ZAGATA OPOZICIJSKE POLITIKE

Se bo SDS evakuiral?

V svojih dosedanjih razmišljanjih in odzivih sem bil kritičen do opozicijske politike, čeprav mi je bližja leva kot desna opcija. Moja kritika je veljala bolj načinu delovanja opozicije med epidemijo kot njenim načelom ali programu.

Razlikujem strankarsko in državniško politiko. V pričujočem okviru razmišljam z vidika državniške politike. V čem je razlika med obema, sem nekoliko podrobneje opisal v svojem blogu "Strankarska in državniška politika". Na kratko: državniško razmišljanje in politika obravnavata politiko z vidika celotne države, nacije; pred očmi imata konfliktne politike strank in njihove interakcije in posledice za celoto. Lahko se pri tem opirata na sistemsko teorijo družbe v nasprotju s poudarjanjem konfliktne teorije. Skupni interes se lahko oblikuje le po konfrontaciji strankarskih interesov in s kompromisom med njimi. Kompromis je zaželen izid, ni pa edini možen. Gledano z vidika celote in ustavnih načel trenutno ni samo desnica prestopila meje sprejemljivega ampak tudi levica ni ravnala ustrezno, tako da je politika v celoti v zagati. Bojim se, da se opozicija v pravičniškem zagonu tega ne zaveda in upa, da bodo volitve rešile položaj s tem, da ji bojo dale prav. Ta up je prazen: morda ji bodo dale prav, a s tem ne bodo rešile položaja.

Konflikt med levim in desnim političnim polom je povsem običajen v vseh demokratičnih družbah. Naša posebnost izvira iz nastanka desnice ob osamosvojitvi. Takrat sta se spopadali dve težnji: ena po mirnem postopnem prehodu v novo ureditev s pristankom na vključevanje starih kadrov v družbeno življenje (gradualizem) in druga težnja po radikalnem prelomu ne samo s preteklim režimom, prelomom, ki se je tako ali tako zgodil z uvedbo večstrankarskega sistema, parlamentarne demokracije in kapitalističnega gospodarjenja, ampak tudi s "čiščenjem" (lustracijo) starih kadrov in preoblikovanjem "duha" naroda z novimi vrednotami (rekatolizacija ipd.). Prva težnja je bila označena kot nadaljevanje prejšnjega režima ("kontinuiteta"), čeprav to ni bila, kajti režim se je korenito spremenil; za drugo pa je značilen dejanski poskus restitucije režima izpred druge svetovne vojne in "prevrednotenje vrednot" v navezavi s projektom RKC po rekatolizaciji Evrope. Stranka SDS poudarja to, za desno politiko nepotrebno, presežno restitucijsko težnjo, namesto da bi, kot desničarske ali konservativne stranke na zahodu, zastopala interese kapitala in podobno ideologijo.

Politika levega pola je vsebinsko upravičena obramba ustavnih načel. 1. Politika desnega pola in dejanja njegovega protagonista so v preteklosti ogrožala ustavni red  po presoji sodne oblasti, ogrožajo pa ga tudi danes po presoji vidnih predstavnikov javnega življenja in legalnih institucij. Desna politika je tej presoji oporekala in ob tem oporekala tudi legitimnost pravosodja, češ da je "krivosodje", in se s tem približala meji neustavnega ravnanja. Spreminjanje pravosodne ureditve in posegi v pravosodje so praviloma množni le s spremembo zakonov v državnem zboru. Upravičeno se je torej upirati politiki, ko izvršna oblast oporeka legitimnost sodne oblasti, pravosodja. 2. Desni pol, ali morda samo njegov protagonist, se ni odpovedal ideji "očiščenja naroda" elementov prejšnjega režima. Lustracija je bila ob osamosvojitvi upravičeno zavrnjena, saj bi povzročila veliko krivic in družbeni nemir. Misel nanjo pa vtraja in se pojavlja v trditvi o obstoju "udbomafije" in "globoke države", ki da iz ozadja ali "globine" manipulira z ustavno določenimi državnimi institucijami. Gre torej za trditev o obstoju podtalne, ilegalne politične organizacije. Ta trditev ni povsem brez osnove. Ljudje "starega režima" in njihove povezave obstajajo.  Da obstaja tudi njihova skupna politika in organizacija, ki bi imela za cilj protipravno ravnanje ali celo zrušitev sedanje ustavne ureditve, pa je, milo rečeno, drzna domneva. Kajti samo, če bi bil to cilj te domnevne organizacije, bi imela razlog za to, da bi ostala v ilegali. Če ima druge cilje in interese, ne prevrata, so ti legitimni in se lahko izražajo v okviru obstoječih strank levega pola. Lahko da je cilj teh ljudi vplivati na kadrovanje ali posamezne odločitve državnih institucij. V tem primeru gre za normalne povezave med člani strank, ki nedvomno obstajajo tudi na desni, ali pa za lobiranje, ki je zakonsko regulirana dejavnost. V primeru dvoma v zakonitost posameznih vplivanj se o njihovi zakonitosti odloča po prijavi od primera do primera. Skratka, upravičeno je zavračati idejo o "udbomafiji" kot politično relevantnem elementu. 3. Opirati politiko na "boj proti komunizmu" je anahronistično in sprto z zgledi držav, ki so imele opraviti s kolaboracijo ali naci-fašizmom. Rehabilitacija medvojne kolaboracije z okupatorjem v imenu boja proti komunistični revoluciji, je neetična in zgodovinsko neutemeljena, kot je neetično tudi slavljenje nasilne revolucije. Obe sta imeli za posledico veliko nedolžnih žrtev. Domobranci so res hoteli preprečiti komunistično revolucijo, a so se pri tem zapletli v kolaboracijo z okupatorjem, ki je zasedel domovino in napovedal ponemčenje ali uničenje naroda. Komunizem je zmagal in tudi propadel. Za žrtve revolucije so se protagonisti levice že opravičili. Če še kdo slavi revolucijo, ne dela prav. Madež kolaboracije pa je ostal. S tem dejstvom bi se morala sprijazniti vsaka desničarska politika in se usmeriti v uresničevanje svojih vrednot ne v prenarejanje zgodovine. Padli in pomorjeni na obeh straneh zaslužijo pieteto kot posamezniki, njihove organizacije pa stran v kolikor mogoče nepristranski (ali vsestranski) zgodovini. Skratka, upravičeno je nasprotovati politiki rehabilitacije kolaboracije kot boja proti komunizmu. 

Poleg teh treh ključnih postavk, varovanja ustavno določenih institucij, nasprotovanja "očiščevanju" naroda in nasprotovanja rehabilitaciji kolaboracije, postavk, o katerih ni razprave, ker posegajo v temelje ustavne ureditve, je še vrsta programskih postavk desnice, ki jim levica naravno nasprotuje, sodijo pa v klasičen repertoar spora med levico in desnico povsod po svetu. O teh je možna odprta parlamentarna in javna razprava po zakonitih postopkih dogovarjanja, pogajanja in glasovanja.

Zakaj je levičarska politika, čeprav vsebinsko upravičena, nespametna? Ker vodi v slepo ulico, v pat pozicijo in permanenten nekonstruktiven spopad v škodo celote in - ker sploh ni politika. Levičarska politika od zadnje predvolilne kampanje in zadnjih volitev dalje je pomenila frontalen spopad z desnico, predvsem s SDS in Janezom Janšo. Začel se je s predvolilnim geslom "Ne z Janšo" in  nadaljeval z napadi na koalicijsko vlado v parlamentu, na ulici in v medijih - med epidemijo. Cilj opozicije je bil vreči vlado ne ustaviti epidemije.

Akterji teh napadov so, slepi za svoje ravnanje, potem ko so z vsemi sredstvi vzbujali nezaupanje do vlade in nasprotovanje vladi, ugotavljali, da ljudje ne zaupajo vladi - češ da vlada ni znala vzbuditi zaupanja. Del tega očitka je upravičen. Komunikacija predsednika vlade je bila zgled komunikacije, ki vodi v nezaupanje, ki pa ga je pred tem že vzbudila opozicija. A to njegovo zgrešeno ravnanje je opozicija pridno izkoriščala za nabiranje političnih točk zase in za propagando, ki je polnila ulice s protestniki, pri čemer je pozabila, da je sama z vsemi zvonovi razglašala nezaupanje že pred volitvami. S strani opozicije ni bilo omembe vrednega poskusa sodelovanja v boju proti epidemiji, ublažitve in "preokvirjanja" jeznih zdrsov predsednika vlade. Nasprotno, mediji so slavili protestnike, kršenje vladnih odlokov, kot da ti niso bili namenjeni omejevanju okužb, in podpirali nastope proti strankam legalne koalicije, ki so ravnale državotvorno, češ da so "izdale volivce", tiste volivce, ki jih je pritegnilo geslo "ne z Janšo". Naj bodo razlogi afronta kakršni koli, pomembno je, da je šlo za boj na vse ali nič. "Vse" se ni uresničil, vlada ni padla, Janša je še vedno njen predsednik in predsednik stranke. Ta politika levega pola ni bila uspešna. Rezultat tega razkola - razkola, ne vlade - je pet tisoč žrtev kovida. Bolezen so ljudje podcenjevali, kot nekaj, kar si je izmislila "fašistična" vlada z namenom, da jih pokori in zasužnji (!). To podobo "fašista" in razkolnika opozicija skrbno neguje in ji dodaja usodnostne epitete, namesto, da bi se vprašala o možnostih bolj konstruktivne politike. Da, opozicija, ki že zaradi svoje raznolikosti vendarle premore večjo fleksibilnost od v svoj prav zaverovanega predsednika vlade. Akademik dr. Tine Hribar je poudaril, kako pomemben dosežek v prevladovanju nazorskih razlik je bila izjava SAZU o narodni spravi. Torej se da. Kaj ni mogoče v tem duhu vzpostaviti neposredne komunikacije z SDS?

Vprašanje je, kaj je še možno storiti, saj se čas izteka. Vsi z upanjem čakajo volitve. Volitve se lahko obrnejo tako ali drugače. Če jih dobi Janša, se "kažin" nadaljuje. Če jih izgubi, se lahko pod nosom obrišemo za konstruktivno opozicijo. Nadaljeval se bo neusmiljen, maščevalen boj proti vsemu, kar bo predlagala nova, recimo, da nejanševska vlada. 

Redko kdo pomisli na to, da stranko SDS voli 17% volivcev, NSi 7%, obe skupaj 24%. Koalicijsko vlado podpira 27 - 28 % vprašanih. To je skupaj dobra četrtina volivnega telesa; to so ljudje, ki se ne opreduljejo z levičarskimi in liberalnimi vrednotami; ljudje druge zgodovinske dediščine in identifikacij, drugih interesov in ciljev, a nedvomno hkrati tudi ljudje, ki imajo del istih interesov kot vsi ostali Slovenci. So manjšina, kajti levi pol zbere okoli 35% volivcev, a pomembna manjšina, ki zasluži, da ima v družbi svojo besedo in da se izmenjuje z levico v koalicijskih vladah.

Sociologija pozna pet načinov razreševanja družbenega konflikta: sodelovanje, prevlada ene strani, kompromis, akomodacija in izogibanje. Izogibanje v našem primeru ni mogoče. Ni mogoče spregledati ukrepanja drugega, je pa mogoče ob kakem konkretnem zdrsu na področju "lepega vedenja" zamižati na eno oko in ne planiti z vsemi topovi na zagrenjenega jezljivca. Akomodacija je zgolj izid prevlade ene strani. Lahko spekuliramo, da je v preteklih 30 letih prevladujoča liberalna opcija računala na akomodacijo desničarske manjšine, to je, da bo ta žrtvovala svoje vrednote, ali se postopoma navzela liberalnega duha, ki je vsa ta leta prevladoval in se imel za vrednega večne prevlade.  A to se ni zgodilo, nad čemer so bili liberalci presenečeni in razočarani, kot da bi pričakovali, da bo desničarska vlada izvajala levičarsko politiko.

Tako ostanejo tri strategije: boj ali tekmovanje in prevlada (win-loose), kompromis in sodelovanje (win-win).  Do sodelovanja ob hkratnem izvajanju svojih parcialnih politik lahko pride, ko je med sprtima stranema dosežen vzdržen kompromis. Pri nas nismo niti tako daleč, da bi obe strani formulirali sporna področja in svoje zahteve, ker sprti strani ne komunicirata, ne "govorita med sabo", ampak samo vpijeta vsaka svoja gesla, "vlečeta poteze". in druga drugi za hrbtom pleteta pogubo, med drugim tudi z obrekovanjem in sklepanjem mednarodnih zavezništev (nimamo samo aliberalne ampak tudi liberalno alianso).

Kaj mislim s provokativno sodbo, da opisana levičarska politika sploh ni politika? Je konfrontacija, je boj, je napad, oviranje. Politika, ki izloča, etiketira, psihologizira in psihiatrizira; krivi osebnost ne odnosa, v katerem bi morala prevzeti odgovornost. Ni politika v pomenu spretne uporabe moči, diplomacije v notranji politiki, v pomenu spreminjanja nasprotnikov v prijatelje, pogajanja, pletenja skupnostnih vezi in kar je še teh plemenitih političnih veščin. V tem, da tega ne obvlada, se leva stran ne razlikuje od desne. Vsi so tako hudičevo načelni - kadar ni treba. Liberalni politiki očitam tudi neiznajdljivost in  retroaktivnost namesto proaktivnosti. Neiznajdljivost pomeni, da so se kot pijan plota držali parlamentarnih procedur (kar je sicer prav) in medijske propagande in niso poskušali - vsaj ne da bi volivci za to vedeli - z nobeno diplomacijo, ki bi navezala z Janšo stik in komunikacijo in skušala konflikt iz neusmiljenega spopada spremeniti v demokratično igro političnih nasprotnikov, ki se zavedata namena in omejitev te igre. Katera stranka KULa je organizirala propagandno akcijo za cepljenje: "Vsi, ki podpirate KUL, cepite se!" "Volivec Levice, cepi se, bodi solidaren!" Sramežljivo so liderji šepetali v kamero: "Sem cepljen/a." 

Neiniciativnost in retroaktivnost pomeni, da se nasprotniku niso skušali približati, niso ga skušali politično "omrežiti" in zapeljati v zmernejše vode. Verjamem, da se to zdi komu neizvedljivo, a sprašujem: ste poskusili? Ljudje se spreminjajo; pomagati jim je treba, da se spremenijo. Politika niso samo nasprotovanje, tekmovanje in boj; je tudi zapeljevanje, vabljenje; vključuje tudi razumevanje drugega, soglašanje z njim in odpuščanje. Nič tako strašnega ni zagrešil, da ga ne bi mogli imeti za človeka, s katerim se je možno pogovarjati. Tudi on je v zagati, saj mu zeloti skušajo naprtiti vse mrtve... Morda je še čas, da kak star prijatelj ali prijateljica uporabi telefon...

