Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.

Samouresničenje in samopreseganje

Priljubljeni nazor o življenju kot samouresničenju dopolnjujejo pa tudi kritizirajo (in/ali zavračajo) z nazorom o samopreseganju.  Človekova življenjska naloga naj ne bi bila samouresničenje, češ da je to nekaj sebičnega, njegova naloga naj bi bila samopreseganje. Ob tem zastrižem z ušesi: kaj mislijo s "samopreseganjem"? Pa ne, da hočejo življenje podrediti kakšni Ideji?

Sam pripadam generaciji, ki nazora, da je človekovo življenje vredno samo, če je v službi "višjih ciljev", ni več sprejemala kot samoumevnega. Ni več sprejemala misli, da je smisel življenja v podreditvi kaki vrednoti zunaj kratkega in nepomembnega življenja posameznika. Pri nas je ta nazor nastopal v dveh oblikah; v obeh sem bil udeležen.

Najprej so me učili, da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih. S spoštovanjem desetih božjih zapovedi in z ubogljivim sledenjem cerkvenemu redu in klerikom si bom prislužil, da bo moja duša kot bistveni del mene, kot tisto, po čemer sem človek, po moji telesni smrti, "vstajenju mesa" in "poslednji sodbi", živela v svojem telesu večno v nebesih na desni strani Boga. Za zgled so mi dajali svetnike-mučenike, ki so umrli za krščansko (katoliško) vero. Pustimo ob strani naravo teh predstav in dopustimo, da so zgolj pesniške metafore za duhovne vsebine. Njihovo bistvo je, da podrejajo moje resnično življenje nečemu, kar se bo zgodilo, če se bo, po moji smrti.

Še preden sem odrasel, pa sem se sam podvrgel drugemu nazoru, po katerem sem bil pripravljen svoje življenje podrediti drugemu "nesebičnemu" cilju, to je ustvarjanju edino pravične, brezrazredne, komunistične družbe. Učili so me, da so mnogi dali življenje za dosego tega svetlega ideala in da se navsezadnje to pričakuje tudi od mene. Morda mi ne bo treba umreti za komunizem, vsekakor pa se pričakuje, da bom zanj živel; da bom vse svoje energije usmeril v gradnjo nove družbe, nebes na zemlji.

Kako in zakaj sem zdvomil v oba ta nazora, ne vem; tega procesa ta trenutek ne morem miselno obnoviti. Zavedel sem se, da je z mojo telesno smrtjo konec tudi mojega duha. Nepreklicno konec. Ni nobenega življenja po smrti. Smrt sem vzel resno. Dobro sem se zavedal tudi zatiralske in izkoriščevalske narave prvega od omenjenih naukov v vsej zgodovini. Glede drugega nazora sem se zavedel, da je pot do uresničitve idealne družbe hudičevo dolga in da je moje življenje zgolj trenutek v zgodovini, toda trenutek, ki mi pomeni vse, ki je ves svet in vsa zgodovina, in ki ga nisem pripravljen zapraviti za nekaj neskončno oddaljenega, če sploh uresničljivega. Zavedel sem se, da so dosedanji približki oddaljenemu idealu v marsičem njegovo nasprotje. Nisem hotel zvesti sebe in svojega življenja na majhno pikico na prostranem bojišču svetovne zgodovine. Nočem biti "kanonenfuter", ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Življenje je bilo pred mano, pestro, polno možnosti. Vse, kar imam.

Sam pri sebi sem odločno zavrnil načelo, da cilj posvečuje sredstva in sprejel načelo, da morajo biti sredstva vsebovana v cilju. Ali drugače: menil sem, da lahko boljšo, bolj človečno družbo ustvarja samo človek, ki je sam živ, življenjski; svoboden; ki skrbi za živost svojega enkratnega in kratkega življenja.

Samopreseganje ima tri pomene: (1) samopreseganje kot kontinuiran razvoj samega sebe; danes sem boljši kot včeraj,  "svakog dana sve više napredujem"; (2) samopreseganje kot skrb za drugega ali za skupnost; (3) samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote ali "višje cilje".

(1) V samem pojmu samouresničevanja je vsebovana misel, da si prizadevam za uresničenje v prihodnosti nečesa v sebi, neke svoje značilnosti, zmožnosti, nečesa, kar trenutno še ni razvito; kar je prisotno kot dispozicija, nagnjenje. Z drugimi besedami, prizadevam si preseči samega sebe, kakršen sem v tem trenutku; prizadevam si razviti svoje potenciale. Samouresničenje je hkrati samopreseganje.

