POTEŠITI IN OBRZDATI ČLOVEŠKO NARAVO

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 6 (konec)

 KNJIGI V ZAGOVOR IN BRALCU V OPOZORILO

Pred zagovorom še povzetek očitka. Pojem zanosa je pri Cs. razširjen do brezpomenskosti. Vsebuje vse od »mikrozanosnega« tapkanja s prsti, preko zanosnega doživljanja ob tekočem traku, verskega transa do obljube »sreče« (kaj je to?) in smisla življenja v vsesplošni harmoniji posameznika in vsega, kar ga presega, če le osvojimo model samousmerjanja: 1. Odločitev za cilj, 2. Predano in vztrajno prizadevanje za dosego cilja, 3. Jasne mere doseganja cilja, 4. Zvišanje izzivov... Tako si zagotovimo optimalno izkustvo. Happy-happy. Verjamem, da branje te knjige navda bralca z optimizmom in občutkom, da si lahko zagotovi srečo.

S svojim kritičnim razmišljanjem ob knjigi nisem hotel odvrniti bralca niti zmanjšati pomena te knjige in teorije o samodeterminaciji, avtoteličnem načinu življenja. Predvsem naj poudarim, da je Cs. razvijal svojo teorijo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v povsem drugačnem vzdušju in ob drugačnem pojmovanju psihološke vede.

Zavrniti moram pomislek ob svoji kritiki, da namreč premalo upoštevam, da knjiga ni pisana za akademike, ampak kolikor mogoče poljudno za splošno zainteresirano ameriško bralstvo, ki ga ne gre mučiti z metodologijo, logiko in sistematiko po točkah. Razliko v navadah trgovcev s knjigami tam in pri nas je že treba upoštevati, vendar je knjiga po namenu, vsebini in obliki znanstveno delo, stvarno in objektivno napisana. Dodan ima znanstveni aparat, to je, obsežne in podrobne opombe, ki skoraj nadomeščajo besednjak pomembnih pojmov, ima natančne in obsežne navedbe virov in obsežen seznam literature. Po tej plati bi bili pohvale in odpustki pri kritiki za avtorja prej žaljivi kot laskavi.

Dobra stran knjige je, da je »rehabilitirala« zavestno doživljanje v času še vedno prevladujočega behaviorizma, za katerega sta zavest in um »črna škatla«, o dogajanju znotraj katere naj ne bi bilo mogoče izjaviti ničesar znanstveno zanesljivega, zato da ga je treba v resni znanosti pustiti pri miru.

Druga pomembna njena odlika je ponovno »ustoličenje« osebe, zavestnega posameznika, ki s svojimi odločitvami in ravnanjem do določene mere sam določa potek svojega življenja ali vsaj stanje svoje zavesti v času prevladujočega determinizma, po katerem je osebkovo (subiectum = podložnik) reagiranje določeno z vplivi dednosti in okolja.

In tretja, vsaj zame pohvalna, značilnost knjige je, da je v času objektivistične, kvantitativne eksperimentalne psihološke metodologije prinesla sproščenost s svojo kvalitativno metodo, po kateri je bilo zbrano bogato gradivo številnih intervjujev in kvalitativno interpretirano.

Nadalje je treba poudariti, da je ta teorija na strani psihologije krepitve posameznika v življenjskih stiskah in težavah, v nasprotju s tedaj prevladujočo psihologijo, ki se je osredotočala na defekt in se ravnala po medicinskem modelu popravljanja »nenormalnosti«.

Ne nazadnje je delo Cs. ena prvih knjig »pozitivne psihologije«. Je pionirsko delo te naivne psihološke smeri, preveč zanosno posplošujoče, a to je pač davek pionirjev. Nedvomno je avtor dobrodušen in dobrohoten. Je »mahatma«, velika duša, ki se je uspešno prilagodil ameriškemu načinu življenja in mišljenja. Ob branju sem se spomnil na protagonista filma Dolly Bell in njegovo mantro »svakog dana sve više napredujem…«

V knjigi je veliko razumnih opisov, pametnih nasvetov, uravnoteženih spodbud za odprto življenje, širokih kulturoloških razgledov. Če take odstavke beremo izolirano, ne da bi se ozirali na skladnost celote in na logiko, nas vse to znanje lahko navduši, pouči in razsvetli. Cs. navaja, kako je spremljal otvoritev Picassove skulpture v Chicagu skupaj z odškodninskim odvetnikom, ki je ves čas, pozorno namrščen, preračunaval, koliko bi znesle odškodnine, če bi se poškodovali otroci, ki so plezali po kipu (313) – primer človeka, ki spremlja življenje skozi poklicna očala in ni odprt za druge priložnosti, ki mu jih daje življenje, kot je občudovanje umetniškega dela v tem primeru. Je to nauk za picajzlastega metodologa? Mogoče bi bilo res bolje, ko bi si rekel: vzemi, kar ti je všeč, in pusti ostalo. Mogoče je to pravi nasvet za branje te knjige: potrgaj rožice! Bi moral svojemu sebstvu dodati še kakšno potezo egoističnega pišmeuharstva poleg teh, ki jih že imam, in prikrajšati slovenski narod za to recenzijo? Ob tem, ko se zunaj jasni in me čaka morje – za hrbtom pa Corona Matilda? Suhoparna racionalnost proti »veliki duši«?

Knjiga je pisana za ameriški popularni okus, za ne prav kritičnega bralca, ki ob zanosnem ameriškem snu rad sanja še vse druge možne sanje. Ta sen je zasvojil tudi avtorja kot naturaliziranega Američana. Knjiga se lepo bere, kar je nemajhna zasluga prevajalke, in jo vsekakor priporočam. Poleg nje pa še moj blog http://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/09/sreca-srecnost-dusni-mir-zivost-2.html

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 5

3. Zanos in sebstvo (self). Sebstvo ali občutek samega sebe je zavest o samem sebi, refleksija ali videnje samega sebe. »Vanj so vključeni vsi spomini, dejanja, želje, užitki in bolečine« (63). »… predstavlja hierarhijo ciljev, ki smo jo z leti, košček za koščkom, zgradili. … občutek samega sebe (je) v mnogih pogledih najpomembnejši element zavesti …« (64). Ti iz sebstva izvirajoči cilji usmerjajo pozornost, osredotočena pozornost zanosa pa oblikuje sebstvo. Zanosno doživetje podmorskega sveta je v nekem mladeniču postalo del njegovega občutka samega sebe, vzbudilo mu je željo po ponovitvi tega doživetja, in oblikovalo njegove cilje, ki so ga vodili do študija morske biologije in tako oblikovali njegovo identiteto. »Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša, kot je bila prej« (73). To je rezultat procesov diferenciacije in integracije. »Diferenciacija pomeni premik k edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje, na povezovanje z drugimi ljudmi. … Kadar ima človek kompleksen občutek samega sebe, mu uspe združevati ti nasprotujoči si težnji. Ko premaga neki izziv, se neizogibno počuti bolj sposobnega, bolj veščega, posledično pa zanosno izkustvo vse bolj diferencira njegov občutek samega sebe.« (73)  Po zanosni epizodi »se človek čuti bolj »urejenega« kot prej, ne le znotraj v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih in sveta na splošno« (74).

To zvezo med zanosom in občutkom samega sebe potrjujem na osnovi svojega izkustva, ne glede na primere, ki jih v podkrepitev te zveze navaja Cs. Ko se človek v določenem obdobju svojega življenja znajde v praznini; ko ima občutek, da je življenje zastalo; da ne ve, kdo je in kaj hoče, bi mu svetoval, da se vpraša: »kaj me vleče«, ali »kaj me je v preteklosti potegnilo, ob čem sem čutil zanos« (poleg seksa, ker v njem ni spodobne kariere)? Žalostna resnica najbrž slehernega otroštva in odraščanja je spoznanje: »kadar mi je bilo najbolj luštno, sem jih potem dobil po riti«; ali »kadar me je poneslo, sem moral prekiniti igro«. Spominjam se, kako sva najino malo dojenčico nekoč kopala v banjici. Neizmerno je uživala, ko je čofotala po vodi. Vendar to ni moglo trajati v nedogled. Dvignila sva jo iz banjice – in tedaj jo je zgrabil tako krčevit jok, da ji je za nekaj trenutkov zastal dih in sva se resno zbala zanjo. Tako je z našimi užitki. Tako ni čudno,  da, ko odrastemo, ljudje ne vemo, kaj bi radi. Tisto, kar bi res radi, je prepovedano ali nedostopno – in dolgčas si moramo krajšati s pobegi v vzporedne svetove ali domišljijo in - z izmišljanjem in načrtovanjem zanosa!

Skratka, odnos med zanosom in sebstvom je obojestranska pogojenost; spirala vse pristnejših, vse bolj posebnih in samolastnih izzivov in ciljev, katerih vztrajno in disciplinirano zasledovanje nas vse bolj približa nam samim, naši svojskosti. Hkrati pa postanemo s tem – tako nadaljujem misel v nasprotju s Cs. – vse bolj koristen in smiseln del družbe, če je toliko odprta, da sprejema našo drugačnost. Če ni, pa uporabimo tehniko vzbujanja zanosa kot zaporniki. - Cs. v nadaljevanju po vsej sili vztraja pri svojem »modelu cilja« in zavozi razpravo o smislu življenja.

4. Osebnostna rast in osmišljanje življenja.

Zanosna doživetja so torej »motor« osebnostne rasti in osmišljanja življenja. A življenje je čudno, kaotično (»život ti je bratac saćulatac«, srbska nadaljevanka v dobrih, starih časih). Ljudje se pogosto znajdemo pred kaosom, ki ogroža zavest. Kako se spopasti z nesrečo? Kako nesrečo, ki se nam je zgodila, preobraziti v srečo, v zanos? Z metodo Cs. preobražanja nesreče v zanos (in srečo) »ukanimo kaos« in se naučimo »popolnoma uživati v življenju« (286). Kako se, na primer, spoprijeti z ohromelostjo ali slepoto? Cs. strese odgovor iz rokava: po preizkušenem modelu izzivanja zanosa – z nekaj dopolnitvami. Med slednje sodi osvojitev nazora, 1. da je nesreča pozitiven dogodek, ki obogati življenje; 2. da je treba sprejeti omejitve, ki so se zgodile; 3. da bom prevzel nadzor nad svojo zavestjo in svojim življenjem. Lahko reči, težko doseči. Tisti, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, bi vedeli povedati, da je to lahko dolgotrajen in mučen postopek. Tega Cs. ne omenja, njegov sistem deluje kot sprejemanje dnevnega reda. Ko so te tri postavke sprejete, sledi izvajanje modela »naloga, cilj, postopki, posvetitev tem opravilom, povratne informacije, zahtevnejši izziv…« Toda hkrati trdi Cs.: »Zmožnost preobražanja nesreče v nekaj dobrega je zelo redek dar« (296).  Zelo redek dar ali preverjen postopek preobražanja nesreče v zanosno izkustvo za vsakogar? Kaže, da tisti, ki ima dar (»pogum, žilavost, vztrajnost, zrelo obrambo«), se lahko loti preobrazbe, ki vključuje »1. Nesramežljivo prepričanost vase … 2. Osredotočanje pozornosti na okolico … (ne nase) … »zavedanje alternativnih možnosti  … 3. Odkrivanje novih rešitev« (300-3007). To ni prav vzpodbudno za tiste, ki nimajo daru in ki so morda v večini.

V naši raziskavi o ljudeh, ki so jim zaradi raka na črevesju napravili stomo, izhod iz črevesja na trebuhu, je zelo lepo vidno, da gre človek v takem primeru v grobem skozi dve fazi, ki bi ju približno poimenoval »usodnostna« in »praktično-realistična«. V začetku dojema človek to, kar se mu je zgodilo, kot veliko nesrečo, krivico, božjo kazen, skratka, kot nekaj, zaradi česar zdvomi o tem, ali je še vredno živeti. Potem pa pride do dogodka, ki ga nekateri imenujejo »kristalizacija« ali zaostritev čustvene krize, »doseči dno«. »Šla sem v gozd, sedla na štor in se zjokala«, pravi intervjuvanka (Mesec, Kaube, 1989). Temu sledi uvid, da je resničnost nelepa, da pa se življenje nadaljuje. Potem se človek usmeri na urejanje praktičnih vidikov svoje prizadetosti in ostalih vidikov življenja. Faza, ki jo kolega dr. B. Stritih imenuje »utekočinjenje problema«. Začenja urejati svoje življenje po opravilih, eno za drugim. V svoji zunanji omejenosti zagleda nove priložnosti in se »uči, kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu« (313), kot pravi Cs.

Zadnje poglavje svoje knjige posveča Cs. vprašanju »osmišljanja življenja«, kot da ne bi do zdaj že dovolj jasno nakazal, za kaj gre pri »smislu življenja«. Ta smisel je v tem, »da lahko dobesedno vse, kar se nam zgodi, postane vir radosti in zadovoljstva« (313); se naučijo »popolnoma uživati v življenju« (286). Vsa knjiga je nekakšna enciklopedija življenjskih radosti. Kaj je torej smisel življenja? Živeti svoje življenje v skladu s samim sabo in radostno sprejemati, »kar Stvarnica vse nam ponudi«.  Cs. ne gre po tej poti. Žal se na tem mestu ne morem posvetiti podrobnejši analizi logike Cs. in vprašanju smisla življenja (radovednim priporočam Terryja Eageltona »zelo kratek uvod« v Smisel življenja), lahko samo nakažem razliko med svojim pojmovanjem smisla življenja in pojmovanjem Cs.

Cs. potrjuje: »Res je, življenje nima smisla, če mislimo s tem vrhovni cilj«, vendar to še ne pomeni, da življenju ni mogoče dati smisla« (316). Navaja 4 faze v razvoju koncepta smisla v življenju posameznikov, »kdo so in kaj želijo doseči v življenju« (325): v prvi fazi prevladuje potreba po ohranitvi občutka samega sebe (preživetje, udobje, užitek), v drugi fazi človek prevzame konvencionalne vrednote skupnosti; v fazi refleksivnega individualizma išče osnove »za avtoriteto znotraj samega sebe«, tedaj se razvije avtonomna vest, cilj pa so rast, izboljšanje in aktualiziranje  svojega potenciala; v četrti fazi se človek spet obrne »od samega sebe nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami."Ko odkrije, kaj zmore, in še pomembnejše, česa ne zmore storiti sam, končni cilj združi s sistemom, ki je večji od posameznika - z namenom, idejo, transcendentalno enoto« (326). Cs. dosledno s svojim »modelom cilja« podredi individualno življenje univerzalnemu transcendentalnemu smotru. »Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnim zanosom.« (350)

Naj kot nasprotje pojmovanja, ki išče smisel življenja v metafizični transcendenci, da bi se izognil  podrobnemu razpravljanju, navedem nedavni primer TV-intervjuja s Tonetom Partljičem ob njegovi 80-letnici (obnavljam po spominu). Dejal je, da je bil v življenju vse mogoče, od učitelja preko novinarja do poslanca v parlamentu, da pa je zares on sam v svojem »elementu«, ko sede za pisalni stroj in vtakne vanj prazen list papirja, ali zdaj ko sede za računalnik in ima pred seboj prazen ekran in začne pisati. Kaj je njegov cilj? Njegov smoter? Najbrž, da bi pač napisal neko zgodbo. To je njegov trenutni cilj. Kaj pa cilj življenja? Ni cilja. Samo želja pisati; kadar piše, se čuti pri sebi. To je vse. Biti pri sebi. Biti s svojo najljubšo dejavnostjo; najljubšimi ljudmi – doma - kjer koli sem - pri sebi v dobrem in slabem. Pri Cs. se ta »smoter« svetlika skozi besedilo, ko govori o samospoznavanju, a ga ne prepozna; podleže metafiziki. Kaj je bil Aristotelov vsevključujoči smoter? Morda dognati Resnico; toda Aristotelova »srečnost«, eudaimonia, je bila – filozofiranje.

