Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Hessejeva poslanica radikalni mladini

Po naključju se mi je v neki knjigi o Hermannu Hesseju - njegova poglavitna dela, kot npr. Stepni volk, Demian idr., so prevedena v slovenščino - odprla stran z besedilom, ki me je presunilo s svojo aktualnostjo. Njegov avtor je Gunnar Decker (Hesse ABC, Reclam, Leipzig).

Leta 1920 je anonimno izšlo besedilo tedaj 43-letnega pisatelja z naslovom "Beseda nemški mladini in druge poslanice proti desnemu in levemu radikalizmu". V slogu Nietzschejeve pesnitve Tako je govoril Zaratustra govori Hesse mladim Nemcem, ki jih je prva svetovna vojna zmedla in pustila brez orientacije. Hesse vidi največjo nevarnost v tem, da hočejo novega vodjo, ki bi jih spet naučil ubogati in mu slediti. "Glejte, Zaratustra ni učitelj, ne morete ga nič vprašati, ničesar se učiti od njega, ne morete prepisovati njegovih malih in velikih receptov za ravnanje v stiski. Zaratustra je človek, sem Jaz in si Ti... Samo nečesa se je naučil, samo v nečem je moder in samo nekaj je njegov ponos. Naučil se je biti Zaratustra. To je tisto, kar naj bi se tudi vi naučili od njega in za kar vam prepogosto zmanjka poguma. Naučili naj bi se biti to, kar ste, tako kot sem se jaz naučil biti Zaratustra. Ne bodite kot drugi, ne bodite nič, ne posnemajte tujih glasov, ne imejte tujega duha za svojega." V tem spisu nastopa Hesse proti lažni patetiki žrtve in hlapčevskemu duhu. Prav tam sta objavljena tudi odlomka  O Nemcih in Izboljševanje sveta. Samo močne osebnosti dajejo množici obraz in ji odvzamejo potezo slepega nasilništva, ki skrito tli v njej. Hesse se ogiblje idealom narodne skupnosti in slepega napredka. "Ne vem, dragi prijatelji, če so svet že kdaj izboljšali, če ni od vekomaj enako dober in enako slab. Tega ne vem, nisem filozof, pravzaprav me to ne zanima. Eno pa vem gotovo: Če so ljudje kdaj izboljšali svet, če so ga kdaj obogatili, ga niso izboljšali izboljševalci sveta, ampak tisti, ki so si pošteno prizadevali, da bi našli samega sebe, h katerim bi tako rad prištel tudi vas. Ti resnični in pošteni iskalci samega sebe,  nimajo cilja, nimajo namenov, ker jim je dovolj, da živijo in da so sami pri sebi."

Ni minilo dvajset let, ko je nemška mladina iskala zatočišče pred nalogo najti svojo samolastno pot v množičnih lažno socialističnih Hitlerjevih rasističnih formacijah nacional-socialistov, ki so zakorakale v vojno. Glas množice je bil močnejši kot glas posameznikove vesti in razuma. In kot Hessejev glas.

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

Živeti z virusom

Epidemija je preklicana. Odslej bomo živeli z virusom. Kaj pomeni živeti z virusom? Pomeni podobno kot živeti s katero koli nevarnostjo, ki ogroža zdravje ali življenje. Živimo z nevarnostmi v prometu. Živimo z nevarnostmi v poklicu, pri delu. Živimo z nevarnostjo potresa, poplave, udara asteroida. So nevarnosti, pred katerimi se lahko zavarujemo in nevarnosti, pred katerimi se ne moremo zavarovati. Pred virusom se lahko do določene mere zavarujemo. Pred nobeno nevarnostjo se ne moremo zavarovati z gotovostjo; zato je ne-varnost. Življenje je tvegano. In življenje se konča; proti temu ni zdravila.
Torej se je treba sprijazniti s tem, da se lahko okužim. In da lahko okužen zbolim in umrem. Lahko okužim druge. S čim zmanjšam možnost teh dogodkov? Ker spadam v bolj ogroženo vrsto, to je, v kategorijo, v kateri ljudje bolj verjetno umrejo, če zbolijo, moram biti bolj previden. Ne mislim pa težiti vsem, ker bi se tako bal umreti. Pride, ko pride.

Zato sem sklenil:
- da ne bom bolan zapuščal doma, razen če mi bo zdravnik dovolil, da pridem k njemu
- da se bom kolikor mogoče zadrževal doma in hodil ven le v naravo oziroma na odprto, na sprehode, pohode in kolesarjenje
- da se ne bom zadrževal na prešercu; hodil ven na kavo, pijačo in jedačo le izjemoma
- žal se bom, dokler ne odkrijejo cepiva ali uničijo te golazni, odpovedal obisku koncertov, gledališča in drugih prireditev razen galerij
- da si bom pri obisku zdravnika, trgovin, knjižnic, knjgarn in drugih servisov nadel masko, se držal na razdalji in si po obisku umil roke na priporočeni način
- s seboj bom nosil malo steklenično razkužila za vsak primer
- se bom ob srečevanju z drugimi držal na razdalji in se ne rokoval, objemal (poljubljal samo s simpatičnimi).
- to do določene mere velja tudi za občevanje s svojci v hiši razen z ženo, s katero se bova sporazumno vzajemno okužila (je pa še nisem vprašal).

Če se srečamo, vedite, da sem storil vse, da bi bili vi varni. To pričakujem tudi od vas in vam zaupam.

