ODPISANI CASANOVA

 Habent sua fata libelli in Butale

Pozimi, še pred epidemijo, sem v Knjižnici Jožeta Mazovca v Španskih borcih na mizi, kamor bralci in knjižničarji odlagajo rabljene knjige, ki jih lahko zastonj odnesemo, opazil knjigo z naslovom Giacomo Girolamo Casanova, Zgodba mojega življenja. Prerasel sem že leta testosteronskih vrhuncev - po pravici povedano je tega hormona pri meni najbrž še komaj kaj zaslediti - a nekaj zanimanja za spolno življenje je še ostalo. Takrat, ko bi bilo treba, Casanove nisem bral, saj njegovi spisi še niso bili dostopni v slovenščini. Bil je tudi na tako slabem glasu, da bi se mi, pridnemu fantiču in zavednemu mladincu, zdelo za malo, da bi segal po takem pohujšljivem čtivu. Zdaj mi pa že nihče nič ne more, niti moja vest - torej sem segel po knjigi in jo odnesel domov. 

Izdala jo je leta 2006 Študentska založba v Ljubljani (kasnejša založba Beletrina), prevedla in duhovito, skrbno raziskano in ubesedeno spremno besedo z naslovom Razsvetljena skribomanija ali strah pred staranjem napisala Maja Novak, ki je najbrž prispevala tudi pojasnilne opombe. Neobsežna knjiga, ki ima le slabih 250 strani, prinaša izbor zgodb iz posameznih etap zapeljivčevega življenja, najbrž najbolj poučnih ali žgečljivih.

Knjiga je potem več kot pol leta ležala doma, zadnjič sem jo pa le vzel v roke in z zanimanjem prebral. Casanova je bil res tič, nastopač, ki mu je bilo zapeljevanje nežnega spola poklic, konjiček in poslanstvo. Gospem in gospodičnam je s praktičnimi vajami odpiral prelestna obzorja spolnega življenja in ob tem sam, kolikor ni sam sebe varal, neznansko užival, dokler ga ni srečala starost. A tega ne bom zdaj opisoval. Opisi so sicer dovolj določni, da človek ve, zakaj gre, a daleč od pornografije, na kakršno naletiš danes. Elegantni so, v izbornem jeziku in slogu, predvsem pa zelo odkritosrčni; ponujajo tudi vpogled v navade in kulturo tiste dobe tako plemstva kot ljudstva. Casanova je bil pravi Evropejec, saj se je srečeval z ljudmi vseh stanov v deželah, kjer se je zadrževal v svojih "večnih potovanjih po vsej Evropi" (str. 236). Prevajalka pravi v spremni besedi, da "... je knjiga neizčrpen vir podatkov o Evropi od Rige do Londona in o evropski družbi 18. stoletja" in da bi "... moral Zgodbo mojega življenja prebrati vsak zgodovinar 18. stoletja, ki da kaj nase." (str. 241)

Kot "sestra feministka" pravi prevajalka, da je bil Casanova "... že takrat rudimentaren feminist". Kot človeka ga ne ceni preveč, saj je po njenem povprečnež, snob, egocentričen nastopač, ki se je bahal, da občuje z Voltairom (poleg številnih drugih veličin), a mu je zameril, ker ni bil navdušen nad njegovim prevodom Ariosta v francoščino in si je nato upal celo polemizirati z velikim razsvetljencem (str. 239). 

Seveda njegovo početje odpira etične dileme, psihološka in sociološka vprašanja. Po mnenju prevajalke je s svojim ravnanjem prikrival svoj strah pred staranjem, neuspešno iskanje osebne identitete in občutje nesmiselnosti življenja. Kakor koli, njegovo življenje in pisanje je dobro izhodišče za razmišljanja in razprave te vrste.

Knjiga ima zanimivo usodo. Po navedbah wikipedije (v globlja raziskovanja se pač ne morem spuščati) je Casanova pri šestdesetih letih, proti  koncu svojega življenja, začel pisati spomine v francoščini, ko je bil v ponižujočih okoliščinah knjižničar na gradu grofa Waldsteina v Duškovu na Češkem leta 1789. Pisanje je sklenil leta 1798, ko je umrl v starosti 73 let. Kot knjiga so spomini izšli po njegovi smrti, okoli leta 1825, pod naslovom Histoire de ma vie, Memoires de J. Casanova de Seingalt, ecrits par lui-meme (Zgodba mojega življenja, spomini J. C. S., ki jih je napisal on sam). Ta prva izdaja je bila cenzurirana. Leta 1834 je delo pristalo na seznamu prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum, hkrati z naslovi drugih spisov tega pisca. 

Knjiga je - ko je duh časa postal prijaznejši - doživela dve izdaji v več delih v francoščini v letih 1960-1962, in v letih 2013-2015. V italijanščino, Casanovov materni jezik, je bila 1926. leta prevedena cenzurirana izdaja; prav taka je izšla še v letih 1961-1963. V treh delih, razširjena in dopolnjena s komentarji, je izhajala od 1983-1989; nato v dveh delih v letih 1999-2017. 

Originalni rokopis, 3700 strani formata folio, to je približno A3, se je znašel v rokah nemškega založnika Friedricha Arnolda Brockhausa. Leta 2010 ga je Francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque National de France) s pomočjo mecena, ki je želel ostati anonimen, odkupila od potomcev Brockhausa za 7,25 milijona evrov. Delo, ki ga imajo za francoski nacionalni zaklad, je skrbno spravljeno v Francoski nacionalni knjižnici. 

Če pobrskate po Amazonu, boste odkrili, da prodajajo lahkoživčeve spomine v eni knjigi (verjetno izbor) v luksuzni vezavi po okrog 100 evrov.

Navajam vse to, da bi poudaril, kakšen pomen pripisujejo temu delu kulturni krogi v državah, kjer se je Casanova največ gibal.

Lepo prevedeni in opremljeni skromni izbor njegovih zgodb sem torej našel v javni (ne šolski) knjižnici na mizi rabljenih gratis knjig z žigom ODPISANO (in knjižničnimi etiketami in žigi). Namesto, da bi se zahvalil za zastonjsko čtivo, sitno sprašujem: zakaj so to knjigo odpisali; zakaj je ne bo več na knjižnih policah ene naših javnih knjižnic? Knjiga je bila več kot deset let izposojana, nato pa je napočil trenutek, ko so jo odpisali. Ne poznam kriterijev odpisovanja knjig. Možni kriteriji so: obrabljenost ali poškodovanost; starost, posebno pri knjigah, ki doživljajo nove izdaje; zastarelost (podatkov, teorij). Nič od tega ne velja za to knjigo. Možen kriterij je moralna oporečnost, politična nekorektnost - tako kot že prej v zgodovini te knjige. Ta je v tem primeru najbolj verjeten razlog za odpis, saj je to delo v našem času spet postalo politično nekorektno. Liber prohibitus. Ali pa, kar je tudi mogoče, samo čtivo za slinaste starce, kajti mladim vse te figure, ki jih opisuje Casanova, niso več zanimive; to so že vse predelali. Danes ni več treba odpirati prostorov naslade. Povsod se nam ponuja, da smo se je že naveličali. To bi bila za knjigo res huda usoda. Nepomembnost. Za odpis.

VAVČERIJA V BOHINJU 2

 V nedeljo se nameniva na severno stran, skozi Staro Fužino v Voje. Rad bi šel na Uskovnico pogledat, če še stoji sirarna, kjer smo nekoč zimovali s taborniškim klubom Orion. Hotelir pravi, da se do tja pride tudi z avtom. Na koncu se odločiva za korita Mostnice. Tega še nisem videl. V Stari Fužini najprej zaideva. Pri kažipotu za Center Triglavskega narodnega parka trmarim, da morava tja. Kje naj vodi prava pot h koritom, če ne mimo tega centra? Center je središče vseh poti. Izkaže se, da si je Center izboril lokacijo, kjer lahko nemoteno deluje: stran od ceste, stran od vseh poti, na samem. Slepa ulica. Vrneva se, pešačiva skozi vas do konca, do cerkve sv. Pavla. Nedeljsko dopoldne, pravzaprav že poldne, precej kolesarjev, živahno. Povsod kažipoti do sob in apartmajev: Arh, Babič, Ceklin, Cerkovnik, Kovačič, Logar, Majer'ca, Planšar, Ražen, Štros, Urbanc, Urh, Vesna, Vihar, Žmitek ... 

Pripešačiva do Zoisove graščine; tam nama nekdo potrdi, da sva na pravi poti. Prideva do Mostnice in potem zložno navzgor ob vodi. Pogledi na ozka korita, ki jih je izdolbla voda, strme stene, pod katerimi se svetlika zelenilo vode; kotanje, skledice, slapiči ... Hudičev most. Zakaj je Hudičev? Ne vem. Najbrž se je tam prikazoval Hudič. Ali pa je koga potegnilo v korito. Struga se razširi, voda se preliva po kotanjah, skledah, čez prage. Kamnita izdolbena skulptura: Slonček. 

Koča na Vojah. Avtomobili. Avtomobili tukaj? Asfaltirana cesta. Predah za malico. Poiščeva prostorček na klopci na drugi strani ceste, stran od ljudi. Počijeva. S ceste sem me nekdo pokliče: Profesor Mesec! Ja, tukaj, osebno. Nekdanja izredna študentka, leto 1985. Kratek pogovor, ugotovimo, da imamo skupno znanko. Pravilo šestih korakov: od poljubnega stika preko drugih stikov v šestih korakih prideš do sorodnika. Med Slovenci gotovo še prej.

Pri lesenem, v deblo izdolbenem koritu natočiva studenčnice - in ko se odmaknem, se zazrem v znani obraz pedagoginje, ki sem z njo pri nečem sodeloval, ne vem več, pri čem. Z možem je; ugotovimo, da se bomo malo okužili, če ne z drugim pa z lepotami okoli nas. 

Nadaljujeva pot proti slapu Mostnice pod strmimi stenami, mimo senožeti. Nekdo s traktorjem obrača seno. Lepo razvrščeni mali seniki, zdaj najbrž vikendi; na nekaterih so sončni zbiralniki. Sanjarim, kako bi bilo, če bi človek imel tako počitniško hišico, tu zgoraj, na samem, v miru. Ob cesti tabla: LIZINA HIŠKA, dajemo v najem. Res je spodaj na loki, nedaleč od struge Mostnice hiša, pravzaprav so trije objekti. Na strehi sončni zbiralnik za nujno elektriko. Hm, bogve, koliko stane najem. Planinska koča je blizu, od nje pa asfaltirana cesta.

Pri Koči pod Slapom se ne ustaviva. Nadaljujeva navkreber do slapa. Slap je čudovit, zdi se mi lepši od Savice, le da je manjši. Ni mi žal, da sva se potrudila do sem.

Nazajgrede jo od koče naprej mahneva po asfaltirani cesti. Ko še ni bila asfaltirana, smo po tej cesti koračili proti Vodnikovi koči, ne mimo korit. Prehitevajo naju močni traktorji, ki so prej obračali seno. Ljudje ne bivajo več na senožetih, tudi začasno ne. Iz doline se pripeljejo s traktorji, postorijo, kar je treba, in se vrnejo v dolino. Časi so se res močno spremenili.

Na koncu ceste, nedaleč od jezera, veliko parkirišče. Če hočeš do Koče na Vojah, moraš plačati vstopnino, 3 €. Parkiranje tudi 3 €. Pri hišah malo negotovo zavijeva navzdol proti jezeru. Že prej, na prevalu naju je zajel topel zrak. Tu je še topleje. Zmajarje visoko nad dolino dviguje vzgonski veter. Topel vetrič naju boža, ko se čez travnik približava jezeru. Kopalci, odbojka na mivki, Kramarjev bife. Veliko ljudi. Kar hitro greva mimo, a pot do Janeza se čudno vleče. Malo sva le utrujena. In tudi lačna. Zavijeva proti hotelu; preden prideva tja, je gostišče, kjer sva videla, da ponujajo jedi na žlico. Kakšna juha ali ričet bi se prilegla. Zunaj je vse zasedeno. Fant pravi, da je notri prostor. Kaj pa imate? Samo še golaž in joto. Hvala, bova pogledala še pri sosedu. V sosednji gostilni se vzpneva po stopnicah; za mizo skupina starejših možakov. Zaprto je. Ob petih zapiramo. Lahko vam povem, kje boste dobili za jesti. Nakremžim se, bolj zato, ker je zaprto, kot zato, ker bi mi njegov predlog ne bil všeč. A Bohinc je užaljen: Če nečte, pa ne. - O, ja, ja, prosim, povejte. In nama da napotke, od Janeza naprej.

Spodaj se spogledava: kaj veliko korakov ne bi več naredila. Greva pod Skalco. Pod skalco, pod navpično steno, je restavracija. Nisem imel namena a govejo juho in naravni zrezek s solato sem kar hitro zmazal. Natakar naju je še prijazno fotografiral: "da se bo vidlo jezero". Pozabil sem naštimati bliskavico.

VAVČERIJA V BOHINJU 1

 Ne vem, če bi se odločila za ta izlet, če ne bi bilo treba zapraviti vavčerjev. Čeprav naju vleče ven in večkrat sanjariva o potovanjih in izletih, se kar težko odpraviva kam za več kot kako popoldne, posebno še zdaj, ob tem virusu, ko se doma varneje počutiva in ko zdaj tega zdaj onega vedno kaj boli: te kolk, te koleno, te križ ... V mislih sva preletela več možnosti: v Kranjsko goro, na Roglo, v Belo krajino, na Kras, v Brda, v Prekmurje itd. Na koncu je padel predlog "Bohinj" in kar takoj sva soglašala. Malo sem pobrskal in preračunal in izbral hotel Gašperin v Ribčevem Lazu. Spanje in zajtrk, za malico bova vzela s seboj, zvečer bova že kje kaj pojedla. Vreme je obetalo sončne dni. 

Menda sem bil zadnjič v Bohinju v devetdesetih letih, ko sva s kolegico Pavlo peljala tja našega nizozemskega gosta Jana van Dyka. Takrat sem zgrešil pot in prebijali smo se skozi neko grmovje proti Savici. Jan si je mislil: domačin pa tak. V mladih letih pa sem kot tabornik preživljal tam vsako poletje in se večkrat povzpel na Triglav. Tudi na Pršivcu sem bil in na Rodici.

Da ne bi v petek prišla samo spat, sva se odpravila od doma tako, da sva bila okrog enajstih dopoldne pri hotelu. Dovolili so nama parkirati, čeprav se še nisva mogla prijaviti. Potem pa, po dolgem času, pot pod noge. Namenila sva se okrog jezera, po severni strani, pod Pršivcem tja, do slapa, in po južni strani nazaj. V spominu sem imel precej ozko razdrapano stezo, zdaj sem pa presenečeno hodil po prav široki poti, ki se je zožila le ob prečkanju hudourniških strug. Kmalu sva prišla do malega polotoka, kjer se sredi poletja v zavetju kopajo nudisti. Kmalu sva bila pri mostu čez Savo. Tam sva zavila po desni poti proti slapu Savice. Kar presenečena sva bila sama nad sabo, da sva kar zmogla pot navkreber do koče, potem pa po stopnicah, ki nam bi jih zavidali celo Kitajci, do slapa. Tam je bilo nekaj gneče, a vse na varni razdalji. Nekaj fotk sem po prenašanju v računalnik pomotoma poslal v nepovrat. Nekaj jih je še ostalo:

Nazajgrede sem se čudil, da me kolena nič ne opominjajo, kajti spomnil sem se na težave pri zadnjem spustu s planine Vogar pred mnogimi leti, ko bi me morala še prav dobro nositi. Kaže, da sem jih potem z redno vadbo kar utrdil. 

Pri koči nama je prijala prav dobra goveja juha z nudelci in korenčkom. Do jezera je bilo še kar nekaj poti. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem zavila po poti čez Blato in se znašla pred zaprtim in razpadajočim hotelom Zlatorog. Zagledala sva avtobus, bilo je četrt ure do odhoda, in prvotni namen, da greva tudi nazaj peš, je padel v jezero. Starejši izletnici sta naju poučili o brezplačnih upokojenskih vozovnicah - si jih bo treba omisliti. Še odlična kava z mlekom v bližnjem bifejčku, maske gor, in "upadaj". "Do Janeza", sem zinil šoferju. "Kamo?" je vprašujoče pogledal. "Do hotela Jezero". To je šlo skozi. 

Tistih nekaj sto metrov do najinega hotela je bilo pa težkih - s trdimi nogami.

Sončna, svetla soba, dovolj prostorna, z balkonom. Udobne sanitarije, kar je prej izjema kot pravilo v sodobnih hotelih. Hotelir daje na "bookingu" na izbiro: soba s pogledom na gozd ali soba s pogledom na goro. Označil sem "s pogledom na goro". To v resnici pomeni poleg pogleda na goro, na ves venec bohinjskih gora, od Rodice do Črne prsti in Koble, tudi "pogled na cesto", po kateri je kar živahen promet. Nič ni idealno, a bo dovolj dobro. 

Naročila sva se na pozni zajtrk, zelo realistično, po deveti uri. "Pridite kar malo kasneje, da ne bo gneče", je svetoval maskirani hotelir. Ob pol desetih sva res prišla takoj na vrsto. Koronski režim samopostrežbe: del zajtrka, jajca, kavo ali čaj in sok postrežejo kar na oštevilčeno mizo, potem ko to ob pomoči gospodinje izbereš iz ilustriranega jedilnika; drugi del pa "ostentativno", s kazanjem jedil daješ navodila gospodinji, ki ti jedila nalaga na pladenj. Prijazna gospodinja je govorila z naglasom, a nisem mogel ugotoviti, katere gore list je; morda Avstrijka, morda kaj slovanskega. Skratka, zajtrk je bil kar organizacijsko doživetje; preobilje je prvi dan samoumevno. Velika izbira, velike oči.

Obiskati nameravam taborni prostor, kjer smo običajno taborili v petdesetih letih - ob Suhi, pod hotelom Bellevue. Pod pečinami Gradu, kjer je hotel Bellevue - pri pečinah plezalna šola. S poti zagledam stopnice na jaso, kjer smo postavili šotore. To so znamenite "Kunavererosionsstenge". To svojo skovanko moram pojasniti. Prvotno je bila tam zajeda, ki jo je voda pridno poglabljala in širila. Profesor Kunaver, naš starešina, je velel, da je treba erozijo preprečiti. Tako smo naredili stopnice in skrbno pazili, da ne bi odstranili preveč ruše. Sedanje stopnice so naredili zanamci iz močnih železniških pragov. 

 

Jasa je še tam. Celo nekaj šotorov. Ob robu jase pa lesene hišice, ki jih prej ni bilo: ena, dve, tri in stranišče. Ob šotorih razpadajoč štedilnik, zgrajen na prostem; razpadajoča krušna peč, nepospravljena kuhinja z razmetano posodo. Bogve, če je to še taborniško. Žive duše nikjer. Obilni zajtrk pritiska. Stranišče na štrbunk je prav vzorno urejeno, celo vedro z vodo s skodelico za izplakovanje. Kot naročeno. Označil sem teritotij s svojim vonjem. 

Nadaljujeva pot ob Suhi. Pot je lepo označena, markacije so na pravih mestih. Odlično. Prideva do mosta in majhnega slapa. Rad bi prišel vsaj do planine Suha pod Rodico, kajti do vrha Rodice je predaleč. Svojčas smo šli do vrha. Nad mostom ne vidiva več markacij. Sva zašla? Ni mogoče. Tu je struga, voda. Ob vodi morava gor. Ko skreneva stran od struge, se znajdeva v brezpotju. Vrneva se. Nadaljujeva ob strugi. Vse težje, vse več je podrtega drevja. Podor, plaz zapreči pot. Nadaljujeva čezenj, a potem se ustavi. Nima smisla. Na zemljevidu je pot, a očitno sem gor nihče več ne hodi. Poti ni, ni vzdrževana; ali pa bi morala iti čisto drugje. Ne verjamem. Vrneva se.

Spodaj spet zavijeva na taborni prostor. Pri ličnem vikendu neka ženska trebi grmovje. Glasno pozdravim, odzove se, pride dol na škarpo. Pogovarjava se od zgoraj navzdol. Je to še taborniško? A je še od Zmajevega rodu? Ne, ne. Tamle nekdo še izposoja bivanje v šotorih. A je bila tu Kunaverjeva koliba? Ne vem, mož bi vedel, je bil tabornik, a zdaj je šel dol. Ničesar ni več. Razprodali, razparcelirali. Trije, štirje vikendaši, mogoče nekdanji taborniški velmožje. Žalosten sem.

Nikamor nisva prišla. Spodaj za hotelom Jezero pomalicava. Potem se premakneva pod Skalo in opazujeva otroke, ki plezajo po steni. Visoka, dokaj gladka stena, ki omogoča plezalne smeri različne težavnosti. Prodajajo plezanje. Majčkena punčka se naveže; droben fantič. Spretno plezajo, spodaj vsakega varuje njegov "trener" in mu kliče navodila: "bolj na desno", "levo nogo upri v razpoko" ipd. Priplezajo visoko in se z sonožnim odrivanjem od stene sunkovito spuščajo po vrvi. Spodaj aplavz opazovalcev. Otrok se srečno in malo začudeno posmeje. Koliko je stara punčka? Šest let. In fant? Devet. Ko bi le bilo to takrat ... 

Prehodila sva slabih 7 km, vzpon, spust, tri ure in pol. Vsega skupaj sva se zadržala kakih pet ur. Dovolj za danes. Kako se prileže tuš v hotelu!

Z VOJSKO PROTI VIRUSU

 

Ob jubileju ustanovitve manevrske strukture NZ, kot zametka slovenske vojske, da bi se uprla napadu JLA, je premier Janez Janša izjavil, da se zavzema za sodelovanje ljudi različnih političnih prepričanj. Dejal je, da nas je dogajanje ob epidemiji streznilo. Znebili smo se iluzije, da smo varni; da se nam ne more nič zgoditi in da nam bodo vsi pomagali. V resnici pa smo bili ob izbruhu pandemije nekaj tednov popolnoma sami, tako kot ob napadu JLA. Zato je treba posodobiti slovensko vojsko, da si bomo lahko sami pomagali. (Do tu povzemam po STA.) To je sprevržena logika domnevne velike strategije. Ta misel enači napad tuje vojske z "napadom" epidemije. Enači osamljenost ob osamosvajanju, ko smo bili legalno notranja zadeva Jugoslavije, kar je pogojilo zadržanost drugih držav, z "osamljenostjo" v EU, ki nam je, ob tem ko so bile druge države v podobni krizi, takoj namenila milijardna sredstva za kompenziranje gospodarskega izpada. Temu pač ne moremo reči osamljenost! Osamljenost v pomenu odsotnosti nadzora pri nabavljanju mask je nekaterim prav prišla.Tudi paktiranje z višegrajsko skupino ne kaže na osamljenost. Morda nam bi njihove vojske pomagale premagati epidemijo covida-19. Poudarjanje "osamljenosti" služi samo navijanju za osemsto milijonov za vojsko namesto za zdravstvo in socialo, ki bi že samo s polovico te vsote bistveno okrepili obrambno sposobnost naroda proti epidemiji, ki zahteva smrtne žrtve. Ni problem sodelovanja z ljudmi drugačnih političnih prepričanj, ni pa mogoče sodelovati na osnovi sprevrženega mišljenja, ki služi samo, recimo, da samo, strankarskim interesom in strankarski ideologiji, ne ozira pa se na dejansko trpljenje ljudi tu in zdaj. Premier bi moral zamenjati pisca tega govora.

ITAK: SAJ JE POHABLJEN

Segam po neprebranih knjigah v svoji knjižnici. Tokrat sem odprl Konstantina Fedina, Mesta in leta. Do zdaj sem jo puščal ob strani, ker sem mislil, da gre za socialistični realizem. Mož je pisal že po revoluciji, torej ni mogel svobodno ustvarjati, sem si mislil. A sem bil dvakrat presenečen. Roman sem doživel prej kot kritiko revolucije kot njen zagovor. In drugič: prevedel ga je Josip Vidmar, eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, naš vodilni književni kritik v socializmu. Prištejem še dejstvo, da je prevod izšel v popularni, žepni zbirki Sto romanov leta 1976, v "svinčenih letih" po zatrtju liberalizacije. Kako je bilo to mogoče v komunistični diktaturi, bi se vprašal kak današnji mladec, glede na to, kako danes slikajo to obdobje. Ja, bilo je mogoče napisati, prevesti in izdati za široke množice bralcev. A ne nameravam razpredati o tem.

Roman se odvija v času prve svetovne vojne in oktobrske revolucije, delno v Nemčiji, delno v Rusiji in sledi zgodbi Rusa, ki je živel v Nemčiji in se vrnil v Rusijo, in Nemca, ki se je pridružil ruski revoluciji. V romanu so pretresljivi opisi nesmislov in grozot vojne in revolucionarnih improvizacij, posebej pa me je ganila zgodba ruskega vojaka Fjodora Lependina, ki je povod za ta zapis. Sredi prebiranja te zgodbe sem pomislil (kot človek, ki se je ukvarjal s socialo): Kako lep primer, kako lahko človek sprejme hudo pohabljenost in se zagrize v življenje. Hotel sem navesti dober zgled, dokler nisem zgodbe prebral do konca. Naj jo vseeno povzamem. Navsezadnje je zrcalo.

Ranjeni ruski vojak pristane v nemškem sanitarnem vagonu, kjer mu amputirajo obe nogi pod kolenom. (Ranjenih ujetnikov niso uničevali, kot Nemci partizane, ki so jih imeli za bando.) Ko se zbudi iz narkoze, ogleduje svoje skrajšane ude in si misli, da bo s protezami in berglami že nekako šlo. Nemški zdravnik, predstojnik bolnišnice, kamor so premestili Lependina, je ravno tedaj izumljal nov lokalni anestetik in ga je sklenil preizkusiti na tem vojaku. Rusu, omamljenem od novega izuma, odreže še preostanek obeh nog, se pravi, obe nogi v stegnu. Itak. Možak se zbudi povezan kot nekakšen zavoj. Ko se mu rane zacelijo in ga odpustijo iz bolnice, si splete košaro, jo nastelje s krpami, priveže za pas. Omisli si opori za roki in tako se, nihajoč s trupom sem in tja, naprej in nazaj, in opirajoč se na roki, premika, "hodi". Zaposli se v vrtnariji, kjer je nizko pri tleh, ne da bi se mu bilo treba sklanjati, tako rekoč idealen za pletje in oskrbovanje rastlin. "In ker mu je bila zemlja vedno blizu, ker jo je vsak trenutek kakor živo toplo telo tipal s svojimi rokami, je Lependin postajal vesel in se je zbirala v njem moč" (str. 275). "Jaz ti vtaknem roko dve pedi pod zemljo, pa ti ne bom hrbta upognil. Tudi profit!", pravi (str. 293). 

Tudi v odnosu do drugih ljudi ga ne prevevajo nobeni manjvrednostni občutki; tudi v množici si zna pod koleni drugih ujetnikov izboriti svoj prostor. Ko ujetniki navalijo na vlak, ki naj bi jih po separatnem miru med Rusijo in SZ odpeljal nazaj v matjuško Rusijo, neovirano prikliče pomoč drugih, da ga natovorijo na vlak. V domovini so oblast prevzeli boljševiki. V tistih krajih prebiva etnična skupina Mordvinov, ki se hočejo osamosvojiti. Carska oblast jih je zatirala, boljševiki razglašajo svobodo, a jih prav tako zatirajo. Mordvini hočejo pravo svobodo, neodvisnost. Vodi jih nemški častnik. Lependin se znajde na njihovi strani in kmetje ga potisnejo v ospredje, ko pridejo rdečearmejci, da bi krvavo zatrli upor. Na vprašanje boljševika "Kdo vas je ščuval", nemški vodja Mordvinov pokaže Lependina. Naj obesijo njega. Kmetje sklonijo glave. "Bog nam odpusti ... ampak Fjodor je bil tako ali tako brez nog..." zavzdihne kmet (str. 381). Itak.