(2) V človekovi naravi ni samo skrb zase, za svoje potrebe, za svoj razvoj, ampak tudi skrb za drugega, za bližnjega in/ali za skupnost. Ta skrb izvira iz temeljne empatije, iz spoznanja, da je drugi po svojem temeljnem eksistencialnem položaju prav tak človek kot jaz. To spoznanje se razvije pri otroku iz naravnega odnosa z materjo, ko otrok doživi, na primer, da mamo prav tako boli kot njega.  To sočutje se potem razvije v identifikacijo s širšim krogom, z družino, skupnostjo, narodom, človeštvom. V skrbi za drugega se človek samouresničuje, saj razvija eno od temeljnih človeških nagnjenj. Lahko pa bi rekli tudi, da s tem, ko razvija svoje potenciale, svoja posebna nagnjenja, koristi tudi drugim. Samo osebnostno in karakterno razvit človek, sproščen v svoji enkratnosti, s svojim bitjem in svojo dejavnostjo poživlja družbo, jo krepi in razvija. Samouresničevanje je hkrati samopreseganje v skrbi za druge.

(3) Samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote pa ima dva obraza. Prvega ponazarja primer Antigone. Antigona se je iz sestrske ljubezni in naravnega občutka spoštovanja mrtvih, ki je eno osnovnih določil človečnosti, zavzela za pokop svojega brata. Hkrati se je s tem zavzela za občo vrednoto spoštovanja mrtvih, ki je bila očitno ogrožena, saj je vladar prepovedal pokop "sovražnika". Ta vrednota je bila neločljiv sestavni del njenega doživljanja sveta, del nje. Skozi zavzemanje za to vrednoto se je samouresničevala. Čeprav je vedela, da ji grozi smrt, ni mogla preko sebe. In s pristankom na smrt se je poveličala; se je uresničila kot enkratna in edina Antigona, vzor človeštvu. Tudi za tistega partizana, ki se je boril proti revščini in socialnim krivicam, ki jih je izkustveno poznal in ki je ob tem imel pred očmi svoje bližnje in druge ljudi, ki jih je poznal, to niso bile abstraktne vrednote. S tem, ko je zastavil svoje življenje zanje, se je poveličal, se je uresničil. Ni mogel preko sebe. Podobno velja za iskrenega vernika, ki žrtvuje življenje, ker bi se s tem, če bi se odpovedal svoji veri, odpovedal samemu sebi. Sprejeti smrt zaradi svojega prepričanja je zadnje dejanje duhovnega samouresničenja, ki je hkrati samopreseganje.

Druge vrste "samopreseganje" pa propagirajo družbene entitete, ki skušajo v imenu nastopanja proti sebičnosti vpreči ljudi v svoj ideološki voz, jih indoktrinirati in podrediti tej ali oni Ideji, temu ali onemu smotru, tej ali oni veri. Od njih zahtevajo, naj gredo preko sebe in sprejmejo neko vero. Kdor tega noče in ne more, obvelja za "sebičnega".

Sreča, srečnost, dušni mir, živost (2)

Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora. 

V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.

Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?

Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.

H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.

- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.

- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU.  Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe.  Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija. 

- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.

- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase". 

Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:

1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim? 

2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti? 

3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?

4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?

5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa? 

Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.

___________

* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.

Sreča, srečnost, dušni mir, živost (1)

H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel? 

Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na  srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.

To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno  napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "zunaj sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = iz-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo posrečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.

Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja eudaimonio s srečnost. S tem terminološkim premikom od sreče k srečnosti nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje. 

Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo. 

K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?

Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati. 

Tipi učiteljev

Začenja se šolsko leto, še malo in se bo tudi študijsko leto. Ne bo odveč, če malo razmislim o kaki šolski temi. Spomnil sem se svojih profesorjev v gimnaziji in na fakulteti, naletel na neki članek, ki našteva 18 tipov profesorjev, med njimi tudi takega, ki ga nikoli ne vidiš in takega, ki ga vidiš samo kot piko daleč spodaj v avditoriju, sicer pa ga ne srečaš, pa takega, ki te sicer močno privlači, a se za božjo voljo ne smeš zaljubiti vanj. 

Moj improvizirani razmislek je obrodil naslednji sad. 

Bistveni lastnosti, po katerih se učitelji razlikujejo med seboj sta (1) ZNANJE ali STROKOVNOST in (2) ODNOS DO ŠTUDENTOV. Dobra strokovna podkovanost, razgledanost v stroki, skratka, obvladanje strokovnega področja, bi moralo biti osnovni pogoj, da je nekdo sploh lahko učitelj. Vendar vemo, da temu ni tako, in da se med učitelji najdejo taki, ki jim ne bi škodilo še nekaj šole prav na tistem področju, ki bi ga morali obvladati. Druga pomembna značilnost je odnos do študentov ali učencev. Učitelj bi se moral odlikovati tudi po primernem odnosu do študentov: po svoji človeškosti, empatiji, razumevanju študentov.

Če kombiniramo samo ti dve lastnosti, dobimo naslednje štiri tipe učiteljev:

ODNOS	STROKOVNOST
	DA	NE
DOBER	1	2
SLAB	3	4

V grobem lahko torej razlikujemo 4 tipe učiteljev:
1 - Učitelja, ki je strokoven, obvlada svoj predmet in ima dober odnos s študenti. To je zaželen in, upam, tudi najpogostejši tip učitelja.
2 - Učitelja, ki strokovno šepa, ima pa dober odnos s študenti. To je učitelj, ki z dobrim odnosom "podkupuje" študente, da mu spregledajo strokovno nedoraslost.
3 - Učitelja, ki je strokovnjak, nima pa dobrega odnosa s študenti. Pogosto srečamo dobrega strokovnjaka, ki so mu študentje breme, se z njimi ne ukvarja, ali pa jih celo ponižuje.
4 - Učitelja, ki ne obvlada svojega predmeta in nima dobrega odnosa s študenti. Tak ne bi smel biti učitelj, se pa tu in tam vseeno pojavi.

Če malo podrobneje pogledamo obe sestavini, strokovnost in odnos do študentov, opazimo, da nista enoviti ampak sestavljeni.

Strokovnost ima dve sestavini: (1) strokovno znanje v ožjem pomenu, (2) sposobnost to znanje podajati na razumljiv in študentu dostopen način (didaktična veščina). Vsakdo je imel kakega profesorja, ki mu ni bilo mogoče očitati, da ni dober strokovnjak ali znanstvenik, a svojega bogatega znanja ni znal posredovati na primeren način.

Tudi odnos ima  dve sestavini: (1) učiteljevo zahtevnost in (2) njegovo empatijo. Dober učitelj je zahteven, hkrati pa se zna vživeti v študentov položaj in upoštevati njegove osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine ter jim prilagajati tako način poučevanja kot tudi zahtevnost ali, bolje, način izpolnjevanja zahtev.

Oglejmo si najprej tiste učitelje, ki jim ne moremo očitati pomanjkljivega obvladanja njihovega strokovnega področja, dovolj dobre poznavalce stroke torej. Pri tem so zahteve do njihovega znanja opredeljena z učnim načrtom za predmet, ki ga poučujejo in stopnjo, na kateri poučujejo. To pomeni, da ni treba, da bi bili geniji in vseznalci. Obvladati morajo to, kar učijo. Če pri vsaki  njihovih nadaljnjih lastnostih predpostavimo samo dve možni stanji, da učitelj to lastnost ima, ali da je nima (v resnici so tudi vmesna stanja), dobimo toliko kombinacij, kolikor je 2 na 3. potenco, tj. 2x2x2 = 8. To so 
naslednje kombinacije (tabela; + pomeni, da ima določeno lastnost): 

	A	B	C	D	E	F	G	H
DIDAKTIKA	+	+	+-	-	-	-	+	-
ZAHTEVNOST	+	+	-	+	-	+	-	-
EMPATIJA	+	-	-	+	+	-	+	-

Oglejmo si te primere kot nasprotja, to je skrajna dva (vse + ali vse -) in tiste, ki imajo poudarjeno samo eno pozitivno ali negativno lastnost.

A - ZGLEDEN UČITELJ. - To je zgleden učitelj, ki ima strokovno znanje, ga zna na primeren način posredovati študentom; je primerno zahteven in zna prisluhniti študentu in se vživeti v njegovo doživljanje in okoliščine. To so učitelji, kot se šika. 

H - DISTANCIRAN, ČUSTVENO ODSOTEN UČITELJ. - Njegovo nasprotje je učitelj, ki mimo tega, da obvlada svoj predmet, nima nobene druge pozitivne karakteristike. Ne zna razlagati, ni zahteven in nima nobene empatije do študentov. Spominjam se nekega profesorja, ki je samo bral iz svojih zapiskov (to je bilo gotovo strokovno neoporečno, saj je bil znan znanstvenik); tega, kar je bral, ni pojasnjeval; nas študentov sploh ni pogledal, kot da nas ni. Zdi se mi, da ga tudi ni dosti zanimalo, ali kaj znamo ali ne; dajal je pač neke ocene. 

B - HLADEN IN VZVIŠEN UČITELJ. - To je učitelj, ki zna svoj predmet; ga zna primerno posredovati in je primerno zahteven, nima pa posluha za študente, njihovo doživljanje, potrebe in življenjske okoliščine. Je pogosto SARKASTIČEN in ZAFRKLJIV. Kdor je v mojem času študiral psihologijo, bo vedel, koga bi lahko uvrstil v to kategorijo. Vendar ta tip VZVIŠENE KORIFEJE ni redek in se pojavlja povsod v vseh časih.

E - (SAMO) EMPATIČEN UČITELJ. - Nasprotje hladnega učitelja je učitelj, ki daje DOBRIM ODNOSOM s študenti prednost pred vsem drugim. Sicer obvlada svoj predmet, a ne zna poučevati. Ker pa ni zahteven, je priljubljen. On pa to vrača tako, da je do študentov prijazen, se zanima za njihove težave, in jim tudi pomaga. Se zavzame zanje. Imajo ga za DOBRO DUŠICO,  malodane za zaupnika in terapevta. Očitali bi mu lahko, da s svojo prijaznostjo in nezahtevnostjo podkupuje študente. Učne ure pri njem so bolj podobne žurom kot šoli. 

C - DIDAKTIK. - Ta učitelj daje prednost didaktiki, načinu poučevanja. Pri njem so vaje pomembnejše od predavanj. Trudi se vse do kraja natanko razložiti, uporablja različne didaktične metode in učne pripomočke. Je mojster učne tehnologije. Učna ura pri njem je, kot bi prišli V VRTEC. Takemu učitelju ni mogoče očitati, da sam ne zna dobro tistega, kar uči; in tudi ne, da svojega znanja ne zna primerno podajati. Ni zahteven in je tako osredotočen na svojo učno tehnologijo, modele in IGRICE, da se premalo posveča odzivu in težavam študentov. Pri kakem predmetu, KJER DA UČITELJ VELIKO NA NAZORNOST IN NEPOSREDNO IZKUŠNJO, je tako več ogledov, obiskov in izletov po raznih ustanovah kot pravih učnih ur. Priljubljen način, da se učitelju ni treba preveč pripravljati.

D - SLAB DIDAKTIK. - Nasprotje didaktiku je učitelj, ki ne zna poučevati. Ta sicer obvlada svoj predmet, ni pa dober didaktik. Ne zna razlagati. Ne navaja praktičnih zgledov, ne ponazarja svojih misli. Njegova predavanja niso dobro razumljiva, so dolgočasna. Ima sicer primeren odnos do študentov, je primerno zahteven in tudi človeški, s posluhom za študente. - NI DIDAKTIK, DOLGOČASNEŽ. 

F - ZAHTEVNEŽ. - Pri tem učitelju se vse suče okrog izpolnjevanja zahtev in kriterijev znanja. Obseden je z ugotavljanjem znanja, merjenjem znanja, testiranjem znanja, izpitovanjem. Pretirano poudarja uspešnost. Od študentov zahteva znanje, ne glede na to, da jim snovi ni dobro razložil in da se ne ujame dobro z njimi. S to svojo usmerjetostjo ne omogoča dovolj svobode za sproščeno ukvarjanje s predmetom in ustvarjalnost.

G - Njegovo nasprotje je NEZAHTEVEN profesor. Je strokovnjak, ki obvlada svoj predmet, dobro razlaga in ima s študenti dober odnos. Ker pa od njih premalo zahteva, so vse te njegove pozitivne značilnosti in ves trud in prizadevanje v prazno. S svojo nezahtevnostjo omalovažuje sam sebe in šolo. 

V drugo skupino sodijo učitelji, ki predmeta, ki ga poučujejo, ne obvladajo dovolj dobro. 
Njihovo strokovno znanje je luknjičavo in nezanesljivo, pod kriteriji dovolj dobrega obvladovanja predmeta. Tudi taki obstajajo in poučujejo. Tudi ti se glede na ostale zahtevane lastnosti porazdelijo tako kot zgoraj v osem kategorij, tako da imamo skupaj 16 kategorij učiteljev. Toda teh ne bomo podrobneje obravnavali, saj bi strokovnost, obvladanje predmeta, ki ga poučuješ, moral biti in ostati nujen pogoj, conditio sine qua non, dobrega poučevanja. 

Sicer pa je - tako kot pri vseh poklicih - tudi pri tem vedno določena mera blefiranja (gl. Bluff your way thru teaching). Zase lahko rečem, da se mi je uspelo preblefirati skozi 35 let poučevanja.