Je ovaduštvo značajska lastnost?

Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020).  Pisca cenim kot umirjenega politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se najina nazora razhajata.

Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal. Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev, tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi »ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.

Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji.  V danem primeru je strankarsko poročilo prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v parlamentu.  In če gre  tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?

Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju. Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev? Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.

Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične strukture naše države oziroma naroda«.  Smo pri psihološkem problemu.

Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.

Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze »ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja. Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja« že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili - na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19 - nadaljevanje

Vodje raziskave covid-19 pravijo: "Očitek, da raziskovalci ne vedo, zakaj se približno polovica oseb, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji, naj sodelujejo pri raziskavi, je v temelju zgrešen. Izhodišče komisije za medicinsko etiko je, da lahko vabljeni sodelovanje zavrnejo brez slehernega pojasnila. 'Za pojasnilo ne smemo spraševati', opozarja prof. Poljak."

V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka, namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.

Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem interpretirajo končne izide raziskave.

Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo, da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko) zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni odzvala.

Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki je pomembnejše.

Pomisleki ob nacionalni raziskavi covid-19

Zelo nerad izrazim pomisleke ob nacionalni raziskavi covid-19, v katero je bilo vloženo veliko truda velikega števila sodelavcev v izrednih razmerah. Bila je opravljena izredno hitro na velikem številu ljudi in je glede tega gotovo zgled raziskovalnega poleta in dobre organizacije. Njen izid je verjetno sorazmerno točna ocena prekuženosti populacije kot pomembnega parametra za nadaljnje usmerjanje epidemioloških ukrepov. Kljub temu mi vest znanstvenika- metodologa ne pusti molčati. 

Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.

Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.

Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.

Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?

Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?

Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je ta večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.

To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.

Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem , in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.

"KRASNI NOVI SVET"

To je odzvi na kolumno Urše Zabukovec, Krasni novi svet, v današnjem Delu (5.5.20).

Verjamem, da je težko prenašati omejitve v času pandemije; mladim težje kot starim, ki tako ali tako raje tičimo doma. Če bi se omejevali samoiniciativno in po svoji volji na osnovi smernic epidemiologov, bi omejitve prenašali lažje. Ker pa samo na zaupanje te reči ne delujejo, saj se vedno najdejo ljudje, ki jim ni mar zase, še manj za druge, je potreben državni nadzor. Tega je težje prenašati, posebno če so državni uslužbenci preveč zagreti in zavzeti, in če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti prekoračujejo zdravo pamet in meje človeško sprejemljivega. Še težje je, če se med ljudmi začne ovajanje. Preveč vdane in agresivne samozvane izpolnjevalce oblastnih zapovedi težko prenašamo. Preziramo jih in bojimo se jih. Ogrožajo naš občutek povezanosti z drugimi ljudmi, občutek solidarnosti, ki nas varuje pred "onimi", pred oblastjo, pred državo, ne glede na to, kako legitimna je oblast.

Spadam v ogroženo skupino prebivalcev; ne najbolj ogroženo, ker še nisem v domu, pa vendar. Enkrat sem se že srečal z Minljivostjo in mislil sem, da se je odtlej ne bojim več. Pride, ko pride, "jest sm prpravlen". Pa mi vseeno ni vseeno. Rad bi še živel. Zato mi ni vseeno, kako v ogroženosti od virusa ravnajo ljudje okoli mene. Vem, da je mladim težko, zato kolikor mogoče sam skrbim, da se ne izpostavljam. Ostajam doma, samo s kolesom šinem po praznih cestah. Tudi v hiši, kjer živiva z ženo skupaj s sinovo družino, smo žalostno disciplinirani. Ne objemamo se, ne približujemo se preveč, samoiniciativno, ker ne želimo drug drugega okužiti. Tega ni kriva oblast, ampak narava; ne morem ji reči maščevalna, ker ni oseba. Res je, da je že tudi čas, da se počasi umaknem. A skrajno žalostno bi bilo družbeno vzdušje, ki bi mi nakazovalo, da je to od kogar koli zaželeno. Glede na prekomerno družbeno bogastvo, ki je daleč od skrbi družbe in mojih bližnjih za preživetje, bi bilo tako moje preudarjanje prav izdajalsko defetistično. Ne mislim se umakniti vse blaginje in svobode deležnim razvajencem. Govorim tudi v imenu tistih, še živih ali pokojnih, za katere pravijo, da "bi itak umrli". To pomeni: ker "bi itak umrli", jih pustimo umreti, nam pa pustite svobodo. Tako mišljenje ni vredno človeka.

Pozorni moramo biti na morebitne skrivne namere oblasti po prekomernem poseganju v državljanske svoboščine pod krinko skrbi za zdravje naroda. Tudi namere o preoblikovanju »narodnega značaja« po podobi ene stranke so pretirane in ne upoštevajo usode takih metafizičnih poskusov izboljševanja ljudi v naši nedavni zgodovini. Vlade imajo povsod v demokratičnih deželah opozicijo: v parlamentu in na ulici, legalno in legitimno. Opazujte vlado, vsako vlado, protestirajte proti njej in vsem nečednostim in sprevrženostim, ki se zaredijo v njej in okoli nje, a izpolnjujte tiste njene ukrepe, ki varujejo življenje vseh, v tem času še posebej nas starcev. Zavedamo se vaše žrtve in jo spoštujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem.