Izlet v Torino: 4. dan

V nedeljo zjutraj pripravimo prtljago in se odpravimo domov. Na dolgi poti do Ljubljane se ustavimo najprej v bližini Pavije ob sloviti Pavijski kartuziji, La Certosa di Pavia. Pozor: ne "parmska" ampak "pavijska", kartuzija namreč. Ne vstopamo v roman. In pozor: nismo več v Piemontu ampak v Lombardiji. Ob propadanju rimskega imperija so tod nekoč gospodarili germanski Langobardi. Njihova dediščina je poseben likovni slog, ki ga srečamo v Lombardiji, v Langobardiji. Veličastno pročelje samostanske cerkve priča o njem s svojo okrasitvijo, ki nekoliko spominja na milansko katedralo. A da ne bo pomote: cerkve niso krasili Langobardi; smo v obdobju renesanse. Površina fasade, ki zavzame naše vidno polje, je razčlenjena na neštevilne pravokotnike in kvadrate, znotraj katerih so arhitektonski elementi, okna, stebriči, podobe in nizki reliefi. Pri tleh so nizki reliefi z mitološkimi prizori, ki obujajo spomin na rimsko obdobje. Višje gori so reliefi s svetopisemski prizori in nad njimi in ob njih kipi prerokov in svetnikov. Vmesne prostorčke zapolnjujejo rastlinski in geometrični motivi. Ni praznega prostora. Kartuzijo je dal postaviti leta 1390 vojvoda Gian Galeazzo Visconti, gospodar Milana. V njej naj bi bilo tudi njegovo poslednje bivališče.

 

Vstopimo v notranjost in se nekoliko razgledamo. Levo in desno od osrednje ladje so kapele s slikami in kipi. Nekje nas prestreže menih v črno-beli kuti, tudi sam afriško črn. Videti je kot severnoafričan, morda Tunizijec. Vzpne se na podij in začne razlagati. Kakšen kontrast z gospo s Sacro di San Michele! Mož, ki je sem prišel iz Afrike, govori naučeno, ob tem z gibi molče opozarja občinstvo, naj ne fotografiramo, naj bomo tiho, naj se pomaknemo naprej. Deluje strogo a tudi nekako karizmatično. Tu deluje avtoriteta. Potem nas mimo Galeazzovega sarkofaga popelje iz cerkve v samostan.

 

Znajdemo se na križnem hodniku na robu prostrane zelenice, onstran katere, ob njenem robu, vidimo za hodnikom nekakšne hiške, v vrsti, vsaka ima visok dimnik. Pa ne, da ima vsak menih svojo hišo? In kako so videti znotraj? Na odgovor ni treba dolgo čakati. Menih odpre neka vrata s hodnika in nas povabi noter. Znajdemo se v praznem, neopremljenem prostoru s kaminom, vzidanimi policami in mizno ploščo - menihova dnevna soba! Iz nje stopimo skozi naslednji prostor na teraso in ven na dokaj obsežen vrt. V prehodu vodijo stopnice v nadstropje.

 

Za enega človeka je hiša prevelika. Kaj naj bi bilo v nadstropju? Spalnica? Najbrž je tu bivalo več menihov. Naš samostanski vodič je nekam izginil; ne moremo ga vprašati. Za človeka, ki se je odpovedal posvetnim skušnjavam, prav udobno bivališče. Če se odpoveš svetu, imaš tu vso svobodo.

Pred vhodom v samostanski kompleks so svoje stojnice razpostavili prodajalci spominkov. Nekdo tam prodaja antikvarne knjige. Ustavim se ob stojnici, ogledujem lepo po abecedi avtorjev razvrščene knjige. "Išče gospod kaj posebnega," me vljudno nagovori starejši prodajalec. "Ne. No, mogoče pa  vendarle. Imate kaj Umberta Eca?" "Si. ecco, Il nome della rosa." Medtem ko ogledujem zajetno rdečo žepnico, vpraša možak, od kod sem. Iz Slovenije, Ljubljana. Izlet. Torino. Università della terza età. A, tako, zanimivo. In ste prišli pogledat tudi kartuzijo? Ja. Certosa. Chartreuse. Kartuzija se reče po slovensko. Kartuzija. Cartusia. Lepa beseda. Vprašam še, če ima kaj od Moravie, tega sem nekaj prebral v prevodu. Si, ecco, Moravia. Prelistam, nisem si zapomnil naslova. Ne, hvala. Imam dovolj. Kupim, potem pa ne preberem. Ja, tako je, se posmeje možak. Grem zdaj, na avtobus. Srečno pot, gospod. Ponudi mi roko, kot bi se že dolgo poznala.