V Delu karikaturist Marko Kočevar komentira nakup vojaškega transportnega letala z besedami: "Za evakuacijo po volitvah?" Najbrž ni pomislil na to, da je s tem opozoril tudi na evakuacijo, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni, ko so "kvizlingi" in "buržoazni elementi" bežali pred novimi gospodarji dežele. Vem, da nismo tako daleč, da bi volivci SDS morali bežati pred večinskimi podporniki leve in liberalne opcije, a tudi razmišljanja o tem, kako iz sedanje zagate, nisem zasledil. Morda bi k znosnejšemu političnemu vzdušju prispevala tudi samorefleksija SDS, ki bi se morala vprašati, ali namerava vztrajati pri napadih na pravosodje, "očiščevanju" in spreminjanju "duše" naroda in rehabilitaciji kolaboracije, ali pa se lahko spremeni v normalno konservativno stranko po evropskih vzorih. 

"Na končni postaji nezaupanja"

 Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija.  

Uvodnik v sobotni prilogi Dela (30. 10. 21) zvrača vso krivdo za sedanje stanje v državi na Janševo vlado. Temu ugovarjam. 1. Ni res, da je država pod to vlado "dosegla dno". Država in gospodarstvo kljub epidemiji delujeta. Nezaposlenost je nizka. Krediti v sorazmernem znesku ne presegajo povprečja EU in se odplačujejo s perspektivo znižanja dolga. Ljudje dobivajo plače ali kompenzacije. Posamezni resorji izvajajo razvojne projekte (drugi tir, karavanški predor, digitalizacija, samooskrba, obnovljivi viri itd.). Na leto izide impresivno število izvirnih knjig. Le zdravstvo je na robu zmogljivosti. 2. Uvodničar sam ugotavlja, da demokratična ureditev s tremi stebri oblasti in svobodnimi mediji deluje v okviru ustave. Parlament, naj bo opozicija v njem in zunaj njega še tako nezadovoljna z njim, deluje. Ni razpuščen, za predčasne volitve ni dovolj politične volje. 3. Za nekaj, kar je po oceni svetovnih medijev značilno tudi za vse druge vzhodnoevropske države, ki so preživele tak ali drugačen socializem, kar torej ni specifično slovensko, ne more biti po 30 letih različnih vlad odgovorna ta vlada. Slovenska specifika je, da nezaupanje v vlado izvira iz medvojnega bratomornega spopada in delitve na »komuniste« in »kvizlinge«, ki se je ohranila v ozadju sodobnejše delitve na »liberalce« in »konservativce«. Prizadevanje za spravo je bilo zavrnjeno. Zdaj imamo opraviti s posledicami te nespravljenosti med politiki, katere drugo ime je nesodelovanje in izključevanje. 4. Ne države ne vlade ni mogoče enačiti z Janezom Janšo. Njegov slog "vladanja" v resnici presega meje običajev in tudi dobrega okusa, tako da se je z očitki, ki letijo na ta vidik njegovega ravnanja, mogoče strinjati. Tudi občutek osramočenosti pred svetom je mogoče deliti, a predvsem zaradi stanja epidemije. Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?). 5. Vsaka stranka, ko pride na oblast, ima pravico izvajati svojo strankarsko politiko. Mar bi Levici, če bi prišla v vlado, tudi očitali, da uvaja stalinizem in ne bi dopustili možnosti, da si prizadeva za uveljavitev nekaterih značilnosti socializma, ki tudi ni vsem po volji?

Bistveno vprašanje je zaupanje. Za zaupanje sta odgovorni obe strani; v spiralo nezaupanja zdrsneta obe. Slepa ulica čaka ene in druge. Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija. Njena prioriteta ni bilo sodelovanje z vlado v boju proti epidemiji ampak padec vlade. Pri tem so jo podpirali strankarski mediji in opozicijski del civilne družbe, ki se izdaja za "ljudstvo". Tudi Janši boj z epidemijo, kot kaže, ni bil prioriteta; pretiraval je s "čiščenjem" liberalcev in levičarjev v državnih organih, kar je ob njihovem sovražnem odnosu do njega razumljivo. Uveljavljal je svojo strankarsko politiko, do česar ima vso pravico, bi pa vendarle moral upoštevati izjemne okoliščine, ko ni čas za to.

