej? Čim slabše bom pisal, čim manj pristno in prepričljivo, tem večja je verjetnost, da me bojo kritizirali, se norčevali iz mene ali me popolnoma ignorirali. Čemu torej?
Že do sedaj lahko sam sebi očitam pomanjkanje koncepta. Pišem o vsem mogočem. V mojem pisanju ni rdeče niti, ni moralnega nauka. Le zelo pozoren ali vztrajen bralec morda lahko izlušči obrise določenega značaja, smeri. Na kaj naj se omejim, kam usmerim, ko me pa zdaj vznemiri ta, zdaj ona reč, od knjige do novega kraja ali jedi.
Navsezadnje pisanje zahteva trud in jemlje čas. Čemu?
Ejej, pa nehaj!
Čemu? Saj si v spremni besedi ob naslovu bloga napisal, da pišeš zase, da se bolje razumeš, da si bolje zapomniš in ohranjaš radovednega. Niso to dovolj dobri razlogi? Se odpoveduješ temu, da bi sebe in dogajanja okrog sebe bolje razumel; si dejstva in razlage bolje zapomnil in se ohranjal radovednega in s tem živega?
Ne, ne bom še vrgel puške v koruzo. Za pisanje je poleg navedenih še veliko drugih dobrih razlogov. O njih takoj zatem.