Še drugače, naj parafraziram Cs.: Problem mojega smisla bo razrešen, ko se bom kolikor mogoče približal svoji "naravi" in bom v svoji samolastni življenjski drži sprejet v družbi kot njen upoštevan član.

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 4

2. Pogoji zanosa.  Četrto poglavje knjige ima naslov »Pogoji za zanos«, vendar razprava o tem ni prav sistematična. Pogoji pomenijo nujne in zadostne okoliščine, ki morajo biti prisotne, da pride do določenega pojava.  V ta razlikovanja se Cs. ne spušča.  Na osnovi njegovega besedila lahko rekonstruiramo naslednje vrste pogojev: vrsta dejavnosti, socialno-kulturni pogoji, nevrološki oziroma psihofiziološki in psihološki oziroma osebnostni pogoji.

·       - vrsta dejavnosti. Dejavnosti lahko razdelimo na take, pri katerih praviloma doživimo zanos, na vsakdanje in skrajno omejene. Pri nekaterih dejavnostih lažje doživimo zanos kot pri drugih (»zanosne dejavnosti«). Cs. pravi, da mora biti aktivnost težavna in zahtevati veščine. K tem dejavnostim sodijo igre različnih vrst, ki jih Cs. klasificira po R. Caloisu v agonalne, aleatorične, igre vrtoglavice in mimikrijske igre. Gre za vse vrste športov, iger na srečo, postopke in obrede, ki spreminjajo zavest in igre pretvarjanja in preobleke. Vsakdanje dejavnosti, predvsem poklicno delo, se med seboj zelo razlikujejo glede možnosti za doživetje zanosa (primere smo že navedli). V posebno vrsto dejavnosti sodijo dejavnosti, kjer so ljudje zelo omejeni prostorsko in glede svoboščin (zapori) ali zaradi socialnega položaja (revščina). Tu so možnosti doživljanja zanosa zelo omejene, a vendar je tudi v teh situacijah možno urediti zavest po paradigmi optimalnega izkustva (primer zapornika ali popotniškega brezdomca). Dejavnost mora posredovati občutek odkrivanja in ustvarjanja in omogočati napredovanje veščine oziroma rast. Rast dosežemo ob pravem razmerju med izzivi in sposobnostmi, tako da neprestano zvišujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine (»kanal zanosa«).

·       - jasni cilji in povratne informacije. Cilji dejavnosti morajo biti dovolj zahtevni in kompleksni, povratne informacije pa čim hitrejše in jasne.

·       - socialno-kulturni pogoji. Z vprašanjem družbeno-kulturnih pogojev, ki naj bi omogočali avtotelično (samolastno, samodeterminirano) doživljanje,  trčimo ob zelo zapleteno problematiko. Cs. vzpostavlja zvezo med družbenimi značilnostmi, kot sta anomija in alienacija in značilnostmi zavestnega doživljanja. Družbena anomija (brezzakonje, nered) naj bi se povezovala z motnjami pozornosti in tesnobo, alienacija (odtujenost) pa z egocentričnostjo, rigidnostjo in dolgčasom. O teh povezavah ne navaja nobenih empiričnih podatkov. Bolj problematično je protislovje, ki se skriva v njegovi obravnavi kulturnih značilnosti kot pogojev zanosnega doživetja. Primer delavca ob tekočem traku jasno ponazarja to protislovje. Tekoči trak je tako rekoč simbol alienacije, ki naj bi zavirala zanosno doživetje. In vendar si ga delavec z zavestno odločitvijo »organizira«. To se pravi: kljub alienaciji in dolgčasu si priredi zanos. To kaže najmanj na to, da kulturni pogoji niso ne nujni ne zadostni za omogočanje ali zaviranje zanosa. Vsekakor pa družbeno-kulturni pogoji olajšujejo ali otežujejo doživljanje zanosa, ali pa spreminjajo njegovo naravo. V tradicionalnih družbah doživljajo ljudje zanos (ekstazo) ob religioznih obredih, v modernih si ga morajo poiskati v posebnih dejavnostih, ali si ga prirediti po nasvetu Cs.

·       - nevrološki oziroma psihofiziološki pogoji. »Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo zanos, ker je pri takih  stanjih psihična energija preveč spremenljiva in kaotična.« (136)

·       - psihološki oziroma osebnostni pogoji. »Pretirano samozavedanje in egocentričnost ga (doživetje zanosa) preprečujeta iz nasprotnega razloga – pri njiju je pozornost preveč toga in zamejena.« (136). Pretirano sramežljiva oseba oziroma oseba, ki se pretirano zaveda same sebe, težko doživi zanos.

Pogoji zanosnega doživetja, ki jih navaja Cs., in smo jih povzeli zgoraj, zgolj olajšujejo ali otežujejo doživetje zanosa oziroma omogočajo ali preprečujejo to doživetje pri večini populacije. Že na prvih straneh svoje knjige navaja Cs. primere, iz katerih je razvidno, da je zanos mogoče doživeti v kakršnih koli pogojih, če se le odločimo za to, to je, če smo ljudje prave vrste – avtotelične osebnosti.

Zanos si priredi delavec ob tekočem traku in zapornik v samici pod naslednjimi pogoji:

1. Oseba je pred nalogo, katere izvršitev zahteva določeno veščino. 2. Oseba si zada cilj. (Razlika med nalogo in ciljem ni pojasnjena.)  Vsi ostali »pogoji«, ki jih navaja Cs. (72), so opis doživljanja zanosa in ne antecedentni ali spremni pogoji tega doživljanja.  Navajanje pogojev zanosnega doživetja torej ni ustrezno. Naj popravim Cs..

Kateri pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da bo oseba doživela zanos ob neki dejavnosti? Kot prvi mi pride na misel en sam pogoj: da ima dejavnost za to osebo značaj igre, to je dejavnosti, ki je sama sebi namen (avtotelična dejavnost), ali da jo je mogoče kot tako doživeti, četudi je njen prvotni značaj  heteroteličen (eksoteličen) – to je zadosten pogoj.  Drugi pogoj, ki verificira prvega, je, da je oseba ob tej dejavnosti že kdaj doživela zanos ali vsaj užitek in zadovoljstvo – ne nujen ne zadosten ampak podporni pogoj.  Tretji pogoj je odločitev osebe, da se tej nalogi posveti, da se ji preda in vsaj za nekaj časa opusti vse drugo – nujen pogoj. Cilju »se posvetimo do skrajnih meja naše zbranosti…« (Cs. 74). Četrti pogoj je primerno stopnjevanje zahtevnosti naloge pri ponavljanju dejavnosti, tako da stopnjujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine – nujen pogoj.

To pomeni: če se oseba odloči, da se bo posvetila neki dejavnosti kot igri oziroma dejavnosti, ki daje užitek in zadovoljstvo že s samim izvajanjem ne glede na rezultat, in jo bo vztrajno, strukturirano izvajala, bo doživela zanos. Če je pri tej dejavnosti že doživela zanos, ga bo ponovno, če primerno poveča zahtevnost naloge.

Ali to pomeni, da je zanosno doživljanje čisto subjektivna stvar in da sploh ni mogoče ugotoviti objektivnih pogojev doživljanja zanosa?  Je vsaka dejavnost lahko zanosna za nekoga?  Ali pa je, nasprotno, mogoče urediti tako, da bi bilo lupljenje krompirja za vsakogar zanosna dejavnost, čisti užitek sama po sebi? Zdi se, da Cs. misli tako.

Ali se dejavnosti razlikujejo po svojem potencialu, da bi jih mogli spremeniti v igro, v dejavnost, ki je sama sebi namen? V načelu lahko vsaka dejavnost postane igra za določeno osebo. Vendar je to za lupljenje krompirja manj verjetno kot na primer za ljubljenje. Ljubljenje je potencialno univerzalno zanosna dejavnost. Za to, da bi taka dejavnost postalo lupljenje krompirja, pa se je treba potruditi. To ima v mislih Cs., ko razčlenjuje »pogoje« doživetja zanosa in opisuje zanosno opravljanje monotone naloge za tekočim trakom. 

V kampu sem določen za pomivanje posode. Če se tega, zame zoprnega, opravila lotim z namenom, da bom na hitro vse skupaj splaknil in čim prej končal, bom ves čas namrščen splakoval in metal v škaf, na koncu pa bil opozorjen, da je slabo pomito. Če pa si rečem, da je treba stvar vzeti kot igro, tako, da me bo zabavala in ohranjala moj um živahen in zavest urejeno, jo bom vzel kot tehnološki problem. Posodo bom lepo razpostavil po vrsti, po velikosti in namenu, razporedil gobice, mrežice in čistila, si zamislil pomivanje v topli vodi in splakovanje v čisti hladni vodi; si zamislil pravila (najprej zunanji del posode, potem notranjega) itd., bom nenadoma začel uživati v tem razvejanem postopku. Na koncu se bom z lepo zloženo posodo, ob ustreznem estetskem užitku, odpravil k prikolici in ponosno, brez strahu, da bom opomnjen, pokazal opravljeno delo.

Ko sem pred nalogo, naj olupim košarico krompirja, kar mi je odveč, si dejavnost lahko popestrim tako, da se vprašam: ali je možno to izvesti na zabaven, igriv način. Odgovor je vedno »da«. Kako? Proučim okoliščine: velikost in količino krompirja, obliko posameznih krompirjev; je mlad ali star; ima krompir kalčke; je opran ali umazan od zemlje; kako ga bo gospodinja pripravila; v kakšno obliko naj ga narežem; kakšno orodje imam na voljo; kakšno posodje itd. Že samo to raziskovanje utegne biti navdušujoče. V glavi se oblikuje načrt, predvideni postopek. Imam rad sistematiko, tehnološko zaporedje: pranje neolupljenega krompirja, lupljenje (varianta enopoteznega lupljenja ali staccato potez), izrezovanje očesc (z istim lupilnim nožem, ki ima neprimerno plastično konico ali z bolj primernim drugim nožkom), odlaganje olupljenih krompirjev (morda v nekoliko oddaljeno skledo na način košarke), pranje olupljenega krompirja (morda v zaprti posodi na način centrifuge), razrez za peko (inovativne oblike), pranje razrezanega krompirja, sušenje, gospodinjin nadzor, popravljanje napak itd. Zastavim si časovne norme. Pri naslednjem lupljenju jih skušam preseči. Lupljenje krompirja postane moja zanosna dejavnost. Odslej samo še jaz v hiši lupim krompir.  Moje sebstvo se utrdi. Tako nekako bi, nekoliko hudobno, apliciral Cs.

Ali je razlika med dejavnostjo, ki zgolj vodi do užitka in zadovoljstva, in zanosom?  Da, razlikujemo instrumentalne dejavnosti, ki vodijo do užitka in zadovoljstva, in dejavnosti, ki same po sebi kot postopki izvajanja pomenijo užitek in zadovoljstvo – dejavnosti, ki so dani osebi užitek same po sebi (avtotelične dejavnosti po Cs.). Ista dejavnost je lahko eni osebi zgolj instrumentalna, drugi pa avtotelična. Priprava krompirja je nekomu zgolj sredstvo, da utoli glad, drugemu pa umetniški kuharski užitek.

(Naj omenim, da se mi do tega trenutka še kar zanosno pisanje tega članka spreminja v moro. To navajam v premislek o naravi zanosa. – Zanosen odmor! – Ovedel sem se, da to pisanje pravzaprav ni zanos ampak čisti eskapizem, beg od dolgočasnih morskih počitnic – prava priložnost, da preskusim paradigmo zanosa in namesto pisanja spremenim v zanos počitnice. Se pa sprašujem, čemu; kako naj zanosno počivam, ko me pa vleče pisanje, in kaj bo potem s člankom.)

(se nadaljuje)