Opraviti imamo z družbenim konfliktom, ki se namesto v parlament, ki je v demokraciji namenjen reševanju konfliktov, zanaša v institucije, v civilno družbo, na družbena omrežja in na ulico. Zaupanje se med drugim vzpostavi tako, da se na nasprotnikove poteze ne odzovemo po načelu "zob za zob", ampak da mu kak zdrs spregledamo; da ne poudarjamo nasprotnikovih napak; da se trudimo za neposredno, spoštljivo komunikacijo z njim; da pokažemo voljo za sodelovanje, čeprav ponudba ni takoj sprejeta; da s svoje strani dosledno izvajamo priporočene ukrepe in k temu javno spodbujamo svoje pristaše. Nobena stran se ni trudila na ta način vzpostaviti zaupanja. Zato ne zvračajte krivde samo na vlado.

POŠILJKA NABOJEV

"Nočemo afer, nočemo kriminala". Tako svari uvodnik v Delu (28. 10. 21) ob dogodku, ko so nekateri politiki koalicije prejeli grozilna pisma z naboji. Pisec prav opredeli tako početje kot »kriminal« (v pogovornem jeziku, »kaznivo dejanje« v pravnem), in se zavzame, da je treba storilce izslediti in predati roki pravice. Potem omenja nespodobno tvitanje, »rušenje razmejitve med vejami oblasti, sprtost s celo Evropo, uničevanje javnega prostora«, obsodbo premiera zaradi "ponavljajočih se laži", "pregrevanje družbe zaradi pregrevanja politike, ... ki je tej politiki zaupala mandat zastopstva" – ni, da ni razlogov za natančno usmerjeno, hudo, uničevalno jezo. Ravnanja drugega pola politike pisec ne omenja, verjetno zato, da ne bi prispeval k pregrevanju družbe. Zaključi, da to "ni afera, to je oblika kriminala, ki so ga načelno obsodile vse stranke, celotna javnost" (kar pomeni, da je javna afera), in poziva izvršno oblast, naj zagotovi organom pregona »potrebno neodvisnost«, da bi opravili svoj posel. Naj to razumem, kot da po mnenju pisca uvodnika izvršna oblast ni zainteresirana za to, da organi pregona opravijo svoj posel neodvisno in da jih namerava pri tem ovirati? Namig, ki ga raje ne imenujem s pravo besedo.

Kaj nam hoče povedati pisec uvodnika neodvisnega časnika? Da so politiki, ki so jim bili ti naboji namenjeni, s svojimi izjavami in politiko sami izzvali to kriminalno dejanje in da je vsako nadaljnje razpravljanje o tem, ali je morda še kdo prispeval k napadalnemu odnosu ljudi do njih in do koalicije, morda opozicija s svojimi mediji, nepotrebno ali celo nedostojno? S kriminalom naj se ukvarjajo pristojni, piše, mi nočemo afer, »ni treba čez mero politizirati«. Nočemo obešanja na veliki zvon, dodajam. Žal to ni navaden kriminal ampak kriminal s političnim motivom. Če ga obravnavamo samo kot navaden kriminal, ne kot nekaj političnega, to pomeni, da želimo politični vidik zadeve pomesti pod preprogo, ali prevaliti samo na prizadete, morda zato, ker slutimo, da smo s svojo politično govorico povzročali pri ljudeh politično nestrpnost, ki v skrajni konsekvenci vodi do obsojanega dejanja.

Ali prav slutim, da je pronicljivi novinar odkril dejstva, ki nam jih ne more zaupati, ki pa kažejo na nepredstavljivo zavržno »janšistično« manipulacijo?