Eco za tri evre! In rokovala sva se! 

Po kratki vožnji se ustavimo v Paviji (naglas na drugem zlogu), mestu velikosti našega Celja z okrog 70 tisoč prebivalci, nedaleč od Milana,  Vrhunec svoje pomembnosti je mesto, antični Ticinum, doseglo v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo prestolnica langobardskega kraljestva. Avtobus ustavi nedaleč od pokritega mostu (Ponte Coperto) čez reko Ticino, ki se nedaleč nizvodno zliva v Pad. Če smo natančni: most ni starodaven, zgradili so ga v letih 1949-51, vendar približno tam, kjer je stal nekdanji most. Prvi most so zgradili Rimljani, a  je bil malo višje in drugače usmerjen, ker je reka medtem spremenila tok. Pravi most izvira iz srednjega veka (1351-54) in je bil zgrajen na temeljih rimskega. Ta most je bil pokrit, na obeh straneh je imel nad vhodoma obrambna stolpa, na sredi mostu pa je bila kapelica sv. Janeza Nepomuka. Septembra leta 1944 so ga zavezniki bombardirali. Ostanke bombardiranega mostu so dale mestne oblasti razstreliti in odstraniti, da ne bo ovirale pretoka vode in povzročale poplav. Šele pet let po bombardiranju so se odločili zgraditi nov most kot nekoliko povečano kopijo starodavnega. V Paviji je še pred prvo svetovno vojno kako leto živela družina Alberta Einsteina. V nekem pismu iz leta 1947 svoji italijanski mladostni prijateljici je Albert zapisal: "An die schöne Brücke in Pavia habe ich oft gedacht" - "Pogosto sem mislil na lepi most v Paviji". Te besede slavnega fizika so dali meščani vliti v ploščo, ki so jo pritrdili sredi mostu.

Nimamo časa za ogled mostu. Napotimo se proti staremu središču mesta. Ustavimo se ob neki cerkvi:
Basilica di San Michele Maggiore, napomembnejši spomenik te vrste v mestu. Slavna je, ker je v njej še veliko pričevanj, da je bila Pavia nekoč središče italskega kraljestva. Stoji na mestu prvotne langobardske cerkve; menda so temelji zunajega zvonika langobardski. Okoli leta 1000 je potres porušil prvotno cerkev in tedaj so zgradili novo, domnevajo da do leta 1155. Tega leta je bil namreč v njej kronan nemški cesar Friderik I Barbarossa. Poslikam še v tlak vdelan kamen z imenom nekega langobardskega pomembneža. 

 

            

Sprehodimo se do središča mesta. Pred stolnico kip germanskega konjenika. Levo od pročelja stolnice je nekoč stal mestni stolp, Torre civica, ki se je sredi belega dne, 17. marca 1989, zrušil in pokopal pod seboj nekaj turistov: 4 mrtvi. Na našo srečo, se je zrušil tedaj.

  

Bila sva utrujena od vsega novega. Na osrednjem trgu pred nekim lokalom, kjer so stregli hrano, sva spustila sidro in se pustila nahraniti z na hitro pripravljeno lasagno in njoki, preden naju je v svojo notranjost sprejel avtobus za Ljubljano. 

Med vožnjo domov mi pridejo pred oči tri srečanja: z onim možakom zunaj pred kmečkim turizmom Ca' d' Pinot; gospa Tatiana in njena "pridiga" na Sacra di San Michele; in prijazni antikvar pred Certoso di Pavia. Prijazna, človeška srečanja. Italiani - brava gente. Do naslednje okupacije.